Neizmernemu Bitju.
Luiza Pesjakova.
Dvigni se um in prepevaj iz ječe prerevne te zemlje
Slavo in hvalo Bogii, kteri vrh neba bedi; Dvigni se um in popiši z žarečo, hvaležno besedo
Svetih njegovih lastnost silno, nezmerno premoč. Drzno, nečimerno bode gotovo tvoje početje
Kajti očitna dovolj lastna nezmožnost ti je, Ali Bog je ljubezen  in njej se le bližaj brez straha!
Tebi prečistemu duhu neznana je vsaka sestava;               Kdor se le drzne tebe premišljati, ljubi te srčno,
V  bitji enojen in prost kakor v dejanji si vsem;               Al zadosti častil, vendar ne bo te nikol'; Ravno zato si nezmeren in čuda si poln ino vzvišan,        Ti si bitje izvirne svetosti in tvoje le slave
Ker veličastnosti dom vselej enojnost je b'la.                     Polno osvetje je vse, polno le nje je neb6.
Tebi se klanjamo, tebe le molimo v resnici in v duhu;     Tebi, presveti svetosti se gnjusi, kar je nečisto,
Čistosti tvoje plamen greje krepčaje srce,                          Svetemu ljubo je to, kar 'ma ljubezen za vred,
Svetost razsiplje in zlogo in mir in blagoslov vedno.         Stezico kažeš nam tjekaj, kjer večna doni ti hosana.
Slava in čast ino hvala večnosti večnemu kralju,               Ogledovaje kraljestvo narave strmim vsa zavzeta, Kteri od veka do zdaj ino na veke živi;                            Čuda mi vredna za res bilka je vsaka in črv,
Predno vpodobil nebo je in zvezdice, solnce in luno,       Kras vsega stvarstva: božjo podobo, človeka prečislam Gore in krasno zemljo — vladal je že ino bil.                  In ostekli mi oko, ko se po svodu ozre.
Zemlja preide, vse spremeni se, vse se postara,               O, giobočina bogastva, modrosti ino spoznanja! Prešlo celo bo nebo, ali ostal bode On,                             Nikdo ti svetoval ni, nikdo še ni te umel,
Nepremenljiv bode večno, Večni pojemal ne bode.            Nerazumljive so poti, premodri so tvoji nameni.
Vsepričujoči Gospod, povsod si na zemlji, vrh neba,        V roki sodnikovi tehtnica vedno je zlata, pravična,
V solncu presvitlo žariš, sladko se v zvezdah smehljaš;         Vsakemu ceni na njej vrednost njegovih dejanj.
V  sape vršenji te slišim in v tresku gromenja,                  Resne, vpravičene same ob sebi njegove so sodbe,
V  cvetji te najde pogled kakor v samoti puščav,               Svitel je božji pogled, jasen njegov je ukaz. Slutim te v petji pogozdnem, v šumenji penečih valov—     Torej le upaj pretrdno, ako te vse zaničuje,
Tebe pozdravljam povsod, kamor se koli ozrem,               Ako preganja te svet, vbogi popotnik zemije,
Zlasti srečujem in čutim te v revnosti lastnega srca.         Saj te podpira uteha nebeška: Bog je pravičen!
Groza presveta se v meni prebuja in sladko veselje,        Da bi dobroto tvojo nezmerno dostojno izrekle, Kedar si misli srce: vsegavedoč si moj Bog!                     Ni jih na zemlji besed, ni jih v nebesih glasov;
Tvoje presvitle oči — jasnejše ko solnce nebeško —        Žarke njene nebeške raztezaš čez stvarstvo vesoljno: Brezna predirajo noč ino globino morja.                              Ladjo privajaš na breg, da je ne vniči natok,
Dobro ti znano je bilo vse stvarstvo že predno je bilo,     Slepeča brezna ubraniš in solze otiraš nesreči, Misel vsaktero ti veš, britkosti šteješ solze,                       Materno pošlješ srce detetu, da mu je varh,
Skrivnost zgine pred tabo in zmota pretemna preide.        In0 preskrbno bediš nad siroto,  da s poti ne zajde.
Vsegamogočen si, Stvarnik vesoljnosti krasne, nezmerne,    Kedar nada presvitla človeka nezvesto zapušča,
V  rokah se ziblje ti svet, kakor venoče pero;                   Ko mu obupanja bol dušo trpinči z močjo,
Kaj je človeka vmrljivega prizadevanje ubogo,                  Takrat se bliža ubogemu sladko poslanstvo nebeško: Ako premišlja to moč, ktera končuje na hip                     Da zanesljiv ino mil mili nebes je Gospod.
Stvarstvo prekrasno, pahnivši spet v prah, kar 'z praha    Sina zgubljenega sveto usmiljenje clo še objema,
je vzela,            Da se mu milosti vek zopet na novo smehljal,
Ako primerja si moč, ki si postavlja spomin                  Milosti, ktera z življenjem plačala je grehe človeštva.
V  rožici, kteri cvetje varuje nevihti nakljube.
Res veličasten po svojih lastnostih Stvarnik si modri,
In z veličastva kali slava nebeška ti v last. Sam po sebi si vzvišan al zvišanost tud' razodevaš ,
Tvoja mogočnost je vir, milost nje čisti odtok. Nado, pokornost, ljubezen izbujaš v vesoljnosti celi,
Ino odmev teh čutil krepko se v meni glasi, Ko ti poklanjam, Mogočni, revne te pesmi daritev! —
¦-¦                                ¦ ",                                                         -i —        •       .i_                                       -      _.-..-----------------    ._       —
102