A. P.: Pisma s podeželja IV. Ako se skloni človek nad telesno bedo podeželja, >ga zaboli srce. Tedaj se spomni, da bo treba temeljito načeti socialno in gospodarsko vzgojo ljudstva, ako zares hočemo nekam naprej in če nam je za dvig, t. j. za pravi preporod naroda in domovine. Ubrati bo treba nove načine, popolnoma drugačne od dosedanjega dela. Učiteljice lendavskega okraja so izdale za kmetske matere brošuTo »Zdrav in bolan otrok«. Akcija je vzbudila pozornost. Gotovo ne bo ostalo samo pri brošuri, temveč se bodo lotile tovarišice tudi dejansko dela na terenu, t. j. v družmah. Kdor pozna razmere na kmetih, posebno v socialno šibkih slojih naroda, koder ob pomanjkanju gmotnih sredstev, hrane in obleke, zaostaja rast otrok in je ogroženo njih zdravje, materialna vzgoja otrok pa je zbog neizobraženosti staršev, posebno mater, v mnogih primerih docela nezadostna, ta ve, katero važno polje v narodnem življenju so s svojo brošuro učiteljice načele in kako važnega narodnega problema so se lotile. Slabo materialno hranjena družina je slabo dovzetna za moralno hrano. Odveč so besede in je nepotrebno vsako prizadevanje, dvigniti oz. preusmeriti človeka, ako le-ta ve, da so vsa pomoč samo besede, besede. Prazna predavanja, osladkana z besedno limonado romantike, ne prepričujejo, še prej, ona demoralizirajo. Marsikaj slabega zadnjih let leži v tej činjcnici. Človek bi govoril, toda je težko, radi zamere in še česa drugega ... Priznati moramo, da se je pri nas o vseh nedostatkih kmetskc odnosno podeželske družine malo vedelo. Šele sodobna slovenska realistična književnost je, ob paralelnem prizadevanju nekaterih raziskovalcev socialno zdravstvenega in gospodarskega stanja podeželja, tudi z delom učiteljskega pokreta, pokazala v tem pogledu nekaterc rezultate, ki dado človeku misliti. Dasi se je tu in tam vršilo raziskovanje posamično, imamo o temnih razmerah tudi nckoliko statistike, ki jasno kaže, kje je vir zla in zakaj tako težko napredujemo. Zato nam postane razumljivo, zakaj nas statistika v toliko in toliko knjižnicah i. sl. v našem podeželju ne more ih ne sme ogreti, kajti dokler imamo na dlaneh n. pr. vprašanje nepravilnega ravnanja z dojenčki, ko starši v večini primerov sploh ne poznajo nikakega pravila higiene, pa še brez Stevila drugih sličnih problemov, ki jasno pričajo, kaj je za zdravo rast mladine in za >zdravje kmetskega rodu skrajno kvarno in da je v tem pogledu zlasti izobrazba pomanjkljiva ali nezadostna, ne smemo mirno spati ter se ne moremo pogrezniti v sladko kulturno dremanje, ¦češ: dobro je, ko ljudje na deželi toliko čitajo... Nujno je, da mislimo samo na bedno spanje kmetskega človeka: ljudje se valjajo po pečeh, po klopch, deca spi v hlevih i. sl.; število udobnih postelj s slamnjačami je pomanjkljivo. Dotaknemo se neracionalne kmetske kuhe. Pred oči nam stopa telesna zanemarjenost mladih in starih obeh spolov. Kmetski dom je teman, skoz okenca posije malo sončnih dni. Nekje poleg gnojišča, ki odceja gnojnico po vsem dvorišču, stoji stranišče, odprto leglo infekcij, in je poleti hranišče milijonov muh, pozimi vir najrazličnejših prehlajenj. Kadar vidim takšnole stranišče, zbito iz dveh, treh desak nad gnojno jamo, mi postane hudo pri duši, ako se misli srečajo z našo kulturo... Pa žganjepitje! Bilo je leto, ko bi si ljudje lahko za leta nasušili sadja — jabolk, sliv, hrušek ... Kdo še zna sušiti? In kje? Pa kako? Kdo se je zanimal za gospodarske naprave, ki bi v dobrih letih služile ljudstvu recimo za sušenje sadja ali slično? Koliko tega smo skuhali v žganico ali natiskali v sadjevec!... In tako dalje .. ¦ V vsem tem raste mladi svet. To isto živIjenje podedujejo. Iz dojenčkov, kolikor jih ni požela rana smrt, narastejo otroci, iz otrok mladeniči in dekleta, iz mladeničev in deklet očetje in matere — pa nudijo mlademu življenju skoraj isto jed, kakršno so uživali sami. Krogotek življenja se venomer ponavlja. Zivljenje je tema. V to temo je treba posvetiti z odločilno svetlobo! Kdor se je izobrazil, kdor je imel priliko doseči nekaj več od ijudske šole in spoznal lepše, svetlejše strani življenja, mora priti na pomoč. Občina, pa banovina, pa država morajo začeti z drugačno socialno in gospodarsko polkiko. Vodsto države je v rokah izobražencev. Ne samo učitelj, katerega puste samcatega na terenu, da se s pomanjkljivimi srcdstvi bori zoper temo, temveč vse izobraženstvo je poklicano, da žrtvuje nekaj za svoj narod. Potrebne so materialne dobrine, vpreči je v izboljšanje gmotnega položaja vasi občine, banovino, državo. Ne samo učitelj, naši vasi je potreben tudi priden, dober, iz javnih blagajn plačani idealist - zdravnik, pa poceni lckarnar, potreben je agronom in arhitckt, potrebna je babica, zaščitna scstra in podobno. S praktičnim načrtnim delom od hiše do hiše, od sela do sela, od rodu do rodu — da bomo vsi vprek lahko uživali dabrine sodobne kulture na higienskem in gospodarskem in sploh socialno - zdravstvenem polju ter s pomočjo izobraženih sinov trpečega in v temo potlačenega naroda v doglednem času zares govorili o naprednem, kulturnem in prosvetljenem narodu. Smo v strašnem družbenem vrtincu. Lomijo se svetovi, propadajo sistemi, ruši se človek. Od blizu gledamo igro, za katere zadnje dejanje ne vemo, kako bo končalo. Kar je pred nami, jc bodočnosrt. Toda tudi to delo, ki ga gledamo za naše ljudstvo, je del bodočnosti. Za malo družino, za male razmere, skratka, za malega človeka vs,e velike spremembe ne bodo odločilne. Odločilno pa bo za vsakega posameznika in našo malo družbo to malo, marljivo delo, ki ga zamišljamo in ki je brezpogojno v bodočnosti življenja našega ljudstva. In ni odveč poudariti, da bodo učitelji pripravili pot, občina, banovina, država s svojimi napravami in s svojimi organi pa bodo morali v ta pravec usmeriti svoje delo. Ker v tem je kajpak tudi smisel vsega tega aparata!