O vpraSanJu redukclje Že nekaj let se pojaVljajo glasovi o redukciji žen v državnih in samoupravnih službah Kakor so se pojavljali, tako so tudi vselej utihnili. Zadnji čas pa je postalo to vprašanje aktualno; vsa javnost se interesira zanj, piše se o njem po raznih listih, razpravlja po javnih zborovanjih; je to vprašanje, ki se rešuje v vsakem privatnem razgovoru. Kje je vzrok, oziroma sila, ki hoče odstraniti žene iz poklicev, ki so jih komaj dosegle in so zaživele v njih? Vedno večja brezposelnost inteligenčnega naraščaja je neposreden povod, da se je začelo razmišljati, kam z mladino, kje ji dobiti v tej splošni prezaposlenosti službe v poklicu, za katerega je pripravljena. Da se zaposli mladina, naj se umaknejo žene, zaenkrat poročene. V vsem tem javnem razmotrivanju, ali naj ostanejo poročene žene še nadalje v službi ali naj se od&love, stopa v ospredje največjega zanimanja učiteljica, ki se menda smatra za najbolje situirano ženo izmed vseh v raznih poklicih. Ker je v tem socialnem boju za obstanek poročena učiteljica ona, ki naj bi po javnem mnenju prva zapustila svoje mesto, je treba premisliti, ali je delo ueiteljice res že dovršeno, ko dovrši ure v šoli in potegne vsakega prvega plačo. Ali se je pred leti, ko je ta, danes brezposelna mladina doraščala, kdo vprašal, kam z njo, ko bo dovršila učiteljišče? Izpraševali so se starši in ozek krog zainteresirancev, oni pa, ki bi prvi morali pomisliti, kam z nadprodukcijo naraščaja enega poklica, so otvarjali paralelke. Že tedaj se ni ravnalo pravilno, ker bi se morale predvidevati današnje posledice. Če je v urejenih razmerah kril po en 'letnik učiteljišča potrebo učiteljev, bi jo v teh šibkih gospodarskih časih tudi, kljub temu, da bi z ozirom na kulturne in prosvetne razmere morali reči drugače. Ukinila naj bi se tudi vsa privatna učiteljišča, pa bi bilo število brezposelnih učiteljskih abiturientk znatno nižje. S tem nočem kratiti svobode do poljubnega študija posameznicam. Ravno po privatnih učiteljiščih študira velik procent deklet, ki gredo v učiteljski poklic ne morda toliko iz volje in veselja do poklica samega, marveč zato, ker jim je študiranje za učiteljico najpripravneje in najceneje. Z ukinitvijo privatnih učiteljišč bi se mnogo deklet obrnilo v druge poklice. Nazor in pogled na svet učiteljske abiturientke, ki študira zunaj na državnem učiteljišču, je v primeri z ono, ki vsa leta pretiči med zidovjem, prirodnejši, širji. Lažje se bo znašla v delu v šoli in zlasti še izven nje kot ona, ki gleda na svet s preveč idealiziranega ali celo romantičnega gledišča. Nadalje ni zgolj preračunjenost na čim sigurnejšo službo, da je na učiteljišča priglašenih vedno več kandidatk nego kandidatov. V dokaz, da se odločajo žene za učiteljski poklic iz veselja, je pogled v predvojno dobo, ko je bil učiteljski poklic le malo spoštovan in cenjen. Kdo je tedaj v večjem številu stopal vanj, moški ali ženske? Ženske, ker jim je najbližji, najprirodnejši. Toda po toči zvoniti je prepozno. Beda brezposelnega učiteljskega naraščaja vedno nujnejše išče izhoda. In poročene učiteljice naj bodo prve, ki naj prepuste svoja mesta. Ali res ni drugega izhoda in se more učiteljski naraščaj namestiti le tedaj, če se mu umakne že aktivno učiteljstvo? Ali so prosvetne razmere prebivalstva v naši državi res že tako na višku, da ni treba novih šol, novih učiteljev? Odkrit pogled in resnični podatki o prosveti po kmetih kličejo po učiteljstvu, po novih zdravih silah, da dajo narodu najpotrebnejše, vzgojo otrok v nacionalne državljane. — Zadostimo najprej etični, kulturni in nacionalni vzgoji naroda! Čigave roke naj to delo opravijo, ako ne učiteljske. Zato velja: »država potrebuje čim več učiteljev«, ne pa: »umaknite se, da napravite mesto drugim!« Za vse je dovolj dela, za nas, ki smo že v ptoklicu, kot za one, ki čakajo nanj. Ziavedajmo se, da so le vzgojeni in izobraženi državljani temelje razvoju in procvitu. Ob tej resnici se bo tudi v državnem budžetu našlo kritje. Šde tedaj, ko bo stvarna potreba po učiteljstvu krita, naj se prične z razmotrivanjem, kdo je prvi poklican, da se umakne brezposelnim učiteljskim abiturientom, če bi jih v tem primeru še imeli. Res, da je število poročenih učiteljic minimalno v primeri z neporočenimi. Misliti pa je treba na to, da bo prišlo lahko do redukcije neporočenih, ako se uresniči redukcija poročenih. V tem primeru bi se pa kršilo načelo, da so vsi državljani, torej tudi žene cnako zainteresirane na javnem življenju in javnih delih. Žena ne more več nazaj, prvič radi svojega duševnega razvoja, drugič z ozirom na zahteve sodobnega življenja. Treba je na dan z vsemi argumenti, da se prepreči kršitev ženskih pravic. Ni prav, da se z redukcijo žen hoče prištediti tam, kjer je to najmanj na mestu. Stednja naj se prične tam, kjer mesečni prejemki enega samega znašajo mnogo preko življenjskega minimuma. Tu je potrebno znižanje prejemkov, ne pa tam, kjer je komaj toliko, da se živi. Učitcljica, poročena z učiteljem, pa tvori še prav posebno izjemo. Poglejmo naše dvorazrednice! Kjer je nameščen učiteljski par, tam je učiteljstvo leta in leta v kraju, drugače pa se menjajo leto za Ietom. Kjer ni stalnosti, je otežkočeno vsako delo. Učiteljevo delo ni tako intenzivno, če v kraju ni zadovdjen in želi drugam. Kratek čas bivanja ne dopušča upogleda v krajevne potrebe in posebnosti, ki so za uspešno delo potrebni. Sedaj, ko učiteljstvo vrši še obširno in dalekosežno izvenšolsko delo na polju narodnega prosvečevanja, je spoznanje gornjih momentov še važnejše. Učitelj se mora v kraju ugodno počutiti, da želi živeti in ostati v njem. V krajih, ki so oddaljeni od kulturnih in prometnih središč, se še najlaže vživi učiteljski par. V delu za narodov, kulturni in nacionalni preporod sta učitelj in učiteljica, mož in žena duhovna celota, ki izpopolnjujeta drug drugega, iščeta novih smeri, novih poti za dosego ciljev, skupno trpita ob neuspehih, iskajoča kot osamljena, za istim smotrom stremeča inteligenta opore drug v drugem. Vse navedeno jasno dokumentira, kako velikega pomena za posamezne kraje je službovanje moža in žene na nižje organiziranih šolah. Odveč je zato vprašanje člana banskega sveta: »Kako more biti mož šef svoji ženi?« Premotrimo še socialno stran učiteljskega para. So prejemki res tako veliki? Kdor ima priliko z njimi gospodariti, bo brez dvoma drugače mislil. Učitelju pa je treba še mnogo več, kot da se priživi in obleče družino. Ob tako malih prejemkih nima niti potrebne volje (ker mu jo izčrpa boj za obstanek družine) niti sredstev za nadaljnjo izobrazbo. Kjer služita oba. je komaj za spoznanje bolje. Kako naj si m'lad učitelj ustvari dom, če se ne bo ozrl za nevesto v službi, pa naj si bo to učiteljica ali druga poklicna delavka. Le tako je mogoče, da si uredi skromen dom. Zena torej sogradi in sovzdržuje dom in družino. Vzemimo ji to, pa bo mnogo družin pahnjenih v glad in propast. Če je dobra družina celica vsake države ali bo država dopustila, da ji razpadajo celice za celico. Misl;m da ne, zlasti ne sme to biti učiteljska družina, saj vendar vedno trdimo, da mora biti učitelj tudi v etičnem pogledu zgled svoji okolici. Ako bo družina imela nepovoljne pogoje za obtanek, bo izgubila na svoji etični višini. Zelo čudno izzvene tudi besede, ki jih je zapisala neka učitdjska abiturientka: »Čei bomo srečale može, ki nas bodo s svojo eksistenco lahko vzdrževali, se bomo poročile, sicer pa ostanemo same.« Upam, da je to le mišljenje posameznice in ne vseh brezposelnih tovarišic. Koliko izmed vas bo srečalo može, ki vas bodo s svojo eksistenco lahko preživljali? Tedaj pač morate že naprej misliti, da se ne bo treba poročiti. Kaj pa one, ki ne bodo tako srečne? Samo dvoje: odreči se temu, kar je po vseh pisanih in nepisanih zakonih človekova pravica — ustvariti dom, družino, ali pa iti preko tega. Oprijele ste se napačnega izhoda, raje podajte roko nam, od vas tako osovraženim poročenirn učiteljicam, da skupno manifestiramo za naše prirodne pravice. Kako morete ve, ki vendar stremite naprej, postaviti tako reakcionarne zahteve, pri tem pa pozabljati, da smo si komaj priborile pravice, ki nam ženam pritičejo. Bodimo si tovarišice, učiteljice po stanu, žene po srcu. V skupni borbi bo uspeh, v razdvojenosti poraz. Zato ne izmikajte tal tam, kjer boste stale jutri. H koncu še cnkrat: ne z redukcijo, s pomnoženimi močmi bomo dvignili kulturni, gospodarski in nacionalni nivo naroda in po njem moč države. Ta resnica bodi pred očmi onim, ki odločajo in nam, ki se borimo! And.