K
A
DOLGOLETNO PRIJATELJSTVO
the longtime companion ■ ■ona
režija:	Norman René
scenarij:	Craig Lucas
fotografija:	Tony Jannelli
glasba:	Greg De Belles, G. F, Handel
igrajo:	Bruce Davison, Campbell Scott, Stephen Caffrey, Mark Lamos
Proizvodnja: American Playhouse, ZDA, 1990
Dolgoletno prijateljstvo (1990) je formalno melodrama, za sabo ima kritiški bingo, obenem pa »odraža« ameriške fiksacije in intrige (na eni strani) ter ogromen svet roba nočnega življenja (na drugi strani). Film je modesten blagajniški hit in je efekten, kljub televizijski dikciji in temu, da v njem lahko najdemo cel variété sentimentalnih (in celo de-koraktivnih, stereotipnih) akcij.
V bistvu gre za pasionatno dramo o 1980-ih in aidsu, za serijo incidentov, ki so povezani z življenjem v glavnem treh (oziroma štirih) homoseksualnih parov (ter ljudi, ki so zapleteni z njimi) in za progresivnost v boju proti aidsu. Scenarij je delo uglednega in uspešnega mladega dramatika Craiga Lucasa (njegovi drami Blue Window (Modro okno) in Prelude to a Kiss (Pre-ludij poljubu) sta broadwayska standarda), režiral pa je Norman René, sicer producent in inscenator obeh Lucasovih dramskih hitov. Oba sta za Dolgoletno prijateljstvo prvič delala s 35-mm, njuna kola-boracija pa je zanesljiva, Na eni strani imamo tako dramatika (in Pisca scenarijev za soap opere) Seana (Mark Lamos) ter njegovega dolgoletnega prijatelja, ljubimca Davida (Bruce Davison), na drugi fintess inštruktorja Willyja (Campbell Scott), njegovega partnerja, agenta Fuzzyja (Stephen Caffrey) in njuno prijateljico Liso (Mary-Louise
Parker), na tretji, epizodni strani pa še dva para, ki ju sestavljata mladi igralec Howard (Patrick Cassidy) in pravnik Paul (John Dossett) ter Alec (Brad O'Hara) in Michael (Michael Schoeffling). Sean in David imata svoj manjši gay lobi, v katerega se zaradi interesov do Willyja vključi Fuzzy. Filofax potem začne rotirati. Taekspozicija je namreč stvar 3. julija 1981, ko je bil v The New York Timesu objavljen tekst o tem, kako so odkrili redko obliko raka, ki da je predvsem stvar homoseksualcev. Vsi junaki na začetku poskušajo na različne načine ugotoviti, kako aids ni njihova stvar. Ja, aids. Howard poskuša na raznih avdicijah in potem dobi vlogo v soap seriji Drugi ljudje (katere scenarist je Sean), kjer zaradi hip situacij igra junaka, ki je bil v collegeu romantično zapleten s svojim prijateljem. Dobro, nekaj situacij je zelo sentimentalnih (in nenazadnje rezerviranih; poleg vsega so vsi junaki dobro stoječi, prijazni, simpatični in, nenazadnje, beli). V tistem času umre Williyjev prijatelj John (Dermot Mulroney) in njegova smrt je stvar zelo morbid-nega in interesantnega, čeprav stoičnega črnega plesa. Obenem pa se začnejo stvari tudi drugače komplicirati. Konfliktnosi, ki jo prinaša skrupulozna informiranost glede aidsa in infekcije, je sicer kvalitetno postavljena in delno tudi dokumentirana, vendar pa je (očitno
že v scenariju) obenem tudi stvar bistvene ignorance; vsi efekti, ki jih prinaša aids, so pokazani neeks-cesno in kot popolnoma »normalna« stvar. Tako je, recimo, vsa socialna respektiva v tem, da Howard ne more dobiti službe, ker zanj pro-ducenti ne morejo dobiti zavarovanja za produkcijo filma (njegov odvetnik/agent pa je Fuzzy). In to je vse, če odštejemo kasnejši Fuzzy-jev, Willyjev in Lisin aktivizem v Gay Men's Health Crisis ier, v zadnjih kadrih, očitno tudi v ACT UP demonstracijah. Socialni impakt je torej pokazan kot stvar interesov in politike, ne pa kot stvar intime. Kar je lahko tudi tendenciozno, vendar pa je film postavljen kot retrospektiva aidsa čez celo desetletje in ne kot skeč, anekdota ali vinjeta v smislu 'uporabljajte kondome in vse bo v redu'. Vsaj zdi se tako.
V	tem je verjetno glavni problem filma. Namreč v ravnotežju. Film je postavljen kot travmatični dokument, na vsak način pa poskuša an-sich dokumentarnost spraviti v melodramo in ohraniti melodram-sko na'ive submisivnost in se-dukcijo.
Po vrsti tako umrejo še Sean, David in Paul. Kar je stvar frustracij. David, ki je skrbel za Seana, na žalost tudi sam zelo hitro izgine iz scen, dejstvo pa je, da je Bruce Davison dostavil verjetno svojo najboljšo vlogo (ter pokazal precizen talent za socialne drame). Potem pride zelo sentimentalni finale, v katerem se na plaži, na kateri se je začela vsa akcija, pojavijo vsi junaki, ki so umrli za aidsom (v velikem karnevalu, podloženem s songom o srečanju v 'posmrtnem baru, v katerem se bova spominjala viharnih let'). In to ravno po tem, ko se Willy, Fuzzy in Lisa pogovarjajo, če bodo šli na demonstracije, in ko Willy pove, da bi rad dočakal, da odkrijejo zdravilo proti aidsu. Potem je karnevala konec, Willy pa še enkrat pove: 'Samo to hočem dočakati. Zdravilo.'
V	filmu je tudi nekaj socialnega sarkazma (glede newyorškega župana Kocha, Ronalda Reagana in odnosa ameriške politične nomenklature do aidsa) ter nekaj dobrih karakterizacij. V bistvu pogumen, racionalen film, ki so ga, poleg vsega, posneli za vsega milijon in pol dolarjev.
TADEJ ZUPANČIČ
N F O
Tudi na Češkoslovaškem, kjer so doslej filme uvažali izključno na podlagi fiksne cene (flat deal), so »prebili led«: državna distribucijska hiša Lucernafilm je za minimalno garancijo kupila 13 filmov od 20"' Century-Foxa; po pokritju distribucijskih stroškov bo delitev dobička 80:20 v korist Foxa (v glavnem gre za filme iz 80-ih let, ki jih na Češkoslovaškem še niso predvajali, med drugim serijo
Zvezdne vojne /Stars Wars/) * * *
ZDA s svojimi filmi še vedno dominirajo nad domačo ponudbo v Evropi: v Nemčiji njihov delež v skupnem B.O. v letu 1990 znaša 85 %t v Italiji okoli 70% in v Španiji 73%
Po sprejetju nove zakonodaje v Braziliji bodo tudi tam nastopili drugačni časi za področje filma in videa: odslej ne bo več treba, da so filmi v celoti posneti z brazilskim denarjem in izključno v portugalščini, ostale pa bodo kvote glede deleža brazilskih filmov v skupnem številu predvajanih filmov
John Goodman in Peter 0'Toole pripravljata nov konec svoje komedije King Ralph... Mimogrede, film se začenja s prizorom eksekucije celotne kraljevske družine na električnem stolu (gre seveda za črno komedijo)
Gary Oldman igra pesnika Dylana Thomasa, Uma Thurman pa njegovo soprogo ^J v filmu Dylan (Harlech Films), režiserja Davida Druryja (Defence of the Realm): snemanje se je pričelo 28. januarja
N F O
* * *
* * *
* * *