Dve izdaji Pisanic
Pisanice od lepeh umetnost. Faksimile po tiskanem primerku in rokopisu v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, Signature 19890, Ms. Kop. Nro, 35 in Ms. 388. Uredil in spremno besedo napisal Jože Koruza. Mladinska knjiga, Ljubljana 1977. 184 + 54 str. (Monumenta litterarum slo-cenicarum 14.)
Lino Legiša: Pisanice 1779 — 1782. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1977. 510 str. (Razred za iilološke in literarne vede. Dela 34, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede 7.)
Pred nami sta izdaji Pisanic, ki sta ju pripravila Jože Koruza in Lino Legiša. Morda si bo kdo zastavil vprašanje, kako da smo si na Slovenskem privoščili kar dve izdaji hkrati. Vendar je brez odlašanja treba od govoriti, da sta obe izdaji več kot potrebni in da je prav, če sta dve založnici posegli po doslej vse premalo upoštevanem in znanem prvem slovenskem pesniškem almanahu. Po svojem namenu se izdaji seveda nekoliko razlikujeta: akademijska želi zadostiti krogu, ki se s temi vprašanji ukvarja pretežno znanstveno, medtem ko je izdaja Mladinske knjige namenjena tudi nekoliko večjemu številu ljubiteljev slovenske književnosti, zlasti tistim, ki jih še prav posebej zanima starejša slovstvena dediščina. Avtorja (redaktorja) sta imela vsak svojo zamisel in to je bilo dobro, saj smo tako dobili z različnih vidikov obdelano gradivo, ki nam omogoča dokaj celosten pogled na Pisanice. Izdaji se posrečeno dopolnjujeta. J. Koruza je v skladu z zbirko MLS pripravil faksimile vseh objavljenih zvezkov Pisanic in obeh rokopisov četrtega zvezka, medtem ko je L. Legiša v bohoričici natisnjenim oz. napisanim zvezkom dodal tudi transkribirano besedilo v današnjem črkopisu (kar je zelo priročno za strokovno-znanstveno obravnavo). Obe izdaji spremljata obsežni študiji, poleg tega pa sta avtorja dodala: J. Koruza — izčrpno pojasnilo k izdaji, literaturo o Pisa-nicah in kazalo faksimila po avtorjih, L. Legiša pa —• podrobne opombe k posameznim pesmim in »Besedišče«, to je seznam, ki zajema vse besede v Pisanicah. 2e iz te okvirne predstavitve obeh izdaj je dovolj razvidno, da sta terjali izredno studiozno delo, podrobnejše branje pa nas prepriča, da je bilo tud' skrbno in dobro opravljeno.
Poslej, po teh dveh izdajah, ni mogoče več reči, da so >iPisanice od lepeh umetnost...
184
v slovenski kulturni zavesti piemalo znan, slabo raziskan, v literarni zgodovini pretežno nepravično vrednoten pojav« (Koruza, str. 5). Takšna oznaka je veljala za preteklost, saj Pisanice niso doživele zaslužene pozornosti, čeprav so posamezni literarni zgodovinarji dovolj prepričljivo opozarjali na pomembnost njihove vloge in precejšen pomen (v zadnjem času še posebej Boris Paternu in Jože Koruza). Naši izdaji sta na pravo mesto postavili: Pohli-novo vlogo in zasluge pri tem, Devov organizacijski in pesniški delež (njegovo vrednost) in pomen Pisanic v razvoju slovenske pesniške besede.
Na nastanek in razvoj pesniškega almanaha je spodbudno vplivala Pohlinova »pre-rodna vnema« ter njegovo »slovstveno in kulturno mobilizacijsko delovanje« (Koruza, 5). Podlaga za pesniško agitacijo mu je bilo posebno poglavje o slovenski verzifi-kaciji v Krajnski gramatiki, poleg tega je okrog sebe zbral nekaj pesniških učencev (Vodnik, Mihelič, Zakotnik). Podrobnejše razčlenjevanje Pohlinovega pesniškega in organizacijskega deleža (pri Pisanicah) je narekovalo očitno pravilno sodbo, da »Pohlinova slovenistična šola, ki je vključevala tudi vzgojo in vaje v slovenskem pe-snjenju ... očitno ni bila neposreden povod za izdajo prvega slovenskega pesniškega zbornika«, da pa so »sadovi teh šolskih vaj ... dali... prvo gradivo za pesniški zbornik Pisanice od lepeh umetnost« (Koruza, 10—11). Resnici na ljubo je Pohlinu treba odreči odločilne zasluge, ki smo mu jih doslej pripisovali kot »iniciatorju in duhovnemu usmerjevalcu« Pisanic. Oba avtorja sta prepričana, da je daleč najpomembnejši za prvi razmah slovenskega posvetnega pesništva in seveda za Pisanice Anton Feliks Dev (Koruza, 11—12; Le-giša, 391—395), ki pa mu je pri pesniko-vanju »Pohlinova spodbuda dosti pomagala« (Koruza, 15). Pisanice so sicer naletele na ugoden odmev »ali celo več« (Koruza v podkrepitev te trditve navaja dejstvo, da je Edling oskrbel prevod Devove pesmi Ljubezn Jožela II. rimskega cesarja pruti svojemu bližnemu v nemščino in je tako prodrla v širši kulturni prostor), vendar moramo k temu dodati še ugotovite, da v »ozkih ljubljanskih razmerah spričo ideoloških in osebnih trenj širokega sodelovanja in splošne podpore ni bilo mogoče pričakovati« (Legiša, 393). Ni dvoma, da se je Dev kot urednik tudi močno trudil, da bi razširil krog sodelujočih (prim. pesem — vabilo v drugem zvezku: Spevorečnost na krajnske   spevorečneke),   toda to mu ni
uspelo, saj je bil »vmes zid zaradi različnih stališč« (Legiša, 393); to je veljalo zlasti za Japlja in Linharta. Ne smemo pa pozabiti tudi na Devovo bolezen, ki ga je priklepala na meniško celico, »fear je gotovo bistveno oviralo njegovo uredniško dejavnost in mu onemogočalo neposredno pridobivanje novih sodelavcev« (Koruza, 13).
Avtorja študij o Pisanicah sta v svojem razpravljanju ubrala vsak svojo pot: J. Koruza je skušal osvetliti najpomembnejša vprašanja v zvezi s Pisanicami tako, da je razčlenjeval delež posameznega pesnika v zborniku (z nekaj več poudarka na biografskih orisih, kar je nedvomno davek širšemu namenu izdaje), medtem ko je L. Legiša iskal splošne značilnosti Pisanic v okviru poglavij o motivih, verzu in besedi.
Prerodna vnema — z različnimi odtenki tja do »državnega patriotizma« — je dobila v pesniškem delu pisaničarjev najrazličnejše poudarke, toda vse pozornosti je vredno oglašanje »notranje izpovedi«, ki jo opazimo še posebej pri Devu. Zato bi bilo po mnenju J. Koruze »napačno gledati v Devo vem pesnjenju zgolj od zunaj pogojene prerodne dejavnosti, ampak v znatni meri iz notranje potrebe izhajajočo tvornost« (str. 14). Dokaze za to je mogoče najti v pesmih Putigrom inu en povš. Jetnik (Koruza, 14, 15; Legiša, 400), Občutenje tega serca nad pesmejo od Lenore (Koruza, 21) in drugih, verjetno pa bi sem sodila tudi pesem Na kratkust človeškega živlenja. Devovo pesniško šolanje je nosilo pečat mladostnega izobraževanja pri rimski klasiki; zanemariti tudi ni mogoče vplivov cerkvenega govorništva; pesniško obzorje si je širil ob pesniških zgledih Gottfrieda Benjamina Hanckeja (čeprav s tem v zvezi, kot opozarja L. Legiša, 417, ne bi kazalo pretiravati); dotaknili so se ga začetki dunajskega razsvetljensko-rokokojskega pesništva; rad je segal po poeziji Mihaela Denisa in se razgledoval po predromantič-nem snovanju (Bürger). Toda pri svojem pesnjenju je v največji meri vztrajal »v pridobljenem okusu v mejah baročne poetike« (Koruza, 21). V vsem tem se naša avtorja dopolnjujeta oziroma prihajata do podobnih izsledkov, zlasti se ujemata v poudarjanju dokaj tesne Devove naslonjeno-sti na domačo pesniško preteklost. Pri Devu je opazna kar precejšnja vrstna pisanost, medtem ko se je pri verzni obliki najraje oklepal priljubljenega mu alek-sandrinca »po zgledu na nemško silaboto-nično adaptacijo« (Koruza, 20). Dev je te-
185
žil, da bi utrdil silabotonični verzni sistem pri nas in v tem je tudi močno vplival na Vodnikovo verzifikacijo (Koruza, 27). (Po Legiši je Dev spesnil 1119 aleksandrincev, kar je več kot tretjina vseh verzov v štirih zvezkih; 409).
L. Legiša se v svoji študiji precej podrobno ukvarja z Devovo Opereto (Belin). J. Koruza je ta »prvi celovit dramatični tekst posvetne vsebine v slovenski literaturi« zaradi mitološke snovi in alegoričnosti uvrstil v »tipičen žanr baročne opere« (22). Drugi avtor pa je posebej poudaril pomembnost početja, da bi Slovenci dobili opero v domačem jeziku (in sicer na odru: Devov tekst in Zupanova glasba) in hkrati razširil baročno uokvirjenost z domnevo, da je delo »zasnovano kot alegorija, ki bi se latiko skladala z razsvetljenskim racionalizmom« (406). L. Legiša je tudi opozoril na kar precejšnjo Devovo samostojnost, ki se je razkrila ob Belinu, in zavrnil nekdanje premalo utemeljeno poudarjanje snovne in motivne odvisnosti od Metastasia. Posebej je poudaril, da v Opereti Dev ni mogel »prikriti italijanske metrične šole«, razen tega pa se je »spretno naslonil na domače metrične zglede« (408). Povsem se je mogoče strinjati z dokazovanjem (este-tičnosti posameznih pesniških elementov), da je v Belinu resnično opazna »gibčnost, s katero se je slovenščina spuščala po novih izraznih poteh« (408). Devovo pesniško snovanje je resda glede izvirnosti omejeno in v znamenju baročne poetike, ki ji izvirnost ni bila tako pomembna (Koruza, 22), vendar moramo imeti pred očmi resnično naporno delo, ki ga je pesnik opravil s kultiviranjem slovenske pesniške besede, čeprav, žal, le z manjšim uspehom. Oba avtorja v tem vidita dokajšnjo Devovo zaslugo in tudi znamenje stilne — vsaj do neke mere — samostojnosti. S tem v zvezi je vredno omenjati Vodnikov prispevek, ki ga odlikuje prav posebej »klenost in pristnost v izražanju« (Koruza, 27); to seveda velja za Zadovoljnega Kranjca in Klek.
V večji meri kot L. Legiša je skušal J. Koruza čim natančneje opredeliti nadaljnje vrednotenje Pisanic in določiti njihov pomen za slovensko slovstvo. Mlajša generacija sodobnikov je domala povsem odklanjala pesništvo Pisanic, saj je »doba, ki je neposredno sledila izidu zbornika uveljavila dosledno janzenistično in razsvet-Ijenjsko miselnost in usmerila pozornost na literaturo, namenjeno najširšim krogom bralcev« (Koruza, 32). Največ objektivnosti je pokazal 2iga Zois, ki je med pisa-
ničarji (razumljivo) dal popolno prednost Valentinu Vodniku in njegovemu Zadovoljnemu Kranjcu. Takratni negativni odnos je v marsičem vplival tudi na nadaljnjo nič kaj prijazno sodbo o Pisanicah in njihovih estetskih kvalitetah. V nasprotju s prejšnjim obdobjem pa so doživele precej ugodno oceno v dobi romantike: v prvi vrsti je veljalo to za Matija Copa, poleg tega je Miha Kastelic v pesmi Prijatlam krajnšine poudaril neposredno navezanost Kranjske čbelice na tradicijo slovenskega posvetnega pesništva, ki so jo ustvarile Pisanice. Na žalost je literarna zgodovina v poznejših časih kljub nekaterim poskusom prevrednotenja »vztrajala na podedovanih sodbah, ki so se pogosto sukale bliže Kopitarjevemu odklonilnemu odnosu kakor Čopovi prizanesljiv osti« (Koruza, 35). Spremembe so opazne šele v najnovejšem času. Glede na vse to je bilo razumljivo hotenje naših avtorjev, da po temeljitem in vsestranskem preučevanju Pisanic in spremjajočih okoliščin na novo ovrednotita ta zelo zanimiv pojav v našem pesništvu. Na novo opredeljen pomen almanaha bi se dalo strniti v tele trditve:
Prvič, Dev, ki se je v nekaterih posameznostih »dvignil tudi nad najvišje Vodnikove dosežke«, čeprav bi težko našli pesem, ki bi »kot celota lahko tekmovala z Vodnikovima uspelima«, bi zaslužil, da »dobi ob Vodniku dostojno mesto kot začetnik slovenske umetelne verzitikacije«. Drugič, zbornik je zlasti pomemben kot »hotenje, kot prva javna manilestacija potrebe po umetelni verzifikaciji v slovenskem, jeziku«. Zal je bilo uresničenje tega hotenja manj uspešno, in sicer »deloma zaradi poprečne pesniške nadarjenosti sodelavcev, še bolj (pa) zaradi njihovega omejenega literarnega obzorja«. Tretjič, pesništvo v Pisanicah je »primerno združevalo dediščino preteklosti z odmevom neposredne sodobnosti. Predvsem pa je izoblikovalo slovenski pesniški jezik za zahtevnejše naloge«. Četrtič, pisaniško pesništvo v slovenskem kulturnem prostoru ni bilo nekaj povsem novega, je pa bilo »nova stopnja v razvoju, ki (pa) z razširitvijo in zahtevnostjo programa pomeni ogromen kvantitativen in kvalitativen skok v tem razvoju« (prim. Koruza, 36—38).
Mogoče ne bo odveč, če ob koncu svojega razpravljanja o obeh izdajah Pisanic opozorim tudi na vprašanje v zvezi z rokopisom četrtega zvezka zbornika, ob katerem se avtorja nekoliko razhajata. Zadeve prav gotovo ne bi kazalo prenapenjati
186
in na to osredotočiti preveliko pozornost, ni pa mogoče zanikati njene zanimivosti. Menim, da bi bilo vredno nekoliko bolj poudariti — kot sta to storila naša avtorja —¦ Devov smisel za izrazno izboljševanje pesniških besedil (v kar nas prepriča primerjava obeh rokopisov četrtega zvezka) in tudi za ureditev zbirke (rokopis IV—b). Ob rokopisu IV—b po mojem lahko domnevamo, da se je Dev dobro zavedal pomembnosti ureditvene plati zbirke oziroma svojega dela za četrti zvezek Pisanic. Pesmi je očitno nanizal tako, da je opazna svojevrstna razporeditev od življenjsko bolj pomembnih in »notranjih« tem k splošnim, bolj ali manj aktualnim(!) dru-žabno-družbenim(!) temam. Vidna je razdelitev 6 -f- 3 ali morda celo 3 + 3 + 3: prvih šest pesmi je bolj ubranih na intim-nejšo problematiko, osebnoizpovedno (pri-povednost v oblikovanju ne moti), preostale tri pa so obrnjene bolj v »zunanje« življenje. J. Koruza domneva, da je rokopis, ki je zaznamovan IV-b, starejši, IV-a pa pozneje napisan (ta je manj skrbno napisan, obsežnejši, na mnogih mestih izrazno manj uglajen in ne nazadnje brez prave razporeditvene podobe). Najpomembnejši argument vidi v pesmi Na svojega nekeda-nega dobrutneka Sončna Roža oz. Clytia k Belinu al' soncu, »katere 2. kitica se v rkp. 'a' začenja z omembo, da je Sončni roži sijal mesec že šestkrat, odkar je izgubila sončevo milost, v rkp. 'b' pa je isto razdobje označeno s štirimi meseci« (str. 46). Bolj logično se mi zdi, da je Dev varianto »a« rkp. napisal najprej (morda tako, kot so pesmi nastajale, sproti, v večjih ali manjših časovnih presledkih), potem pa med devetnajstimi pesmimi izbral samo devet takih, ki bi bile primerne za objavo. Ce bi namreč pritrdili J. Koruzi, bi nehote zanemarili, zanikali Devovo prizadevanje, da bi njegova pesem lepše, bolj prepričljivo zvenela, na kar nas dovolj zgovorno opozarjajo dokaj številne izboljšave v IV-b rokopisu. (Dev je očitno pretehtaval lepoto in ustreznost posameznih besed, njihovo razporeditev, nadalje funkcijo interpunkcije itd.) Zato bi pritegnili L. Le-giši, ki meni, da je rokopis IV-b mlajši, saj se »pesnik, ki mu je za večjo dognanost, (se) ne bo kar tako odpovedal očitnim zboljšavam, ki jih kaže krajši kasnejši rokopis...« (str. 394). Gotovo ima J. Koruza prav, ko meni, da je dal prav Dev obsežnejši (IV-a) rokopisni zvezek vezati skupaj s preostalimi tiskanimi zvezki, vendar je po vsej verjetnosti imela ta vezava v en zvezek namen:  shraniti  obsežnejši
rokopis samo za avtorjevo, pesnikovo rabo. »Srečo /mišljena je objava, op. pis.' pa naj bi poskusil prečiščeni, izbrani, zbolj-šani — to je krajši snopič« (Legiša, 395). Morda bodo nadaljnja raziskovanja pokazala drugače, vendar bi se za sedaj opredelili za nekoliko bolj logično rešitev.
Svoje premišljanje o obeh izdajah Pisanic naj sklenem s temi ugotovitvami: prvič, obe izdaji z vsemi dognanji pričata o zelo resnem in poglobljenem znanstvenem prizadevanju obeh avtorjev, da bi na novo ovrednotila Pisanice in njihov pomen za slovensko književnost; drugič, razpravljanje obeh avtorjev je nedvomno viden prispevek k našemu literarnozgodovinskemu pisanju o starejšem slovenskem slovstvu; tretjič, v njunem načinu obravnavanja starejšega slovstva je vidno hotenje osvetliti starejše pesništvo z najrazličnejših vidikov, da bi bilo tako mogoče izreči čimbolj objektivno sodbo o kvaliteti analiziranih literarnih del, in hkrati je opazen tudi smisel za zanimivo in privlačno predstavitev obravnavane snovi. Ne bo pretirano, če trdimo, da gre za zelo pomembno literar-nozgodovinsko dejanje.
Gregor   Ko c i j an Pedagoška akademija v Ljubljani
187