aktualno 9 Competencies of the kinesiologis and his role in public health in association with doctors of general praxis Abstract Kinesiology is the science of body movement, researching the impact of it on health, physical capacity and quality of life. In the public health centre, the work of a kinesiologist is strongly depended of good cooperation with general practitioner (GP). They treat patients also in the period when the disease is not present yet, but risk factors are already significant. This is the moment when the preventive actions in cooperation with kinesiologist are needed, since physical inactivity is known to be a strong risk factor for several chronic disease for early death. Cooperation of GP with kinesiologist should be in two different aspects; primary and secondary prevention and post-rehabilitation. Some authors emphasize that a kinesiologist, is the only person who is primarily responsible and competent for counselling in the field of physical activity within the public health centre, although he is officially not defined as medical personal yet. Several positive effects of planned, structured and individualized physical activity support the fact that the presence of kinesiologist in public health is essential. Its work should be focused in both, prevention and post-rehabilitation area. Key words: Kinesiology, health, medicine, cooperation Suzana Pustivšek Kompetence kineziologa in njegova vloga v javnem zdravstvu v povezavi z zdravniki družinske medicine Izvleček Kineziologija kot veda preučuje telesno aktivnost ljudi ter njen vpliv na zdravje, telesno zmogljivost ter gibalno učinkovitost po- sameznika, družbe in kakovosti življenja. V javnem zdravstvu je delo kineziologa močno odvisno od dobrega sodelovanja z zdrav- niki družinske medicine. Prednost slednjih pred ostalimi kliničnimi strokami je ravno obravnava pacientov tudi v obdobju, ko bolezen še ni prisotna, vidni pa so že dejavniki tveganja. To je trenutek, ko je potrebno delovati preventivno v sodelovanju s kineziologom, saj je telesna neaktivnosti znan močan dejavnik tveganja za številne kronične bolezni in zgodnjo smrt. Sodelovanje med zdravnikom družinske medicine in kineziologom lahko razdelimo na dva sklopa; področje primarne in sekundarne preventive ter na področje post-rehabilitacije. Nekateri avtorji poudarjajo, da je kineziolog zaradi svojih kompe- tenc edini, ki je primarno zadolžen za svetovanje na področju te- lesne vadbe znotraj zdravstva, čeprav ni označen kot zdravstveni delavec. Številni pozitivni učinki načrtovane, prilagojene in redne telesne aktivnosti potrjujejo dejstvo, da je prisotnost strokovnega kadra, ki je izobražen na področju gibanja, nujno potrebna v jav- nem zdravstvu. Pri te pa naj bo omogočen dostop do kineziologov tako na področju preventive kot post-rehabilitacije. Ključne besede: kineziologija, zdravstvo, medicina, sodelovanje 10 „ Uvod Kineziologija je mlada znanost, zaradi tega nemalokrat naletimo na nepoznavanje termina ter vsebine dela stroke. Ukvarja se z gibanja človeka in je v širšem pomenu besede znanost, ki preučuje zakonitosti upravljanja procesov gibanja človeka in posledice delovanja teh procesov na člove- kov organizem v odvisnosti in v povezavi z njegovim življenjskim in delovnim okoljem. V ožjem pomenu kineziologija kot veda preučuje telesno aktivnost ljudi ter njen vpliv na zdravje, telesno zmogljivost ter gibalno učinkovitost posameznika, družbe in kakovosti življenja. Kineziologija se z in- terdisciplinarnim pristopom vključuje v vsa področja človekovega delovanja (Fakulteta za vede o zdravju, 2018). Vloga kineziologije kot znanosti o gibanju postaja danes vse bolj pomembna in ak- tualna. Zaradi posledic sodobnega načina življenja in neaktivnega življenjskega sloga ter s tem povezanimi problemi gibalne neučinkovitosti, ohranjanja zdravja ter pad- cem kakovosti življenja je sodobna družba že resno ogrožena. Močno prisotno je tudi dejstvo, da se populacija v Evropi hitro sta- ra. Izdatki za dolgotrajno oskrbo v Sloveniji, ki sicer predstavljajo manjši delež BDP in so precej nižji od zdravstvenih izdatkov, hitro rastejo. Tudi ob optimističnih ocenah gle- de rasti potreb zaradi staranja populacije bodo demografske spremembe do leta 2035 več kot podvojile izdatke za dolgotraj- no oskrbo (Ministrstvo za zdravje, 2016). S povečevanjem preventivnih ukrepov, med katerimi je vodilni redna telesna , bi se dvig tovrstnih stroškov lahko učinkovito zmanj- šal (Hellénius in Sundberg, 2011). Posame- zniku prilagojena ter skrbno načrtovana telesna aktivnost je torej ˝zdravilo˝, po ka- terem bo v prihodnje potrebno pogosteje posegati. Telesna aktivnost s kineziološkega vidika predstavlja vadbo in trening z namenom ohranjanja in izboljšanja zdravja ter splošne telesne zmogljivosti, spremembe morfolo- ških značilnosti, razvoja gibalnih sposob- nosti in spretnosti, učenja specifičnih gi- balnih spretnosti ter izboljšanja vsakdanjih telesnih aktivnosti, ki pogojujejo gibanje (šport, igra, delo, vsakodnevna opravila (Fa- kulteta za vede o zdravju, 2018). Glede na multidisciplinarnost kinezilo- gije je njena vloga v javnem zdravstvu močno povezana in soodvisna od ostalih strokovnjakov na področju medicine, med katerimi so na vodilnem mestu specialisti družinske medicine. Prednost slednjih pred ostalimi kliničnimi strokami je obravnava pacientov tudi v obdobju, ko bolezen še ni prisotna oz. klinični znaki še niso izra- ženi. Prav zdravniki družinske medicine bi lahko s svojim znanjem in dejanji skupaj s kineziologi usmerjali ljudi v različne oblike telesne aktivnosti in s tem v preventivnem smislu odigrali pomembno vlogo. Številne Evropske države imajo kineziologa ume- ščenega v svoje zdravstvene sisteme, kjer je telesna dejavnost na napotnico stalna praksa (Leijon, Bendtsen, Nilsen, Ekberg in Ståhle, 2008). Prav tako gospodarstvo vla- ga vedno več sredstev v zaščito in zdravje delavcev. To se kaže v vedno pogosteje pri- sotnih aktivnih odmorih v podjetjih, izobra- ževanjih na temo zdravega načina življenja, ergonomije, obremenitev med delom in telesne aktivnosti. „ Kompetence kinezio- loga Človeku je gibanje osnova življenja, pogoj za učinkovito opravljanje vsakdanjih opra- vil, prehajanje iz točke A na točko B in preži- vljanje prostega časa. Torej se kineziologija kot znanost, ki preučuje gibanje človeka, s svojim interdisciplinarnim pristopom vklju- čuje v vsa področja človekovega delovanja. To določa tudi kompetence kineziologa. Na temelju osnovne doktrine kineziologije sta zgrajena študijska programa kineziolo- gije na Fakulteti za šport na Univerzi v Lju- bljani in Fakulteti za vede o zdravju na Uni- verzi na Primorskem. Študentje, ki zaključijo dodiplomsko študijsko smer kineziologija na Fakulteti za šport (Univerza v Ljubljani), so kompetentni za načrtovanje, izvajanje in nadzorovanje vadbe zdravih oseb, poleg tega poznajo značilnosti ustrezne prehrane ter uporabe le-te skupaj z vadbo in zdravim načinom življenje (Turk, 2016). Magister ki- neziologije ima dodatna znanja, ki se nana- šajo na kineziološko obravnavo specifičnih skupin ljudi, ki že imajo postavljeno zdra- vstveno diagnozo, njihovo telesno stanje pa zahteva določene prilagoditve in ukre- pe na področju vadbe in telesne dejavno- sti. To zajema vadbo starejših oseb, oseb z nekaterimi kroničnimi boleznimi in oseb s poškodbami gibal (Miklavc Valenčič, 2016). Nekatere splošne kompetence kineziologa ob zaključenem programu magistrskega študija zajemajo (Univerza v Ljubaljani, 2018b, 2018a): • sposobnost prevzemanja odgovorno- sti za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov; • socialne in komunikacijske sposobnosti za vodenje skupinskega dela; • usposobljenost za izvedbo projektnih nalog v delovnem okolju ter temeljnih, aplikativnih in razvojnih raziskovalnih nalog; • poznavanje institucionalnih zahtev, eti- ke in kodeksov strokovnega področja; • poznavanje in razumevanje institucio- nalnih okvirov dela starejših oseb, oseb z nekaterimi kroničnimi boleznimi, oseb z akutnimi in/ali kroničnimi po- škodbami in oseb z okvarami/poškod- bami gibal; • sposobnost komuniciranja in sodelova- nja z mejnimi strokami. Strokovno specifične kompetence se nana- šajo na specifične populacije ter stanja po- sameznikov. Skupine starejših oseb, telesno šibke osebe, osebe z nekaterimi kroničnimi boleznimi; debelost, sladkorna bolezen, povišan krvni tlak, multipla skleroza itd., osebe z akutnimi in/ali kroničnimi poškod- bami in osebe z okvarami/poškodbami gibal, še posebej tiste, ki so pomembne z vidika športne vadbe. Nekatere specifične kompetence, ki se najmočneje izražajo pri delu v zdravstve- ni ustanovi (Univerza v Ljubaljani, 2018b, 2018a): • sposobnost za izdelavo preventivnega vadbenega programa in za sodelova- nje pri rehabilitaciji nekaterih tipičnih težav gibalnega sistema (debelost, bo- lečina v križu, kolenu, ramenu, gležnju); • sposobnost timskega dela in dobrega komuniciranja v strokovnem timu; • poznavanje in razumevanje temeljnih bio-psiho-socialnih značilnosti in ključ- nih ciljev vadbe posameznih skupin; • poznavanje zdravstvena tveganja v po- vezavi z vadbo pri posameznih skupi- nah; •sposobnost načrtovanja, organizacije in izvedbe vadbenega programa ter praktično uporabiti teoretične koncep- te športne vadbe; • poznavanje zdravstvenih, fizioloških in biomehanskih vidikov telesne obreme- nitve; aktualno 11 •poznati značilnosti zdrave prehrane ter sposobnost svetovati uporabo pre- hranskih dodatkov v povezavi z vadbo in zdravim načinom življenja; •poznavanje osnovnih značilnosti de- lovnih in vsakodnevnih obremenitev; • poznavanje telesnega in gibalnega ra- zvoja; • obvladanje metod za regeneracijo po telesni obremenitvi; • usposobljenost za pedagoško vodenje posameznikov in skupin med vadbo; • poznavanje osnov raziskovalnega dela na strokovnem področju. Kineziolog torej povezuje znanja na po- dročju mehanike telesa, mišično-skeletne anatomije in živčno-mišične fiziologije (Strel, Mišič, Strel in Glažar, 2016). Ameriško združenje kineziologov navaja, da lahko kineziologi delajo v širokem obsegu pokli- cev, katerih najpogostejša skupna področja so telesna dejavnost, šport in zdravje lju- di (Chodzko-Zajko, 2011). Nekateri avtorji poudarjajo, da je poklic kineziologa tisti, ki je primarno zadolžen za svetovanje na področju telesne vadbe znotraj zdravstva, čeprav ni označen kot zdravstveni delavec (Bouchard, Baillargeon, Gagnon, Brown in Langlois, 2012)on changes in anthropo- metric measures and physical capacity following a lifestyle intervention offered by a multi-disciplinary team in adults at high risk for type 2 diabetes. \r\n\r\nMATERIALS AND METHODS\r\nA 12-month lifestyle intervention was performed in 48 adults with prediabetes. Participants were rando- mly assigned to either an individual coun- selling group (every six weeks. Trenutno ga lahko v seznamu standardne klasifikacije poklicev SKP-08 najdemo pod kodo: 2269 – Zdravstveni strokovnjaki/ zdravstvene strokovnjakinje. „ Delo v zdravstveni ustanovi Zdravstveni dom (ZD) je eno najbolj spod- budnih okolij za delo kineziologa. Možno- sti so številne, vendar moramo upoštevati specifike kineziološkega dela, ki zajemajo predvsem prostor, telovadnico ter pripo- močke; blazine, uteži, elastike itd., na katere pa večina ZD še ni povsem pripravljena. Tako je za delo potrebno najti prostorske kompromise znotraj ustanove ali se pove- zati z lokalno skupnostjo. Potrebe po pro- storih pa so jasno povezane s cilji in speci- fiko vadečih. Sodelovanje z zdravniki družin- ske medicine Glede na to, da so zdravniki, specialisti dru- žinske medicine prvi, ki stopijo v stik s pa- cienti, prav tako pa je število obravnavanih pacientov izredno veliko, je povezovanje s kineziologom na tem mestu bistveno. Zavedanje in dokazi o pozitivnih učinkih telesne dejavnosti na zdravje so številni (Ihan, 2014; Pfeifer in Krokter Kogoj, 2014; Tulloch, Fortier in Hogg, 2006)37% were conducted solely by physicians, 37% by allied health professionals, while 26% were combined-provider interventions. There was a decline in the number of physician- -only interventions and a shift towards in- terventions offered by allied health profes- sionals as adjuncts or alone. Interventions across all provider categories generated some improvements in physical activity behavior, however, it appears that allied health professionals as adjuncts or alone produced the best results in the long-term (>6 months in so v zdravstvenem sistemu vedno bolj pomembni in prepoznavni. Te- žave nastanejo pri promociji in uveljavlja- nju teh načel, saj je znano, da osebni zdrav- niki svetujejo glede telesne dejavnosti le manjšini pacientov (Wee, McCarthy, Davis in Phillips, 1999). Številne težave, povezane z lokomotornim aparatom in dejavniki tve- ganja za kronične bolezni, se lahko omili- jo z ustrezno načrtovano in posamezniku prilagojeno telesno vadbo. Nemalokrat pa lahko z ustrezno in zgodnjo obravnavo za- četnih znakov, ki nakazujejo na določeno simptomatiko preprečimo nadaljnje slab- šanje stanja, ki bi lahko vodilo v obrabe, poškodbe, bolezni. Zdravniki družinske medicine se po izku- šnjah pogosto srečujejo z dolgotrajnimi nespecifičnimi bolečinami v posameznih delih lokomotornega aparata. V številnih primerih opravljena diagnostika ne kaže na patologijo ali pa so izražene spremembe minimalne. Zaradi tega nemalokrat pride do odločitve, da zdravljenje s fizikalno te- rapijo ni potreb. Prisotne težave in bole- čine pa kljub vsemu vplivajo na kvaliteto življenja pacienta. Najpogostejši primeri tovrstnih stanj so dolgotrajne nespecifične bolečine v spodnjem delu hrbta ali v vratu, sledijo bolečine v kolku, kolenu in gležnju, ki jih pacienti pogosteje povezujejo s tele- sno dejavnostjo in vsakodnevno delovno obremenitvijo. Literatura potrjuje, da so tovrstne bolečine med drugimi lahko tudi posledica šibkosti posameznih mišičnih skupin, zmanjšane gibljivosti, mišičnega neravnovesja ali napačnih motoričnih vzor- cev (Page, Clare in Lardner, 2010). S skrbno načrtovano vadbo lahko učinkovito vpli- vamo na zmanjšanje prisotnih deficitov in asimetrij, s tem pa pozitivno vplivamo na stanje, počutje in delovno storilnost posa- meznika. Sodelovanje med zdravnikom družinske medicine in kineziologom lahko razdelimo na dva sklopa. Prvi zajema delo na podro- čju primarne in sekundarne preventive, ki se nanaša na kronične bolezni in stanja. Drugi pa na post-rehabilitacijo, ki je v ide- alnih primerih smiselno nadaljevanje ali dopolnjevanje fizioterapevtske obravnave. Preventiva Zdravniki družinske medicine so najpogo- stejša vstopna točka v klinično pot za pa- cienta. Tako je že ob prvem stiku potrebno bolnikom, pri katerih je moč opaziti seden- tarni način življenja, pomagati pri prema- govanju ovir, zaradi katerih se ne odločajo za telesno dejavnost. Najuspešnejši so tisti programi, ki spodbujajo celovito obravna- vo posameznikov in prebivalstva. Spodbu- janje zgolj parcialne obravnave ne more biti uspešno, ker noben posameznik ni le skupek različnih bolezni. S tem namenom so bili oblikovani centri za krepitev zdravja (CKZ), kamor lahko zdrav- niki napotijo svoje paciente. V CKZ je poleg ostalega strokovnega kadra, ki skrbi za ce- lostno obravnavo pacienta, zaposlen tudi diplomiran kineziolog. Slednji v standar- dnem timu CKZ izvaja naslednje aktivnosti (Ministrstvo za zdravje, 2017): izvajanje Programa za krepitev zdravja (delavnic Ali sem fit?, Testiranje telesne pri- pravljenosti za starejše, izvajanje začetnih programov Družinska obravnava debelo- sti otrok in mladostnikov, izvajanje vzdr- ževalnih programov Družinska obravnava debelosti otrok in mladostnikov, izvajanje programov Zdrav življenjski slog za otroka in družino); izvajanje Pogovornih ur za krepitev zdravja; izvajanje aktivnosti krepitve zdravja in zmanjševanja neenakosti v zdravju v lokal- ni skupnosti. Potreba po prisotnosti kineziologa ne le v CKZ, ampak tudi na nivoju sekundarne preventive znotraj zdravstvenih ustanov, je glede na znane pozitivne učinke telesne 12 vadbe neizogibna. Študije jasno nakazu- jejo pozitivne povezave med povečano telesno aktivnostjo in manjšim tveganjem za prezgodnjo smrt ter manjšim številom dejavnikov tveganja za nekatere bolezni (Warburton, Nicol in Bredin, 2006). • Osebe s sedentarnim načinom življenja, pri katerih niso prisotni dejavniki tvega- nja, kot so povišan krvni tlak, povišana vrednost holesterola v krvi, debelost, kronična obstruktivna pljučna bolezen, diabetes, kajenje imajo večje tveganje za prezgodnjo smrt kot telesno aktivni s prisotnimi dejavniki tveganja (Blair idr., 1996). •Posamezniki s povečano telesno ak- tivnostjo imajo med 20–35 % manjše relativno tveganje za smrt (Macera, Ho- otman in Sniezek, 2003). • Povečana poraba energije za 1000 kcal na teden zmanjša tveganja za zgodnjo smrt za 20 % (Hu idr., 2004). • Povečana poraba energije za 500 kcal na teden zmanjša incidenco diabetesa tipa 2 za 6 % (Gregg, Gerzoff, Casper- sen, Williamson in Narayan, 2003). • Rezultati prospektivne kohortne študije pri pacientih z diabetesom so pokazali, da 2 uri hoje na teden zmanjša tvega- nje za prezgodnjo smrt iz katerega koli razloga za 39 %–54 % ter za 34 %–53 % zaradi kardiovaskularnih bolezni (Gregg idr., 2003). •Sistematični pregled epidemioloških študij v povezavi z nekaterimi vrstami raka nakazuje, da imajo telesno aktivni ljudje za 30 %–40 % manjše relativno tveganje za raka na debelem črevesu ter ženske za 20 %–30 % manjše relativ- no tveganja za raka dojk v primerjavi z neaktivnimi sovrstniki (Lee, 2003). Post-rehabilitacija Po poškodbah gibalnega aparata pri večini pacientov kljub zaključeni fizioterapevtski obravnavi gibalne sposobnosti ne dose- gajo nivoja pred poškodbo. To luknjo v rehabilitaciji je moč zapolniti s post-reha- bilitacijskim vadbami, ki so individualizirana glede na potrebe in stanje posameznika. Vadba mora upoštevati vsa načela in prin- cipe trenažnega procesa. V primeru Zdravstvenega doma Kranj je možna post-rehabilitacijske obravnava pa- cientov s strani kineziologa. V nadaljevanju je predstavljena pot in način dela, ki se ga poslužujemo v ZD Kranj. Pacient lahko pride do kineziologa iz dveh različnih smeri. Prva je direktna napotitev pacienta od zdravnika družinske medicine. Zdravnik se na podlagi svojih kompetenc, anamneze, diagnoze in morebitnih kontra- indiciranih dejavnikov za telesno aktivnost odloči za napotitev h kineziologu. Druga je po zaključeni fizioterapiji, kjer se fiziotera- pevt glede na oceno stanja pacienta odlo- či za nadaljevanje obravnave s kineziološko vadbo. Ko pacient pride do kineziologa mora biti zaključena prva stopnja rehabili- tacije, bolečine pa minimalne. Stanje mora biti stabilno, poškodbe zaceljene. Če je oseba napotena do kineziologa direktno od zdravnika družinske medicine, so to naj- pogosteje posamezniki z dlje trajajočimi blagimi bolečinami v določenem predelu telesa, ki so izrazitejše med telesno aktivno- stjo ali dolgotrajnem vzdrževanju položaja. Osnovne vsebinske zahteve napotnice, na podlagi katerih lahko kineziolog pripravi in izpelje post-rehabilitacijsko vadbo: • pacientovi osebni podatki; • diagnoza; • namen in cilji obravnave; • prisotni dejavniki tveganja, ki lahko vpli- vajo na potek vadbe in jih mora kinezi- olog med programiranjem upoštevati ali zaradi katerih bi lahko bila določena oblika vadbe kontraindicirana – spre- mljajoče diagnoze (sladkorna bolezen, povišan krvni tlak, epilepsija …); • redne terapije; •rezultati opravljenih preiskav, ki so v povezavi z namenom napotitve in bi lahko kineziologu služili kot dodaten vpogled v pacientovo stanje; •osnovna priporočila za vadbo, če se zdravnik čuti kompetenten za poda- janje slednjih. Primer: vadba za moč s poudarkom na ekscentrični krepitvi iztegovalk kolena (pri diagnozi skakal- nega kolena); • količinski okvir vadbe (enkratni obisk z osnovnimi navodili, nekajkratni obisk z učenjem vaj in nadaljevanjem samo- stojne vadbe doma, izpeljava celotne- ga vadbenega programa z namenom korekcije in izboljšanja stanja). Na podlagi napotnice in svojih kompetenc kineziolog izpelje uvodno srečanje, kjer preko inspekcije in funkcionalnih testov moči, gibljivosti, ravnotežja, koordinacije, ugotovi deficite na gibalnem nivoju. Izbira testov je odvisna od stanja pacienta, di- agnoze in cilja. Skupek informacij, ki jih je podal družinski zdravnik ali fizioterapevt, in rezultati uvodnega srečanja so osnova za programiranje vadbenega programa. Kjer zdravnik priporoči izvedbo celotnega korektivnega programa vadbe, kineziolog izvede od 10 do 12 individualnih ali skupin- skih vadb (do 5 oseb), ki trajajo približno 45 minut. Ob zaključku programa se izvede končna inspekcija s ponovitvijo testov, oceno na- predka ter navodili za nadaljevanje samo- stojne vadbe. Končno poročilo o kineziolo- ški obravnavi se vrne osebnemu zdravniku pacienta. „ Kineziolog v prihodnosti Pozitiven vpliv redne telesne dejavnosti na fiziološkem in kognitivnem področju člove- kovega delovanja je vsem dobro poznan. Redna telesna aktivnost je varovalni dejav- nik pred mnogimi kroničnimi boleznimi, korektivna vadba po poškodbah gibalnega aparata pa povečuje funkcionalne sposob- nosti, raven kvalitete življenje ter zmanjšuje morebitne še prisotne bolečine. Nizka sto- pnja kardio-respiratornega fitnesa je moč- nejši dejavnik tveganja za zgodnjo smrt, kot debelost, kajenje, visok krvni tlak , po- višan holesterol in diabetes (Blair idr., 1996). Tovrstni podatki nam dajejo močne usme- ritve za v prihodnje, da razširimo zanje o pomenu telesne aktivnosti ter jo čim bolje promoviramo. Slednji rezultati neizpodbi- tno potrjujejo dejstvo, da je prisotnost stro- kovnega kadra, ki je izobražen na področju telesne aktivnosti, torej kineziologov, nujno potrebna v javnem zdravstvu. Pri te pa naj bo omogočen dostop do kineziologov tako na področju preventive kot post-reha- bilitacije. Pri promociji telesne dejavnosti ter ozave- ščanju splošne populacije naj bodo vodi- lo smernice, ki so podprte s strani stroke. Švedski nacionalni inštituta za javno zdravje je izdal knjigo z naslovom Physical Activity in the Prevention and Treatment of Disease. Slednja povzema priporočila za telesno ak- tivnost ter morebitna tveganja, ki se lahko pojavijo ob telesni aktivnosti pri določenih skupinah oseb. Knjiga predstavlja strokov- no podporo pri svetovanju in programira- nju vadbe za specifične skupine oseb. Za aktualno 13 osebno uporabo je v angleškem jeziku do- stopna na spletni strani http://www.fyss.se/ in-english/chapters-in-fyss/ . Pri uvajanju kineziologa v že obstoječo kli- nično pot v zdravstvenih domovih pa naj nam bo v pomoč knjiga Telesna zmogljivost za boljše zdravje in počutje, ki je nastala kot rezultat pilotnega projekta v zdravstvenem domu Vrhnika, katerega del je bila tudi sve- tovalnica za telesno dejavnost (Strel idr., 2016). „ Zaključek Nekatere zdravstvene ustanove po svetu so že spoznale pomembnost kineziologa v zdravju posameznika in slednji predstavlja del stalnega tima ali pa jih najemajo kot strokovnjake na področju zdravja in gibanja (Bouchard idr., 2012)on changes in anthro- pometric measures and physical capacity following a lifestyle intervention offered by a multi-disciplinary team in adults at high risk for type 2 diabetes. \r\n\r\nMA- TERIALS AND METHODS\r\nA 12-month lifestyle intervention was performed in 48 adults with prediabetes. Participants were randomly assigned to either an individual counselling group (every six weeks. Promo- cija zdravega načina življenja, gibanja ter ustrezne vadbe po poškodbi je prvi korak, ki ga moramo skupaj kot zdravstveni delav- ci in strokovnjaki narediti. Osnova temu pa je, da se uredi ter utrdi status kineziologa v javnem zdravstvu. „ Literatura 1. Blair, S. N., Kampert, J. B., Kohl, H. W., Barlow, C. E., Macera, C. A., Paffenbarger, R. S. in Gib- bons, L. W. (1996). Influences of Cardiorespi- ratory Fitness and Other Precursors on Car- diovascular Disease and All-Cause Mortality in Men and Women. JAMA, 276(3), 205–210. 2. Bouchard, D. R., Baillargeon, J.-P., Gagnon, C., Brown, C. in Langlois, M.-F. (2012). Impact of health professionals’ contact frequency on response to a lifestyle intervention with individuals at high risk for diabetes. Diabetes Research and Clinical Practice, 96(2), 129–134. 3. Chodzko-Zajko, W. (2011). Careers in sport, fitness and exercise. In American Kinesiology Assocciation (pp. 15–26). Champaign, IL: Hu- man Kinetics. 4. Fakulteta za vede o zdravju. (201). Aplikativna kineziologija. Pridobljeno August 14, 2018, iz http://www.fvz.upr.si/sl/node/1335 5. Gregg, E. W., Gerzoff, R. B., Caspersen, C. J., Williamson, D. F. in Narayan, K. M. V. (2003). Relationship of Walking to Mortality Among US Adults With Diabetes. Archives of Internal Medicine, 163(12), 1440–1447. 6. Hellénius, M.-L. in Sundberg, C. J. (2011). Physical activity as medicine: time to tran- slate evidence into clinical practice. British Journal of Sports Medicine, 45(3), 158. 7. Hu, F. B., Willett, W. C., Li, T., Stampfer, M. J., Colditz, G. A. in Manson, J. E. (2004). Adiposi- ty as Compared with Physical Activity in Pre- dicting Mortality among Women. New En- gland Journal of Medicine, 351(26), 2694–2703. 8. Ihan, A. (2014). Telesna dejavnost in imunski sistem. Zdravniški Vestnik, 83(2), 158–168. 9. Lee, I.-M. (2003). Physical activity and cancer prevention--data from epidemiologic studi- es. Medicine and Science in Sports and Exercise, 35(11), 1823–1827. 10. Leijon, M. E., Bendtsen, P ., Nilsen, P ., Ekberg, K. in Ståhle, A. (2008). Physical activity referrals in Swedish primary health care - prescriber and patient characteristics, reasons for pre- scriptions, and prescribed activities. BMC Health Services Research, 8, 201. 11. Macera, C. A., Hootman, J. M. in Sniezek, J. E. (2003). Major public health benefits of physi- cal activity. Arthritis in Rheumatism, 49(1), 122–128. 12. Miklavc Valenčič, M. (2016). Vodnik po drugo- stopenjskih študijskih programih na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana. 13. Ministrstvo za zdravje. (2016). Analiza zdra- vstvenega sistema v Sloveniji. Pridobljeno August 14, 2018, iz http://www.mz.gov.si/ fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/Analiza/ analiza_ZS_ 14. povzetek_in_kljucne_ugotovitve_lektorira- na_verzija.pdf 15. Ministrstvo za zdravje. (2017). Nadgradnja in razvoj preventivnih programov ter njihovo izvajanje v primarnem zdravstvenem var- stvu in lokalnih skupnostih. Retrieved Au- gust 14, 2018, from http://www.mz.gov.si/si/ pogoste_vsebine_za_javnost/javne_obja- ve/javni_razpisi_s_podrocja_zdravja/ 16. Page, P., Clare, c. F. in Lardner, R. (2010). Asses- sment and Treatment of Muscle Imbalance: The Janda Approach - Phillip Page, Clare Frank, Ro- bert Lardner - Google Knjige. (D. L. Robertson, Ed.). Australia: Human Kinetics. 17. Pfeifer, M. in Krokter Kogoj, T. (2014). Vpliv telesne vadbe na zdravje kosti. Zdravniški Ve- stnik, 83(11), 792–8001. 18. Strel, J., Mišič, G., Strel, J. in Glažar, T. (2016). Telesna zmogljivost za boljše zdravje in počutje. Logatec: Fitlab. 19. Tulloch, H., Fortier, M. in Hogg, W. (2006). Physical activity counseling in primary care: Who has and who should be counseling? Pa- tient Education and Counseling, 64(1–3), 6–20. 20. Turk, G. (2016). Vodnik po prvostopenjskih študijskih programih na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana. 21. Univerza v Ljubaljani, F. za šport. (2018a). Predstavitveni zbornik za študijsko leto 2018/19 druga stopnja. Ljubljana. 22. Univerza v Ljubaljani, F. za šport. (2018b). Predstavitveni zbornik za študijsko leto 2018/19 prva stopnja. Ljubljana. 23. Warburton, D. E. R., Nicol, C. W. in Bredin, S. S. D. (2006). Health benefits of physical acti- vity: the evidence. CMAJ : Canadian Medical Association Journal = Journal de l’Association Medicale Canadienne, 174(6), 801–809. 24. Wee, C. C., McCarthy, E. P., Davis, R. B. in Phil- lips, R. S. (1999). Physician Counseling About Exercise. JAMA, 282(16), 1583. dr. Suzana Pustivšek, prof. šp. vzg. Osnovno zdravstvo Gorenjske, Zdravstveni dom Kranj Gosposvetska 9, Kranj suzana.pustivsek@zd-kranj.si