tM*ra!fiino mlt vinogratinišfv®! Novi pravilnik o banovinski trošarini na vino in žganje, ki ga je predpisal finančni minister, je povzročil med našimi vinogradniki upravičeno nezadovoljstvo, in ni res, kar se poudarja v obrambi tega pravilnika, da je treba pri vinogradnikih nezadovoljnost vzbujati. Kdor kaj takega trdi, s tem dokazuje, da so mu razmere štajerskega vinogradništva povse neznane. Ta panoga našega kmetijstva se bori z velikanskimi teža^ami. Pridelovalni stroški vedno bolj rastejo, cene pa so nizke, in sicer kljub temu, da je po prejšnjem pravilniku bila pot vina od vinogradnika do konsumenta trošarine prosta in je bilo trošarini podvrženo samo vino, ki je prišlo v potrošnjo potom vinskega trgovca Ln gostilničarja. Kaj bo pa zdaj, ko je vsak literček vina, ki pridc v promet, podvržen trošarini? Če je prej mali kmet-vinogradnik po petliterski prodaji prodal svoje navadno vino po 2.50 din do 4.50 din na liter, bo sedaj trošarina 2 din (banovinska in občinska) pri litru tako potlačila ceno vina, da je sploh ne bo več. Pomniti je tudi treba, da je prebivalstvo vinorodnih krajev (Haloz, Slovenskih goric, Obsotlja in Posavja) prav revno. Glavni dohodek mu je vino, za katero je kmet dobil toliko, da je sploh mogel plačati davke, ali pa ga zamenjal za žito s kmetovalci drugih bolj rodovitnih krajev (n. pr. na Dravskem polju). Ce se je hotelo otežkočiti petlitersko prodajo vina, naj bi se storilo pri tistih inozemcih, ki posedujejo vinograde na severni meji naše države. Ti ljudje pridejo, kakor nam piše vinogradnik iz mariborske okolice, spomladi iz Avstrije, prodajo svoja vina brez trošarine na drobno, spravijo denar in gredo z njim preko meje. Take nedostatke in druge zlorabe, zlasti tihotapljenje z vinom, sušmarstvo, nezakonito trgovino in prodajanje vina bi bilo treba s pravilnikom odpraviti; ni pa bilo treba, da so se v pravilnik sprejele določbe, ki jih vinogradniki sami smatrajo kot nesrečo za sebe. Vinogradnik plača direktni davek ter ne more uvideti, zakaj bi rnoral za en del kmetijskih pridelkov, to je vino, plačati še indirektni davek (trošarino). Čudno je stališče obrambe, ki se za upravičenost ali neupravičenost tega indirektnega davka pri kmetu-vinogradniku sploh ne briga, marveč poudarja potrebo, da ga vsi brez izjeme plačajo. Da bi tu bil varovan socialni vidik, pač nikdo ne more reči. In prav socialni ozir zahteva, da obvarujemo vinogradnika. Če vinogradništvo v naših krajih propade, kaj in kam potem z viničarji? Ali naj pomnožijo že itak dovolj goste vrste brezposelnih ? To bi bilo še večje breme za banovino in občine. Novi pravilnik, čeprav še ni uveljavljen v vsem obsegu, že vnaprej napoveduje slabe svoje učinke. Vinska kupčija je, kakor se nam iz kmečkih krogov poroča, povse zastala. Kmet ne more vina spraviti v promet. Vinski trgovec čaka na ugodno prUiko, ko bo cena vinu še bolj padla. Gostilničar, ki ne bo mogel plačati trošarine v visokih zneskih, bo kupoval vino ne pri kmetu-producentu, marveč pri vinskem trgovcu v malih količinah. Pokazujejo se sence bodočnosti.