344 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 2/2024
Mateja Ratej (ur.), Osebnosti slovenske  
humanistike in družboslovja.  
Ljubljana: Založba ZRC, 2024, 276 str.
Monografijo Osebnosti slovenske humanistike 
in družboslovja v 20. in 21. stoletju, že deveto knjigo 
v dosedanji seriji podobnih monografij, je tudi 
tokrat uredila zgodovinarka Mateja Ratej, izdal 
pa Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU. 
Biografije šestnajstih znanstvenic in znanstve-
nikov je napisalo sedemnajst avtoric in avtorjev. 
Kot je zapisala urednica v uvodni besedi, gre za 
izbrane osebnosti, ki so v okviru akademskih sre-
din bolj ali manj vidno, bolj ali manj odmevno 
in bolj ali manj pomembno pojasnjevale ter s 
tem sooblikovale družbeno stvarnost sloven-
skega prostora. V monografiji se spoznamo z 
življenjem in delom filozofa in urednika ter 
železničarskega uradnika Leopolda Benka ( Jurij 
Perovšek), z v Piranu rojenim pesnikom Marcom 
Petronijem, grofom Caldanom (Gregor Pobežin in Karin Bernardi), z matematično 
sociologinjo in statističarko Anuško Ferligoj (Ali Žerdin), s klasičnim filologom 
Kajetanom Gantarjem (Darka Zvonar Predan), s pravnikom in politikom Andrejem 
Gosarjem (Srečo Dragoš), s teologom Franzem Ignazem, grofom Inzaghijem (Marjeta 
Ciglenečki), s psihologinjo Ljubico Marjanovič Umek (Urška Fekonja), z zgodovinar-
jem Vasilijem Melikom ( Jelka Melik), z zgodovinarko in bibliotekarko Melitto Pivec 
Stele (Mateja Ratej), z jezikoslovko Bredo Pogorelec (Mojca Smolej), s filozofinjo 
Almo Sodnik (Vesna Leskošek), s politologom, filozofom in psihologom Vladimirjem 
Sruko (Zoran Medved), s pravnikom in politikom Ivanom Vaneko Šiftarjem ( Janja 
Hojnik), s pravnico in kriminologinjo Alenko Šelih (Matjaž Ambrož), z muzikolo-
ginjo Manico Špendal (Karmen Salmič Kovačić) in z geografom ter zgodovinarjem 
Mavricijem Zgonikom ( Jure Maček). Razen v 17. stoletju rojenega pesnika Marca 
Petronija so drugi v monografiji predstavljeni ustvarjalci živeli in delovali v različnih 
krajih na Slovenskem v 20. in 21. stoletju. Družbeni prerez izbranih biografij pokaže 
raznolike pritiske političnih ideologij in družbenih neenakosti v različnih družbeno-
političnih sistemih ter vztrajne poskuse iskanja svobode znotraj njih. Biografije ne 
ostajajo na ravni suhoparnega podajanja podatkov, saj orisujejo intimna doživljanja in 
osebna prizadevanja znanstvenic in znanstvenikov, njihove družinske razmere ter tudi 
širši družbenopolitični in kulturni prostor, politične ideologije, odnose in razmerja. 
Prav poseben uvid v intimne svetove in čustvena doživljanja podajajo prispevki, ki 
so jih napisali vnuki in otroci ali študentje, kolegice oziroma kolegi izbranih akterk in 
345Ocene in poročila – Reviews and Reports
akterjev v monografiji. Biografije razkrivajo, kako pomembno je obravnavati življenj-
ske in družbenopolitične okoliščine ljudi, subjektivna doživljanja ter hkrati strukturne 
razmere, v katerih so ustvarjali in živeli, da lahko razumemo razvoj humanistične in 
družboslovne misli na Slovenskem.
Pomen monografije je torej večplasten, po eni strani nas seznanja s konkretnimi 
zgodovinskimi, kulturnimi, družbenimi in političnimi razmerami, v katere so se rodili, 
kjer so se oblikovali, se izobraževali in razvijali posameznice in posamezniki. Opozarja, 
da smo (raziskovalke in raziskovalci) vpeti v družbenopolitične okoliščine, da smo 
njihov sestavni del, da je znanost situirana v strukturnih pogojih, historično obliko-
vanih družbenih razmerah in konkretnih življenjskih okoliščinah ter odvisna od njih. 
Biografije kažejo na postopno liberalizacijo in odpiranje akademskega prostora v drugi 
polovici 20. stoletja; postopoma (pa čeprav zelo počasi) so v znanstvene institucije in 
tudi na univerzo prihajale ženske, utirajoče pot nam, ki smo prišle za njimi. A hkrati 
biografije pokažejo, da so se kljub spremembam v akademskih institucijah ohranili 
diskriminatorni mehanizmi, hierarhije in strukturne ovire. Razmerja neenakosti in 
moči, politični pritiski in cenzure so predstavljali (ter predstavljajo) omejitve v različ-
nih političnih ideoloških sistemih.
Po eni strani monografija razkriva izjemne dosežke, predanost, radovednost, trud 
in strast posameznic ter posameznikov, ki so kljub številnim strukturnim oviram, cen-
zuri in marsikdaj tudi brez družinske podpore vztrajali ter neutrudno iskali prostore, 
kjer so lahko ustvarjali in raziskovali; po drugi strani pa nas opozarja, da so dosežki 
posameznic in posameznikov sestavni del daljše zgodovine razvoja intelektualne misli. 
To je pomembno, saj opominja, da imajo naše misli in ideje prednike, da so ustvarjali 
tudi ljudje pred nami in da vsi mi gradimo na njihovih zamislih in dosežkih. Morda 
je to danes treba še posebej poudariti, ker neoliberalizacija znanstvenih institucij tudi 
na sistemski ravni krepi idejo neprestanega izumljanja novega. Ob poplavi dokazov o 
lastni inovativnosti in izjemnosti, ki jo moramo raziskovalke in raziskovalci dokazo-
vati v člankih in projektnih prijavah, je še pomembneje, da ne pozabimo, da smo vsi 
sestavni del širše intelektualne misli, potomci tistih, ki so ustvarjali pred nami.
Biografije pomembno kažejo na medsebojne vplive znanstvenic in znanstvenikov, 
na njihovo vpetost v mrežo medsebojnih odnosov, na to, kako so se ideje rojevale in 
razvijale v skupnih razpravah v šoli, na fakulteti, preko pisem ali družabnih druženj. 
Monografija opozori tudi na pomen solidarnosti in kolegialnosti v akademskem svetu, 
a hkrati tudi na boleče napetosti, ki so obstajale med kolegicami in kolegi v različnih 
časovnih obdobjih. Biografije so napisane jasno in so zelo berljive ter tako dostopne 
znanstveni ter tudi širši javnosti.
Nina Vodopivec