Karl MayZaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) »Ali nisi videl, kako je opravil s panterjcm? Takega človeka, ki počaka, da se mu približa nevarna roparica skoraj trdo pred cev in mu da kroglo tako hladnokrvno, kot da ima prerijskega zajca pred seboj, takega človeka, pravim, se je treba bati! Sicer pa ni sarno radi njega, da sem ga pustil pri rairu. Koj bi jih imel pol tucata proti sebi. Tega pa ne maram. Izogibati se morama vsega, kar bi vzbujalo pozornost. Posle irnamo tukaj na ladji, ki si jih ne smemo pokvariti, če hočemo, da uspejo.« Droll je stopil po krovu in prišel mimo Indijancsv, ki sta nepremična sedela na svežnju tobaka. Ko sta ga zagledala, sta vstala. Droll ju je zavzet pogledal, pa naglo prisiopil in dejal po špansko: »Glej glej —! Veiiki in Mali medved —!« In po špansko sta mu odgovorila: »Kako iznenadenje —! Teta Droll —!« Podali so si roke. »Kaj pa je vaju privedlo sem v drzave in posebej še na tale parnik?« »V New Orleansu sva bila in domov potujeva. Veseli naju, da se vidimo! Mnogo mesecev je minilo, odkar smo se zadnjikrat srečali!« »Da! In Mali msdved je medtcm že precej zrastel! Ali živita moja rdeča brata v miru s svojhru sosedi?« »Zakopala sta bojno sekiro in je ne mislita več izkopati.« »Kedaj prispeta k svojim Ijudem?« »Ne veva. Veliki medved se ne povrne prej domov, da omoči nož s krvjo človeku, ki ga je razžalil.« »Kdo je tisti?« Indijanec je mignil z očmi h cornelu. »Beli pes tamle, ki ima rdečc lase.« »In s čim te je razžalil?« »Udaril je Velikega medveda v obraz.« »Ni mogoče —!« se je zavzel Droll. »Ali je ob pamet —? Ali ne ve, kaj se pravi, udariti Indijanca —? In posebej še Velikega medveda —!« »Ne ve, kdo sem. Povedal sem mu svoje ime v JQziku svoiega rodu, ki ga ne razume. Prosirn svojega belega brata, naj molči!« »Ne boj se! Pojdem še k drugim, ki bi tudi radi govoriii z menoj. Videli se še bomo! Nekaj časa ostan^m na krovu.« Odšel je proti krnu. Iz kabine je prav iedaj siopil oče mladega dekleta. Sopotniki so ga obsuli in poizvedovali, kako gre hčerki. Bolje da ji je, je pravi!, zavedla se je in druga ji ni treba ko nsiru. Pohitel je k Indijancema in se zahvalil pogumnenut dečku. Droll je cbstal in čul zahvalo. Vprašal je Toma, hai se je zgodilo, in si dal pripovcdovati zgodbo o pobesnelern panterju. »Da da!« je pravii. »Pogumen dečko je! Pravzaprav že ni več deček, cel mož je!« »Se poznate?« »Nekajkrati smo se že srečali.« »Srečaii ste se —? Pravil je, da je iz rodu Tonkawa. Kolikor vsm, rod Tonkawa ne potuje več, v rezervacijah živi ob Riu grandc« Rczervaciie so pokrajine v Zedinjenih državah, ki jih je vlada Indijancem nakazala za bivališča in ki so njibova neoporekljiva last. Vsi Indijanci se seveda niso dali naseliti po rezervacijah, mnoŁo jih rajši še danes živi v svobodi. Raztreseni so po Skaloem goroviu, kier jim nihče ne more do živega. »Rod Tonkawa, da!« je pritrdil Droil. »Veliki medved pa se ni naselil n^. rezervaciji, zvest je ostal navadam svoiih pradedov. Ves divji zapad je njegova domovjna, danes je tukaj, jutri tam, prav tak je kakor Winnetou, veliki poglavar Apačev.« »Pa nekje le stoji njegov šotor —?« »Svoje bivališče skriva. Včasi sicer pravi o ,svoJih ljudeh', ampak kdo so tisti ljudje, tega nihče ne ve.« »Kam pa potuje?« »Domov je bil namenjen, pa ga je zadržalo maščcvanje.« »Maščevanje —? Mislil sem, da je mircljuben Indijanec —.« Miroljubni Indijanci, friendly Indians, so tisti, ki so se sprijaznili z belirni in z razmerami v državah. »Tudi miroljuben Indijanec ne bo vsakc žalitve mirno vtaknil v žep, posebno ne, če ga razžali belokožec! »Kdo pa ga je razžalil?« »Cornel tamle.« »Tako je pravil?« »Da. In poznam ga, prej ne bo miroval, da se bo maščeval. Cornel je v mojih očeh izgubljen.« Old Firehand je stal poleg in z zanimanjem opazoval čudaškega dedca, ki se zanj niti zmenil ni, vsaj na videz ne. »Tudi jaz sem tako dejal,« je povedal, da bi obrnil njegovo pozornost na sebe. Dedec mu je očividno zelo ugajal. Droll sc je okrenil in premeri! orjaško postavo Old Firehanda od pete do glave. Seveda je moral pogledati precei visoko, majhcn človek je bil. Očesci sta mu hudomušno zaigrali. »Tako —?« se je nasmehnil. »Kolikor poznate Indijance —? Ste jih torej že spoznali, če je treba —? Pa nimatc podobe, da bi se bili mnogo klatili po deželah rdečih ljudi, čeprav stc orjak po ielesu —. Vse prej, bi rekel, ste doma v udobnih damskih salonih ko pa na divjem zapadu —.« Tom se je nasmejal. Droll ga je nevoljno pogledal. »No —! Kaj se smejete —? Ali mar ni res —? Le poglejte si ga, tegale gizdalina —! Pa pravi, da pozna Indijance —!« »0 jej, teta Droll —!« se je še huje sraejal črni. »Kako grdo ste jo polomili —!« »Polomil —? Ne vem, da bi jo bil —!« '.%'$?¦ »Uganitc, kdo je tale človek!« »Mi na misel ne hodi, da bi ugibal in se mučil! Saj mi iahko kar sami poveste, če je treba!« »Ne!« se je režal Tom. »Tako poceni pa ne zveste! Poslušajte, teta! Tale orjak je eden najslavnejših westmanov!« Droll se je namuznil. »Eden najslavnejših —? Torej nc samo, da je slaven, celo naslavncjši da je, pravite —?« »Da!« »Hm —! Samo dva westniana poznam, ki sta v resnici najslavnejša —.« Zatisnil je levo oko pa veselo pomežiknil z desnim oriaku, se kratko nasmejal, da je donelo kakor hihihibihihi na klarineti, pa nadaljeval: »Tista dva sta namreč Old Shatterhand in Old Firehand, če je treba. Old Sbatterhanda poznam, — torej tale sir ne more biti nihče drug ko Old Firehand, čc bi bilo treba. Sem uganil?« »Da!« je pokimal orjak. »Tako —? Hm —!« Odstopil je za dva koraka in si ogledoval westrnana od pete do ^lave. »Res ste —? Old Firehand sle —? Hm —! Postava bi že bila, postava —. Prav iaka je, kakor jo popisujejo —. Ampak zunanjost —. Najbrž se samo šalite, sir!« Mesto odgovora ga jc prijel Old Firehand za ovratnik.ga dvignil nad glavo, ga trikrat zaobrnil okoli svoje glave ter ga nazadnje postavil na bližnji zabof. »No, ali se sedajle ludi šalim —?« se je smejal. (Dalie slcdi.J