Ptičice po zimi.
reteklo Ieto meni ni bilo kaj milo. Vrglo rae je za dlje časa v postelj ter mi pripravilo mnogo grenkih ur. Grenkeji pa, nego moja zdravila, bil je dolgi čas, kateri se me je lotil — ali imel lotiti. Tako namreč je hotel zdravnik. Prepovedal mi je pisati, čitati, govoriti, misliti, vzprejemati posete, — prepovedal vsako zabavo. Kako-li bi me ne mueil dolgi čas? —
K sreci imelo je jedino okence moje spalnice razgled na vrt in od tam sem se nadejala. česar v hiši nisem imela: razvedrila. Skrbni zdravuik moj — hvala Bogu — ni rni prepovedal — gledati. — Seveda evetičjega krasu ali sadunosnega drevja nisera tara ugledala, ker — bila je zima. Ledena slana in preko nje visoka snežena odeja sta pokrivali zemljo. Glad in mraz je preganjal uboge ptičke in raoji sohišniki, ki nimajo baš kamena tam, kder drugim človeškim bitjera bije srce — napravili so jim mestece za krmljenje baš pod oknom moje spalnice, ia tako sem se svoje postelje lehko opazovala življenje in početje pri letajočih in odletajočih drobnih ptičieab. Marsikak prijeten pvizov sem tu ugledala. Nad krtniščem razprosti-rala je stara erešnja svoje vejevje. Drobtinic, jedilnih ostankov, gnjilega sadja in peček potresalo je dobrosrčno dekletce prav pogostoma na krcnišče. Prvi gostje v obednici so bili vrabci. Najveekrat se jih je pripodila cela tolpa. Imeuujemo je cestne pdglavce raej ptiei in — po pravici: kajti redkokrat so se razšli brez te-peža in prepira. Po večkrat je bilo vriščanje, da si si moral ušesa mašiti. Prile-tevši planili so na drobtine, hoteč vsak imeti največji kos. Svojemu tovarišu tako vrabče ničesa ne privošči. Kos, katerega si je ta izbral, zdi se onemu boljši. Kako
*¦< 16 >¦•   -
rad bi mu ga iztrgal! •— in ako se mu to posreei, hajdi ž njiiTi v skrivališče, kder ga pogoltne. Včasih pa prihite za njira njemu podobni tovariši ter ga pre-ganjajo tako dolgo, da mu ga iztrgajo. Pač resnična prislovica, ki pravi: kakor prišlo, tako prešlo!
Vse drugače pa se je obnašal ščinkpvček! Plašno je priletel v bližiuo, boječe se vsedel na tenko vejieo pritlikovega dreveščeka ter dolgo opazoval poeetje pre-drznili paglaveev vrabjega rodii,   brez da bi se drznil med-nje.   Stoprav, ko so ti z glasnim vriščanjem odleteli, približal se je krmišču. A zopet se je oziral na vse strani, mu-li odkod ne preti nevarnost.   Ko s? je prepričal, da je vse mirno, jel je zobati.  A 611 ni segal po največjih kosih.  Poiskal si je zrnic, katera je raogel    z rnalim  svojim   stožeastim  kljunčkom  zdrobiti.   Nikdar  pa ni  bil  neuljuden se     svojimi tovariši. ter si ni polnil žepor po obedu; ko se je najedel do sitega, mirno    je odletel, ako ga ni vže poprej pregnala tolpa vriščečih. vrabcev.                               
Redno po solnenem vzhodu  pa je  prihajala mala brinjevka,  katere sera se     vsikdar vzradostila, gledajoč, kako se svojiin rmenkastim kljunekom pobira drobna     zruca. Kako previdno se je približevala, skakljajoč od vejice do vejice, od drevesa do drevesa, vedno se ozirajoč na vse strani.   Posebno oprezno pa si je ogledala krmišče. Ko ni bilo nikder nič sumnjivega, spustila se je na krmišče. A še tu jej ni dalo mirovati.   čez  dolgo se je umirila in jela zobati.   Predrzni vrabiči so se zopet vrišče pripodili nazaj — a ona se ni zmenila za cestne pobaline.  Mirno je     zobala dalje in nasitivši se odletela. Ko je pa zima minula in z zemlje izginila bela     odeja, ter se otajala zemljina plast,  ni je bilo več na krmišče.  Mislila si je pae: Milostinja pristoji le onemu, kateremu je neinogoče prislužiti si kaj.
Kateri teh treh gostov dopada vam najbolje, prijateljčki moji mali? Kako Ijubo so me zabavale drobne ptičiee in ini prikratile marsikako uro! Kako bi bile gladovale, da vam ni milosrčna roka pogrinjala mizice z živežem! Zahvalite se na tem svojej malej dobrotnici; priletite v gorkej vigredi na oknice njene spalnice ter jo se svojitni Ijubkirai pesencami vzbujajte k ranemu pohodu hiše Gospodove! —
In vi vrabei nepoboljšljivi, ki se ne morete povzpeti k plemenitejemu, a ste največ dobret užili, pridite in očistite drevje in grmovje kvarljivih in požrešnih gosenie. Tako bodete tudi vi nekaj koristili, a rai bodemo radi pogledali skozi prste, ko se bodete zopet obnašali kakor cestni paglavci.
Se več bi vam povedala, mali prijateljčki moji, 0 ljubih pticicah a za danes bodi dovolj. Ko bode prišla zlata vzpomlad in se bodo zopet vruile ljube ptičice, povedala vam bodem 0 njih. Do tedaj pa jih tudi vi raalo opazujte in varujte drobne stvarce pred zitnskimi nezgodami. — Polovica, tretjina, najmanjši del vaše male južinice nasiti vže več ptičie, a vam se to niti poziia ne. One zaslužijo vašo pozornost, ker so ljubeznive iu dobro. In še celo hvaležnc!                        Janja