GDK: 91 Načrtovanje razvoja podeželja The Planning of Countryside's Development Anton PROSEN * Izvleček Prosen, A.: Načrtovanje razvoja podeželja. Goz- darski vestnik št. 9/1996. V slovenščini, cit. lit. 8. V prispevku avtor razpravlja o vlogi sektorskih planov ter o vlogi celovitega planiranja prostora. Navedeni so pretekli načini obravnave podeželja in evropske usmeritve. Poudarjena je potreba po sodelovanju pri izdelavi sektorskih planov in ce- lostnih prostorskih planov. Ključne besede: podeželje, prostorsko planira- nje, sektorski plani. UVOD INTRODUCTION Pri nas se v strokovnih krogih še vedno sprašujemo, ali posegamo v naš prostor načrtno ali stihijsko in ali im~mo sploh raz- vito načrtovanje prostora? Ce pogledamo petdesetletno obdobje po drugi svetovni voj- ni, ko se je načrtovanje prostora začelo intenzivno razvijati po svetu in pri nas v vseh svojih segmentih, bi lahko odgovorili na zastavljeni vprašanji pozitivno. Primerja- va z državami Evropske unije pa nam ven- darle vzbudi določene pomisleke. Prostor pojmujemo danes kot omejeno dobrino in to spoznanje je vzrok graditve novega si- stema načrtovanja prostora, ne le urbane- ga temveč tudi podeželskega. Če smo stro- kovno pozornost dolgo let usmerjali pred- vsem na mestna naselja in infrastrukturne objekte, je nujno posvetiti večjo pozornost celotnemu prostoru. Parcialni in neusklajeni posegi so odraz nerazvitega celostnega načrtovanja (plani- ranja) in urejanja prostora. Posledice tak- šnega ravnanja se močno kažejo v pode- · Uoc. dr. A. P ., Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Katedra za prostorsko planiranje, 1000 Ljubljana, Jamova 2, SLO 460 GozdV 54, 1996 Synopsis Prosen, A.: The Planning of Countryside's De- velopment. Gozdarski vestnik No. 9/1996. ln Slo- vene, lit. quot. 8. The issue of the article is the role of district plans and that of integral spatial planning. The approaches practised in the past in dealing with the countryside as well as European trends are presented. The co-operation in the elaboration of district plans and integral spatial plans has been emphasized. Key words: countryside, spatial planning, di- strict plans. žeJskem prostoru oziroma v pokvarjeni kra- jinski sliki. To je vzrok, da postaja tematika načrtovanja in urejanja podeželskega pro- stora vse aktualnejša. Vloga in pomen kmetijstva ter gozdars- tva - panog, ki gospodarila z večjim delom podeželskega prostora, sta se spremenili, vendar ostaja njuno poslanstvo v bistvu ne- spremenjeno .. Obe panogi se morata ne- nehno prilagajati tehničnemu napredku in tako slediti razvoju celotnega narodnega gospodarstva. Ob tem pa naj ne bi zane- marili svojih pomembnih vlog; sta namreč oblikovalca, vzdrževalca in negovalca kul- turne krajine ter varuha izboljšanja narav- nih prvin, kot so tla, voda in zrak. K temu naj bi pripomogla nova spoznanja o pome- nu in funkcijah podeželskega prostora ter nove metode načrtovanja in izpeljave ob pomoči novih metod dela, ki ima za cilj urejeno in negovano krajino, ki je tudi prvi pogoj za razvoj nekaterih dejavnosti, pred- vsem oddiha in rekreacije. Da dosežemo te cilje je nujno začeti delo interdisciplinarno in ne ozko sektorsko ali parcialno. Vedno se ob tem spoznanju pojavlja dilema načr­ tovalcev, do kolikšne mere prepustiti načr­ tovanje strokovnjaku iz "sektorja" in kakšna je vloga "planerja" pri "discipliniranju" ter usmerjanju strok. Načr1ovanje razvoja podeželja Našteto je predvsem posledica neuve- ljavljenega sistema celostnega ali integral- nega planiranja v prejšnjem in sedanjem družbenem sistemu in tehnokratske metoR de uveljavljanja moči in nedelovanja demo- kratičnih metod dela pri posegih v prostor. V nadaljevanju želimo to problematiko na kratko osvetliti. CILJI IN METODE NAČRTOVANJA PO- DEŽELJA GOALS AND METHODS IN COUNTRYSIDE PLANNING Danes vse manj delimo prostor na urbani in ruralni (podeželski), predvsem iz razlo- gov, ker so raziskave pokazale, da gre za tako močno prepletenost dejavnosti in funk- cij, predvsem pa za urbanizacija podeželja oziroma prenos nekaterih "mestnih" dejavR nosti na podeželje, da je strogo coniranje prostora na državni in regionalni ravni ne- smiselno. Načrtovanje na lokalni ravni pa mora sloneti na ustrezni delitvi urbanih in ruralnih območij. Pa vendar se velikokrat sprašujemo, kaj je pravzaprav podeželje? V strokovni literaturi srečamo razlage, ki podeželski prostor določajo zgolj kot nekaj, kar je nasprotje urbanemu prostoru in je to območje zunaj mest (Marinko, 1978:20), ob- močje med velikimi mestnimi aglomeracija- mi (Klemenčič, 1982:24) ter urbanimi celo- tami. Srečamo tudi take razlage, kot: pode- želje je območje ekstenzivne rabe prostora v nasprotju z intenzivni rabo, pri kateri preR vladujejo urbani elementi. Podeželje je pravzaprav vsak del pokraji- ne, kjer prevladujejo podeželska naselja, njive, travniki, pašniki, gozdovi, hoste in vo- de. Ali drugače povedano, tam kjer je člo­ vek skozi stoletja ustvaril kulturno agrarna krajino. Kljub današnji raznolikosti oblik pri- dobivanja dohodka in zaposlovanja pode- žalskega prebivalstva, je osnovna značil­ nost podeželskega prebivalstva v nasprotju z mestnim v njihovih delno še ohranjenih tesnejših medsebojnih odnosih in v nepo- srednem odnosu do zemlje (Mayer, 1964: 57) in do narave sploh. Danes pojmujemo podeželje mnogo širše, saj leRto prevzema mnoge funkcije, pomembne za celotno družbo. Podeželje je območje naseljevanja prebivalstva in razvijanja nekaterih industrij- skih dejavnosti, območje infrastrukturnih omrežij in naprav (Vrišer, 1982: 13-14), ob- močje za turizem in rekreacijo, območje za pridobivanje surovin, vode itn. Z razvojem podeželja v ekonomskem, socialnem in pro- storskem smislu se je vsebina tega pojma menjala, saj podeželje izgublja svojo nek- danjo podobo ter notranjo strukturo, ki se kaže v naslednjem: zmanjšanje števila de- lovnih mest v kmetijstvu le na nekaj od- stotkov, lokacija industrije in koncentracija naselitve na eni strani ter praznjenje pode- žalskega prostora, opuščanje obdelovalnih manj kvalitetnih kmetijskih zemljišč in njiho- vo zaraščanje, drobljenje posesti in pozida- va nižinskih površin na drugi strani. Prihod "mestnih" dejavnosti na podeželje povzro- ča torej na eni strani praznjenje, na drugi koncentracijo, kar se odraža v fizionomiji, funkciji, strukturi naselij ter negativnih vpli- vih na okolje. Našteti procesi ne potekajo enakomerno in istočasno, zato nastajajo različni ''tipi" podeželja, zato tudi ni mogoče uporabiti iste določitve za celoten podeželski pro- stor, potrebno je upoštevati različne kriteri- je. Najnovejše raziskave kažejo, da pode- želski prostor razpolaga še z ustreznimi neizkoriščenimi možnostmi (človeškimi, ma- terjalnimi in naravnimi), ki jih je mogoče izkoristiti v korist podeželja in celotne druž- be ob ustreznih pogojih. Same strukturne spremembe v nekem nacionalnem pogledu zahtevajo razvoj v podeželskem prostoru, seveda v dovoljenih mejah. Cilji načrtovanja razvoja podeželja so bili skozi dolgo obdobje po drugi svetovni vojni enačeni predvsem z modernizacijo kmetijs- tva, posebno v zaostalih kmetijskih območ­ jih. Danes menimo, da je načrtovanje raz- voja multidisciplinarna naloga in tudi razvoj kmetijstva ne sme biti enosektorski, potre- ben je integralni, večsektorski in teritorialni postopek. Nadalje so rešitve vezane na pre- obrazbo mreže vaških naselij, združevanje več vasi v večja naselja, kjer se ustvarijo pogoji za racionalno razporeditev vaških osR krbnih centrov, koncentracija stanovanjske gradnje ter razvoj družbene in kulturne in- frastrukture in ne nazadnje ustvarjanje zdraR vega, nekonfliktnega in estetskega okolja, GozdV 54, 1996 461 Načrtovanje razvoja podeželja ki je pogoj za razvoj posameznih dejavno- sti. V dosedanji planerski praksi so se pri planiranju in urejanju podeželja v glavnem uveljavili trije postopki (Bičanic, 1964: 3- 23): a) ruralno planiranje kot planiranje rabe zemljišč (fizično planiranje prostora) neke- ga območja, to je ruralno planiranje kot nasprotje urbanega planiranja - ta metoda je uporabna predvsem na regionalni in lo- kalni ravni in kot podlaga za integralno pla- niranje; b) ruralno planiranje v smislu planiranja vasi in njene okolice kot prostorske enote - ta metoda se je uveljavila predvsem pri načrtovanju razvoja na temelju prenove va- si ter pri kompleksnem preurejanju prosto- ra z agrarnimi operacijami; c) ruralno planiranje kot celovito ali inte- gralno planiranje družbenih in ekonomskih dejavnosti na podeželju. V Evropi se je začelo uveljavljati načelo integralnega razvoja podeželja z idejo o policentričnem razvoju v sedemdesetih le- tih, namen je bil zagotoviti podeželskemu prebivalstvu določeno raven uslug in s tem postopno odpravljati razlike med mestom in vasjo. V tem obdobju je uradna politika namenjala veliko pozornost ohranjanju kmetijskih zemljišč za intenzivno kmetijs- tvo. Cilj je bil obvarovati dobra kmetijska zemljišča pred urbanizacija in ekstenzivira- njem, tako so lahko zagotavljali velika vla- ganja in investicije ter rast pridelave. Vse to je vplivalo na propad malih kmetij in krepi- tev oziroma povečanje posameznih, ki so za to imele pogoje. Le večje površine je bilo dovoljeno pogozditi. V praksi se je pri nas pogosto dogajalo, da pri načrtovanju podeželja ni bil upošte- van noben od naštetih postopkov. Neredko se je urejanje podeželja preprosto enačilo z razvojnimi načrti posameznega sektorja (kmetijstva) oziroma s posameznimi obča­ snimi akcijami. Dolga leta pa so se pode- žalska naselja urejala po načelih in meto- dah urbanističnega planiranja (Vrišer, 1978: 309). Tak urbani način želimo odpraviti še- le v zadnjih letih. Žal pa strokovna javnost predolgo čaka na sistemske rešitve, ki bo- do osnova za nadaljnje delo. Današnja prizadevanja v Evropski uniji 462 Gozd V 54, 1996 pa so usmerjena v to, da bi vendarle ohra- nili poseljeni ter vzdrževani podeželski pro- stor ob znatnem ekstenziviranju kmetijske pridelave in ob podpori vseh vladnih resor- jev. Zato se vse več govori o modelih raz- voja in poselitve v podeželskem prostoru. V nadaljevanju poglejmo, kakšno vlogo ima gozdarska stroka pri načrtovanju raz- voja podeželja. VLOGA GOZDARSKE STROKE PRI NA- ČRTOVANJU RAZVOJA PODEŽELJA THE ROLE OF FORESTRY IN COUNTRYSIDE'S DEVELOPMENT PLANNING V državah Evropske unije je politika raz- voja gozdarske stroke tesno povezana z varstvom zemljišč in naravnih virov. To pravzaprav ne preseneča, saj se uvršča v ta delokrog celotna politika do naravnih vi- rov s številnimi problemi, kot so kmetijska zemljišča, gozdna zemljišča, naravna obM močja, surovine in podtalnica. Politika va- rovanja in porabe naravnih virov je izraže- na v sektorskih zakonih o rabi zemljišč in sektorskih programih. Le-ta pa se izvaja s celostnim urejanjem podeželskega prosto- ra in z vodenjem politike na regionalnem nivoju. Ta politika pa je odraz spremenjene in dogovorjene kmetijske politike v Evrop- ski uniji ter ciljev izboljšanja nacionalne eko- loške politike (Enemark, 1996). Reforma skupne kmetijske politike ima za posledico, da so vse države sprejele različne odredbe o pomoči pri pogozdovanju, ekstenziviranju in ekološkem izboljšanju kmetijskih zem- ljišč, kar ocenjujejo, da bo imelo vse to velik vpliv na podeželski prostor v prihod- nosti. Izvedba strukturne politike v Evropski uniji naj bi slonela na posameznem kmetijskem posestvu, temu namenjajo podporo, če se le-to odloči za pogozditev in spreminjanje posameznega dela kmetijskih zemljišč v trajno praho. Večina držav pa le meni, da bi moral biti to bolj globalni način v okviru nacionalne politike urejanja podeželskega prostora s ciljem zmanjšanja obdelovalnih površin ob tesni povezavi s politiko Evrop- ske unije ob povečanih prizadevanjih za obnovo ekoloških in naravnih značilnostih v ruralnih območjih s sredstvi celostnega pla- niranja rabe zemljišč na regionalnem nivo- 1 j Načrtovanje razvoja podeželja ju, namesto, da se osredotoči na posamez- no kmetijsko posestvo. To pa pomeni pos- pešen načrtni postopek pri načrtovanju in urejanju podeželskega prostora z vključitvi­ jo politike okolju prijazne uporabe zemljišč za kmetijstvo in drugo rabo. Prizadevanja za pogozdovanje imajo v omenjenih državah za cilj proizvodnjo lesa, pridobivanje dodatnih površin za rekreacij- ske namene kot tudi ustvarjanje življenj- skega prostora za prostoživečo favno in floro. Sistem načrtovanja podeželja je bil v ne- katerih državah uveden tako, da so posa- mezni sektorji gospodarili z določenim pro- storom, ki je bil razglašen s planom kot "prednostno območje" (območja kmetijskih zemljišč, območja gozdov, območja suro- vin, vodovarstvena območja, naravovars- tvena območja idr.). Tako so bila nekatera območja rezervirana za kmetijstvo, nekate- ra za izkoriščanje surovin, nekatera pa kot posebna naravovarstvena območja. To je bila osnova za upravljanje s prostorom. V devetdesetih letih se je s sprejemom ob- sežnih ekoloških ukrepov ta sistem sektor- skega planiranja izkazal delno za prezah- tevnega in pravzaprav tudi za nepotrebne- ga. Nepotrebnega predvsem vsled vse več­ jega prepletanja posameznih dejavnosti med seboj, predvsem pa zato, ker so sek- torji vsa nesoglasja začeli usklajevati pred- vsem na regionalnem nivoju. Ta ugotovitev pa ni preprečila, da sektorji ne sodelujejo pri nastajanju planov, predvsem z osnov- nim kartiranjem naravnih resursov, kar je temelj za uskladitev interesov v pianih in na podlagi planov za nadaljnje gospodarjenje in upravljanje na določenem območju ter izdelavi sektorskih načrtov in programov. Iz teh tujih ugotovitev se vendarle lahko naučimo, da bo morala v prihodnje planer- ska stroka zaupati posamezna strokovna dejanja strokam (sektorjem) in sama odi- grati predvsem vlogo usklajevalca in koor- dinatorja pri razreševanju nesoglasij ter za- stopati tiste javne interese, ki jih ne pokriva noben sektor. Zapisano se da uresničiti le ob spoznanju, da vsi dosedanji sistemi pro- storskega načrtovanja v Sloveniji niso pre- prečili parcialnih in sektorskih postopkov ter realizacij na škodo celostnih. ZAKLJUČEK CONCLUSION Podeželju kot pomembnemu ekološke- mu območju nismo dolga leta posvečali us- trezne pozornosti, izdelani niso bili niti kri- teriji za vrednotenja tega prostora. Kriteriji bi morali biti izdelani za posamezne sektor- je, skupni oziroma nacionalni kriteriji in cilji pa za urejanje vsega prostora. Omenjeno je bilo, da posamezne države posvečajo vse večjo skrb tudi metodologiji načrtovanja in urejanja podeželskega pro- stora na temelju trajnostnih (spremenljivih) principov in s poudarkom na ureditvi in sa- naciji okolja. Ne gre več le za varovanje posameznih območij in biotopov, temveč tudi za sanacijske ukrepe, renaturacije, za- saditve, ozelenitve ustvarjanje biotopov, ureditve rekreacijskih površin. Vse to ima za cilj ustvariti pogoje za zdravo (uravnote- ženo) in čisto okolje ter temelje za razvoj dejavnosti, kot so rekreacija in turizem. Ob naštetem pa ima pomembno vlogo ravno gozdarska stroka, ki je na področju varstva narave storila v Sloveniji največ s sonarav- nimi metodami gospodarjenja v gozdovih. To bi morala izkoristiti in se uveljaviti kot vzdrževalec in negovalec krajine na celot- nem prostoru ob sodelovanju z drugimi stro- kamL Po našem mnenju bo vendarle potrebno storiti nekaj premikov, tako na področju me- todologije planiranja (načrtovanja) kot tudi na področju nastajanja sektorskih osnov in planov. V današnjem času nam to omogo- čajo skupne podatkovne podlage, ki se izra- žajo v obliki geografskih in zemljiških infor- macijskih sistemov. Vse to pa ne bo dovolj, če ne bomo dosegli boljšega izobraževanja na področju načrtovanja prostora tako v sektorjih kot tudi v strokah, ki menijo, da so edine sposobne prevzemati naloge s po- dročja načrtovanja oziroma planiranja pro- stora. Žal pa je avtor tega prispevka redka izje- ma, ki zagovarja metodologijo načrtovanja prostora ob sektorskem sodelovanju. Čas bo pokazal, ali je ta metodologija prava. Tisti, ki trdijo, da je v Sloveniji minil čas sektorskih načinov dela, dovoljujejo največ­ je posege v prostor brez ustreznih celost- nih planskih aktov, torej parcialno in ozko v interesu posameznega sektorja. GozdV 54, 1996 463 Načrtovanje razvoja podeželja POVZETEK Z razvojem podeželskega prostora so se začeli ukvarjati strokovnjaki v razvitih evrop- skih državah v času, ko so se začeli umirja~ ti migracijski tokovi v sredi sedemdesetih let. Zgostitvene urbane aglomeracije z vse- mi spremljajočimi negativnimi vplivi na člo~ veka in okolje (naravo) ter vse večje razlike v življenjskem standardu med podeželjem in mestom so povzročale konfliktne stanje v družbah. Ker pa vendarle zavzema pode- želski prostor v posamezni državi pretežni del prostora in ima le-ta pomembno druž- beno funkcijo, so planerski strokovnjaki za- čeli bolj pozorno usmerjati razvoj v pode- želskem prostoru. Skrb za urejanje in nego podeželskega prostora so skozi stoletja imele posamezne dejavnosti - sektorji (kme- tijstvo, gozdarstvo, vodno gospodarstvo ... ), danes pa naj bi nad tem prostorom bdele tudi druge dejavnosti, ki bi svoje potrebe in zahteve po prostoru usklajevale v okviru integralnih planov razvoja. Ob tem se po- javlja vse več dilem, kakšno vlogo imajo posamezni sektorji, ki so največji uporabni- ki podeželskega prostora in kakšen pomen imajo njihove strokovne podlage ter njihovi Foto Špela Habič: Vipavska dolina 464 Gozd V 54,'1996 sektorski plani pri razvoju podeželskega pro- stora. V prispevku smo želeli osvetliti prav slednje in nakazati vlogo sektorskega in integralnega planiranja podeželskega pro- stora s poudarkom na gozdarski stroki. VIRI 1. BičaniC, A. (1967): Tri koncepcije ruralnog planiranja; revija "Sociologija sela" št. 5~6, Zagreb. 2. Enemark, S. (1996): Spatial planning systems in Denmark; Aalborg University, Aalborg, Denmark. 3. Klemenčič, M. (1982): Nekatera teoretska iz~ hodišča pri proučevanju podeželja; Geografske značilnosti slovenskega podeželja, Gradivo za po- svetovanje geografov ob SO-letnici GO Slovenije, Ljubljana. 4. Marinko, J. (1978): Razvoj in revitalizacija slo- venske vasi (metodologija vrednotenja in spreje~ manja izhodišč za revitalizaciske posege v rural- nih naseljih); FAGG, Ljubljana. 5. Mayer, K. (1964): Ordnung im laendlichen Raum; Stuttgart. 6. Prosen, A. (1987): Planiranje podeželskega prostora; FAGG, Ljubljana. 7. Prosen, A. (1993): Sonaravne urejanje pode- žeJskega prostora; FAGG, Ljubljana. 8. Vrišer, l. (1978): Regionalno planiranje; Mla- dinska knjiga, Ljubljana. l 1 ~ '