Zabavno-zbadljiv in šaljiv list
Št. 5.	V Ljubljani, 10. marca 1884.	Tečaj II.
Žalostno-smešna pustna pesen večletnega diur-nista na pustni torek.
Čmerno šetam se po sobi, Sveča žalostno brli'. Vse je tiho kakor v grobi, Jeza mi srce poji.
Godba se v daljavi čuje, Saj se slavi pust nocoj. Vse se smeje, vse raduje, Ali mračen duh je moj.
Ljubica na balu sije, Vse se ljubko jej laska. Mnog „š'valje" krog nje se vije, Ona nežno se smehlja.
Vrag te vzemi, pust prokleti! Tudi jaz bi šel na bal, Ali kje vstopnino vzeti? Kdo bi črni frak mi dal?
Angležev najnovejša bolezen.
Do sedaj je bilo znano, da vsak plavolasi sin Albijona boluje za »spleenom". Sedaj pa, ko so Rusi zavzeli Merv, zavladala je po vsej Velikej Britaniji akutna „Mervoziteta".
Officiosus v Lajbaherici se pritožuje, da vlada »Slovenskemu Narodu" „ne more nič po volji storiti." Istina, ker ničesar storiti neče!
„Vin de Grize"-,,Vin de Dere"-
Pri ranjcem g. župniku K. v Čadramu na Štajerskem, možu izredne gostoljubnosti, bila je zbrana večja dražba in dobro so se imeli pri okusni jedi in žlahtni kapljici. Domači kaplan Matevž pa je tudi imel v svoji kleti nekaj polovnjakov vina. Dražiti so ga začeli sosedje, da ne da svojega vina poskusiti, ker so vedeli, da polnih sodov ne odpira rad. Napo-
sled se g. Matevž omehči in prinese dvoje vrsti vina, od vsake jedno buteljo. Njegov bivši sošolec župnik S., znan po svojem dobrem humoru in dovtipu, spisal je mej tem dve vigneti ter ju prilepil na botelji.
Ko postavi butelje na mizo, oglasi se župnik S.: »Glejte! glejte! Matevž nam je prinesel francoskega vina." In bral je po francoskem izreku: Vin de Griz — Vin de Dere.
Gospodje si ogledujejo napisa, šalijo se in se smeje, Matevž pa se dobre volje namuzne. Naenkrat reče domači župnik, ogledavši si napise: »G. Matevž, kakšno vino pa ste nam prinesli? Kdo pa bode kaj tacega pil? Le berite!" In gospod župnik bere s slovenskim naglasom:
„Vin', da dere" in »Vin', da grize." Krohot po hiši. G. Matevž pa jezen odnese butelje in dolgo časa svojemu sošolcu župniku S. ni pozabil t-} šale.
Kmetski humor.
Kmet Židovski pri Bistrici na Štajerskem bil je tako nesrečen, da je bil zmirom na bobnu in da skoraj ni minulo nedelje, da ne bi preklicano bilo njegovo premakljivo imetje, ali celo njegov grunt. Ko Židovski neko nedeljo na Bistriškem trgu stoji in sliši občinskega slugo bobnati in spet njegov grunt prekli-cavati, stopi k slugi, mu potrka na ramo in reče dobrovoljno: „Le bobnaj, le bobnaj! poprej bo tvojemu bobnu kože zmanjkalo, ko meni grunta".
:E=rI IszrstUL.
G. župnik: No, oče, po katerem svetniku pa bomo imenovali vašega fanteka. Jaz menim, ker je ravno danes sv. Jurij naj bo Jurij.
Kmet: Jurij, pa že ne, g. fajmošter. Marka naj bo, Marka. Jurij še zmirom lahko postane.
Modrost naroda.
Kdor hoče grajan biti, naj se oženi, kdor hoče biti hvaljen naj pa umrje.
„Dominus vobiscum" je že kruha stradal, „Et cum špiritu tuo" pa še ne. (S tem se hoče dokazati, da imajo čestokrat mežnarji boljše dohodke, nego duhovniki.)
Neumno je Konju žvižgati in krčmarju napijati. — (Še bolj neumno pa nemškutarju verovati.)
Umrl pa ne bom, dokler dihati ne pozabim.
Nekateremu nič ne de, če tudi pes gada požrš.
Prašiče in kupce treba po smrti hvaliti.
„Fajfa", žena in konj neso za posojilo.
ali slišal za Šukljejevo izbacnenje sklepati jnriste 6. 7.8. leta kar listkarja tiste številke napotuje da pravi (hi so filozofi in filo-logi premagali stare juriste. Tu je precej jednega zapeljal in koliko še drugih, ki ne znajo tako lepih feljtonov pisati. Dvomim v resnici, da bi bil v Sloveniji upisan kaki tak nemarnež, ki si upa konkurenco delati filozofom šestega ali večega leta poizvedel pa sem za gotovo da tisti večer v Sloveniji nobene take stare bajte ni bilo videti še manj pa slišati. G. Šuklje tedaj vsaj od teh ni bil po nedolžnem preganjan in tudi sploh ne. Če bom pisal listek za „Slovenski Narod" in dobil zanj tiste štiri cekine, dal jih bom Vam a'i bolje Tebi g. dopisnik — saj Te poznam, Ti lepa maska — da ne bo treba v prihodnje tacih poročil in komentarov pisati, ki potrebujejo popravka. Da je pa vsacemu človeku dovoljeno imeti svoje misli o g. profesorji in njegovem članku XIX. in o tistih 600 fo-rintih, ne da bi si dal jih pri sedanjem odboru nSlovenije" ali celo pri g. dopisniku patentirati in ne da bi te misli morale provocirati tako skrite, malenkostne napade, posebno če se lastno to prepričanje nikomur in nikakor ne vsiluje — to ve vsak srednje dobro gojeni človek.
Pa pardon — skoraj bi bil postal preresen. Da ne bo kdo mislil, da je vse, kar sem pisal, pisano iz kake animoz-nosti do „Slovenije" ali njenega slavnega odbora ali celo do g. dopisnika, izrekam, da želim vsem trem še dolgo življenje zadnjima dvema pa še toliko humorja kakor sta ga pokazala do sedaj, kajti v resnici dobrodejna je bila komika, s katero se je rodila in poročala ta Sukljejeva afera. Tudi tacih sodov — ne vinskih — bi še več videti želel, kateri znajo biti tako do-mišljano resni, kakor bi bilo šlo g. profesorju za glavo. Oh zgodovina, zakaj se ponavljaš,zakajmorajo z m i-raj gosi kapitol reševati?
Octavus.
Mej dvema nemškutarjema.
Tužnim srcem naznanja pepelnica, da je njen jako priljubljeni prednik, gospod
M, p domače Kurent, tuli JaM\
osnovatelj dolgov, podpiratelj veselih bratov, doktor zaljubljenih deklet, profesor pijancev, blagajnik praznih pokladnic, ud in predsednik žejnih društev 26. dan februvarja o polunoči po celo izpraznjenej mošnji svojo grešno dušo izpihnil.
Pogreb je bil 28. feb. od hiše plesalcev z mačkinim mijavkanjem na mirni dvor.
Žalostinke se bodo prihodnje dni po posojilnicah popevale.
Na Ptuji, 29. februvarija 1884.
—m.
Z Dunaja, 5. marca [Izv. dop.] Slovensk uradni list — lepa pridobitev. Tako bodo govorili nekdanji delavci v našem narodnem vinogradu, kateri so že zbrani gori v Olimpu in še znabiti ne vedo za tistih 600 forintov katere bo slovenska Kranjska položila na žrtvenik naše narodnosti, da bo preje gotov most do Adrije. In tako ceno je! — bodo rekli tisti dobri gospodarji, ki nemajo navado denar izdajati po nepotrebnem. Pa najbolj po godu bo še tistim, ki za svoje prestave in druga originalna dela niso še dobili pravega založnika — ampak le nekaj vernih poslušalcev v „lit. društvu" — kajti novi list ne .zalaga samo — ampak tudi plačuje in — „non olet", rekel je :že rimsk imperator. Pa naj me nikdo krivo ne razume. Ne jproti honoriranju od strani lista in proti iskanju dobička so namenjene te vrste, kajti marljivim biti in kruha iskati si je vsem potreba, pač pa se moramo obrniti zoper način, s katerim se je v tega lista tretji številki — prvega letnika seveda — v nekem dopisu z Dunaja začelo hujskati in napadati in resnico po svoje poročati. Neki gospod se je namreč na pustni vtorek .(26. febr.) ujezil, skoval nekaj kombinacij in jih poslal v Ljubljano. Grozno se togoti nad „Slovenijo" da je g. Šukljeja pri prvem glasovanji izbacnila. Čemu toliko jeze, in čemu dopis, ■če ga ni izbacnila, saj slovenski svet, kolikor ga bere „Slovenca", ve iz nekega telegrama, da se g. profesorju od mladih akademikov niti las ne bode skrivil na glavi, da je še mej častnimi člani. Le zaradi jedne stvari bi oprostili g. dopisnika; kajti kakor vsem, tako se je tudi njemu ta telegram gotovo zdel tako duhovito — konfuzen, da mu je bilo treba komentara.
Pa če se že komentar piše, treba ga je pisati mirno in vestno, brez napadov in nevrednih natolcevanj. To je sveta naloga žurnalistov, kateri hodijo „neoboroženi" med svojimi rojaki. Kajti zgoditi se zna, da dopise bero tudi taki, kateri so v stvari tudi poučeni in neljub dementi je za petami. Ktera fizična ali moralično moč je g. dopisnika silila, da je videl
A.	Tschau! Griiss dich!
B.	ServusVKako se imaš zdaj v postnem času.
A.	Izvrstno! že dolgo se nesem tako smijal, ko ravno te dni.
B.	Kaj pa je uzrok tvojej veselosti ? Povej, prav radoveden sem. A. I no, saj menda tudi ti nesi jedini tujec v Jeruzalemu,
ka li? Veš, tisti novi dnevnik je tako burkast, da se moraš smijati hočeš nočeš. Pripoveduje namreč samozadovoljno, kako smo mi strašno spravljivi, da bi človek
skoro samega sebe več ne poznal. Pa pravi še vrhu tega kako lepo je od nas, da smo se udeležili volitev. B. To je res smešno, saj v obrtnem oddelku, ki je najštevil-neji, niti zinili nesmo.
A.	Dakako! In drugod bili smo toli spravljivi, da bi prav radi
bili potisnili svoje kandidate naprej, ko bi le šlo.
B.	Zakaj se pa tako piše o nas, zakaj se nam tako maže z
medom okolu ust? A, To je oficijozna modrost!
Itlcd — mesto.
V učnih knjigah še ni, je pa vender. Najmlajši in najmanjši dnevnik piše v prvej svojej številki, da je občinski za-stop v Bledu--podelil častno meščanstvo. Ker morejo meščanstvo podeliti le meščani, ker meščani bivajo le v mestih, ergo Bled — mesto. To si zapomnite vi geografi!
V Zagrebu ustavili so »Slobodo", pri nas pa prave si obode še nikdar bilo ni.
(Navada železna srajca.) Žganjepivec ležeč na smrtnej postelji in že umirajoč, da že ni mogel več govoriti, pomoli proti svojej ženi tri prste kvišku, češ: »Še za tri krajcarje »ta kratkega"!
Nov humorističen list začne neki v Trstu izhajati v 1. dan aprila. Ominozendan! Kdo pojde v april?
Barjani imajo vode preveč, Ljubljančani pa premalo, dobre pitne vode namreč. Ker si za zdaj ni barjani ni Ljubljančani ne morejo pomagati, pijo iz same nevolje in razdra-ženosti slabo vino, katero pošilja Stern iz Zagreba večini Ljubljanskih krčma rje v. Velikej umrljivosti v Ljubljani kriva je v prvi vrsti Sternova brozga, ki se za drag denar za vino prodaja. Pomagaj sv. Podhagski barjanom, vodovod pa Ljubljančanom, da se otmo pogina!
Beži nemčur, da jedva diha; Na glavi pinja mu skaklja Kakor na vejah opica, Ko pred teboj trebušnik piha Od zad' je tudi čvrst tvoj konj, In res ne brca on zastonj, Ker v blato pala bode pinja. Lahon je tudi padel znak Da kliče „maledetto" v zrak — Petarda njega pa le straši Ki se z lahonom rad pajdaši. Še dolgo toraj jahaj ti Na konji čez sovražni roj, Ter z bičem čvrsto mahaj ti Po njih, ki tirajo nas v boj »Zbadljivi in zabavni Škrat."! Pozdravljen bodi tisočkrat! Na tleh domačih vselej tudi Pogledat' nikdar ne zamudi, Zvedavo, drzno v vsaki kot, Če vsak zmej nas je vnet za rod. Če pa katerega boš našel, Da je na kriva pota zašel, Da sloga mine nam nekdanja, Ker se sovragom našim vklanja, Šuk, šuk, šiik z bičem le po njem, Da jasno našim bo očem, Kako znaš one kaznovati, Ki čejo rodu škodovati. Ne jemlji prejšnjih del njih v misli, Ko bil še narod jim je v čisli, Sedanjost vsikdar ti le sodi! Pazljiv pa zmirom povsod bodi, Da kde se kdaj ne opehariš, Tu po krivici koga udariš. Na »Kranjski narod" pa ne gledi Samo, Slovence ampak vse, Kateri drugej kje žive, Podpiraj vselej v tužni bedi: Če pa so kje »elastični", Udarci biča drastični Izbujajo naj jih k zavesti, Naj bič nezvestim znamnje črno Udarja, da izvejo zvesti, Da ti od plev razločiš zrno. Na stan, starost nikdar ne glej, Resnico vsakemu povej, — Če tako delal bodeš »Škrat", Potem bo vsak imel te rad! —
Naročnik s Štajerskega.
Škratu."
?y
Zapuščaš ti Ljubljano belo Ter jahaš v svet za narod smelo »Zbadljivi in zabavni Škrat", Pozdravljen bodi tisočkrat! Saj željno vsak te pričakuje, Ki se na tebe naročuje; — Tud' majhna neso teh števila, Ki čitajo te brez plačila, Saj so povsodi zajedavke Bolj goste, kakor bele kavke —, Ker tvoj humor razveseleva; Sovragom strah pa prizadeva Preglasni tvoj'ga biča pok; Pred konjem, ki je brzih nog
Kak razloček je mej morilcem Schenkom in nemškim »Schulvereinom" ?
Schenk moril in ropal je češke kuharice in služkinje, nemški Schulverein pa bi isto rad storil s češkimi in sploh s slovanskimi otroci.
Kranjska hranilnica podarila je filharmoničnemu društvu 800 gld. »Glasbeni Matici" pa samo 50 gold.
Drugo leto bode pa baje »Glasbeni Matici" naklonila samo »kolofonij" za gosli in še to samo 'zaradi tega, da bode gosp. Biirger kaj zaslužil. „Noblesse oblige!"
Resna premišljevanja penzijoniranega filozofa Izidora Muzloviča.
Omne trinum perfectuni! Tri dnevnike imamo sedaj Slovenci. Nekdaj smo po dnevniku koperneli, kakor židovi po Mesiji, sedaj je pa to drugače. Ko bi se omika merila po časopisih, prišli bi Slovenci mej vsemi avstrijskimi narodi na najvišjo stopinjo. Vsak tretji človek, katerega srečaš na ulici, je časnikar, urednik, sodelavec, ali kaj jednacega.
Sitno je že, kako razločevati naše dnevnike. Do sedaj je bil »Slovenec" najnovejši dnevnik. A sedaj mu ta pridevek ne pristoja več, od kar se je porodil naših listov Benjamin »Ljubljanski list" s svojo pisano suknjo.
Treba bode tedaj določiti novih znamk. Zaradi tega uso-jam si predlagati:
„Narod" je ,,nezavisen dnevnik" in kakor se mu očita „najstarejši dnevnik". In hoc signo (nezavisnosti namreč) vinces!
„Slovenec" ni več „poganjač", tudi najnovejši dnevnik ne več, ampak spada že mej starino. Priporoča se tedaj novo ime: Na primer: Naj čmernejši dnevnik.
Res postal je jako nevšečen, in kadar je slabe volje, tiska kar celo stran samih voznih redov, da je popolnem podoben tako zvanemu „Eisenbahn-Conducteur-ju". Govori se celo, da v časih iz same togote, tiska kar po pet inseratov v jeden list — vse zarad lepšega! Zakaj bi se čitatelji nad inserati ne zabavali?
„Ljubljanski list" pa je nedeljsko dete. Srečo ima, kakor pes v cerkvi. Samo iz Šiške so mu 32 izvodov poslali nazaj, češ, dete naj ne hodi tako daleč od svojih roditeljev. Njegovo število je „legijon", česar se v Bambergovej tiskarni vsakdo lahko prepriča.
To je naš najmlajši in najcenejši dnevnik! Prve dni bil je kar zastonj. V Slarafiji pravijo, da lete pečena piščeta ljudem v usta, v Ljubljani pa si pretekle dni prav lahko dobil toliko izvodov najmlajšega in najcenejšega dnevnika, kolikor si hotel! V tem sta si Ljubljana in Šlarafija podobni.
Zid Stern, ki po sejmih' svinčnike, peresa, i. t. d. meče mej občinstvo, ni toli radodaren, kakor „Ljubljanskega lista" upravništvo. Samo v jednej kavarni bilo je na ogled postavljenih deset izvodov jedne in iste številke.
Potem še kdo poreče, da ne napredujemo.
Pravijo, da založniku treba samo 1500 naročnikov, da ne bode izgube.
No, če je mož tako pohleven, potem se mu tega števila ni bati.
Da je ta list nedeljsko dete, to stoji. Stara „Laibaherica" ima že toliko veselja nad njim, da svojega jedva porojenega
pasterka članke kar „per extensum" navaja. Kolika materam ljubezen! Na ta način bi bilo prav lahko uredovati. Laiba-herica naj navaja „Ljubljanski list", slednji pa prvo. Tako bode obema pomagano, za naročnike pa bode tudi ugodno, ker ne bode treba naročati obeh listov, ampak samo jednega, ker bode v tistem vse.
Obžalujem samo jedno, da sta si »Slovenec" in ljubljanski List" že v laseh, ko sta še tako malo časa vkupe.
In vse to zaradi zamaknjene Lenčike, ki je bila nekdaj na Gori, pa že dolgo ni več tam!
Kaj treba Lenčike v debato ? Ona je že zamaknjena, nam. pa treba še skrbeti, da dobimo veliko zamaknjenih naročnikov.
„Pridi danes zvečer k meni, se bomo dobro imeli!" — Danes ne utegnem, obljubil sem, da pridem k „belemu
volu".
„A beži, beži, k belemu volu, ali pa k meni je vender vse jednako."
Prosim, milostivi gospod, za dar božji---" — „Tu
imate. Pa za naprej mi ne recite več ,,milostivi gospod, jaz tega nemam rad".
— „Prav, prav, jaz na take stvari tudi veliko ne držim".
Izhaja 10. in 25. dan vsacega meseca. Cena za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr., za četert leta 80 kr. Posamične številke po 16' kraje., pri opravništvu v „ Narodni Tiskarni", kateremu naj se pošiljajo naročnine, reklamacije in inserati.
Slednji računijo se po dogovoru.