Miha Kobalež: France Migljaj se predstavi Jaz sem France Migljaj, doma s Strmega vrha. (Vas v hribih, kjer je konec sveta in se začne hudičeva oblast. Poznana ie samo davkariji in žandarjem. V bregu sedem hiš, en sam grunt in šest kajžarij. Očetje v ameriških fabrikah, sinovi drvarji, dekleta dninarice in dekle. Močnik, krompir v oblicah, za žegnanje in praznik črn kruh. Revne njive, gole skale. Otroci pasejo koze in pojo: »Prav lepo je res na dežel.«) Študiral sem z lakoto in dobro voljo. Učili so me filozofije in vsega potrebnega, prepričevali so me z vso močjo, da je svet modro urejen. Stanoval sem v beraških luknjah in upal, da bom imel nekoč vsaj čistega zraka na preostajanje, če mi bo že drugega zmanjkovalo. Potem sem bil v hribih organist, mežnar, občmski tajnik in učitelj. Potem je prišla vojna. Učil sem vse za vero, dom, cesarja in pel vsak dan cesarsko pesem. Poslali so me na fronto. Prvo noč sem pobegnil na drugo stran. Potem dobrovoljecv Dobrudži in na solunski fronti. Prestreljena prsa, prebodena roka. Nič hudega, borili smo se za nekaj velikega. Ko se je vse dovršilo, sem se vrnil v hribe. Treba je bilo nadaljevati, kjer sem nehal. Ljudje se niso izpremeniji. Zato eem moral večkrat romati. Najprej Visoka Loka. Tam sem se zameril županu in krčmarju, ker sem bil abstinent. Nisem jima mogel razložiti, da zato, ker nimam denarja in morajo biti otroci siti in oblečeni. Nato Zelena reber. Tam sem živel leto dni v luknji, ki je skozi njo lilo, ko skozi rešeto. Takrat sem želel, da bi bil do- mača žival. Bil bi vsaj pod pošteno streho. Žena je dobila revmatizem. Pa to ni pomembno. Žena nima volilne pravice. Potem Dobravska vas. Tam žive Bogu in cesarju dopadljivi ljudje. Klanjati se je treba gospe doktorjevi, ekspeditorici in drugim. Zenske vladajo svet, čeprav brez volilne pravice. Kot popotnik sem odšel v Mrakovo. Vas v globeli. Od desetih zjutraj do dveh popoldne sonce, drugače mrak, pijača in kletev. Toda učitelj ne sme ne piti ne kleti, tako je postava, niti za tolažbo in potrebo. Zato so me poslali v Vesclovo. Tam je grmada hiš s prijaznimi prostori, z ljudmi na juhej in hopsasa. Učitelj mora biti moder, sem mislil. Rekli so, da sem pust človek, nesreča v sreči, da ne sočustvujem z narodom. Poslali so me v Petrovce, kjer sem hotel živeti Bogu vdano življenje, ne brigati se za drugo, ko za družino in solato. Obtožili so me, da sem nobel gospod in sem se preselil v Pavlovce. Tam sem postal pameten in sem se začel pečati z narodnim gospodarstvom. Narodno gospodarstvo je jako obsežno. Hudo pa je, če narodu, oziroma njegovim voditeljem dokažeš, da napačno gospodarijo. Takrat je najbolje, če se umakneš. Umaknil sem se v Rajsko vas. Tam so živeli ponižni in zadovoljni ljudje. Vas je bila ko ena družina. Prepirov niso poznali. Prvega sem napravil jaz, ker sem ustanovil knjižnico. Ker sem zasejal neslogo, so me prestavili k Sv. Janezu v Hribih. Bil sem že utrujen in bi rad počival, toda je tako zvani narod zahteval, naj telovadim. Ze od nekdaj imam težke noge, odkar so mi prcstrelili prsi se niti prikloniti ne morem več. Rekli so mi, da nisem sodoben in sem se moral premakniti k Svetemu Primožu na Planino. Tam se mi je svet dopadel. Toliko bogastva in lepote je bilo v njerrii da sem se naveličal nepotrebnih potovanj. Stisnil sem zobe in začel s sodobno telesno vzgojo. Bolele so me noge, bolele me prsi in tudi ljudstvo ni bilo navdušeno. Zdi se mi, da prizadeva telesna vzgoja preveč bolečin, zato sem razumel in se molče odpravil k naslednjemu svetniku, k Svetemu Urhu na Goro. Preden sem prišel na novo mcsto, so mi brzojavno spremenili dekret. Baje sem napačno volil. Bil sem potrt, težko človeku, ki ne pozna vseh postav in ukazov, zlasti, če jih poznajo najpreprostejši kmetje. Pri Svetem Martinu na Visokem vrhu pa sploh nisem hotel iti volit. Pri volitvah se mora človek nekomur zameriti. Pa so dejali: »Kdor ni z nami, je proti nam!« Poslali so me brzojavno k Sv. Luciji v Goščavi. Tam sem delal in nisem delal. Nič takega nisem napravil, da bi se morali posebej zanimati zame. Pa ni pomagalo. V naslednjem seznamu premestitev je bilo spet moje ime. Prišlo je že v narodno navado, da moram biti vsako leto premeščen. Ponižen in tih sem se spet napravil na "ot. Zdaj sem tu pri Svetem Volbenku v Mlaki že osem mesecev in se mi godi jako dobro. Žena mi je že davno umrla, otroci izbirajo poklice. Zdi se mi, da bi bili vsi sposobni za profesorje zemljepisja. Jaz sam sem pa truden, neizrekljivo truden in bi rad že skoraj v miru počival.