kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 7 DROBTINICE IZ DRUŽABNEGA ŽIVLJENJA SREDNJEVEŠKEGA PIRANA DARJA MIHELIČ Srednjeveški viri se redko dotaknejo obi- čajnega, nepomembnega živžava tedanjega človekovega vsakdanjika. Le redko osvetlijo in nam približajo neposlovno plat življe- nja obrobnega srednjeveškega posameznika. Vsakdanji, mali srednjeveški človek se nam zaradi našega pomanjkljivega vedenja o nje- govem življenju in zaradi časovnega prepa- da, ki zija med našim časom in »mračnim« srednjim vekom zdi neživljenjski, tuj in hla- den. Nekoliko ga lahko oživimo in si ga pri- bližamo z majhnim vpogledom v njegovo preživljanje prostega časa, ki ga ni bilo tako malo: nedeljam so bili po brezdelju podobni tudi številni cerkveni prazniki. Nedelovni dnevi so znašali približno tretjino dni v letu. Pirančani pa niso »izpregli« le ob nedeljah in praznikih; zdi se, da se tudi ob drugih dneh niso ravno odtegovali družabnemu življe^ nju. Po načelu združiti prijetno s koristnim so se pogosto odvijale nekatere pomembne ko- munalne naloge. Ogled komunalnih stroškov za konec leta 1295 in za začetek leta 1296, kaže, da si je podestat večkrat privoščil kaj stroškov za ^^reprezentanco«. V nedeljo, 13. novembra 1295, je bil pi- ranski podestat (verjetno gre tu za gospoda Marka Mihaela) s sodniki in drugimi mo- dreci iz Pirana na pogovoru (>>coloquium«) z bujskim podestatom, gospodom Vikar dom iz Pietropellose. Pogovor se je odvijal ob za- kuski^ pri Sečovljah, prisostvovalo pa mu je nad sto ljudi. Ogled stroškovnika komunal- ne blagajne za to priložnost je naslednji.^ Kot je videti, je bil gostitelj družabnega pogovora piranski podestat. Njegov sel Dio- nizij je odnesel vabilo gostu iz Buj; ta očitno ni nasprotoval pogovoru ob zakuski (ali obratno: zakuski ob pogovoru). Pirančani so na plovilih dostavili v Sečovlje hrano, pijačo in posodje. Udeleženci pogovora so pojedli kakih 65 kilogramov mesa (dobrih 36 kilogramov govedine, dobrih 22 kilogra- mjov svinine in 7 jerebic), približno 75 enot kruha (število je določeno ob primerjavi spodnjih podatkov, iz katerih je mogoče iz- računati ceno enote kruha; količina take enote kruha pa vendar ostaja neznanka) ter popili dobra 2 hektolitra vina. H kilogramu mesa so torej konsumirali nekaj več kot enoto kruha (ki potemtakem ni bila prav majhna) ter popili dobre 3 litre vina. Ude- ležba na družabnem pogovoru ni bila maj- hna. Podatek, da je bilo prisotnih dobrih sto ljudi, omogoča približno oceno o količini hra- ne in pijače, ki jo je v povprečju pojedel oz. popil posamezen udeleženec pojedine. Poje^ del je dobrega pol kilograma govejega, svinj- skega ali jerebičjega mesa, zraven prigri- zoval kruh (skoraj tričetrt enote) ter popil 2 litra vina,. Pavšalni stroški hrane in pijače na posameznika so znašali skoraj 18 denar- jev oz. poldrugi solid. Vino so natakali iz trebušastih vrčev; pili so iz skodelic, jedli pa s krožnikov. Dopoldanska zakuska se je ver- jetno zavlekla še v večer in se nadaljevala ob razsvetljavi sveč, ki se omenjajo medi stroški. Skupni stroški sestanka obeh pode- statov in njunih sipremljevalcev so bili ena- kovredni ceni kakih 8 hektolitrov vina iL istega stroškovnika, medtem ko diplomatski uspeh pogovora ni znan. Piranski podestat si je v decembru istega leta skupaj z istrskim mejnim grofom Mu- skom della Torre privoščil tridnevni ogled meje med piransko in bujsko komuno; pi- ransko mestno ozemlje je namreč mejilo na teritorije sosednjih krajev: Izole, Momjana, Kaštela, Buj in Umaga. V tem primeru so stroški znašali: 8 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 Ogledniki meje so se verjetno odpravili na pot iz Sečovelj, ki sio bile začetna, morda pa tudi končna postaja njihove poti. Tja so si dali s plovili dostaviti vse potrebno za pot. Mejo med piransko in bujsko komuno so ogledniki objezdili. Primerne konje je pri- peljal iz Kopra poseben konjevodec. Eden izmed konj je spotoma izgubil podkev inj ga je bilo treba podkovati; med stroški se omenja tudi ječmen kot konjska krma. Posa- mezen konj je dnevno pojedel dobro petino stariča ječmena. Udeleženci pohoda so sku- pno pojedli približno 110 kilogramov mesa (skoraj 60 kilogramov govedine, 30 kilogra- mov svinine in 21 jerebic), 100 enot kruha in popili skoraj poltretji hektoliter vina. Na dan pa so pojedli čez 35 kilogramov mesa (sikoraj 20 kilogramov govedine, 10 kilograr mov svinine in 7 jerebic), čez 30 enot kruha in popili po 80 litrov vina. H kilogramu me- sa so torej pojedli malo manj kot enoto kru- ha in popili dobra 2 litra vina. V primerjavi razmerja potrošene hrane in pijače z gor- njimi podatki, so tokrat k mesu pojedli manj kruha in popili več vina. Skupni stroški tri- dnevnega ogleda meje so bili enakovredni ceni dobrih 17 hektolitrov vina (upoštevano je vino iz tega stroškovnika), povprečni dne- vni stroški pa ceni nekaj manj kot 6 hekto- litrov vina. Konkretni uspehi ekspedicije tu- di tokrat niso znani. Isti spisek komunalnih stroškov nava- ja tudi prehrano zapornika v komunalni je- či. Kruh in vino (sic!) za njegovo enodnevno prehrano sta stala 1 solid. Ob enoti kruha je (če upoštevamo zgornjo ceno 4 denarje za enoto kruha) za ta denar popil okroglo 3 li- tre vina; če pa je pojedel 2 enoti kruha, mu je preostanek zadostoval za poldrugi liter vina. V srednjeveškem Piranu torej zapor- niki niso vegetirali ob kruhu in vodi, tem- več lob kruhu in vinu. To navsezadnje niti ni bilo tako slabo, saj sta se tudi v piran- skih gostilnah in gostiščih v prvi vrsti uži- vala kruh in vino. Prav gostilne in gostišča pa so predstavlja- la shajališča in žarišča družabnega življe- nja Pirančanov. O živahnosti le-tega govori veliko število tovrstnih obratov. Piranske go- stilne so se selile: bile so tam, kjer je bilo pri hiši vino — v bivališčih in vinskih kleteh pridelovalcev oz. posredniških prodajalcev vina. Piranska gostišča so bila komunalna, upravljali pa so jih zasebniki, ki so imeli go- stišča v zakupu. Nekateri Pirančani so na lastnem domu kuhali za druge in prodajali hrano. Določila piranskih statutov so skušala na eni strani zagotoviti pošteno poslovanje go- stilničarjev in zahtevala, da se držijo dobre mere, na drugi [strani pa so si prizadevala za pošten odnos gostov do gostilničarja.' Nočno življenje v gostilnah ni bilo zaželjeno, zato ga je statut prepovedoval. Po njegovih pred- pisih so smele gostilne obratovati (torej go- stiti potrošnike s kruhom in vinom) čez dan do tretjega zvonjenja. Do takega predpisa o poslovalnem času gostiln ne bi prišlo, če bi se Pirančani pri svojih obiskih gostiln že sami od sebe držali dnevnih ur. Gostilničarji so zelo verjetno tu in tam na črno poslovali tudi v prepovedanem delu dneva in niso odganjali vztrajnejših gostilniških gostov. Do podobnega sklepa nas glede nedeljskih in prazničnih dopoldnevov privede statutarni zapis, po katerem ob nedeljah in praznikih gostilničarji niso smeli prodajati vina pred veliko mašo.' Za te dopoldneve se je oblasti očitno zdelo nepriporočljivo — če ne celo ne- spodobno — posedanje in popivanje Piran- čanov v gostilnah. Morda pa je s tem odio- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1934 9 kom želela zagotoviti večji obisk (treznih) obiskovalcev pri prazničnih mašah? Tako statutarno določilo ne bi bilo potrebno, če ne bi bili prav nedeljski in praznični dopol- dnevi izredno mikavni za obisk gostiln. Ka- ko je bilo ob običajnih tedenskih dneh, ni znano. Ob teh dneh dopoldanski obisk go- stiln ni bil prepovedan. Prepoved morda ni bila potrebna, ker Pirančani ob običajnih dneh dopoldan niso trumoma zahajali v go- stilno. Mogoče oblast ni toliko skrbela za do- poldneve običajnih tedenskih dni ter ni po- sebej nasprotovala dopoldanskemu obisku gostiln. Zanimivo je, da se prepoved pohaja- nja po gostilnah omenja tudi v nekaterih poslovnih dogovorih. Večkrat zadeva osebo, ki daje svoje delo v najem delodajalcu: taki dogovori jo zavezujejo, da v času trajanja pogodbe ne sme popivati in kockati v go- stilnah. Obiski gostiln torej niso bili povsem nedolžni in so škodili poslovnemu uspehu dogovorov. Gostilniški in gostinski gostje niso le po- pivali, ampak so se zelo radi predajali igra- nju na srečo. Statutarne prepovedi zadevajo hazardiranje (»ludere ad agardum«). Izrecno prepovedujejo vse igre s kockami ali v zvezi s kockami v gostilnah, gostiščih in drugod. Od tovrstnih iger je dovoljeno le igranje >>ad tabellas«.* Te prepovedi niso bUe uspešne, saj se prav kockanje omenja v številnih zapisih. Ob hazardnih igrah je prihajalo do zadolži- tev, ki pa niso bile legalne: statut ni dovolje- val dobičkarstva, ki bi izhajalo iz iger na srečo, pa tudi notar ni smel narediti zadolž- nice za dolg in igre.« Pravde v zvezi z dolgovi, ki so izhajali iz iger na srečo, so bile kljub nelegalnosti teh dolgov včasih precej dolgotrajne, dolžnik pa je s težavo dokazal neupravičenost upniko- vih zahtevkov. Glede tega je zgovoren zapis iz štiridesetih let 14. stoletja.!* Zastopnik Bone, žene Do- minika del Pogo, ki je živela v Izoli, je od Almerika Garofola iz Pirana zahteval 47 li- ber po zadolžnici, ki jo je izdelal notar La- po Sklavona. Almerik dolga ni hotel porav- nati, ker je bil plod igre na srečo. Podestat in sodniki so na podiju komunalne palače v Piranu zaprisegli in o dogodkih, ki so se odvijali pred štirimi leti, zaslišali osem prič. Razsodili so v korist Almerika. Bona je odstopila od svoje zahteve, Almerik pa je dal o tem narediti zapis. Zanimiv je opis dogodkov v zvezi z Almerikovim dolgom, kot so se jih po štirih letih spominjale pri- če. Le nekatere od njih so prisostvovale do- godkom, druge pa so opisovale, kaj se je tedaj govorilo po Piranu. Po njihovih izja- vah je imel pred kakimi štirimi leti Florucij gostilno v Sorbijevi vinski kleti. Usodnega dne sta Dominik in Almerik v njej kockala. Almerik je izgubljal. Vtem je ob piranskem pomolu z barko jabolk pristal notar Kast de Zaneto. Iz mandrača je zavil v gostilno. Do- minik ga je tam skušal nagovoriti, naj na- redi zadolžnico, da Almerik dolguje Domi- niku 25 liber. Kast take zadolžnice ni hotel napisati in se je vrnil k barki. V gostilni pa je nato Almerik lastnoročno napisal zadolž- nico, da dolguje Dominiku 50 liber. Izjavil je, da mu jo bo izročil, če bo toliko izgubil pri kockanju. Po odhodu iz gostilne sta z igro nadaljevala pri cerkvici sv. Petra ob piranskem mandraču. Tam je Almerikov dolg zrasel na 50 liber, zato je Dominiku iz-' ročil v gostilni napisano zadolžnico. Pri sv. Petru sta znova naletela na notarja Kasta. Dominik mu je pokazal zadolžnico in ga vpra- šal, če je dobra. Kast je povedal, da v njej manjkata letnica in rok za vračilo dolga. Po teh navodilih jo je Almerik nato dopolnil. Kak dan kasneje je bil Janez Bonifacija v družbi z Almerikovim bratom Valterjem. Valter je tarnal, da ga je brat uničil, ker je pri ko- ckanju izgubil 50 liber. Na Janezovo pobudo sta skušala prepričati Dominika, da bi se poravnal z Almerikom, vendar ta ni hotel odstopiti od svoje zahteve po denarju. Ko je preteklo nekaj časa, je Dominikova žena Bona zahtevala od Almerika, da poravna svoj dolg. Almerik se v jezi ni obvladal in je svojo zadolžnico, ki mu je jo Bona po- kazala, raztrgal. Mongolin Henrika je bil te- daj zraven in je to videl; zagrozil je Alme- riku, da se bo pritožil pri podestatu. S tem je prestrašil Almerika do tolikšne mere, da je dal pri notarju Laponu Sklavona izdelati novo, uradno zadolžnico za vsoto 47 liber. S to zadolžnico ga je potem Bona še več let preganjala in terjala za vračilo dolga, dokler ni prišlo do razpleta pred sodiščem. Zanimivo je, da, ob pravdi ni goA^ora o tem, da sta Dominik in Almerik v bistvu kršila statutarno prepoved kockanja. Poleg jedače, pijače in iger moremo v družabno življenje tedanjih Pirančanov pri- šteti tudi poslovanje žensk, ki so se ukvar- jale z najstarejšo obrtjo na svetu. Tudi ona so našle svoje mesto med prepovedmi pi- ranskega statuta. Ta namreč zahteva, da se dajo komunalna gostišča v zakup poštenja- kom, ki ne smejo v njih imeti javne hiše (»^bordellum«) niti prenočevati javnih žensk (»meretrices publice«). Ker je ta odlok do- dan šele v redakciji statutov iz leta 1332," ga je morda narekovala prav nasprotna prai- ksa, ki je združevala gostišče z javno hišo. Ob takih drobnih podatkih se razkriva človeška plat srednjeveških Pirančanov, ki niti niso bili tako drugačni od nas: radi so 10 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1934 jedli, pili, igrali na srečo, prodajali zijala, skupaj pretresali dogodke, ki so se tikali nji-i hovih someščanov, zabavali pa so se tudi z ženskami. Kruh, pijačo in kockanje so si la- hko privoščili tudi nižji družbeni sloji (če- prav je cena enote kruha znašala 4 denarje, kar dve tretjini cene libre, t.j. slabega pol kilograma govejega mesa). Meso, zlasti svinjsko, je bilo precej drago (za dve petini dražje od govejega) in so ga verjetno uživali predvsem tisti, ki so imeli dovolj pod pal- cem. Cene in potrošniki uslug javnih ljubic pa zaradi pomanjkanja podatkov niso znani. OPOMBE: ! 1. Objavljeno v C. de Franceschi, Chartulari- ; um Piiranense, Raccolta ded documenti medieva- : U di Piranq I. (1062—1300), Atti e memorie del- ; la Societa iatniana di Archeologia e Storia pat- ; ria XXXVI, Parenzo 1924, št. 221. — 2. ^^pran- \ dium« pomeni zajtrk (oknog poldneva, obstoječ j iz mrzlih jedi), prim. F. Biradač, Latioisko-slo- j i venski slovar, Ljubljana 1972, 407. — 3. V tej navedbi je zaporedje nekaterih postavk spre- menjeno; posamezni istroški, iki sodijo skupaj, pa so v viru navedeni ločeno, so tu združeni. — 4. Med temi denarnimi enotami velja razmerje 1 libra = 20 solidov = 240 denarjev. — 5. Veli- kost piranskega stanca ni natančno znana. — 6. C. de Franceschi, Gli statuti del comune di Pirano del 1307 confrontati con quelli del 1332 e del 1358, Monumenti storici, pubblicati dalla Deputazione di Storia Patria per le Venezie, Nuova serie XIV, Venezia-Padova 1960, knjdga 8/poglavje XXVI, knjiga 3/poglavje XII. — 7. C. de Franceschi, Gli statuti, knjiga 8/po- glavje Vili, Villi. — S. C. de Franceschi, Gli statuti, knjiga 8/poglavje XXXVII, knjiga 8/ poglavje 32 (sitatut 1332), knjiga 9/poglavje 13 (statut 1332). — 9. C. de Franceschi, Gli statuti knjiga 8/poglavje XXXVII, XXXVIIII. — 10. C. de Franceschi, Chartularium Pixanen&e, Raccol- ta dei .documenti medievali di Pirano II. (1301— 1350), Atti e memorie della Societa istriana di Archeologia e Storia patria XLVII, Parenzo— Pola 1935—1937, št. 165. — U. C. de Franceschi, GM statuti, knjiga 9/poglavje 13 (statut 1332).