Dopisi. Iz Solnigrada 5. sveč. L. Z. — Nate „Novice" veselo novico iz nemškega Salcburga. Ni dolgo, kar je g. Sikor, rojen Ceh, odprl tukaj kavarno in oskrbel si tudi čeških časopisov in „Novice." Vsak Slovan, ko je to zvedil, šel je v to češko kavarno prebirat slovanske časopise, in kmali so se seznanili Slovani, da čedalje več jih je zahajalo le-sera. Dolgo že nas je navdajala želja, da bi se vendar enkrat snidli vsi — in glejte! Vodnik je bil tisti magnet, ki je prvikrat privabil Slovane v skupščino. In kakor se praznuje po vseh slovenskih čitavnicah rojstni dan Vodnikov, tako so ga tudi Slovenci praznovali tukaj v Solnigradu — v društvu slovanskem. Udeležili so se namreč zastopniki, vseh slovanskih narodov. Tu je sedel zraven Slovenca Ceh in Poljak, zraven Hrvata je bil Slovak itd.: vsi pa so prišli častit pesnika slovenskega. Ob 7. uri zvečer se jih je zbralo veliko več Slovanov kakor smo mislili; največ Cehov. Po odpčti Jenkovi „Naprej" stopi na oder gosp. W. Stepanek, pozdravi društvo ter razlaga v krasnem govoru pomen slovesnosti in povdarja, kako posebno veselo je za Slovenca, da praznujejo ž njim vsi Slovani Vodnikov dan; bral je tudi telegram „južnega Sokola" iz Ljubljane, ki je bil s živahnimi „živio- in slava-klici" sprejet. Govoril je češko. Za njim deklamuje gosp. Z. ves navdušen Vodnikovo poezijo „Na Vršacu." Tudi to deklamacijo so sprejeli plosk in slava-klici. Celi večer so se pele češke in slovenske pesmi. Z „Naprej" in „Hej Slovani" se konča program. Vsi so želeli še več takih večerov doživeti, in si obljubili, da se bodo najmanj vsak teden enkrat skupaj razveseljevali; ločili so se z veselim spominom na složnost slovansko, in srčno hvaležni gosp. dr. Bleiweisu, da nam je poslal pesmi in deklamacije, ki so poveličevale današnji večer. Sv. Pavel blizo Celja. — 1. dan svečana nam je nemila smrt vzela našega prečastitega gosp. fajmoštra Andreja Peč ovni k a, ki so 25 Tet pridno delali v vinogradu Gospodovem. Vsa fara žaluje po vrlem gospodu, kteri so bili pomočnik na vsako stran; sila velika množica je rajnkega spremila do groba, kjer zdaj počivajo nepozabljivivgospod. B. Winter. Iz Brežic na Staj. — V kako grozni stiski so ljudje dandanašnji zavoljo denarja, ne bi verjel, kdor sam ne vidi. Ni davnej , da je bilo posestvo, cenjeno na 800 gold., po eksekucii prodano za 180 gold., posestvo, cenjeno na 1150 gold. pa za — 4, r&či štiri gold., ker nihče ni več ponudil. Bog pomagaj! Iz Trsta 10. febr. Danes grejo poslanci naši na Dunaj; 10 je mestjanov, Jan. Nabergoj in Jožef Primožič pa sta Slovenca iz okolice tržaške; pismo uda-nosti, ki ga neso cesarju, šteje 13.925 podpisov. Iz Postojne. V pretekli četrtek večer, 9. t. m. se je tudi pri nas napravila pevska in godbina veselica, vendar kakor tukajšnje okoljščine bolje nanašajo, s posebnim dobrotnim namenom. Ce namreč hočemo, da se vsa mladina vdeležuje dobrot šolskega podučevanja, ni drugač, kakor da se bolj revnim otrokom pomaga za šolske potrebe. Naše pevsko društvo se je tedaj soedinilo z godbinim tukajšnim krdelom; prostorna šolska soba se je lično okinčala s podobo cesarjevo, grbi, banderi in svečavo, povabili so se domači stano-vavci in sosedje v okolici. Čeravno je silna burja razsajala tisti večer, vendar se je sešla zadosti obilna množica; petje in godba se je prav dobro obnašalo, da so poslušavci sploh hvalo glasili; pa tudi šolska mladina bo za obilni donesek dolgo hvalo vedila. Med godbami je bila nova popotnica, ki jo je godbini mojster Salmuš sam zložil poleg slovenskega napeva o popotniku; med pesmi so se slišale „nočni mir" v zboru, „domovini" v dvospevu, „slepec" in „sarafan" v samospevu, in še „strunam" v čveterospevu. — Burja je pri nas tolika, da je v petek med Divačo in Ležečami, ravno ko je težni vlak iz zadnjega tunela v petega drčal, sedem vozov iz srede iztrgala in čez nasip vrgla; en kolovoz se je dal kmali iztrebiti, da drugi vlaki naprej memo gredo. Iz Planine. —? — Naj vam povem, drage kovice" , kako veseli smo tudi mi obhajali slovesnost na čast Valentinu Vodniku v čitavnici naši, ktera je bila ta večer polna predragih nam gostov iz Razdrtega, Postojne, Logatca, Vrhnike in drugih krajev. — Igrala 55 56 se je izvrstna igra „Županova Micika" tako mojstersko, da bi igravci tudi na večem gledišču si gotovo pridobili splošno pohvalo. Ne vem, kterega izmed njih bi bolj pohvalil, ker so vsi vrlo dobro svojo nalogo dovršili, gospodičini tako, kakor gospodje. Ne morem si 5a kaj , da ne bi še posebno imenoval gosp. J. G. — aka, gosp. A. K. — Anžeta in gosp. M. T. — Glažka. — Po igri stopijo naši pevci na oder in zapojo zagorsko" G. Ipavčevo. Prelepo, popolnoma v domačem duhu zloženo pesmico so vrli naši pevci tako peli, da je človeku srce veselja poskakovalo. Naš pevovodja g. M. Tomec je pel potem Jenkov samospev „Strunam" in častita gospd U. ga je izvrstno na glasoviru sprem-ljevala. Živio- in slava-klicov ni bilo ne konca ne kraja. Naposled pa zapojo pevci še Ipavčev zbor „Na ples", ki tudi je bil z veliko hvalo sprejet. Po besedi je bil ples. Le en glas je bil drugi dan po vsi Planini, da takega veselega večera Še nismo doživeli in da bi ga nam naša mlada pa krepka čitavnica še večkrat napravila! Iz Vremske doline na Notranjskem 12. sveč. A. M. *) — Da je burja čedalje huja nadloga notranjskih krajev, nam priča nesreča, ki se je pripetila 10. dne t. m. na tržaški železnici. O poli desetin zjutraj odrinejo vozovi za blago iz Divaške postaje. Ker hla-ponu ni bilo mogoče vseh vozov pred močno burjo čez Gabrk tirati, so bili vodniki vozovlaka primorani nekoliko vozov na Gabrku pustiti; pripeljavši dalje se med ob& predora (tunela), ravno nad Vremami, kjer huda burja znad Vremšice v stransko stran od vlaka piše, se v tem trenutku zvrne 8 praznih voz, ki, razun dveh, vsi po 100 centov tehtajo. Strašna moč! K sreči ni nobene žive duše na zvrnjenih vozovih bilo, da ni veče nesreče, razun te, da so vozovi sploh zelo poškodovani. (Konec prih.) Od sv. Križa poleg Podpeča. (Žena, ki ima dva mozd.} Dolenska stran se more ponašati s to redko novico. Prvega možd so leta 1859 ženi v vojake vzeli; šel je z našo armado na Laško in bil je v nesrečni vojski pri Solferini. Od tistihmal do zdaj ni bilo ne duha ne sluha po njem; šteli so ga tedaj med tiste, ki so smrt storili na bojišču. Al ni bilo tako; Francozi so ga vjeli in tirali z druzimi vred na Francozko, kjer je ostal do letos; kaj je tam tako dolgo delal, ne vem. V tem času se žena, ki se je vdovo brez otrok mislila, omožila vdrugič — kar priroma „rajnki mož'' domu in najde, da njegova žena ima druzega moža, kteremu je že enega otroka povila, pa je umrl, druzega — pa mu še le bo. Kako so se prvi hip vsi trije gledali, lahko vgane vsak bravec. Ali je drugi mož rad odstopil od zaaranih pravic, ne vemo, — to pa je gotovo, da prva pravica gre pred drugo; otroka pa, če pride živ na svet, bo obdržal drugi mož za spominek, da je bil mož žene, ki je imela dva živa možd. Tako imata vsak kaj. Iz Kranja 12. febr. — Kar se tiče občinskega življenja, so kranjski mestjani dolgo dolgo prav trdo spali. Se le skušnja zadnjih časov jih je zdramila iz letargije in odprla jim oči, da jeli so spoznavati , da ni vse eno: ali v mestnem odboru sedi Peter ali Pavel. Lahko sprevidite tedaj, da nas je ob dnevu volitve novih mestnih načelnikov navdajala radost velika , ko smo zapazili, da mogočni duh napredka prešinil je tudi srca naših mestjanov, ki so se vdeležili prav pridno državljanske pravice. Da bi pač zmiraj in povsod tako bilo, je srčna naša želja! Omenile so že zadnje ,,Novice'4 slavno zmago parlamentarnega živ-ijeja v našem mestu ter razglasile po svetu veselo novico , da vsi od ^narodnega volilnega odbora" nasveto- *) Jako drago! Vred. vani možje, razun enega, so bili izvoljeni v mestni zbor-Tej volitvi sledila je v torek 7. t. m. popoldne volitev župana, mestnih svetovavcev in denarničarja. Radostna vam naznanjamo, da izvoljeni so bili možje , prav pa naših željah, — možje, ki ne nosijo lepe besede sama na jezicih, temuč živo v srcu čutijo, da treba je delavnosti in skrbi na vse strani, da se zdrži mestno gospodarstvo v redu, kakor ga ukazuje srenj ska postava,, in se zacelijo mnoge rane, ki nas sklijo, dasiravno je neki gospod — ne vemo ravno iz kterega vzroka, mislimo pa, da najbrže iz osebnega nagona — koledo-val za dva druga svetovavca. Za župana bij je enoglasno izvoljen lekarničar gosp. Sebastijan Savni k,, za mestna svetovavca gospoda trgovca Janez Maren-čic in Matevž Pire, za denarničarja pa posestnik gosp. Tomaž Pavšler: ob enem je vdrugi ključ da mestne denarnice sprejel gosp. Franc Šifrer. Vidita tedaj, da imamo prav nove in krepke moči v našem mestnem predstojništvu in da se po takem nadjati moremo novega poguma za vrlo napredovanje po strmi poti do boljše prihodnosti. — Prepričani smo pa tudi, da bodo sedanji naši mestni načelniki pokazali, da pa vsi svoji vrednosti cenijo zaupljivost mestjanov in da bodo marljivo obiskovali seje mestnega odbora, ne pa, kakor je bila dozdaj večkrat navada, na polo, ktera odbornike kliče v sejo, zapisovali„verhindert". Le z združeno močjo, častiti gospodje, primite se svoje naloga in srečnega izida ni dvombe ; saj vas spremlja zaupnost mestjanov! — V nedeljo 5. februarja bila je v či-tavnici naši slovesna „beseda" Vodniku na spomin* Pisal vam je o tej veselici že morda kdo drug *); orne-nimo tukaj le, da bila je dvorana prav polna, „beseda" častitljiva in da tudi gosp. častniki tukajšnje c. k. baterije , Slovani po rodu, so s svojo nazočnostjo slavili „očeta slovenskega pesništva." Prihodnjo nedeljo ba zopet ples in igrala bo, kakor slišimo , vojaška godba* Iz Ljubljane. V nedeljo dopoldne je bil v mestni hiši letni zbor obrtnijske pripomoČne družbe, ktero je Njih ekscelencija deželni poglavar gosp. baron Schloissnigg poslavil s svojo nazočostjo. Društveni predsednik gosp. Jan. Horak je v ogovoru svojem omenil koristnega delovanja, po kterem je društvo v preteklih. 9 letih 842.476 gold. razposodilo in tako marsikterega poštenega rokodelca denarne stiske rešilo. Preteklo leto je sicer znašalo posojilo za 6000 gold. manj memo predlanskega; al splošno pomanjkanje denarjev je Čutila tudi društvena kaša; tedaj ni mogla več dati, ker sama ni več imela. Vendar je na posodo dala 159.020 gold. — lep znesek! Ljubljanska hranilnica je zdaj z 4000 gold. pod pazduho segla društveni kaši. Dalje je povedal g. predsednik, da je to društvo še zmiraj izgled, po kterem se pričenjajo po druzih deželah enaka pripomočna društva obrtnikom in rokodelcem, pa se bojo morala snovati tudi za kmeta, kakor že skušnja kaže na Ceskem in Kranjskem. 17 novih udov je pristopilo preteklo leto; želeti bi jih bilo čedalje več. Ko je govornik svojo zahvalo izrekel vsem podpornikom in še posebno mestnemu županu g. dr. Costa-tu, ki še danes kakor prejšnja leta je društvu zvest svetovavec o pravnih zadevah, je zaklical trikrat slavo blago-voljnosti prečastitega gosp. protektorja Njih eksc. deželnega poglavarja, kteri klic je ponavljala vsa skupščina. — Potem je bilo vsem pričujočim udom izročeno natisnjeno sporočilo, v kterem je razloženo društveno gospodarstvo v letu 1864. — Gosp. Jožef Sventner je potem v imenu preglednikov skupščini naznanil, da je račun za preteklo leto v vseh oddelkih natanjčen spoznan. — Zdaj vpraša g. predsednik: ima li kdo kako *) Dosihmal se ne. Vred. 57 željo, kako pritožbo pri srcu? Ker nobeden ničesa ne razodene, sklene predsednik sejo in gosp. deželni poglavar se s prijazno besedo poslovi od društva ter po-vdarja svojo radost nad tako složnim in koristnim delovanjem. Volitve novih upravnikov in preglednikov so kazale, da se je popolna zaupnica dala vsem poprejšnim gospodom. Mi pa iz srca želimo dobro srečo vprihod-nje društvu, ktero pod vodstvom svojega nevtrudljivega predsednika in marljivih odbornikov časteno stoji v Ljubljani in zunaj Ljubljane. — Iz občnega zbora tukajšnjega stenografič-nega društva 9. dan t. m. imamo naglasiti, da se je vodstvo v preteklem letu posebno prizadjalo, hitropis v slovensko prevoditi. Nakupile so se v ta namen pod-učne knjige iz vseh slovanskih jezikov, pisavalo se je sem ter tje, in vendar Slovenci še nimajo svoje lastne popolne stenografije. Krivi so si sami, ne pa vse hvale vredno vodstvo. Saj je znano, da ima nekdo dodelano knjižico o slovenskem hitropisu. Zakaj mu neki v predalčku spava, ker je društvo pripravljeno za izdajo njeno? — Društvo ne šteje več ko 24 tukajšnjih in 10 unanjih udov. To je pač premalo število za glavno mesto Ljubljano, za sicer ukaželjnega Slovenca! — (Vesela novica.} V „Novicah" že davno z veseljem napovedana, potrebna že sploh sama po sebi, za nas Slovence pa še posebno važna knjiga, če tudi latinska, zagledala je beli dan, in sicer tista, ki je že od nekaj let sem bila edina na svetu zato, ker se je le ona še držala „bohoričice" v pisavi slovenskih imen. Naslov jej je: vCatalogus Cleri tum saecularis tum re-gularis nec non parochiarum et beneficiomm Dioecesis Labacensis 1865. — Prede o govorimo o njeni važnosti za slovenstvo, naj statistikom vstrežemo, toraj častitim bravcem podamo dotični spregled ljubljanske škofije, ki šteje: 16 korarij , 194 pravih župnij (fara), 81 lokalij, S vikarijate, li starih kapelanij, 19 ekspozitur, 230 kapelanij, 6 zgodnjij in 42 druzih duhovnih beneficij. Razdeljena je v 20 dekanij ter ima 308 cerkev z duhovnimi pastirji, 1014 poddružnic, 152 kapelic in 7 re-dovskih cerkev; — duhovnikov pa: 15 korarjev, 512 duh. pastirjev, 25 v druzih službah, 55 v pokoji, 21 v tujih škofijah bivajočih, tujih 12, in redovnikov 51, vseh skupaj toraj 691; — nun 69, usmiljenih sester 21; — 518.290 katoličanov, 73 protestantov, 240 staro-vercev (grkov) in 2 juda (kje neki sta zidova?) Zanimiva utegne biti komu razvrstitev duhovnikov po starosti, izmed kterih je: med 20. in 30. letom 57, med 30. in 40. letom 153, med 40. in 50. letom 129, med 50. in 60. letom 104, med 60. in 70. letom 129, med 70. in 80. letom 29, in med 80. in 90. letom 3. — Pa ne le statistikom vstreza omenjena knjiga, ona je potrebna vsem, ki imajo z duhovščino kaj opraviti, zato jo škofija vsem našim uradnijam razpošilja. Ravno to je pa most, ki nas pelje do njene važnosti tudi v zgodovinskem in narodnem obziru. Ta imenik si bo vsak zgodovinar in prijatelj slovenskega slovstva če ne v zapisnik , gotovo pa v spomin zapisal zraven letne številke 1584, ko se je Bohoričeva slovenska slovnica tiskala, kajti ž njim je iz slov. slovstva izginila „b o h o-ričica." Hvala Bogu! — Zanimivost v narodnem obziru je pa ta, da so slovenski kraji svoja živa, domačaimena nazaj dobili, narodu neznana nemška so jim le v oklepaji pristavljena. Živa nemška so pa, kakor zahteva ravnopravnost (in tako je pravo), v kočevski (večidel nemški dekanii) prvo mesto ohranila in pristavljena so jim slovenska, ako jih imajo. Le še nekaj je ostalo nemškega, namreč imena dekanij; neverno pa čemu? — Ozir imenske pisave imeli bi opomniti, da se mar-siktero ime ni pisalo po slovniških pravilih , ki veljajo tudi o priimkih, kakor o druzih besedah; toda hvala, da smo saj toliko dosegli. — Radovedni smo, ako bodo to knjigo spremljali tudi nasledki, kteri bi jo imeli. Zdaj menda ne bo več izgovora, da se v uradnijskih dopisih, zlasti pa v šolskih letnikih, ne smejo domača krajina imena staviti, Če je letnik tudi sicer nemški sestavljen. Tudi nemškega jezika ne bo kvarilo, reči: „Klemen-čič Franz aus Verhnika", če latinščine ne pači: „Klinar Leopoldus, cooperator inVerhnika." Radovedni smo, kak izgovor bo nek pozdaj imela naša c. k. normalka, če se v prihodnjem svojem imeniku ne poprime „Gajice"? — „S vito slav Zajček" — vesela igra v enem djanji, ki jo je prosto poslovenila gospa Luiza Pes-jakova, je zagledala že beli dan. V svesti smo si, da bode „Zajček" iz bele Ljubljane kmali tekel po vseh logih slovenskih, ^ker taka mična stvarca je, da se vsacemu priljubi. Citavnice slovenske imajo zopet lepo gradivo za igrice svoje. — Drugo Matičino leto se veselo napoveduje. Pridno se stekajo domoljubni doneski. Ravnokar je vredništvu poslal tudi gosp. Anton Samasa, namestnik hranilničnega načelnika, kot ustanovnik 50 gld. — Prihodnjo nedeljo se v čitavnici začne veselica ob 7. uri zvečer z ,,besedo." Orhester bo igral več sto let star naroden slovensk ples iz zilske doline (gailthal) pod naslovom „Visoki ples" ali „prvi raj i slovenski." — Za „Sokolsko" veliko zabavo na pustni torek se, kakor slišimo, delajo velike priprave. — Dopis iz Ljubljane v 7. listu „Slovenca" pripoveduje o nekem „nezadovoljnem mrmranju, ktero se je slišalo po celi dvorani" v zadnjem letnem zboru ljubljanske citavnice, ko je pri tej priliki „občinstvo prvikrat zvedelo" (dopisnik je pozabil, da pri vsakem občnem zboru so se na drobno naštevali stroški čitav-ničini!), da čitavnica na leto plačuje po 1400 gld. stano-vine. Da namen tega sporočila v ^Slovencu" drug biti ne more, kakor ogrdovati in zdražbe spletati v družbi, ktera je skor tri leta v tako lepi slogi živela in svojo domorodno nalogo tako hvaljeno zvrševala, pisavec sam dosti jasno naznanja, ko od ene strane zamolčuje, da Čitavnica od svojega gostivniČarja na leto 300 gold. dobiva, jo stanovanje tedaj samo 1100 gld. stane, od druge strani pa tudi ne pove, da pri vsem „mrmranju", od kterega je občinstvo še le po njegovem sporočilu v „Slovencu" slišalo, se je on sam z svojimi somrmravci dosti slabega junaka skazal, ko je molčal na pravem mestu v zboru, kjer je bolj kazalo govoriti, kakor pa pred ali po tem mrmrati. In kako se pač s takim „ne-zadovoljnim mrmranjem, ktero se je slišalo po celi dvorani" , vjema skoro enoglasna volitev vseh poprejšnjih večletnih odbornikov? Kako je moglo skazati se odboru tako splošno in očitno zaupanje pri tem čudnem ^mrmranju" , ktero bi vendar le njemu moralo veljati, kakor tudi prav za prav le na-nj imajo leteti pušice premalo skrite v omenjenem dopisu „Slovenca" iz Ljubljano. Z ozirom na vse to si odbor ljubljanske citavnice v svojo dolžnost šteje, omenjeni dopis iz Ljubljane v „Slovencu" ko nepošteno, ogrdovalno počenjanje očitno zavrniti, ravno tako pa tudi očitno izreči, da glede na vse okolinosti odbor, kteremu so vsi stroški gosp. posestnika čitavniške hiše na drobno znani in kteri predobro vL, koliko je popred, predno je v to stanovanje prišla, čitavnica plačevala, in koliko še dandanašnji veljd le za en večer najeta dvorana drugod, ne sme in ne more se pritožiti o previsoki stanovini, marveč, da še do današnjega dneva tisto hvaležnost hrani do gosp. posestnika čitavniške hiše, ktera mu je bila razodeta od vseh rodoljubov takrat, ko je največ v namen na- 58 rodne čitavnice hišo kupil in tako društvo rešil dovolj znanih zadrg, v kterih se je glede na stanovanje znajdla. V imenu odbora Čitavnice ljublj. 11. sveč. 1865. Dr. Orel, predsednika namestnik.