289 Uvod V zadnjih letih je Maribor doživel intenziven razvoj trgovine, saj so zaživela številna nova nakupovalna središča, ki so precej dopolnila ponud- bo v mestu. Večino teh središč so zgradili ob mestnih vpadnicah, kar je negativno vplivalo na poslovno življenje v starem mestnem jedru, saj je tam propadlo veliko malih trgovskih lokalov. Seveda pa so tovrstni procesi značilni za vsa večja slovenska in evropska mesta, zato se jim tudi Mari- bor ni mogel izogniti. A nostalgija po starih trgovinah – ne glede na vse prednosti sodobnega potrošništva – ostaja. »Trgovine. V mojem otroštvu so bile domala vse še iz časov pred prvo vojno. Uglednejše so imele izložbe v lesenih ohišjih z ogredjem, ki je obdajalo stekleno tablo z napisom, zraven so sodili roloji in poleti platnene strehe. Trgovine so bile precej natrpane, mnoge s policami do stropa, razsvetljava pa je bila bolj skromna. Pri opremi je bilo močno čutiti vplive secesije. Ta slog je bil v moji mladosti ( Vrišer je bil rojen leta 1920, opomba avtorice) še močno živ. Njegovih vijugastih linij z rastli- njem in zasanjanimi ženskimi obrazi razpuščenih las, ki so krasili vinjete knjig, takrat nisem maral, spremljalo jih je nekaj otožnega, minulega. In čez leta, ko je svet znova odkril secesijo in je ne neha občudovati, mi mladostni odklonilni priokus še zmeraj posega v presodno vrednotenje te umetnosti.« 1 1 Sergej Vrišer: Maribor v barvah mojega časa (dalje Sergej Vrišer: Maribor). Maribor 2002, str. 31. Marija Po čivavšek VLOGA MARIBORA V SLOVENSKI TRGOVINI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO mesto in gospodarstvo.indb 289 mesto in gospodarstvo.indb 289 6.5.2010 14:05:51 6.5.2010 14:05:51 290 Položaj slovenske trgovine med svetovnima vojnama Gospodarske razmere v Sloveniji po koncu prve svetovne vojne V avstro-ogrski monarhiji je bila na slovenskem ozemlju veletrgo- vina skoraj povsem v tujih rokah, še zlasti na Štajerskem. Nastanek nove jugoslovanske države pa je potegnil za seboj tudi gospodarsko osamosvo- jitev; Narodna vlada SHS v Ljubljani je z naredbo konec leta 1918 pod državno nadzorstvo pritegnila vsa podjetja na svojem območju, katerih dohodki so odtekali v tujino, in vsa podjetja, za katera so domnevali, da se hočejo izogniti obdavčitvi na našem ozemlju. Posledica tega ukrepa je bila, da so trgovske, industrijske in denarne družbe, ki so imele svoj sedež v tujini, morale v Sloveniji odpreti svoja predstavništva, če pa so obrato- vale izključno na slovenskem ozemlju, so morale prenesti svoj sedež na ozemlje vlade SHS v Ljubljani. V praksi se ta naredba ni dosledno izvajala, bilo je veliko izjem, saj je gmotni interes prevladal nad nacionalnim; cen- tralna vlada je zato leta 1922 razveljavila omenjeno naredbo o nadzorstvu. Drugi, strožji ukrep je pomenila odredba ministrstva za trgovino in indu- strijo iz aprila 1919, s katero se je popisalo, sekvestriralo in likvidiralo vse premoženje, ki je pripadalo posameznikom, družbam ter podjetjem tujih držav. V Sloveniji so sicer sekvester oz. začasno upravljanje premoženja hitro vzpostavili, toda s popisom je šlo počasi in le malo tujega premože- nja so likvidirali. Sekvestru je sledila nostrifi kacija tujega premoženja, saj so spremenjene politične razmere zahtevale tudi spremembe v lastniški strukturi in zasedbi vodilnih mest z domačim prebivalstvom. Sicer pa so lastniki imeli do leta 1922 čas, da so spremenili državljanstvo (prevzeli jugoslovanskega ali katerega od zavezniških držav), da so opravili navide- zno nacionalizacijo, pri delniških družbah so lahko jugoslovanske pravne ali fi zične osebe prevzele večinski paket delnic; če so ob tem še večino mest v upravnem svetu zasedali jugoslovanski državljani, je podjetje po- stalo jugoslovansko. 2 Gospodarski krogi Dravske banovine so se po prevratu zavedali po- ložaja v novi državi. Prizadevali so si navezati neposredne poslovne stike v Zahodni Evropi, predvsem pa so težili k temu, da se organizirata in od 2 Prim.: Rudolf Marn: Nacionalizacija in sekvestracija tujih podjetij. V: Spominski zbornik Slovenije: Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije (ur. Jože Lavrič, Josip Mal in France Stele). Ljubljana 1939, str. 368–369; Žarko Lazarevič: Gospo- darsko sodelovanje Slovenije z državami naslednicami Avstro-Ogrske 1918–1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 1997, št. 1, str. 48. mesto in gospodarstvo.indb 290 mesto in gospodarstvo.indb 290 6.5.2010 14:05:52 6.5.2010 14:05:52 291 tujega posredništva osamosvojita tako izvozna kot uvozna trgovina. Na žalost pa se teh problemov niso zavedali vsi trgovski akterji; tako se je na primer samo z izvozom lesa ukvarjalo več kot 1200 podjetij, kar je bilo skrajno neracionalno. 3 Oris trgovine v Sloveniji Med vojnama, še zlasti v tridesetih letih, je bila trgovina v Dravski banovini enakomerno razvita tako na podeželju kot tudi v urbanih indu- strijskih središčih. Največ je bilo trgovin z mešanim blagom pa trgovin z le- som, deželnimi pridelki in življenjskimi potrebščinami. Precej je bilo tudi drobne trgovine, branjarij in sejemskih prodajaln. Po mestih je bila že raz- vita specializirana trgovina: s tehničnim blagom, aparati, stroji, delovalo je tudi nekaj veleblagovnic. Obstajale so tudi industrijske prodajalne, zlasti z obutvijo, npr. Peko in Bata. Večinoma so bile trgovine v lasti zasebnikov – z 90 odstotkov so prevladovali drobni obrati, ustanovljeni brez kapitalskih rezerv, sledile so družbe z omejenim jamstvom in javne trgovske družbe, delniških družb je bilo malo (le 4 odstotkov). Nezanemarljivo vlogo so 3 Ivan Pless: Trgovina, obrt in industrija (dalje Ivan Pless: Trgovina). V: Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, str. 55. Graf 1: Razpršenost trgovinski podjetij po Sloveniji mesto in gospodarstvo.indb 291 mesto in gospodarstvo.indb 291 6.5.2010 14:05:52 6.5.2010 14:05:52 292 imele tudi trgovine nabavno-prodajnih zadrug, zlasti v delavskih predelih pa konzumne zadruge. 4 Albin Ogris je na podlagi vseh vpisov v trgovske registre v obdobju 1919–1928 primerjal številčno razmerje trgovinskih podjetij po največjih slovenskih mestih. 5 Rezultati niso presenetljivi. Skoraj tretjina trgovinskih podjetij je bila nameščena v Ljubljani, na- daljnjih 20 odstotkov v večjih slovenskih mestih, preostala polovica pa v manjših krajih in na podeželju. Po statistiki Zbornice za trgovino, obrt in industrijo je bilo konec leta 1935 natančno 10.283 trgovskih obratov in 3644 trgovsko-sodno protokoliranih tvrdk s 1989 pomočniki in 1552 va- jenci. 6 Leta 1931 je trgovina v Dravski banovini zaposlovala 2,74 odstotka vseh prebivalcev oz. približno 8 odstotkov vseh zaposlenih v Sloveniji. 7 4 France Kresal: Gospodarski in socialni pogledi na trideseta leta v Sloveniji (dalje France Kresal: Gospodarski). V: Slo- venska trideseta leta. Ljubljana 1997, str. 115 5 Albin Ogris: Gospodarsko desetletje 1919–1928 v Sloveniji po trgovinskih registrih in po katastrih Zbornice za trgovi- no, obrt in industrijo (dalje Albin Ogris: Gospodarsko). V: Na gospodarskih ogledih po Sloveniji. Ljubljana 1930, str. 3. 6 Ivan Pless: Trgovina, str. 56. 7 Prim.: Prebivalstvo. V: Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, str. 13, in France Kresal: Gospodarski, str. 115. Graf 2: Razmerje med številom prebivalstva in številom trgovskih obratov leta 1926 mesto in gospodarstvo.indb 292 mesto in gospodarstvo.indb 292 6.5.2010 14:05:52 6.5.2010 14:05:52 293 Za presojo položaja trgovstva primerjajmo razmerje med gostoto prebivalstva in trgovskimi obrati po posameznih gremijalnih okoliših : 8 Iz teh podatkov razberemo, da je bila največja gostota trgovskih obra- tov v Celju; tu je prišlo na en trgovski obrat 31 prebivalcev, sledila je Lju- bljana (40) in nato Maribor (61). S trgovskimi obrati je bila bolj ali manj pokrita vsa Slovenija, še zlasti, če upoštevamo, da je v tem času poleg ome- njenih trgovskih obratov delovalo še 88 konzumnih in kmetijskih ter 124 gospodarskih zadrug s 100 podružnicami, nadalje nabavljalne zadruge dr- žavnih uslužbencev pa gospodarska poslovalnica za železničarje z izjemno visokim prometom in še kaj. Sicer pa je en trgovski obrat prišlo v povprečju 110 prebivalcev. Na občnem zboru Zveze trgovskih gremijev na Ptuju leta 1926 je Ivan Mohorič v obširnem predavanju orisal gospodarski položaj slovenskega tr- govstva. 9 Po njegovi analizi je bila leta 1926 slika slovenske trgovine nasle- dnja. 8 Ivan Mohorič: Položaj trgovstva v Sloveniji leta 1926 (dalje Ivan Mohorič: Položaj). V: Trgovski tovariš, 1927, št. 5. 9 V: Nova doba, 28. 4. 1927, št. 47. Graf 3: Specializiranost slovenske trgovine leta 1926 mesto in gospodarstvo.indb 293 mesto in gospodarstvo.indb 293 6.5.2010 14:05:52 6.5.2010 14:05:52 294 Pričakovano je bila najbolj zastopana trgovina z mešanim blagom, ki je bila zlasti na podeželju najbolj pogost tip trgovine, čeprav je bila tudi v mestih – kljub specializaciji trgovin po strokah – še vedno kar močno za- stopana; tako je bilo v Ljubljani 147 tovrstnih trgovin, v Mariboru 95 in v Celju 33. Zelo številni so bili tudi tako imenovani »trgovinski maloobrati«, bilo jih je kar 2200: prodajalci živil, branjarije, prodajalci mleka, sadja ter kramarji in sejmarji; teh maloobratov je bilo največ v Mariboru. Skoraj prenasičena je bila Slovenija z lesno trgovino: trgovcev z lesom je bilo kar 1567, največ v slovenjgraškem, celjskem, gornjegrajskem, konjiškem, ra- deljskem in ribniškem okraju. To število je bilo za takratne gospodarske razmere absolutno previsoko, čeprav je bilo 40 odstotkov slovenskega oze- mlja pokritega z gozdovi. Med vzroki za tako veliko povečanje lesne trgovi- ne v času po prevratu sta bili valutna konjunktura in špekulacija. 10 V elik del lesnih trgovcev je bil malih prekupčevalcev, dodatna oteževalna okoliščina tej panogi pa sta bili tudi njihova slaba organiziranost (lesni trgovci niso bili povezani v sekcije) in odsotnost skupnih ciljev. Razmeroma močna je bila v Sloveniji tudi trgovina s hmeljem ter deželnimi pridelki in jajci. Trgovina v Mariboru Do prve svetovne vojne Mestu Mariboru so že Habsburžani podelili več privilegijev, npr. mo- nopol podravske vinske trgovine s Koroško pa privilegij, po katerem so morali dravski splavarji pristajati v Mariboru, kjer je bila mitnica; dve oz. štiri milje od Maribora je bila prepovedana vsaka trgovina, štiri milje od mesta ni smelo biti nobenih sejmov, miljo pa nobenih gostiln in vinotočev. V mestu s tako ugodnimi razmerami za razvoj trgovine so živeli tudi Judje, ki so se ukvarjali predvsem z denarništvom pa tudi s trgovanjem. 11 V slovenskih deželah so se Judje trajno naseljevali od 12. oziroma 13. stoletja naprej, zlasti v novonastalih trgih in mestih. Najprej so se naseli- li na Koroškem, pozneje tudi v Ljubljani, Gorici in Trstu, na slovenskem Štajerskem pa v Mariboru in na Ptuju, skratka, v naseljih ob pomembnih prometnih poteh. Od večjih mest na slovenskem Štajerskem so bili Judje 10 Ivan Mohorič: Položaj, št. 5. 11 Mestna občina Maribor. V: Krajevni leksikon Dravske banovine (dalje Mestna občina). Ljubljana 1937, str. 449. mesto in gospodarstvo.indb 294 mesto in gospodarstvo.indb 294 6.5.2010 14:05:52 6.5.2010 14:05:52 295 najštevilnejši prav v Mariboru, kjer se prvič omenjajo v zadnji četrtini 13. stoletja; tudi njihova gospodarska dejavnost je bila v tem mestu najbolj živahna. Judje so tudi na slovenskih tleh predstavljali pomemben gospo- darski dejavnik; bili so – v primerjavi z drugim prebivalstvom – izredno mobilni; trgovske zveze mariborskih Judov so segale do Dubrovnika in Be- netk ter do Dunaja in Prage. 12 Zelo pomembna je bila za Jude vinska trgovina. Navadno so smeli pro- dajati le vino, ki so si ga pridobili na račun zapadlega dolga. V teh primerih so vinski pridelek oz. zaseženo vino pripeljali v mesto in ga ukletili doma v meščanskih kleteh. Včasih so dolžniki nekaj vina uspeli odkupiti, drugo vino pa so Judje prodali drugim meščanom ali na Koroško in Kranjsko. 13 Zlasti od sredine 15. stoletja se je položaj Judov na Štajerskem močno slabšal: splošna gospodarska kriza ter konkurenca drugega prebivalstva pri trgovanju in celo v kreditnih poslih sta postajali vse večji, zaradi prizade- vanj meščanstva po omejitvi judovske trgovine pa je bilo vedno več tudi restrikcij. Deželni knez je tako neupravičenim ostro prepovedal trgovanje po mestih, trgih in vaseh na Štajerskem ter izdal nekaj odredb o odnosih med meščani in judovskim prebivalstvom. V 15. stoletju so Judom na Šta- jerskem najprej prepovedali trgovati z beneškim blagom, ko so bili potem v določeni meri izrinjeni tudi iz kreditnega poslovanja, 14 se je njihov gospo- darski položaj močno poslabšal. Obenem je začelo naraščati sovraštvo do njih: pri Judih so se po eni strani zadolževali skoraj vsi sloji prebivalstva, ki so bili zaradi visokih obresti pogosto ob vse premoženje, za meščanstvo pa je po drugi strani judovska trgovina predstavljala močno konkurenco in zato moteč element. Če k temu dodamo še naraščajočo versko nestrpnost, so bile posledice neizogibne: najprej preganjanje judovskega prebivalstva in nato začasen ali trajen izgon iz mesta ali celih dežel. 15 V drugi polovici 15. in 16. stoletja se je tudi v slovenskih deželah začel uveljavljati zgodnji kapitalizem; posamezniki in družbe, ki so imeli dovolj kapitala, se niso več zadovoljevali le s trgovino, ampak so začeli posegati tudi v organizacijo proizvodnje. Še večji razmah je mariborska trgovina doživela v začetku 18. stoletja, zlasti po izgradnji velike trgovske ceste (ko- mercialne) Dunaj–Maribor–Trst. To je v času merkantilizma predstavljala 12 Jože Mlinarič: Judje na slovenskem Štajerskem do njihove prisilne izselitve v letu 1496 (dalje Jože Mlinarič: Judje). V: Časopis za zgodovino in narodopisje, 2000, št. 1/2, str. 50 in 57. 13 Prav tam, str. 58. 14 Jože Mlinarič: Judje, str. 62–64. 15 Prav tam, str. 67. mesto in gospodarstvo.indb 295 mesto in gospodarstvo.indb 295 6.5.2010 14:05:53 6.5.2010 14:05:53 296 za Maribor nov razvojni korak in mesto se je uveljavilo kot osrednje pro- metno križišče, kjer se je z omenjeno cesto križala velika alpska trgovska pot Maribor–Koroška. Vzporedno z gospodarskim razvojem se je spremi- njal tudi pravni in družbeni položaj prebivalstva; tako so proti koncu 18. stoletja na primer odpravili več omejitev glede gospodarskih in političnih dejavnosti Judov, ostale so še tiste o naseljevanju. 16 Trgovina v Mariboru je bila seveda vezana tudi na sosednje dežele, v mestu pa je v 18. stoletju že bila razvita trgovina s pijačami, mesom, maslom, divjačino, gobami in različnimi olji. 17 Podrobno raziskavo mariborske trgovine je pred leti opravil Anto- ša Leskovec. 18 Čeprav so viri za starejša obdobja nepopolni, je zaradi lege mesta ob glavni komercialni cesti in ker je »trgovina z žitom, ježicami, že- lezom, usnjem, steklom in predvsem z vinom pomenila blagostanje za me- ščana«, upravičeno domneval, da je bil Maribor že pred letom 1848 sedež velikih trgovcev v teh strokah. Med trgovskimi strokami je izstopala vinska trgovina, tudi na velike razdalje; med trgovci se omenjajo veliki trgovci z železnino Jakob Mayr, Franc Schulz in Karl Candolin. V predmarčnem času je bilo v mestu ob trgovcih – običajni trgovski panogi sta v tem času bili manufakturna in špecerijska – še nekaj kramarjev, ki so smeli prodajati le na drobno, in še to samo nekatere vrste blaga. Konec 18. stoletja se je število trgovin povečalo tudi zaradi tolerantnejšega podeljevanja dovoljenj, pač v duhu podpiranja komercialnih obrti, med katere je sodila tudi trgo- vina. Leta 1846 je bilo v mestu med lastniki hiš kar 22 trgovcev; čeprav so bili trgovci prisotni tudi v predmestjih, je bilo seveda največ trgovin skon- centriranih v mestu samem. 19 Pred prihodom železnice je bilo mestno življenje v glavnem osredi- njeno na okolico Glavnega trga: klavnica je bila v Vojašniški ulici, pred vhodom na stari most so bile stojnice mesarjev, na Glavnem trgu tržišče za druga živila, razen za moko in žito, ki so ju prodajali na Rotovškem trgu; blizu, na Slomškovem trgu, so okoliški kmetje prodajali seno in slamo, v Pristanu je bil trg za železnino in les. 20 Za mariborsko lesno trgovino je torej v tistem času imel pomembno vlogo mariborski dravski pristan, kamor so 16 Vlado Valenčič: Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana 1992, str. 39. 17 Franjo Baš: Maribor: Historično-geografski razvoj. V: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije: Izbrani zgodo- vinski spisi (ur. Angelos Baš) (dalje Franjo Baš, Maribor-historično). Maribor 1989, str. 136. 18 Antoša Leskovec: Razvoj gospodarstva v Mariboru. V: Maribor skozi stoletja: Razprave I (ur. Jože Curk, Bruno Hart- man, Jože Koropec) (dalje Antoša Leskovec: Razvoj). Maribor 1991, str. 313–414. 19 Prav tam, str. 318–319. 20 Vodnik po Mariboru (ur. Guido Zupan) (dalje Vodnik). Ljubljana 1932, str. 89. mesto in gospodarstvo.indb 296 mesto in gospodarstvo.indb 296 6.5.2010 14:05:53 6.5.2010 14:05:53 297 dovažali les za potrebe mesta in širše okolice, poleg tega pa tudi železnino, izdelke koroškega železarstva ter svinčarstva in tirnice za Južno železnico. Njena gradnja je sprožila v Mariboru veliko konjunkturo, po izgradnji pa se je razmah trgovine občutno povečal. Leta 1846 je bilo v mestu in pred- mestjih (Graškem, Magdalenskem in Koroškem) 30 trgovin (v notranjem mestu 25), 1855 pa 33 (v notranjem mestu 24). Zelo se je pomnožilo število trgovskih lokalov; leta 1850 je bilo v mestu in predmestjih 30 trgovcev, ki so imeli volilno pravico za graško trgovsko-obrtno zbornico, najvišje na tem seznamu so bili Altmann, Lustkandl, Reibauer in Albensberg. 21 Ma- riborski okrajni urad je leta 1855 zapisal, da živi v mestu Maribor večina domačega prebivalstva od obrti in trgovine. Od srede 19. stoletja naprej so bili narejeni nekateri koraki, ki so po- menili bistveni premik v razvoju trgovine. Pomembno vlogo je pri tem imela tudi izgradnja železnice Dunaj–Ljubljana (1849)–Trst (1857), s či- mer je bila vzpostavljena povezava med glavnim pristaniščem in gospo- darsko najbolj razvitimi pokrajinami monarhije. Pred razglasitvijo obrtne svobode (1848) so dovoljenja za opravljanje komercialnih obrti podeljevali le, če je za to obstajala krajevna potreba, odklanjali pa so prijavo prostih obrti (na primer trgovin z živili), za izvajanje katerih niso bili potrebni osebna usposobljenost in drugi pogoji (npr. zadostna materialna podlaga). Po deklarirani obrtni svobodi 1848. leta so najprej v mariborskih predme- stjih podelili nekaj trgovskih koncesij, čemur so takoj nasprotovali drugi trgovci, ki so v njih čutili konkurenco. 22 V skladu z oktroirano ustavo, ki je proglasila vso državo za enotno carinsko in trgovsko ozemlje, je bila leta 1851 odpravljena carinska meja med avstrijskim in ogrskim delom monar- hije. Leta 1859 je bil proglašen še obrtni red, ki je uvedel obrtno svobodo, in od takrat je bilo seveda lažje priti do obrti. Trgovina v Mariboru je zelo napredovala v šestdesetih letih 19. sto- letja, a ne samo zaradi uveljavljanja gospodarske svobode, ampak zaradi ugodnejših razmer za njen razvoj v mestu, ki je z gradnjo ogrske (1860 / kmetijski pridelki) in koroške železnice (1863 / rude in kovine) postalo pomembno železniško križišče. Tako je bilo leta 1864 v mestu 130 oseb, ki jim je bil poklic trgovina oz. prodajanje, leta 1871 pa že 155 (mednje so šteti tudi lastniki malih obratov – branjarij, starinarn in kramarij). Večina trgovin je bila v notranjem mestu (1864. leta 65 odstotkov, 1871. pa 74 od- 21 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 325–328. 22 Prav tam, str. 326. mesto in gospodarstvo.indb 297 mesto in gospodarstvo.indb 297 6.5.2010 14:05:53 6.5.2010 14:05:53 298 stotkov). Med najpremožnejšimi so bili v tem obdobju trgovci, ki so se s tr- govanjem začeli ukvarjati že pred letom 1848; poleg teh so se pojavili novi trgovci, ki so vidnejšo vlogo odigrali v naslednjih desetletjih. Ti trgovci še niso bili specializirani, ampak so ponujali široko izbiro blaga – bili so tr- govci z mešanim blagom. Med redkimi specializiranimi panogami tistega časa je bila izvozna trgovina z vinom, a so v njej imeli večjo vlogo kot Mari- borčani okoličani – lastniki vinogradov. Največjo vinsko trgovino je uredil meljski graščak pl. Krieghuber; okrog leta 1880 je prešla v roke meščanov – družabnikov – Krieghubers Nachfolger & Co, pozneje pa so jo poimenova- li Pugel & Rossmann. Druga specializirana panoga, ki se prej zaradi zaščite cehov ni mogla bolj razviti, je bila trgovina z lesom. Svobodna trgovina oz. novi pristaniški red iz leta 1862 je te omejitve namreč odpravil. 23 V drugi polovici 19. stoletja je zaradi zgraditve železniškega in poso- dobitve cestnega omrežja trgovina doživela velike strukturne spremembe: spremenila se je celotna trgovina, tako na debelo kot na drobno; začela se je njena centralizacija, zlasti po postopni zgraditvi železniškega omrežja, ko so svojo vlogo povsem izgubila stara trgovska prekladalna središča. V trgovini na drobno se je povečevalo število prodajaln, hkrati pa so jo pre- vzemali poklicni trgovci, s čimer je rasla poklicna trgovska mreža. 24 Veliko povečanje števila malih prodajaln, branjarij, kramarij in starinarn v drugi polovici 19. stoletja je bila posledica naraščanja prebivalstva Maribora, se- veda tudi manj premožnega (delavstvo). Počasneje je rastlo število večjih trgovin, pri katerih pa je opaziti vse večjo specializacijo. Obrtni red iz 1859. leta je podeljevanje obrtnih listin precej poenostavil, zato je tik pred zao- stritvijo pogojev leta 1883 občutno naraslo število prijav v obrtni stroki. 25 Trgovina je bila tudi v osemdesetih letih 19. stoletja najbolj skoncen- trirana v reprezentativnih ulicah starega mesta, v Graškem predmestju, medtem ko so se v bližini kolodvora naselile izvozne trgovine, zlasti vin- ska in trgovina s sadjem; do prve svetovne vojne je bil namreč Maribor eno glavnih vinskih tržišč za alpsko območje, na sever pa je pošiljal tudi različne poljedelske in živinorejske izdelke. 26 Za izvozno trgovino so bila značilna velika podjetja, ki so obvladovala odkupovanje pridelkov nara- 23 Prav tam, str. 333–336. 24 Jasna Fischer: Razvoj obrti, industrije in trgovine. V: Slovenska novejša zgodovina 1848–1992: 1. knjiga (ur. Zdenko Čepič et al.). Ljubljana 2005, str. 82–83. 25 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 335. 26 Franjo Baš: Maribor-historično, str. 140. mesto in gospodarstvo.indb 298 mesto in gospodarstvo.indb 298 6.5.2010 14:05:53 6.5.2010 14:05:53 299 ve v gospodarskem zaledju Maribora. 27 Od trgovcev v mestu so se s tem ukvarjali trgovci z deželnimi pridelki, ki jih je bilo v Mariboru leta 1910 kar 11. Največji med njimi so se celo specializirali, npr. Adolf Himmler in Viljem Abt za trgovino z jajci in perutnino; 1910 je 6 trgovcev iz Spodnje Štajerske in Hrvaške ustanovilo Eksportno družbo s sedežem v Mariboru: izvažala je predvsem jajca, podružnici pa je imela celo v Saarbrückenu in Mannheimu. 28 Izvozna trgovina je spodbudila tudi modernizacijo prometnih in ko- munikacijskih sredstev, npr. telefonsko povezavo med Mariborom in Du- najem (1894), ki ji je leta 1897 sledila telefonska centrala z 18 naročniki. Že v začetku 20. stoletja je prvi elektromobil vozil žito od glavnega kolodvora v enega od mlinov. V ta čas sodi tudi izgradnja prometne (mostovi) in kulturne (kino) infrastrukture. Nasploh je bil predel med centrom mesta in glavnim kolodvorom središče uvozne in izvozne trgovine, v delavskih predmestjih pa je delovala trgovina na drobno. 29 Razen vinske trgovine in trgovine z deželnimi pridelki v Mariboru v tem obdobju ni bilo izvozne trgovine, izjema sta bili manufakturni trgovini Gustav Pirchan in Jožef Ko- koschinegg (izvoz na Balkan, zlasti v Bosno) ter galanterijski trgovini Josip Martinz (na Spodnjo Štajersko in del Hrvaške) in Anton Kifmann (Mari- borska eksportna hiša za galanterijo in pletenine Luna). Večji trgovci so zalagali Maribor in okoliške kraje s kolonialnim (ki je prihajalo prek Trsta) ter z manufakturnim blagom in galanterijo. 30 Industrializacija Maribora pred prvo svetovno vojno je bila v veli- ki meri rezultat strateškega položaja Maribora v avstro-ogrski monarhiji; mariborska trgovina z deželnimi pridelki je posredovala agrarne proizvode (kmetijske pridelke, les in vino) mariborskega zaledja na gorati industrijski sever. Z razcvetom tekstilne industrije pa se je v Mariboru končalo obdo- bje, v katerem je bila gonilna sila gospodarstva ravno trgovina z deželnimi pridelki, ki je bila tudi »motor predvojne mariborske industrializacije«, po prvi svetovni vojni pa je zastala. 31 27 Franjo Baš: Maribor v avstrijski ustavni dobi. V: Prispevki k zgodovine severovzhodne Slovenije: Izbrani zgodovinski spisi (ur. Angelos Baš) (dalje Franjo Baš: Maribor). Maribor 1989, str. 189. 28 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 336. 29 Franjo Baš: Maribor, str. 189–190. 30 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 336. 31 Franjo Baš: Razvoj Maribora v letih 1918–1938 (dalje Franjo Baš: Razvoj). V: Kronika slovenskih mest, 1939, št. 2, str. 61–62. mesto in gospodarstvo.indb 299 mesto in gospodarstvo.indb 299 6.5.2010 14:05:53 6.5.2010 14:05:53 300 Med svetovnima vojnama Po prvi svetovni vojni so nove meje presekale do takrat glavno pro- metno žilo Dunaj–Maribor–Ljubljana–Trst. S spremembo meja pa se spre- menil tudi geostrateški položaj mesta: iz osrednjega položaja, ki ga je Ma- ribor imel v Avstro-Ogrski, je v novi jugoslovanski državi postal mesto na obrobju. Nekatere javne ustanove so se umaknile iz mesta. Nova meja z Avstrijo je uveljavljeno izvozno trgovino, npr. z vinom in sadjem, odre- zala od dotedanjih tržišč, zato je bilo treba poiskati nova, npr. na novem jugoslovanskem trgu. Počasi je začela stagnirati tudi trgovina z deželnimi pridelki (zlasti z lesom in sadjem, izjema je bila trgovina s perutnino), kar gre po eni strani pripisati agrarni protekcionistični politiki srednjeevrop- skih držav, po drugi pa tudi Mariboru samemu, ki ni v polni meri izkoristil svoje vloge v agrarnem zaledju. 32 Novi položaj Maribora kot obmejnega mesta je imel poleg negativ- nih posledic tudi kakšno pozitivno: mesto je na primer dobilo carinarnico prvega reda; in kljub novi meji so bile za tuji kapital (zlasti češkoslovaški in avstrijski) še vedno zanimive naložbe v Mariboru, mestu z industrijsko tradicijo, pa še znotraj nove države je ležal v najbolj razvitem predelu. 33 V gospodarskem pogledu je bil Maribor med svetovnima vojnama izrazito industrijsko in trgovsko mesto (v njem je leta 1931 živelo 33.149 prebivalcev), mestno središče, tako imenovani city, je bilo center trgo- vskega in poslovnega življenja. City se je z nastajajočimi širokimi ulicami razprostiral severno od Drave in naprej po vse bolj trgovski Aleksandrovi cesti, Vetrinjski, Gosposki in Slovenski ulici, do Glavnega trga in Koro- ške ceste; južno od Drave je bila trgovina v manjši meri skoncentrirana na Frankopanski cesti ter na Kralja Petra trgu. 34 V ožjem mariborskem zaledju je – če upoštevamo samo politični oziroma sodni okraj – živelo okrog 100.000 prebivalcev: srez Maribor–desni breg (stanovanjsko me- ščanski) jih je štel 57.378, srez Maribor–levi breg (poslovno-meščanski) pa 54.507. 35 Tako je po svoje razumljivo, da je mariborska trgovina uspešno preskrbovala podeželske trgovine s trgovskimi potrebščinami; podravsko podeželsko trgovino je Maribor tako zalagal z vinom, železnino, koloni- 32 Franjo Baš: Razvoj, str. 57. 33 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 362. 34 Vodnik, str. 34. 35 Prim. Mestna občina, str. 447 ter Specialni krajevni repertorij avstrijskih dežel – IV: Štajersko. Izdelan na podlagi po- datkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910 (dalje Repertorij). Dunaj 1918, str. 101. mesto in gospodarstvo.indb 300 mesto in gospodarstvo.indb 300 6.5.2010 14:05:53 6.5.2010 14:05:53 301 alnim in manufakturnim blagom, papirjem itd., javne nameščence pa je prek njihove zadružne organiziranosti zalagal celo do Prekmurja in gornje Savinjske doline. V tem smislu je jugoslovanskemu Mariboru v veliki meri uspelo namesto (predvojnega) avstrijskega Gradca prevzeti vlogo novega trgovskega središča. 36 Slika zaposlenosti mariborskega prebivalstva po posameznih gospo- darskih panogah leta 1931 pokaže, da sta največ delovnih mest nudili obrt in industrija, če odmislimo rentnike, je sledila zaposljivost v trgovini in prometu, potem pa v javnih službah in svobodnih poklicih. S kmetijstvom se je ukvarjalo zanemarljivo število prebivalstva. 37 Po drugi strani se je po prvi svetovni vojni tudi v Mariboru, podobno kot v drugih mestih na Štajerskem, ki so postala del jugoslovanske drža- ve, spremenila nacionalna struktura mesta, s tem pa tudi trgovstva: precej nemških trgovcev je zapustilo mesto in odšlo v Avstrijo; njihove obrti so sprva prevzemali Slovenci, med njimi zlasti Primorci, tako da je slovenski delež v kategoriji manjših obratov občutno narasel. Infl acija v začetku dvaj- setih let pa je povzročila, da je veliko ljudi videlo možnost lahkega zaslužka 36 Franjo Baš: Razvoj, str. 62. 37 Drago Potočnik: Podatki poklicne statistike pri nas in drugod. V: Tehnika in gospodarstvo, 1940, št. 7–8, str. 155. Graf 4: Zaposlitev mariborskega prebivalstva po panogah leta 1931 mesto in gospodarstvo.indb 301 mesto in gospodarstvo.indb 301 6.5.2010 14:05:53 6.5.2010 14:05:53 302 ravno v trgovini; le-ta se je močno okrepila, zaradi verižništva so se obču- tno zvišale tudi cene pa še krošnjarstvo se je razmahnilo. V gospodarski krizi, ki je sledila, pa so morali precej trgovin zapreti. Gospodarsko krizo so tako poleg starejših slovenskih trgovin (Berdajs, Weixl, Šoštarič, Šepec) preživele tudi nekatere mlajše: z železnino – Pinter & Lenard (1920 prese- ljena iz Gorice), manufakturne – Jakob Lah 38 (ustanovljena 1919), Franjo Majer (ustanovljena 1919), Franc Mastek (ustanovljena 1919), Anton Paš (ustanovljena 1921), Ivan Pregrad (ust. 1921; adaptiral je bivši hotel Mesto Dunaj v blagovnico Trgovski dom), z avtomobili, motorji in kolesi – Josip Moravec (ustanovljena 1920) ter z vinom in lesom – Franjo Gnilšek (usta- novljena 1919). 39 Če primerjamo okraja Maribor mesto in Maribor okolica, vidimo, da je v mestu prišlo na en trgovski obrat 61 prebivalcev, v okolici, kjer so bile trgovine – razumljivo – bolj na redko posejane, pa kar 140 (za primerjavo: v Ljubljani je prišlo na en trgovski obrat 40 prebivalcev, v Celju pa samo 31). 40 Najbolj univerzalen tip trgovine v tem času so bile trgovine z meša- nim blagom: »In še spomin na trgovine s špecerijo. Zlasti tiste na obrobju mesta so bile naložene vsevprek. Pri lesenih predalih z moko ali zdrobom so stali stožci sladkorja, nedaleč stran so se kopičile metle, tudi vrtno orodje, s stropa so visele krače, salame in ‘braunšvagerice’ ter poleti med njimi tudi kak muholovec, poln muh. Dišalo je po polenovki, milu in petroleju, neza- menljiva mešanica vonjav. In v špeceriji si dobil tudi kaj tekočega. Pri Vrhun- cu, pod Maistrovim stanovanjem, so se radi ustavljali »parizarji«, tovorni vozovi, ki so jih vlekli mogočni, mišičasti pincgavci. In potem je kak prepoten furman v trgovini naročil kos klobase, pol štruce kruha in vse to zalival z jabolčnikom. Otrokom se nam je vse zdelo na moč tehtno: sam dedec, njegov apetit in še utrujeni konji, ki so spuščali vodo, da je pesek neslo v loku …« 41 Tudi razmerje med trgovinami z mešanim blagom in vsemi drugimi je bilo značilno: v mestu je bil delež prvih 19-odstoten, v okolici pa skoraj enkrat višji, 27-odstoten. Tudi v gibanju števila trgovskih in pridruženih obratov (leta 1922 se je tej organizaciji priključilo tudi članstvo takrat opuščene zadruge bra- 38 Jakob Lah se je v Mariboru nastanil v hiši na Glavnem trgu; čez pet let je hišo, v kateri je stanoval, odkupil, preuredil trgovski lokal v pritličju (trgovina Tivar) ter prvo nadstropje namenil za najemniška stanovanja. Sam je z družino živel v drugem nadstropju. Tak način življenja je bil običajen za premožnejši trgovsko-obrtniški sloj prebivalstva. Prim.: Jerneja Ferlež: Stanovati v Mariboru – etnološki oris. Maribor 2009, str. 48–82. 39 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 362 in 384. 40 Ivan Mohorič: Položaj, št. 5. 41 Sergej Vrišer: Maribor, str. 32. mesto in gospodarstvo.indb 302 mesto in gospodarstvo.indb 302 6.5.2010 14:05:54 6.5.2010 14:05:54 303 njevcev in sejmarjev) v Mariboru se je odražala sprva povojna konjunktura in pozneje gospodarska depresija. 42 Konec leta 1918 je bilo v Mariboru 555 trgovcev in pripadajočih obr- ti, leta 1920 jih je bilo že 860 (del tega povečanja je šel na račun trgovin z mešanim blagom in trgovin z manufakturo), zatem je sledil počasen upad; leta 1927 je že bilo opaziti rahlo povečanje, ki je doseglo najvišjo točko leto pozneje (742). K razcvetu mariborske trgovine je prav gotovo prispevala tudi ustanovitev mariborske oblasti (med letoma 1924 in 1929), saj je do- mače gospodarsko lahko uspešneje zastopalo interese svojih gospodarskih krogov, z delovanjem oblastva pa je narasel tudi promet mariborskim tr- govcem. Z ukinitvijo oblastne avtonomije oz. uvedbo diktature, ukinitvijo okrajne fi nančne direkcije in s centralizacijo kontrole dohodkov za direkci- jo železnic se je v mariborski trgovini začela kriza – torej še pred začetkom velike gospodarske krize v Jugoslaviji. Promet v trgovini je že takoj upadel za 30 odstotkov, v letih 1930–1935 pa so sledili še učinki velike gospodar- ske krize: zmanjšanje izvoza, padec cen agrarnih produktov (živine, lesa, 42 Milan Senković: Obrti v povojnem Mariboru (dalje Milan Senković: Obrti). V: Kronika slovenskih mest, 1936, št. 2, str. 125. Graf 5: Razmerje med vsemi trgovskimi obrati in trgovinami z mešanim blagom leta 1926 mesto in gospodarstvo.indb 303 mesto in gospodarstvo.indb 303 6.5.2010 14:05:54 6.5.2010 14:05:54 304 vina, žita). Na občnem zboru mariborskega Trgovskega gremija leta 1932 je načelnik Vilko Weixl omenil še en negativen dejavnik: nepredvideni iz- pad nemških reparacij. Kupna moč prebivalstva se je zmanjšala, leta 1932 je bilo v primerjavi z dvema letoma prej že 77 trgovskih obratov manj, za podporo brezposelnih trgovskih pomočnikov je bil ustanovljen poseben sklad, v katerega so pomočniki vplačevali mesečno 2–10 dinarjev, naj vanj prispevajo, pa so bili pozvani tudi trgovci. 43 43 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 387–388. Graf 6: Gibanje števila trgovskih obratov v Mariboru mesto in gospodarstvo.indb 304 mesto in gospodarstvo.indb 304 6.5.2010 14:05:54 6.5.2010 14:05:54 305 Vzrok za zapiranje trgovskih obratov je bila po eni strani že omenje- na svetovna gospodarska kriza, po drugi strani pa je trgovina močno ob- čutila konkurenco industrijskih prodajaln ter še zlasti nabavljalnih in kon- zumnih zadrug. Tem ni bilo treba plačevati davkov, zato so lahko članom prodajale ceneje, drugi trgovci pa so ugotavljali, da prodajajo tako tudi nečlanom – kmetom, obrtnikom, vojaštvu itn. Zahtevali so ukinitev za- drug, razen za najnujnejše potrebe. 44 Zlasti na špecerijsko trgovsko stroko je negativno vplivalo delovanje Nabavljalne zadruge državnih uslužbencev v Mariboru. Ustanovljena je bila leta 1921 in je leta 1935 štela 4335 članov (bila je skoraj najmočnejša v državi), tako da je bila zaskrbljenost trgovcev zaradi konkurence upravičena. Mariborska (zlasti z mešanim blagom, pa tudi manufakturna) trgovina je močno občutila intenzivno delovanje te pa tudi drugih podobnih zadrug. 45 Ob teh negativnih trendih so zaradi napredka tehnike nastajale nove trgovske panoge, na primer trgovine z elektrotehničnimi predmeti, radij- skimi aparati, motornimi vozili, fotografskimi in športnimi potrebščinami pa tudi specializirane trgovine s čevlji. Možnosti za napredek pa so se še vedno kazale v izvozni sadni trgovini. 46 Po letu 1936 se je položaj mariborskega trgovstva sicer izboljšal, ven- dar trgovina po izjavi tajnika mariborskega združenja Frana Skaze leta 1938 še ni dosegla preteklega stanja. Čez leto dni pa so se z izbruhom dru- ge svetovne vojne razmere zanjo ponovno poslabšale. Na zadnjem občnem zboru združenja marca 1941, ko je bil predsednik Miloš Oset, so ugotavlja- li, da so mariborski trgovci zaradi »hudih časov« v nezavidljivem položaju: začetek racioniranja živil je pomenil začetek konca meščanskega tržnega gospodarstva pri nas. 47 Stanovska organiziranost V 18. in v začetku 19. stoletja so mariborski trgovci imeli svoj ceh, ki je ščitil interese svojih članov – nasprotoval je podelitvam novih trgo- vskih pravic, trgovanju podeželskega prebivalstva, z nakupom obstoječe 44 Prav tam, str. 387. 45 Milan Senković: Obrti, str. 155; Antoša Leskovec: Razvoj, str. 387. 46 Prav tam. 47 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 388. mesto in gospodarstvo.indb 305 mesto in gospodarstvo.indb 305 6.5.2010 14:05:54 6.5.2010 14:05:54 306 trgovine na dražbi pa je lahko izbral novega člana svojega ceha po svojem izboru. 48 Po zatonu cehov in razglasitvi gospodarske svobode je bilo sprva ukinjeno obvezno povezovanje obrtnikov iste stroke. Zadruge (združenja obrtnikov enakih ali sorodnih obrti v eni ali več občinah) je predvidel že obrtni red iz leta 1859. A novela k obrtnemu redu je 1883. leta (ko so tudi formalno prenehali obstajati stari cehi) uvedla obvezno ustanavljanje to- vrstnih organizacij. Tako so v Mariboru ustanovili 11 zadrug; združenje mariborskih trgovcev, ustanovljeno 1884. leta, so poimenovali Trgovski gremij. V gremij, ki je ob ustanovitvi štel 118 članov in katerega prvi pred- sednik je postal vinski trgovec Julij Pfrimer, se niso vključili vsi trgovci – mali trgovci (branjevci, kramarji, starinarji in drugi) so ustanovili posebno zadrugo branjevcev. 49 V ta čas, v obdobje razcveta vinske trgovine na Spodnjem Štajerskem, ki je poleg tradicionalnih tržišč – Kranjske, Koroške in Zgornje Štajerske – vzpostavila tudi povezave z evropskimi državami in celo Ameriko, sodijo tudi prizadevanja mariborskih trgovcev za trgovinsko in obrtno zbornico za »spodnještajerske okraje mariborskega okrožja«. Menili so, da bi narav- nost sodila v Maribor, kjer so načrtovali tudi vinarsko šolo, a zaradi na- sprotovanja graške zbornice je trgovinsko ministrstvo to vlogo zavrnilo. 50 Med svetovnima vojnama so lahko trgovci svoje interese uveljavljali v dveh organizacijah: v Trgovskem gremiju ter v Slovenskem trgovskem in obrtniškem društvu v Mariboru. Trgovski gremij v Mariboru Gremiji trgovcev so do začetka tridesetih let delovali še na osnovi avstrijskega obrtnega reda iz leta 1907, njihov namen pa je bil »gojiti čut skupnosti, varovati in krepiti stanovsko čast ter pospeševati humanitarne in gospodarske koristi ter izobrazbo svojih članov in pripadnikov.« 51 Seveda pa je bila naloga gremijev predvsem zaščita trgovskih in gospodarskih inte- resov svojih članov, vodenje evidence o članih gremija, skrb za vajeništvo, potrjevanje učnih spričeval, izdajanje učnih pisem in potrjevanje delavskih spričeval pomožnemu osebju, ki je bilo vključeno v gremij. Gremij je skrbel 48 Prav tam, str. 319. 49 Prav tam, str. 331, 335. 50 Prav tam, str. 334. 51 I. Kaiser: Gremialna organizacija trgovstva v Dravski banovini. V: Trgovsko-obrtno-industrijski letnik: Register trgo- vine, obrti in industrije. Ljubljana 1931, str. 62. mesto in gospodarstvo.indb 306 mesto in gospodarstvo.indb 306 6.5.2010 14:05:54 6.5.2010 14:05:54 307 za trgovsko šolstvo, bolniško zavarovanje članov, sodeloval je pri pripravi področne zakonodaje, skratka, delal je vse potrebno za pospeševanje trgo- vine. V Dravski banovini je bil gremij obligatorna stanovska organizacija. 52 Tako je bil tudi Maribor sedež dveh gremijev: Gremij trgovcev za ma- riborsko okolico je imel sedež v Vetrinjski ulici 4, medtem ko je gremij trgovcev v Mariboru deloval na naslovu Jurčičeva ulica 8. Po prvi svetovni vojni se je položaj Slovencev v mestu dodatno utrdil s prevzemom vodstva stanovske organizacije: leta 1919 je bil za predsedni- ka Trgovskega gremija izvoljen Vilko Weixl, ki je aprila 1920 na občnem zboru Zveze trgovskih gremijev in zadrug za Slovenijo v Ljubljani postal eden od treh podnačelnikov zveze, 53 h kateri je pristopilo 15 gremijev in 14 zadrug. Sicer pa se je tudi v gibanju števila članov mariborskega gremija tr- govcev oziroma pozneje združenja trgovcev enako kot v trgovini kazala sprva povojna konjunktura in pozneje gospodarska depresija. Že leta 1925, v obdobju konjunkture, je mariborski Trgovski gremij ugotavljal za svoje članstvo negativne dejavnike: zaradi visokih železniških tarif se je promet z železnice prenesel na Donavo pa tudi davčna bremena so bila tu višja kot drugje v državi. 54 Leta 1932 se je Zveza trgovskih gremijev v skladu z novim obrtnim zakonom preoblikovala v društvo – Zvezo trgovskih združenj. Vseh zdru- ženj v zvezi je bilo že 29. Ustanovili so tudi štiri odseke, in sicer knjigarnar- skega, drogerijskega, lesnega in odsek trgovin s tekočimi gorivi. 55 V skladu z novim zakonom se je tudi stanovska organizacija mariborskih trgovcev 1932. leta iz gremija preimenovala v Združenje trgovcev za mesto Mari- bor 56 , dve leti pozneje je Vilka Weixla v vodstvu zamenjal Ferdo Pinter. 57 Ena večjih stanovskih manifestacij v Mariboru je bila 7. avgusta 1932, ko je bilo v Unionski dvorani veliko javno zborovanje Zveze trgovskih gre- mijev. Zborovanja se je udeležil tudi jugoslovanski minister za trgovino in industrijo Ivan Mohorič, ki je v svojem govoru izpostavil zlasti položaj slovenskega gospodarstva. 58 52 Prav tam. 53 V: Nova doba, 15. 4. 1920, št. 45. 54 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 387. 55 Fran Šink: Razvoj trgovine. V: Spominski zbornik Slovenije: Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije (ur. Jože Lavrič, Josip Mal in France Stele). Ljubljana 1939, str. 395. 56 Sedež tega Združenja je bil na Jurčičevi ulici 8, sedež Združenja trgovcev za srez Maribor pa na Vetrinjski 11. 57 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 388. 58 V: Nova doba, 5. 8. 1932, št. 63. mesto in gospodarstvo.indb 307 mesto in gospodarstvo.indb 307 6.5.2010 14:05:54 6.5.2010 14:05:54 308 Slovensko trgovsko in obrtno društvo v Mariboru Pobudnika leta 1908 ustanovljenega Slovenskega trgovskega društva v Mariboru sta bila odvetnik dr. Radoslav Pipuš, prvi predsednik društva, in dr. Vladimir Sernec. Društvo je leta 1907 v mariborskem Narodnem domu priredilo trgovski shod ‚Za ves Spodnji Štajer’ ter tudi za gospodar- sko področje povzelo parolo ‚Proč od Gradca!’, saj je (neuspešno) zahte- valo, da štajerski deželni zbor ustanovi za območje Spodnje Štajerske po- sebno zbornico za trgovino in obrt s sedežem v Mariboru. Tri leta pozneje se je društvo preimenovalo v Slovensko trgovsko in obrtniško društvo v Mariboru. 59 Ko je Josip Smertnik na 1. vseslovenskem trgovskem shodu leta 1907 v Ljubljani med drugim analiziral stanje slovenske trgovine na Spodnjem Štajerskem, je bil optimističen zlasti zaradi napredka v manjših krajih, medtem ko v Mariboru slika ni bila tako blesteča. Slovensko trgovstvo je na splošno v drugi polovici 19. stoletja napredovalo, še zlasti če upošteva- mo dejstvo, da je večina začela brez osnovnega kapitala in brez trgovske izobrazbe. »Slovensko trgovstvo se je povzpelo na svojo današnjo stopnjo le s svojo naravno nadarjenostjo, vstrajnostjo in marljivostjo.« 60 Kljub vidnim uspehom se je Smertnik bal nemškega vpliva zunaj večjih urbanih naselij. »Kakšen vpliv ima nemška trgovina na mariborsko okolico, je razvidno iz tega, da so nemški trgovci večinoma posestniki krasnih vinogradov v okolici, slovenski prebivalci so pa njih viničarji.« Mariborska okolica je bila namreč v nemških rokah. Smertnik je videl izhod za Slovence le v tem, da bi pre- vzeli upravo v spodnještajerskih mestih, saj »če bi padla Spodnještajerska, se tudi Kranjska ne bi mogla ubraniti germanizaciji«. Veliko poslanstvo, da prepreči tovrstne tendence, je Smertnik videl ravno v trgovskem stanu: »Velika in častna je ta naloga, zato pa se je mora zavedati sleherni trgovec in mora tudi po tem uravnavati svoje delovanje.« V tem smislu se mu je zdelo pomembno prosvetljevati prebivalstvo o pomenu slovenskega trgovstva, stremeti pa za trgovski naraščaj iz premožnejših slojev: »Znano je, da hoče slovenski kmetovalec iz svojega sina, ki ga pusti študirati, ‘gospoda duhovni- ka’, meščani pa hočejo iz svojih sinov le doktorje, sodnike in take visoke glave. V tem smislu bo treba še mnogo poučevati naše ljudstvo in ga navduševati, da posveča svojo deco z isto vnemo trgovskemu stanu.« 61 59 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 336–339. 60 Poročilo o I. slovenskem trgovskem shodu v Ljubljani dne 20. oktobra 1907 (dalje Poročilo). V: Slovenski trgovski vestnik, 1907, št. 11, str. 135–136. 61 Prav tam. mesto in gospodarstvo.indb 308 mesto in gospodarstvo.indb 308 6.5.2010 14:05:54 6.5.2010 14:05:54 309 Slovensko trgovsko in obrtno društvo v Mariboru je po prevratu po- zivalo trgovce, obrtnike in industrijska podjetja v Mariboru, naj se čim bolj vključijo v to organizacijo. Društvo je bilo v času formiranja nove države zelo aktivno; med drugim je želelo vzpostaviti evidenco Jugoslaviji naklo- njenih tovarn, ki bodo zalagale trgovino in obrt s surovinami, prevzelo pa je tudi skrb za to, da bi domači izdelki našli pot do kupcev. 62 Nadalje je jeseni 1919 v Mariboru priredilo slovenski trgovski tečaj, na katerem so udeležence poučevali o knjigovodstvu, korespondenci in računstvu. 63 Delovanje Slovenskega trgovskega društva v Mariboru je že kmalu rodilo sadove, saj so leta 1920 ustanovili slovensko dvorazredno trgovsko šolo v Mariboru, na od leta 1876 delujoči gremijalni trgovski nadaljevalni šoli pa so postopoma začeli poučevati v slovenskem učnem jeziku. Že 1925. leta je Trgovski gremij v odgovoru na poizvedbo ministrstva za trgovino in industrijo o razmerah v mestu ugotavljal, da je v pred vojno večinoma nemškem oz. ponemčenem Mariboru že okoli polovica trgovcev slovenske oziroma jugoslovanske narodnosti. 64 V Mariboru pa je bil tudi sedež zadruge Trgovska Samopomoč, katere področje se je raztezalo na celotno nekdanjo mariborsko oblast ter sreze La- ško in Brežice: njen namen je bil po smrti članov svojcem izplačevati denar- no podporo oz. posmrtnino. Člani so lahko poleg trgovcev postali tudi obr- tniki in industrialci, gostilničarji, osebe svobodnih akademskih poklicev, javni in zasebni nameščenci ter njihovi družinski člani, če so bili ob vstopu zdravi in mlajši od 50 let (I. kategorija) oz. 70 let (II. kategorija). 65 Trgovska Samopomoč je bila registrirana pomožna blagajna, katere pravila so bila potrjena in vpisana v register pri Kraljevi banski upravi Dravske banovine, sedež pa je imela v Mariboru. Na prelomu dvajsetih in tridesetih let je bil predsednik Trgovske Samopomoči mariborski veletrgovec Vilko Weixl. 66 Ob koncu prve Jugoslavije je bilo številčno stanje trgovstva v mestu naslednje: v (obveznem) združenju (nekdanjem gremiju) je bilo včlanjenih 514 trgovcev posameznikov in 64 zadrug ter zavodov; člani so zaposlovali 721 nameščencev, 64 poslovodij, 245 pomočnikov, 199 pomočnic in 213 drugih nameščencev. 67 62 V: Nova doba, 1. 2. 1919, št. 9. 63 V: Nova doba, 29. 1. 1919, št. 8. 64 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 384. 65 Nova doba, 6. 3. 1931, št. 19. 66 Nova doba, 29. 2. 1932, št. 18. 67 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 388. mesto in gospodarstvo.indb 309 mesto in gospodarstvo.indb 309 6.5.2010 14:05:55 6.5.2010 14:05:55 310 Struktura trgovine Med letoma 1925 in 1929, v obdobju nove konjunkture, je dobila tr- govina v Mariboru, vsaj kar zadeva pomembna podjetja, tisto strukturo, ki je ostala nespremenjena tudi skozi naslednje krizno obdobje v prvi polovi- ci tridesetih let in nato vse do okupacije. V leta 1929 izdani publikaciji Gradivo za statistiko trgovine, obrti in industrije v Sloveniji je generalni tajnik Zbornice za trgovino, obrt in in- dustrijo Fran Windischer obdelal in objavil statistične podatke o slovenski trgovini, obrti in industriji za leta 1925–1927. Podatke za posamezne vrste trgovin (bilo jih je 93 vrst) je podal po davčnih okrajih in zbirno, tako da je razvidno skupno število posameznih vrst trgovin konec leta 1925 ter gibanje prijav in odjav v letih 1926 in 1927. Tabela 1: Struktura mariborske trgovine – primerjalno s podatki za slovenski prostor – je bila leta 1925 glede na vrste trgovin naslednja Vrsta trgovine 1925 Maribor Slovenija mešano blago 95 2716 deželni pridelki 18 654 kolonialno in špecerijsko blago 10 216 živina 9 746 meso in mesni izdelki 3 51 usnje in usnjeni izdelki 9 170 čevlji in čevlj. potrebščine 10 76 konfekcijsko blago 5 38 manufakturno blago 24 229 modno blago 3 17 živila 15 1006 vino 13 423 pivo (zaloga) - 69 materialno blago, parfumi, droge in kemični izdelki 9 46 drogerije 3 18 galanterijsko blago 16 126 starine 8 34 sejmarstvo 26 621 mesto in gospodarstvo.indb 310 mesto in gospodarstvo.indb 310 6.5.2010 14:05:55 6.5.2010 14:05:55 311 Vrsta trgovine 1925 Maribor Slovenija agenture in komisijske trgovine 27 140 špedicijska podjetja 9 23 avtomobili, potrebščine, kolesa 3 25 branjarije 46 652 delikatese 7 59 elektrotehnični predmeti 4 14 kramarije 3 122 kurivo (drva + premog) 2 72 lekarne 7 62 les 24 1567 papir in pisalne potrebščine 21 97 literarni in artistični izdelki 2 35 pohištvo 7 21 stavbni material 2 62 steklo, porcelan 4 28 šivalni stroji 1 13 železnina 12 72 skupaj 592 12.425 Vir: Fran Windischer: Gradivo za statistiko trgovine, obrti in industrije v Sloveniji. Ljubljana 1929, str. 2–5, 22–23, 42–44. Za primerjavo: mesto Maribor z okolico je takrat premoglo 1035 tr- govin. Za strukturo in številčno stanje trgovine v Mariboru je za konec leta 1925 na voljo tudi odgovor Trgovskega gremija na anketo ministrstva za trgovino in industrijo, v katerem poročajo, da je v mestu 607 trgovskih obratov, vštevši 178 branjarij »v lokalih in na trgu« ter 19 sejmarjev, torej malih obratov; 410 je bilo trgovin v ožjem smislu, med njimi približno 20 veletrgovin z več osebja in večjim izborom blaga, ki so ga prodajala tudi na debelo. Sicer pa je po ugotovitvah gremija vsaj polovica mariborskih trgov- cev prodajala blago malim mestnim in podeželskim trgovcem, torej so bili hkrati trgovci na debelo (grosisti) in na drobno (detajlisti). Med grosisti jih je nekaj delalo s trgovskimi potniki in obiskovali so tudi druge dele države: galanterija: Gaspari & Faninger, Josip Martinz železnina: Pinter & Lenard, Kuhar & Zemljič manufaktura: Josip Hutter, Marko Rosner, Ivan Šoštarič papir: Vilko Weixl, Alojz Podliesnig mesto in gospodarstvo.indb 311 mesto in gospodarstvo.indb 311 6.5.2010 14:05:55 6.5.2010 14:05:55 312 Kot izvoznike je gremij navedel naslednja podjetja: deželni pridelki: Adolf Himmler, Žitarica jajca: Eksportno društvo Matheis, Suppanz & Co. perutnina in jajca: Viljem Abt mleko: Adolf Bernhard sadje: Ivan Göttlich vinski kamen: Franc Gulda mesarji – izvozniki živine in nekaj drugih izvoznikov pridelkov. Z uvozom se je leta 1925 ukvarjalo kar približno 70 odstotkov tr- govcev, razen najmanjših; uvažali so blago iz Avstrije, Češkoslovaške, Ita- lije in »nekaj malega iz drugih držav«. »Moralno stanje trgovstva« je gremij ocenjeval kot »zadovoljivo, ker so tisti, ki so se v stan med vojno in po vojni vrinili, eden za drugim izginili, ko je prenehala vojna konjunktura – sedanji žive solidno, pijejo samo za potrebo in ne lumpajo po nepotrebnem, ker bi se sicer ne mogli držati«. 68 To je bil čas, ko so nekateri trgovci že lahko posodobili in modernizi- rali svoje trgovske lokale; poglejmo, kako je bilo v tem času čutiti trgovski utrip v središču Maribora: »V tridesetih letih so mariborske trgovine počasi dobivale sodobnejšo podobo. Trgovina s čevlji Humanic si je omislila velike izložbe in sodobnejši napis, moderno pot so ubrali pri Bat‘i, nadalje športna trgovina Francija Čopa, trgovina z modnim perilom Petit Paris, potem ma- nufakturi Šraj in Mastek in še nekatere. Za otroke sta bili mikavni trgovini Martinz in Korman, ki sta prodajali igrače in smo v njunih izložbah pogosto opazovali vlakec, ki se je vil skozi tunele. Posebnost je bila v dvajsetih letih tudi trgovina z radijskimi aparati na Slovenski ulici, nedaleč od T egetthoff ove rojstne hiše. Lokal je bil ozek, bolj primeren za trafi ko, še danes pa mi ne gre v glavo, da ga je vodil očetov nekdanji kolega, dr. Srečko Lajnšič. Radio je bil takrat v Mariboru še novost: v vrsti smo posedli ob steni, Lajnšič nam je na- taknil slušalke in poslušali smo, kar je pač ujel z obračanjem žičnate antene. Poslušanje radia me ni ravno navdušilo in raje sem doma navijal gramofon in so se s plošč oglašali Richard Tauber, Tito Schipa in Maria Jeritza. Nekaj, česar danes ni več, sta bili knjigarni Scheidbach in Heinz: knjig nista le pro- dajali, ampak jih tudi izposojali. V glavnem je šlo le za nemško literaturo. In ker smo že pri nemštvu: na Gosposki ulici so se nemška imena kar vrstila – 68 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 386. mesto in gospodarstvo.indb 312 mesto in gospodarstvo.indb 312 6.5.2010 14:05:55 6.5.2010 14:05:55 313 Büdefeld, Fischbach, Fehrenbach, Th ür, Weiler, Gert, Greiner, Platzer in tako naprej.« 69 Trgovine so bile večinoma družinska podjetja, kjer je delo vodil la- stnik, pomočniki in vajenci so bili največkrat njihovi sinovi in hčere. O pomožnem osebju je gremij poročal, da je v mestu okoli 500 trgovskih na- meščencev, ki so deloma pomočniki, deloma pisarniške moči. Trgovskih vajencev je bilo približno 170, večinoma so izhajali iz Maribora, deloma tudi iz okolice. Po končanem uku so nekateri ostajali v domačih trgovinah, precej pa jih je bilo primoranih poiskati delo v drugih krajih. 70 Trgovina se je seveda razvijala tudi v okolici Maribora; zaradi bližine in vpliva trgovinskega središča v mestu so okoliški prebivalci praviloma nabavljali blago, ki ga v domačem kraju ni bilo mogoče dobiti. Trgovine v okolici so največkrat zadoščale le za krajevne potrebe in so bile običaj- no mešanega tipa; specializiranih skoraj ni bilo, razen trgovin s poljskimi pridelki, vinom, sadjem, lesom in živino. Le največje med temi trgovinami so bile sodno protokolirane. Od okoliških krajev so – razumljivo – najbolj napredovala predmestja: Studenci, Pobrežje, Radvanje, Tezno, Kamnica, Košaki. 71 Večina mariborske trgovine je bila skoncentrirana v središču mesta in v Graškem predmestju, ki je predstavljal povezavo mesta s kolodvorom (Aleksandrova cesta); v mestnem jedru je bilo 83 trgovin, v Graškem pred- mestju pa 74, od tega na Aleksandrovi 34. Z novim glavnim mostom je stari poslovni del mesta dobil boljšo povezavo še z Magdalenskim predme- stjem, v katerem so odprli osem trgovin. Koroško predmestje je opravljalo pretežno stanovanjsko funkcijo, v njem so bila le tri trgovska podjetja. 72 Oris nekaterih trgovin 73 Manufakturne, modne in konfekcijske trgovine V tej stroki, ki je med svetovnima vojnama doživela največjo rast, so bili vodilni slovenski trgovci: poleg Pregradovega Trgovskega doma ob 69 Sergej Vrišer: Maribor, str. 31–32. 70 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 386. 71 Prav tam, str. 408–409. 72 Prav tam, str. 385–386. 73 Podatki povzeti iz Vodnika po Mariboru. Ljubljana1932; članka Antoše Leskovca: Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752–1941. Maribor 1991; in adresarjev. mesto in gospodarstvo.indb 313 mesto in gospodarstvo.indb 313 6.5.2010 14:05:55 6.5.2010 14:05:55 314 Aleksandrovi cesti in Trpinovega Tekstilnega bazarja v Vetrinjski ulici je leta 1939 Jakob Lah v Jurčičevi ulici odprl blagovnico ‚Lama‘ . Pomembnej- še trgovine te stroke so imeli še Karl Jančič in Anton Poš na Aleksandrovi cesti, Franjo Majer, Franc Mastek in Janko Preac na Glavnem trgu ter An- ton Paš in Marko Rosner na Slovenski cesti. Trgovine s čevlji Poleg specializiranih trgovcev s čevlji – Vilko Blatnik in Vremec & Turk ‚King Shoe‘ v Gosposki ulici so imele prodajalne tudi tovarne čevljev: Karo mariborskega podjetnika Draga Rogliča na Koroški in tržiški Peko na Aleksandrovi cesti, Humanik v Gosposki ulici, velik delež tržišča pa si je s ceneno obutvijo pridobilo jugoslovansko podjetje češkega koncerna Bata, ki je v Mariboru imelo prodajalno na Aleksandrovi cesti. Trgovine z mešanim blagom Najpomembnejša je bila trgovina na debelo in drobno Miloša Oseta na Glavnem trgu; na Trgu svobode je bila znana Berdajsova trgovina. Na Rotovškem trgu je imela za svoje člane prodajalno Nabavljalna zadruga državnih uslužbencev. Trgovine s kolonialnim blagom Najbolj znani trgovini s kolonialnim (in tudi mešanim) blagom sta bili veletrgovina Leopolda Gusla (trgovina s špecerijo, kolonialnim blagom ter deželnimi pridelki na debelo in drobno, izvoz deželnih pridelkov) ter Miloša Oseta; prva je bila na Koroški cesti, druga na Glavnem trgu. V Go- sposki ulici je imelo prodajalno kolonialnega blaga, predvsem kave in čaja, mednarodno podjetje Julij Meinl. Trgovine z deželnimi pridelki V izvozni trgovini s perutnino in z deželnimi pridelki so med vojna- ma nadaljevala s poslovanjem podjetja, ustanovljena že v času Avstro-Ogr- ske: Karl Abt (perutnina), Eksportna družba Matheis, Suppanz & Co. (jajca in deželni pridelki), ing. Adolf Himmler (perutnina in sadje). V času prve Jugoslavije so bila na novo ustanovljena podjetja: veletrgovina Miloša Ose- ta na Glavnem trgu (izvoz), trgovina z deželnimi pridelki in s sadjem Ivana Göttlicha na Koroški cesti, izvozne trgovine z deželnimi pridelki Antona Beraniča, Maksa Polanca in Josipine Bole na Koroški cesti. Na Aleksandro- mesto in gospodarstvo.indb 314 mesto in gospodarstvo.indb 314 6.5.2010 14:05:55 6.5.2010 14:05:55 315 vi cesti so bile trgovine Draga Kopiča in Franca Grobelška, na Meljski cesti Josipa Krempla ter na Slovenski cesti Josipa Rosenberga. Z deželnimi pri- delki je trgovala tudi Berdajsova trgovina na Trgu svobode. Še več trgovin te stroke je nastalo v okoliških občinah. Trgovine z vinom in sadjem Kontinuiteto te najstarejše izvozne panoge Maribora so predstavljala tri podjetja: Pugel & Rossmann na Trgu svobode, J. & R. Primer na Ale- ksandrovi cesti ter K. Hausmaninger v Cankarjevi ulici; slovenska trgovca med vojnama sta bila Franjo Gnilšek (sicer tudi lesni trgovec) v Razlagovi ulici ter tovarnar likerjev Jakob Perhavec v Gosposki ulici. V eletrgovec z vi- nom in s kmetijskimi potrebščinami je bil Petar Miović v Kopitarjevi ulici, ki je imel celo naziv ‚kraljevi dvorni dobavitelj‘ . Leta 1901 ustanovljeni Kle- tarski zadrugi na Aleksandrovi cesti se je 1926 pridružila povsem sloven- ska Štajerska vinarska zadruga (1936 preimenovana v Kmetijsko zadru- go) na Meljski cesti. Z vinom so trgovala tudi okoliška veleposestva (Račji dvor, Vetrinski dvor, Pohorski dvor, Radvanje) ter Sadjarska in vinarska šola. Tudi trgovina s sadjem je bila v mestu s sadjarsko oklico zastopana s trgovino z deželnimi pridelki; od leta 1928 je sadje za svoje člane prodajala tudi Štajerska sadjarska zadruga v Mariboru v Miklošičevi ulici. Trgovec Adalbert Gusel je ustanovil večje podjetje za izdelavo pijač: leta 1925 je začel izdelovati žganje in likerje, kar je nato preraslo v Veležga- njarno, izdelovanje likerjev in sadnih sokov (uspešnica je bil npr. jabolčni sok Reneta). Trgovine s papirjem in knjigami Knjigarno, veletrgovino s papirjem in knjigoveznico je imel v Jurčiče- vi ulici organizator slovenskega trgovstva v Mariboru Vilko Weixl. Papir- nico Andreja Platzerja v Gosposki ulici, enega predstojnikov Trgovskega gremija v avstrijski dobi, so dediči 1938. leta prodali Ivanu Karbeutzu. Pa- pirnico je imela tudi Zlata Brišnik v Slovenski in Gosposki ulici, veletrgo- vino s papirjem pa Anton Podliessnig v Badlovi ulici. Stari knjigarni sta bili podjetji Heinz in Scheidbach, obe v Gosposki ulici. V poslovnem središču mesta so v svojih papirnicah imeli knjigarne Vilko Weixl in Zlata Brišnik, Tiskarna sv. Cirila (v Koroški ulici in na Aleksandrovi cesti) ter Tiskovna zadruga (na Aleksandrovi cesti). mesto in gospodarstvo.indb 315 mesto in gospodarstvo.indb 315 6.5.2010 14:05:55 6.5.2010 14:05:55 316 Trgovine z železnino Te trgovine so s svojim blagom zalagale bližnjo in daljno okolico. V Jurčičevi ulici se je stara trgovska hiša z mešanim blagom pod novim lastnikom Karlom Lotzom preoblikovala v trgovino z železnino in orod- ji. Trgovec z železnino je bil tudi Ivan Andraschitz na Vodnikovem trgu. Nekdanja Kriehuberjeva dvonadstropna hiša na vogalu Trga svobode in Aleksandrove ceste je bila med vojnama trgovina Pri železnem možu, ki je bila v lasti Vincenca Küharja in pozneje Alfonza Meuza. Vse te stare trgovine, pretežno v nemški lasti, pa je prekosila trgovina Pinter & Lenard družabnikov Ferda Pinterja in Rada Lenarda z velikimi prodajnimi prosto- ri na Aleksandrovi cesti in skladišči na dvorišču iste stavbe v Mlinski ulici. V Mariboru je imela podružnico (zalogo in skladišče) tudi celjska veletr- govina z železnino D. Rakusch, in sicer pri prejšnji fi rmi Kühar & Zemljič (prej Greinitz) na Aleksandrovi cesti; tam so bili zaposleni štirje uradniki in sedem delavcev. 74 Trgovine s tehničnimi izdelki Ivan Legat je leta 1919 v Mariboru ustanovil prvo specialno popra- vljalnico pisalnih strojev in trgovino z njimi. Prvi v Sloveniji je namreč dobil obrtni list za to novo, do tedaj manj znano stroko. Podjetje se je hitro širilo, k čemer je pripomogel njegov sin Edvard, ki je v podjetje vstopil leta 1920. Dobil je zastopstvo za stroje tovarne Wanderer-Werke v Schönau- Chemnitzu, ki je slovela po najboljših pisalnih in seštevalnih strojih, ter knjigovodske avtomate Continental. Leta 1930 je Legat odprl podružnico v Ljubljani, nekaj časa jo je imel tudi v Zagrebu. Bil je zastopnik tudi za računske stroje Hamann, edine, s katerimi je bilo mogoče tudi okrajšano množiti. Legatovo podjetje je z omenjenimi stroji opremilo skoraj vse večje fi rme v Sloveniji. 75 Fotografske plošče, fi lme, kamere, kemikalije, papir in druge foto- grafske potrebščine so kot del svoje ponudbe prodajali v drogerijah ter parfumerijah. V tridesetih letih, ko se je zelo razširilo amatersko fotografi - ranje, so začeli trgovci tudi razvijati, kopirati in povečevati fotografi je. Fo- tografske pripomočke je bilo mogoče kupiti npr. v drogeriji Maksa Kanca v Gosposki ulici. Kanc je bil sicer pokrajinski fotograf, ki je svojo ponud- bo pogosto oglaševal v časopisih; 1940. leta je Mariborčanom celo ponu- 74 V: Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, str. 658. 75 Prav tam, str. 655–656. mesto in gospodarstvo.indb 316 mesto in gospodarstvo.indb 316 6.5.2010 14:05:55 6.5.2010 14:05:55 317 dil avtomat za prodajo fi lmov. Na Gosposki ulici sta bili še dve drogeriji s fotomaterialom: drogerija, parfumerija in trgovina s fotografskimi po- trebščinami Ivana Th üra ter drogerija Ivana Pečarja. Tudi slednji je veliko oglaševal, saj je npr. fotografske kamere ponujal kot primerno božično oz. novoletno darilo. 76 Trgovine z avtomobili in motornimi kolesi Med svetovnima vojnama je Maribor dobil tudi prve trgovine z avto- mobili: zastopnik podjetja Opel je postal inženir Ferdinand Friedau (Ale- ksandrova ulica), Josip Moravec pa je v Grajski ulici poleg gumijastih izdel- kov prodajal tudi »dvokolice, motocikle in avtomobile«. Inženir Peter Keršič je imel podjetje Triumph Auto (Frančiškanska ulica), v isti ulici pa je bilo tudi podjetje Motors Sales ‘Indian’ za avtomobile Steyr-Austro Daimler in motorna kolesa Indian. Kolesa in druge tehnične izdelke so prodajali v podjetjih Franc Neger (Slovenska ulica), Justin Gustinčič (Tattenbachova) in F. Batjel, ki je v Mariboru imel podružnico svojega ljubljanskega podje- tja (Aleksandrova cesta). Pisalne in računske stroje so prodajali v podjetju Anton Rudolf Legat & Co. (Slovenska ulica), v Jurčičevi pa jih je prodajal tudi predsednik mariborskega Trgovskega gremija Vilko Weixl. Lesna trgovina Slovenski prostor je (bil) bogat z naravnimi bogastvi, zlasti z lesom; tako je bila lesna trgovina razvita tudi v mariborskem zaledju, zlasti v Dravski dolini. Pred prvo svetovno vojno je bila lesna (izvozna) trgovi- na usmerjena predvsem proti jugu, zahodu (Italija, zlasti Trst) in vzhodu (Ogrska). Italija je uporabljala naš bukov les za izdelavo zabojev za južno sadje, kvalitetnejšega pa za pohištvo. Smrekov les s Štajerske je po železnici pa tudi po rekah potoval večinoma na Hrvaško in še dlje proti jugu. 77 V Mariboru so se poleg stare tvrdke Straschill & Felber v Pristanu z lesno trgovino ukvarjali še Miroslav France na Masarykovi cesti, Franc Gnilšek v Razlagovi ulici in Ivan Lah na Glavnem trgu. Po krizi v začetku tridesetih let si je lesna trgovina opomogla, tako da lesa niso prodajali več izključno za kurivo, ampak tudi kot industrijski les doma in v tujini. Med prodajalnami pohištva je treba omeniti podjetje Weka Karla Wesiaka na Aleksandrovi cesti in podjetje Ernsta Zelenka v Ulici desetega oktobra. 76 Jerneja Ferlež: Fotografi ranje v Mariboru 1918–1941. Ljubljana 2002, str. 76–80. 77 Albin Ravnikar: Nekoliko o lesni produkciji. V: Trgovski tovariš, 1924, št. 5, str. 70–72. mesto in gospodarstvo.indb 317 mesto in gospodarstvo.indb 317 6.5.2010 14:05:55 6.5.2010 14:05:55 318 Oblike trgovskih družb Za desetletje 1919–1928 je Ogris na podlagi vpisov v trgovske registre analiziral registracije podjetij glede na oblike družb. Družbena podjetja so imela po pričakovanjih svoje sedeže zlasti v mestih. Analiza vseh vpisov pokaže ne glede na obliko družb naslednjo sliko. 78 V treh največjih mestih je torej imela sedeže skoraj polovica vseh slo- venskih družb. Poglejmo podrobneje strukturo družbenih podjetij v Ma- riboru. 79 Posamezna podjetja je vodil trgovec sam, brez družabnika ali pa le s tihim družabnikom. Bile so najbolj pogosta oblika protokoliranih trgo- vskih družb. Javne trgovinske družbe so po letu 1925 počasi nazadovale; so pa med njimi s približno 80 odstotkov prevladovale trgovinske družbe. Velika večina družb, vpisanih po prvi svetovni vojni, je imela po 2 družbenika, veliko manj po 3, nekaj malega pa po 4 ali več. 80 Družbe z omejeno zavezo, pred prvo svetovno vojno pri nas še raz- meroma redke, so potem skoraj najbolj napredovale. Zamišljene so bile kot organizacijska oblika večjih (industrijskih) podjetij, za katere se je zdela oblika delniških družb preveč kompleksna. Med tovrstnimi družbami so bile tudi trgovine z mešanim blagom, špecerijske trgovine, manufakturne in modne trgovine pa agenture ter posredovalne pisarne itd. 81 78 Albin Ogris: Gospodarsko, str. 11. 79 Prav tam. 80 Prav tam, str. 12. 81 Prav tam, str. 13. Graf 7: Družben fi rme v Sloveniji mesto in gospodarstvo.indb 318 mesto in gospodarstvo.indb 318 6.5.2010 14:05:56 6.5.2010 14:05:56 319 Delniške družbe Leta 1928 je bilo v registru Zbornice za trgovino, obrt in industrijo evidentiranih 128 delniških družb. 82 Med njimi so prevladovali industrij- ska podjetja in denarni zavodi, jih je pa bilo med njimi na vsem sloven- skem prostoru 25 takih, katerih dejavnost lahko povežemo s trgovino. Od teh so bile tri s sedežem in štiri s podružnico v Mariboru. Med njimi so bile kar štiri registrirane za špedicijske in transportne posle. Od teh sta imeli le dve tvrdki sedež centrale v Sloveniji (v Ljubljani in Mariboru), dve pa sta imeli sedež v Zagrebu in podružnici v Mariboru. Druga močna stroka med delniškimi družbami je bila lesna trgovina; obe tvrdki sta imeli sedež v Mariboru. Ena tvrdka je bila protokolirana za opra- vljanje trgovine s kolonialnim blagom; šlo je za mednarodno podjetje, ki je za Jugoslavijo imelo sedež v Ljubljani, v Mariboru pa eno od podružnic. Med temi sedmimi družbami sta bili dve poleg trgovine registrirani tudi za (industrijsko) proizvodnjo: Drava ter Lesna eksportna in industrijska 82 Fran Windischer: Prispevki h gospodarski statistiki Slovenije. Ljubljana 1928, str. 66–85. Graf 8: Oblike trgovskih družb v Mariboru mesto in gospodarstvo.indb 319 mesto in gospodarstvo.indb 319 6.5.2010 14:05:56 6.5.2010 14:05:56 320 delniška družba. Vseh sedem delniških družb je bilo ustanovljenih v letih od 1921 do 1923. 83 Usposabljanje za trgovski poklic Po gremijskih pravilih je v delokrog gremijev spadala tudi skrb za strokovno izobrazbo trgovcev. V Mariboru so mariborski trgovci in indu- strialci v skrbi za boljšo izobrazbo trgovskega naraščaja že leta 1884 dosegli ustanovitev trgovske nadaljevalne šole (po ureditvi trgovske zadruge – gre- mija – poimenovane Gremialna trgovska nadaljevalna šola). 84 Leta 1910 83 Albin Ogris: Gospodarsko, str. 13. 84 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 335. Tabela 2: Delniške družbe vpisane v register Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, ki so leta 1928 poslovale v Mariboru Tvrdka Sedež Predmet obratovanja Ba lkan, d. d., za mednarodne transporte v Ljubljani Ljubljana; podružnici v Mariboru in Rakeku špedicija Drava, lesna ind., d. d. Maribor lesna trgovina in industrija Lesna eksportna in industrijska, d. d. Maribor lesna trg. in industrija Meinl Julio, d. d. Ljubljana; podružnice v Mariboru, Novem Sadu, Osijeku in Zagrebu trgovina s kolonialnim blagom Orient, mednarodna trgovsko-špedicijska in skladiščna družba Maribor; podružnici v Ljubljani in na Jesenicah špedicija Blum Adolf i Popper, jugoslavensko otpremničko dioničko društvo Zagreb; podružnica v Mariboru špedicija Caro in Jellinek, mednarodno špedicijsko, d. d. Zagreb; podružnica v Mariboru špedicija mesto in gospodarstvo.indb 320 mesto in gospodarstvo.indb 320 6.5.2010 14:05:56 6.5.2010 14:05:56 321 so v Mariboru za izobraževanje trgovskega stanu delovale trgovska šola, trgovska nadaljevalna šola in trgovska akademija. 85 Za izobrazbo trgovskega naraščaja so bile med svetovnima vojnama pri nas na voljo trgovske nadaljevalne šole, dvorazredne (državne) trgo- vske šole in trgovske akademije. V Sloveniji je bilo največ strokovnih tr- govsko-nadaljevalnih šol; leta 1926 jih bilo 10 s skupaj 701 učencem (427 učencev in 274 učenk). V Mariboru so poleg strokovno-nadaljevalnih šol obstajale tudi za- sebne oblike izobraževanja za trgovski poklic. 86 85 Repertorij, str. 3. 86 Splošni pregled Dravske banovine: glavni statistični podatki, upravna, sodna in cerkvena razdelitev ter imenik krajev po stanju 1. julija 1939 z dvema zemljevidoma. Ljubljana 1939, str. 46. Graf 9: Trgovska nadaljevalna šola v Mariboru mesto in gospodarstvo.indb 321 mesto in gospodarstvo.indb 321 6.5.2010 14:05:56 6.5.2010 14:05:56 322 Anton Rudolf Legatov enoletni trgovski tečaj v Mariboru, Vrazova ulica 4; Kovačev enoletni trgovski tečaj v Mariboru; Enoletni trgovski tečaj Slovenskega trgovskega društva ‘Hermes’ v Mariboru. Trgovska nadaljevalna šola na Zrinjskega trgu 1 v Mariboru je spada- la med strokovne nadaljevalne šole. Z razvojem trgovine je naraščalo tudi število učencev na tej šoli. 87 Največ trgovskih vajencev je bilo vpisanih leta 1922/23, kar 176, naj- manj pa leta 1930/31, samo 101 učenec, kar kaže, da je val depresije zelo hitro dosegel tudi trgovsko stroko. Gremialna trgovska nadaljevalna šola je bila obvezna za trgovske va- jence in vajenke. Letno jo je obiskovalo 60–170 vajencev, pouk je bil – razen ob sobotah – popoldne. Vendar je že po treh letih (od leta 1922) moralo šolo vzdrževati trgovstvo samo, medtem ko je vlada prej nosila tri četrtine 87 Milan Senković: Obrti, str. 155. Graf 10: Populacija na dvorazrednih trgovskih šolah mesto in gospodarstvo.indb 322 mesto in gospodarstvo.indb 322 6.5.2010 14:05:56 6.5.2010 14:05:56 323 stroškov. Za obstoječo državno dvorazredno trgovsko šolo je gremij menil, da bi jo bilo treba razširiti vsaj na tri razrede, »ker v dveh ne morajo prede- lati vsega materiala«. Leta 1926 se je preoblikovala v trirazredno (državno) trgovsko akademijo. 88 Dvorazredne trgovske šole so bile v Celju, Ljubljani in Novem mestu. Na te šole se je v dvajsetih letih vpisalo precej učenk, velikokrat tudi več kot učencev; podatki so za leto 1926. 89 Absolventke teh šol so večinoma predstavljale kader za pisarne, za državne in samoupravne urade, pisarne industrijskih podjetjih, delniških družb in denarnih zavodov, le neznaten odstotek jih je prišel v trgovske obrate. Poleg teh oblik izobraževanja za trgovski poklic je leta 1930 Kraljeva banska uprava odobrila še enoletni trgovski tečaj Slovenskega trgovskega društva v Mariboru. Najvišjo stopnjo izobraževanja je dajala trgovska akademija; za vsako oblast sta obstajali po ena (v Ljubljani in Mariboru); leta 1926 je namreč ministrstvo trgovine in industrije odobrilo preoblikovanje mariborske dvorazredne trgovske šole v (državno) trgovsko akademijo. 90 Šola je imela prostore na Zrinjskega trgu 1. Gremiji so smeli po pravilih poleg evidence članov voditi tudi evi- dence vajencev in pomočnikov. Za leto 1926 je podatke posredovalo 21 gremijev, 6 se jih ni odzvalo. Tako je bilo omenjenega leta pri 21 gremijih 1506 vajencev – 827 vajencev in 617 vajenk (75 odstotkov v razmerju do vajencev) ter 2490 pomočnikov – 1474 pomočnikov in 1089 pomočnic (74 odstotkov v razmerju do pomočnikov). Ker so vajenke presegale število vajencev v šestih okrajih, so nekateri gremiji, med njimi mariborski, spre- jeli nekatere ukrepe, da bi zajezili priliv ženskega osebja v trgovino. Tako so na občnem zboru sklenili, da v prihodnje ne bodo več sprejemali vajenk v špecerijsko, manufakturno, kolonialno in železno stroko. Prav tako so sadove obrodila prizadevanja, da se uredi razmerje zaposlenim osebjem: veliki župan ljubljanske oblasti je januarja 1927 izdal okrožnico, na podlagi katere je lahko imel trgovec enega vajenca, na vsaka dva pomočnika pa še enega, vendar skupaj ne več kot tri. 91 Treba pa je povedati, da so tovrstne določbe, enako kot predlogi nekaterih gremijev, da se postavi starostna 88 Antoša Leskovec: Razvoj, str. 386. 89 Ivan Mohorič: Položaj, št. 6. 90 Prav tam. 91 Prav tam, št. 5. mesto in gospodarstvo.indb 323 mesto in gospodarstvo.indb 323 6.5.2010 14:05:57 6.5.2010 14:05:57 324 meja za sprejem vajencev na 18 let, nasprotovale določbam zakona. Po- glejmo, kolikšen je bil delež vajencev po posameznih okrožnih uradih za zavarovanje delavcev (OUZD). 92 Po podatkih OUZD je bilo leta 1926 v Sloveniji 952 učnih gospo- darjev, pri katerih je delalo 1490 vajencev (povprečno 1,6 na gospodarja). V treh največjih slovenskih mestih je bilo razmerje med učnim osebjem naslednje: najbolj ugodno je bilo v Celju, kjer je na učnega gospodarja pri- šlo 1,5 vajenca, v Mariboru 1,6 in v Ljubljani 2,1 vajenec. Če te podatke primerjamo z gremijskimi, razberemo, da je imela samo desetina trgovskih obratov vajence, 90 odstotkov jih je obratovalo samih oz. z domačim ose- bjem. Trgovsko-nadaljevalne šole je obiskovalo le 50 odstotkov vseh učen- cev, drugi so hodili v splošne nadaljevalne šole skupaj z obrtniškimi vajen- ci, majhen delež pa jih je bil brez strokovnih šol. 93 Seveda je tudi v trgovini obstajalo t. i. žensko vprašanje. Na prvem trgovskem shodu leta 1907 v Ljubljani so prisotni izrazili željo, da bi bile ženske, zaposlene v trgovini, za enako delo kot moški vsaj približno enako 92 Prav tam, št. 6. 93 Prav tam. Graf 11: Delež vajencev po OUZD mesto in gospodarstvo.indb 324 mesto in gospodarstvo.indb 324 6.5.2010 14:05:57 6.5.2010 14:05:57 325 plačane. »Da bi pa ženske mogle nadomestiti moške na vodilnih in boljših mestih, je pa itak izključeno«. 94 Enakopravnost med spoloma je bila vod- stvu slovenske trgovske organizacije nepojmljiva še leta 1907. Ivan Volk je k temu še dodal: »Priznati mi mora vsakdo, da se skoro vsak trgovski nastavljenec posveti z vso vnemo svojemu poklicu, česar pri nastavljenkah ne moremo trditi«, ker »si je nastavljenec izbral ta poklic za vse svoje življenje, ga rabi ženska le za nekako prehodno dobo; njen cilj in ideal je po mojem mnenju le možitev. Naravno je torej, da vsled tega ne opravlja svoje službe s takim veseljem in zanimanjem kakor bi bilo pričakovati. Tudi glede podje- tnosti se ne morejo kosati s svojimi moškimi tovariši. Če se pa semintja najde kaka izjema, nam ta izjema naša izvajanja le okrepi.« 95 Reminiscence »In spomin mi je uhajal v tista otroška petdeseta leta, ko sva z mamo hodila po nakupih v Gosposko ulico in šla potem na toplo hrenovko v nek- danjo ‘Benkotovo mesarijo’ na stiku ulice z Glavnim trgom, potem pa še na punčevo torto k ‚Ilichu’. Za vse trgovine in vse slaščičarne in pekarne smo uporabljali še poldrugo desetletje po zadnji vojni njihova stara imena: še kar naprej se je hodilo po kruh in pecivo k Scherbaumu, Čebokliju in Rakuši, šlo se je k Buedefeldu, Pinter- Lenardu in k ‚Železnemu možu’ in po šolske potrebščine in take reči k Zlati Brišnik, Weixlu in Saxu, pa po blago k Lahu v takrat še zmeraj najmodernejšo blagovnico v Jurčičevi ulici – bilo je, kot bi se čas ustavil tam nekje v dobi, ko je Maribor še bil mesto s svojim meščan- stvom, z meščanskim življenjem in meščansko kulturo.« 96 Na take, podobne in drugačne načine odseva v zdajšnjih generacijah življenje preteklih desetletij. Kljub vsem spremembam, novim smernicam in globalizaciji, ki zaznamujejo naš čas, ostajajo izkušnje, vzorci in vredno- te naših (starih) staršev zapisane v (zgodovinskem) spominu. Tudi zaradi ulic nekdanjega Maribora. 94 Poročilo, str. 153. 95 Prav tam. 96 Janez Lombergar: Pismo ob izidu knjige Jerneje Ferlež »Stanovati v Mariboru«. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 2009, št. 3–4, str. 128. mesto in gospodarstvo.indb 325 mesto in gospodarstvo.indb 325 6.5.2010 14:05:57 6.5.2010 14:05:57