92 Glasnik SED 59|2 2019 * Katarina Šrimpf Vendramin, dr. etnologije, asistentka z doktoratom, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; katarina.srimpf@zrc- -sazu.si. Uvod Posmeh in zasmeh vsebujejo različni žanri, kot so anek- dota, parodija, satira, šaljive zgodbe, šale, zbadljivke. 1 Tarča posmeha so lahko različne skupine ljudi; pogosto se zasmehuje osebe z motnjami v duševnem in telesnem ra- zvoju ter invalide. Tarča zbadljivk so pripadniki določenih poklicev, kot npr. policisti in duhovniki, pa tudi pripadniki drugih etnij in manjšin ali lokalnih skupnosti. Zbadanje je pogosto osredotočeno na (domnevne) psihofizične la- stnosti: barvo kože pri temnopoltih, podjetnost in prera- čunljivost pri Judih, fizično podobo in navade pri Romih in Sintih. S tem se vzpostavljajo in ohranjajo predsodki, ki vodijo do stereotipov (Fischer 2007: 1080–1086). V članku se posvečam 'krajevnemu zbadanju' (nem. Ort- sneckerei), s katerim se po navadi zbada navade, značilnosti in vedenje prebivalcev sosednje vasi, mesta, pokrajine ali države. Ustvarijo se šaljive zgodbe, šale, zbadljiva ime- 1 Odnosi med prebivalci različnih krajev kakor tudi odnosi na meji, kot se kažejo v slovstveni folklori, so bili del mojega doktorata z naslovom Ustno izročilo in kolektivni spomin v zgornjem Obsotelju (Šrimpf Vendramin 2015), kjer sem to tematiko, med drugim tudi zbadljivke, obravnavala na podlagi na terenu pridobljenega gradiva. Pričujoči članek je nadaljevanje omenjene raziskave in se v večji meri osredotoča na kratke oblike slovstvene folklore ter analizo gra- diva z območja celotne Slovenije. na, vzdevki ali zbadljivke, torej različne oblike slovstvene folklore, katerih funkcija je zbadanje, norčevanje. Namen takšnega zbadanja je večinoma provokacija, norčevanje iz duhovnih, socialnih in družbenih pomanjkljivosti prebival- cev določenih vasi, krajev ali mest (Fischer 2007: 1082). Namen prispevka je pregled različnih oblik slovstvene fol- klore, ki se uporabljajo oziroma so se uporabljale za zba- danje prebivalcev različnih krajev v slovenskem prosto- ru. Hkrati z analizo gradiva iz različnih virov (arhivskih, tiskanih, spletnih) predstavljam raznolikost inspiracij in tematik, iz katerih so ljudje ustvarjali zbadljivke, in po- kažem, kdo so bili nosilci, ustvarjalci in govorci krajevno obarvanih zbadljivk. Čeprav se zbadljivke največkrat pri- števajo k otroški folklori in nekatere med njimi res sodijo v otroško ustvarjalnost, so (bili) njihovi avtorji in nosilci večkrat odrasli, kar pa je v slovenski folkloristiki pogosto zanemarjeno dejstvo. Medsosedsko zbadanje Navada zbadanja med sosednjimi vasmi in kraji je bila na Slovenskem, kakor tudi drugod, močno prisotna. Šaljive zgodbe in šale o prebivalcih različnih mest segajo že v antiko, ko so bili tarča posmeha mesto Abdera in njegovi Izvleček: Navada zbadanja med sosednjimi vasmi je bila na Slovenskem, kakor tudi drugod, močno prisotna. Pri krajevnem zbadanju gre navadno za zbadanje zaradi navad, značilnosti in vedenja prebivalcev sosednje vasi, mesta, pokrajine ali države. Njegov namen je provokacija, norčevanje iz duhovnih, socialnih pomanjkljivosti, ločevanje od drugih in krepitev lastne samoza- vesti. Zbadanje prebivalcev različnih krajev je mogoče zaslediti v več oblikah (kratkih, dolgih, proznih, ritmiziranih). V članku av- torica pokaže, da se zbadljivke (pre)pogosto obravnavajo kot del otroške folklore. Čeprav nekatere krajevne zbadljivke res sodijo v otroško ustvarjalnost, so njihovi avtorji in nosilci večkrat odrasli. Ključne besede: slovstvena folklora, humor, zbadljivke, med- krajevno zbadanje, identitete, govorci Abstract: The habit of teasing – not only between neighbour- ing nations, but also between neighbouring villages – was a common occurrence on the present-day territory of Slovenia, which is reflected in a multitude of forms. Local jeers normally mocked various habits, characteristics and behaviour of the residents of a neighbouring village, city, region or country. The purpose of such teasing was provocation, mockery of one’s spir- itual, social incapability, separating from others and strengthen- ing self-esteem. Mocking at the expense of different groups can be found in multiple forms (long, short, prose forms, rhythmical forms). In this article, the author seeks to show that although jeers are mainly considered to be part of children’s folklore, their creators and tellers are also adults, which is a commonly neglected perspective. Keywords: folklore, humour, jeers, local mocking, identity, tellers »MEDANC PODKLANC JE FIGO ZAGLEDAL, JE MISLIL, DA JE ŽGANC« Oblike, vsebina in funkcija medkrajevnega zbadanja na Slovenskem Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 18. 7. 2019 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin* Glasnik SED 59|2 2019 93 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin prebivalci. 2 Nekaj stoletij pozneje so bile zbadljivke na ra- čun različnih krajev zabeležene tudi širom Evrope (Davies 1998: 11 -12). Germanist Hugo Moser v knjigi Schwäbi- scher Volkshumor piše, da so posmehljiva imena oziroma zbadljivke za različne kraje v Nemčiji poznali že v sre- dnjem veku (Moser 1950: 399). Najverjetneje so takrat zbadljivke poznali že tudi v slovenskem prostoru, vidnejši odziv na te navade je veliko pozneje, leta 1844, v Kmetij- skih in rokodelskih novicah podal duhovnik, narodopisec in narodni buditelj Matija Majar - Ziljski: Še nekaj me pri serci tišči. – Že naš pesnik V odnik je pisal in grajal: da blizo v vsaki vasi imajo kake posebne navade, in da zato jedan iz drugega norce delajo. – To je prav nekrščansko, to je prav gerdo! Vsi ljudje smo otroci božji, vsi smo si bratje, da bi se po keršansko ljubili, pa ne, da bi se vzaimno zasme- hovali, zasramovali, žalili in jedan druigega za norca imeli. Jaz zavoljo tega to rečem, ker še današen dan v časi kak neotesan, neizobražen Slovenec svoje brate Slovence obrekuje in zaničuje, samo zato ker niso vsi ravno v tistim koti doma, kjer on; še učeni – prosim, ne zamerite! jaz hudo ne mislim, sam Bog ve! – še učeni se kedaj zapozabijo – jedan zaničuje Slovence, kranjske, drugi Goriške, tretji Koroške, šterti Štajer- ske. Pa smo si vender vsi bratje Slovenci. To zame- tovanje in zaničevanje hodi med nami, kakor gerda černa hudoba, in moti nam bistro pamet, Kazi nam naše sicer dobro slovensko serce. (Majar 1844: 176) Zbadanje je torej že zelo stara navada, prisotna v malodane vsaki skupnosti. Razlago za prisotnost in pogostost krajev- nega oziroma sosedskega zbadanja lahko najdemo v teori- ji norveškega socialnega antropologa Fredrika Bartha, ki pravi, da so meje, socialne in teritorialne, tiste, ki ohranjajo skupine. Pripadnost lastni skupini se ohranja s stalnim do- ločanjem meja v socialnih odnosih z drugimi, z nenehnim določanjem lastnih vrednot ter s splošnim poudarjanjem drugačnosti pripadnikov drugih skupin, v našem primeru sosedov oziroma prebivalcev sosednjih vasi, krajev in mest (Barth 1969: 15–16). Zbadanje ali šaljenje na račun sosedov lahko torej razumemo kot sredstvo za ločevanje skupnosti in ohranjanje skupinske identitete, identitete se namreč gra- dijo v odnosu do »drugih«, z opazovanjem drugih in nji- hove drugačnosti. In zakaj so ravno sosedi pogosta tarča? Uporaba istega jezika, podobne šege in navade ter vredno- te, kot jih imajo »drugi«, lahko povzročijo izgubo občutka lastnega prostora in identitete, je ugotavljal britanski soci- olog Anthony Giddens. Šale, šaljive zgodbe in zbadljivke so lahko orodje za ublažitev te izgube (Giddens 2005: 183; Vucetic 2004: 8). Ob označevanju »njih, drugih«, tudi z 2 Na račun prebivalcev Abdere so se pripovedovale šale in šaljive zgodbe. Šale, katerih bistvo se je spletalo okoli neumnosti Abderi- tov, so izšle tudi v zbirkah šal z naslovom Philogelos, kar bi lahko prevedli kot 'šaljivec'. Knjiga velja za najstarejšo zbirko šal, nastala pa naj bi ok. 5. stoletja (Marciniak 2014: 265–266). različnimi humornimi oblikami, se specificirajo podobne značilnosti in lastnosti, pomembneje pa je to, da se določijo (pogosto negativne) socialne lastnosti, ki jih imajo »oni«, »mi« pa ne. S tem lokalne skupnosti, etnične skupine, naro- di in tudi druge skupine definirajo svoj edinstveni značaj in s tem tudi lastno identiteto (Gundelach 2000: 114; Jenkins 2011: 3; Gingrich 2004). Zbadljivke in druge oblike etnič- nega humorja, kot ga je definiral sociolog in raziskovalec humorja Christie Davies (1982), torej vsebujejo in izražajo, s tem pa tudi razširjajo in popularizirajo določene stereoti- pe, identitetne predstave, konkretizirajo pa tudi dane druž- bene odnose med skupinami (Vucetic 2004: 11). Bistvo krajevnih zbadljivk je že leta 1931 povzel učitelj in zapisovalec kočevarske folklore Wilhelm Tschinkel. Če- prav je imel v mislih krajevno zbadanje med Kočevarji, bi lahko rekli, da je to, kar je zapisal, veljalo povsod. Tudi v malem jezikovnem otoku Kočevske hudič posmeha straši vsepovsod in komaj kakšnemu kraju ostaja prihranjeno zbadanje sosedov. Drug drugemu pripisujejo butalske anekdote, si dajejo posmehljive vzdevke in kujejo zbadljive verze. In ko si ljudstvo kaj takega izmisli, potuje to iz kraja v kraj, od ust do ust in ob vsaki primerni ali neprimerni priložnosti se daje pod nos prebivalcem zadevnega kraja. Saj se že otroci na poti v šolo kosajo s takšnim zbadanjem, a norčave anekdote postanejo še dosti pogostejše v go- stilni ob vinskih kozarcih, kar seveda povzroči silo- vite besedne dvoboje. Takšni prepiri se zelo pogosto končajo s pravim pretepom. (Tschinkel 2004: 185) Že samo to nam pove, da je bilo medsosedsko zbadanje resda tudi del otroškega sveta, vendar pa nam prav funkci- ja, ki jo imajo zbadljivke na račun prebivalcev določenih krajev, da misliti, da prevladujoči govorci in ustvarjalci niso bili otroci, ampak odrasli. V nadaljevanju zato posku- šam osvetliti in pokazati, kako lahko tematike, obravnava- ne v medsosedskih zbadljivkah, pokažejo na morebitnega avtorja, najprej pa predstavim oblike, v katerih se pojavlja zbadanje prebivalcev vasi, krajev in mest. Oblike zbadljivk V slovenskem prostoru so se z znanstveno analizo vseh pojavnih in vsebinskih oblik zbadljivk ukvarjali redki, medtem ko je v nemško govorečem prostoru kar nekaj raz- ličnih znanstvenih člankov in knjižnih izdaj zbirk posve- čenih izključno krajevnim zbadljivkam (npr. Moser 1950; Depenau 2001, 2003). Obstaja celo nekaj spletnih strani, namenjenih brskanju po krajih in zbadljivkah na njihov ra- čun (glej Spletni vir 1; Spletni vir 2). 3 3 Na Inštitutu za spodnjefrankovski dialekt (Unterfränkisches Dialek- tinstitut) Univerze Würzburg je bil poseben projekt namenjen zbira- nju krajevnih zbadljivk. Rezultat projekta sta knjiga in spletna baza s 500 enotami (Fritz-Scheuplein idr. 2012; Spletni vir 3). V sloven- skem prostoru takšne celovite znanstvene obravnave zbadljivk na splošno, kaj šele krajevnih zbadljivk, do zdaj še ni. Glasnik SED 59|2 2019 94 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Pri nas takšnih baz nimamo, prav tako nimamo publikaci- je, ki bi v bila v celoti posvečena krajevnim zbadljivkam, imamo pa kar nekaj zapisanega gradiva, objavljenega v različnih delih (npr. Möderndorfer 1946; Rešek 1990; Primc 1997; Ovsec 1997a; Tschinkel 2004; Podbersič 2007; Sirk 2009). Toliko, kot je zapisovalcev gradiva, pa je tudi poimenovanj zanj, kot npr. opravljivke, porogljiv- ke, posmehljivke, šaljivke, zabavljice, zbadljivke, nagajiv- ke. Ne samo da obstaja množica poimenovanj folklornih oblik, ki jim je skupno zbadanje, ena od vodilnih sloven- skih folkloristk Marija Stanonik se v najbolj pogloblje- nem članku na to temo sprašuje, ali so zbadljivke sploh samostojen žanr ali je bolje govoriti o vidiku zbadanja, ki se pojavlja v različnih žanrih (Stanonik 2008: 123 -124). Kljub njenemu zaključku, da različnih oblik zbadanja ne moremo razumeti kot samostojnega žanra, pa primeri iz raziskav drugih folklornih oblik govorijo drugače. Tako je folkloristka Saša Babič na primeru ugank ugotavljala, da se te pojavljajo v različnih oblikah (prave uganke, šaljiva vprašanja oziroma šale), skupna sta jim zastavljanje vpra- šanja in ugibanje, razlikujeta pa se kontekst in funkcija njihovega zastavljanja (Babič 2014, 2015: 84 -88); kljub temu uganko razume kot samostojen žanr. Sicer ni nič ne- navadnega, da lahko nekatere oblike slovstvene folklore obravnavamo v okviru različnih žanrov, zato lahko kot sa- mostojen žanr razumemo tudi raznolike oblike zbadljivk. 4 Analiza gradiva je namreč pokazala, da imajo funkcijo medkrajevnega ali medsosedskega zbadanja različne obli- ke slovstvene folklore, tudi takšne, ki se sicer obravnavajo kot samostojen folkloristični žanr (npr. šaljive pesmi, ša- ljive zgodbe, šale), pri katerih funkcija zbadanja ni nujno v ospredju. Kot sem že omenila, se zbadljivke lahko pojavijo v več različnih oblikah. Po dolžini so lahko daljše ali krajše, po jezikovni plati pa so v prozni ali ritmizirani obliki (Moser 1950: 399). Kljub temu da se zbadljivke po obliki in dol- žini močno razlikujejo, pa je vsem skupna funkcija upo- rabe, to je zbadanje, smešenje, zasmehovanje, lahko tudi žaljenje ali zmerjanje. Kadar torej v kontekstu zbadanja govorimo o različnih folklornih oblikah, lahko govorimo o zbadljivkah, ki so skupno ime za vse oblike zbadanj. Zba- dljivke so torej daljši in krajši folklorni obrazci, katerih najpogostejši namen je zbadanje ali smešenje, lahko pa so razumljene tudi kot zmerjanje ali žalitev oziroma so temu celo namenjene. 4 Žanr v tem primeru razumem kot analitično orodje, ki združuje različne oblike, sicer obravnavane v posameznih folklorističnih ža- nrskih sklopih. Lahko bi rekli, da v tem primeru zbadljivke obrav- navam kot nadžanr, ki združuje različne folklorne oblike s skupno funkcijo. Preglednica različnih oblik, katerih funkcija so zbadanje, smešenje in tudi žaljenje prebivalcev določenih krajev. Najdaljše oblike zbadljivk na račun krajanov določenih va- si, krajev ali mest so šaljive zgodbe. V preteklosti so bile najbolj znane zgodbe o Ribničanih, Veržejcih, Marburžanih, Lemberžanih, danes pa so jih nadomestile zgodbe o Butal- cih Frana Milčinskega. 5 Danes najbolj znan primer šaljive zgodbe je zgodba o Lemberžanih z naslovom Kako so cer- kev razširili. 6 Zasledimo jo lahko tudi v povezavi z drugimi slovenskimi kraji, npr. s Šebreljami (Ivančič Kutin 2013a: 12; Hvala 2018: 389 -390). Lemberška zgodba pa gre tako: Na hribu nad Lembergom je stala in še stoji podru- žnica sv. Pankracija. Lemberžanom je bila postala cerkvica prenizka in preozka in sklenili so jo pove- kšati. Kako so to izvršili, pripovedujejo tako: Po zidu, precej visoko nad zemljo, potegnili so z žerinom črto in vestno do črte krog cerkve navozili vse polno gnoja. Hoteli so ji namreč pognojiti, da bi bolj hitro kvišku zrasla. Čez nekoli dnij, ko se je gnoj sesedel, bila je, narav- no, črta visoko nad gnojem. »Glejte,« rekli so Lemberžani, »za koliko je cerkev hitro višja zrasla, ko smo ji dobro pognojili.« Zdaj hitro posnažijo gnoj in se pripravijo na drugo delo, ker, kakor sem že rekel, cerkev ni bila samo prenizka, ampak tudi preozka. Treba jo je torej bilo še raztegniti. Tudi to so zvršili, in sicer tako, kakor so jedino Lemberžani znali. Krog cerkve pogrnili so svoje suknje, in sicer tako na široko, za kolikor so mislil, da jim bo treba zid premakniti. »Kajti,« so rekli, »kadar bomo zid toli- 5 Analiza zgodb pisatelja Frana Milčinskega je pokazala, da te niso povsem avtorske. Fran Milčinski je za del zgodb uporabil ljudsko predlogo, ki jo je transformiral in prilagodil glede na svoj ustvarjalni in estetski čut (glej Šrimpf Vendramin 2013, 2014). 6 Zgodba spada v pravljični tip ATU 1326 Moving the Church (Uther 2004: 128–129). Najstarejša verzija je zapisana v zbirki Hansa Sa- chsa iz leta 1550 (Ude-Koeller 1993: 1380–1381). Glasnik SED 59|2 2019 95 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin ko naprej premaknili, da bode suknje pokril, bo cer- kev zadosti široka.« Potem so šli vsi v cerkev in so se uprli s pleči v zid tiščeči ga na vse strani. Med tem časom, ko so se Lemberžani v cerkvi po- tili, šel je nekdo tam mimo in jim je neopažen vse suknje pobral ter zbežal ž njimi v bližnjo goščo. Ker so Lemberžani potem prišli iz cerkve in niso nobene suknje več našli, so bili jako veseli, da se jim je posrečilo cerkev toliko raztegniti, da so se vse suknje pod zid skrile. (Gorski 1890: 159) Med krajše prozne oblike zbadanj spadajo šale. Te se poja- vljajo tako v krajših kot nekoliko daljših oblikah, v obliki ugank oziroma šaljivih vprašanj ali v obliki krajših pripo- vedi s šaljivo, zbadljivo noto. Vsem pa je skupna poanta, 7 šaljivi moment, ki je bistvo šale in jo, kot v naslednjih pri- merih, tudi opredeljuje: Gorenjec je povabil Kraševca na kafe. Zavrel je vo- do, pole je privezal zrno kafeta na nit in to je tunkal v vodo. Drugi bot je povabil Kraševec na kafe Gorenjca. Zavrel je vodo, jo nalil v šalice, pole je ravno tako privezal kafetovo zrno na nit s tem plesal po robu od šalice. »Ma,« je rekel Gorenjec, »kaj ne boš pomočil kafeta v krop?« »Ne, ne,« je rekel Kraševec, »je bilo zadnji bot pri tebi premočno, nisem mogel spati celo noč!« (Ko- cjan in Hadalin 1993: 191) Kako se stopnjuje beseda škrt? Medvode, Kranj, Je- senice. (Spletni vir 4) Druga oblika, v kateri se pojavljajo zbadljivke, so različ- ne ritmizirane forme. Med takšnimi oblikami zbadanj so najdaljša oblika šaljive pesmi. V zbirki Slovenske narodne pesmi so zbrane v zadnjem poglavju med šaljivimi in za- bavljivimi, v poglavju pa so podskupine, v katerih so zbra- ne pesmi, ki se šalijo na račun različnih krajev. Tako so v posebne (pod)skupine nanizane pesmi npr. o Kameščancih, Kamniku, Reziji in drugih krajih (Štrekelj 1980). Največ jih je zbranih na račun Kamnika, ki je tudi največkrat omenjeno mesto v šaljivih pesmih (Vrabič 2012: 520 -521). Različ- ne variante pesmi smešijo meščane in mestne simbole, kot so mestni sodnik, mestna hiša in mestno obzidje (Klobčar 2016: 17-19), kakor je razvidno iz odlomka te pesmi: Pisana Loka, črn je Kranj, Z močnikom Kamnik je ves ocmokan, Beži Ljubljana, Gradec se skrij, Dunaj tud' Kamniku gliha nič ni. 7 Poanta je del vica, ki razkrije neskladje v zgodbi, to je tudi del, ki sproži smeh. Kakršnakoli spoznanja že prinese poanta, morajo ta biti nenadna. Poanta je v šali vedno na koncu, kajti nenadno in presenetlji- vo razodetje ustreznega neskladja označuje tudi konec šale. Šala brez poante ni šala (Šrimpf Vendramin 2015: 93; Oring 2010: 82–83, 85). Kamniško mesto šance 'ma h'de, Za štuke imajo stare metle; Cvinger ringmauer s trnjem grade, Zato da berači po plac ne lete. Sovražnika bati se v Kamniku ni, En purger prav lačen na vahti stoji; Po placu špancerata purgarja dva, Iz repe pa ure imata oba. (SNP 8558; Štrekelj 1980: 690-693) 8 Med šaljivimi pesmimi pa je mogoče najti tudi nekoliko krajše pesmi, ki bi jih lahko poimenovali tudi zbadljivke – to je po obsegu kratka forma slovstvene folklore, pogo- sto z rimo ali vsaj v ritmizirani obliki in je podobna krajši pesmi, lahko pa je skrajšana samo na par besed. Bejšte dekleta, Svinjani gredo, Kofajno pijo, Pa po svinjah smrdjo! (SNP 8569; Štrekelj 1980: 697) Zagorski fantički So hujši kot psički: Zajca vjemo, Kosmatga požro! (SNP 8570; Štrekelj 1980: 697) Še krajši primeri zbadljivk so »Goričanec babo tira do Pe- tanec« (Rešek 1990: 56) ali »Cǝruci kapuci prodaj Boga za an žakǝlj sǝna« (Sirk 2009: 138). Med najkrajše oblike zbadljivk lahko umestimo tudi neka- tere ritmizirane in neritmizirane paremiološke enote, kot npr. »iz Tržiča še veter ni dober«, »na Tinjanu se pove dva- krat« (Arhivski vir 1) ali »si fin ko čički šoln« (Matičetov 2019: 105). Najkrajša oblika so kratke zbadljivke, lahko bi jim rekli tudi vzdevki, v obliki ene ali dveh besed. Nekatere med krajev- nimi kratkimi zbadljivkami se pojavljajo samostojno, kot jih je npr. za različne kraje v knjigi Verovanje, uvere in običaji Slovencev zbral Vinko Möderndorfer, zbiralec narodopisne- ga gradiva in etnograf. Kot piše, je (bila) za Tolmince zba- dljivka »tolminska uš«, v Ribnici »župca«, v Mostah »kuz- lino maslo«, v Sinji Gorici »ščurek«. Prebivalce Borovnice in Velike Poljane pri Ortneku so zbadali s »coklarji«, Lo- žane s »kožarji«, Velikolaščane s »pasarji«, Sodražiščane s »pesoglavci«, prebivalce Polja pri Ljubljani s »krompir- jevci«, Semičane s »šokci« itd. (Möderndorfer 1946: 284 - 288). Nekatere krajše zbadljivke se pojavljajo tudi kot del daljših ritmiziranih oblik, kot sta npr. »Kranjac globanjac«, ki je začetek daljše zbadljivke: »Kranjac globanjac 9 gre na božjo pot. Pol pa šinfa vseposot« (Šrimpf Vendramin 2015: 194) ali »Humarji kadumarji«, 10 ki se lahko nadaljuje »po naši cesti hodijo, volovske dreke berejo« (Sirk 2009: 139). 8 Pesem sicer obsega 22 kitic, ki smešijo prebivalce Kamnika. 9 Globanja je staro ime za užitno gobo s temno- ali svetlorjavim klobu- kom, ki jo danes načeloma poznamo pod imenom jurček (SSKJ 2014). 10 Kadumar je narečno poimenovanje za kumarico. Glasnik SED 59|2 2019 96 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Govorci in ustvarjalci zbadljivk Zbadljivke so na Slovenskem zbirali in analizirali pred- vsem ob raziskovanju otroške folklore (glej Merhar 1956: 108; Knific 2006: 38; Stanonik 1999: 94, 2006: 259), ven- dar zbadljivke niso (bile) izključna domena otrok. Nekate- re zbadljivke, ki se navezujejo na medsosedsko zbadanje, so (bile) res del otroške folklore, a so bili njihovi avtorji in govorci večkrat odrasli (Terseglav 1990: XIV). Ob po- drobnejši analizi vsebin zbadljivk to potrjujejo tako teme, ki se pojavljajo v zbadljivkah in so predstavljene v nada- ljevanju, kakor tudi komentarji sogovornikov, kot npr.: »Te zbadljivke so govorili odrasli, medtem ko so otroci samo ponavljali.« Že zbadljivke, ki imajo za tarčo zbadanje člo- veških lastnosti, pa naj bo to v smislu zvitosti, ponižnosti, neumnosti prebivalcev, ali zbadljivke, ki nakazujejo na kakšno drugo osebnostno lastnost krajanov, kot npr. v zba- dljivkah »meščani, hudobni psi, lažnivci, jokci« (Tschin- kel 2004: 187 -188), kažejo na to, da njihovi ustvarjalci niso bili otroci, ampak odrasli. Otrokom so bile bližje eno- stavne zbadljivke, ki so izvirale iz stvarnega sveta, ki so ga poznali, in ne takšne, ki se dotikajo zapletenega sveta medosebnih odnosov in človeških lastnosti. V nasprotju z lingvističnimi in s klasičnimi folkloristič- nimi raziskavami, ki se večinoma osredotočajo na tekst, teksturo in kontekst, poskušajo raziskave humorja iti ne- koliko dlje in s pomočjo psiholoških teorij analizirati člo- vekovo nezavedno in psihične procese (potrebe in straho- ve), ki se kažejo v folklori oziroma v humorju (glej Apte 1985; Davies 1998; Oring 2010). Tak pristop nam lahko občasno pomaga iz besedila razbrati (kadar nam kontekst ni znan), ali gre za otroško ali odraslo ustvarjalnost. Tematika zbadljivke, ki vsekakor spada v svet odraslih ali vsaj najstnikov, je spolnost. Kot je ugotavljal ameriški kulturni kritik in folklorist Gershon Legman, je humor s seksualno vsebino najbolj razširjena oblika humorja, ta- ko sedaj kakor tudi v preteklosti. Ta je pogosto agresiven, vulgaren, prostaški in nizkoten (Legman 2007: 9 -10; Gru- ner 2017: 109). Zbadanje z zbadljivkami s seksualno vse- bino je zato pogosto na robu dovoljenega. Namen takšne zbadljivke ni samo rahlo zbosti naslovnika, ampak ga iz- zvati, tudi užaliti. Za ta namen se torej uporablja tematiko spolnosti, ki je tabu in zato neprimerna ali žaljiva že sama po sebi, kar še dodatno okrepi namen takšne zbadljivke, torej prizadeti tistega, ki mu je namenjena, v našem prime- ru prebivalca neke vasi, kraja ali mesta, kot npr. v nasle- dnjih primerih: V oger, V oger, jajca na klin, žlico na polico pa hajd na vogrsko prasico. (Rešek 1990: 61) Čiće braće ima črne hlače, jaja malo, kurca nič. (Ar- hivski vir 1) Čička se je vsela na storo, 11 Čič pa je gledal curo. (Arhivski vir 1) Tematika spolnosti se sicer v manjši meri pojavlja tudi v otroškem humorju oziroma v humorju najstnikov. Če je mogoče fekalni humor, o katerem pišem v nadaljevanju, zaslediti že v vrtcu in se pogostost pojavljanja zmanjšuje z odraščanjem, pa se pogostost pojavljanja seksualnih tem povečuje s starostjo otrok in z odraščanjem (Hauser 2005: 192 -193). 12 Čeprav večina zbadljivk, v nasprotju s šalami, za otroke ali mladostnike nima velike sporočilnosti, pa se seksualna tematika kljub temu pojavlja. Vendar pa je glede na vsebino zbadljivk veliko verjetneje, da so največ teh zbadljivk ustvarili in pripovedovali odrasli. Glede na analizirano gradivo bi lahko rekli, da je edina tema, ki nakazuje, da so zbadljivke, katerih tarča so pre- bivalci nekega kraja, nastale in ostale kot del otroške fol- klore, skatološka. 13 Fartlore oziroma 'fekalna folklora', kot bi termin lahko prevedli, obsega vso folkloro s tematiko fekalij oziroma izločanja. Med otroško folkloro na splo- šno, tako tudi med zbadljivkami, ki se navezujejo na zba- danje sosednjih mest, je kar nekaj takšnih, ki vsebujejo to tematiko. Zakaj je tako? S pomočjo psihoanalize se lahko skatološki humor razlaga kot del obdobja oziroma faz, skozi katere gredo otroci v obdobju odraščanja. 14 Fekalna folklora jim pomaga pri izražanju psihološkega sramu za- radi užitkov, ki jih v tej razvojni fazi občutijo ob izločanju. S tem, ko je socialno nezaželeno vedenje transformirano v dovoljeno, lahko otroci in najstniki s pomočjo folklore ali igre nezavedno zadovoljijo svojo infantilno privlačnost do lastne analne produkcije, kar jim pomaga tudi pri sta- bilnem prehodu v odraslost (Blank 2010: 72). Skatološki humor pri otrocih, bodisi v verbalni ali neverbalni obliki, na splošno zagotavlja kanal za zadovoljitev njihove rado- vednosti o telesu, telesnih funkcijah, pozneje, ob humorju s spolno tematiko, pa tudi o spolnih odnosih (Apte 1985: 96; Blank 2010: 65). Tako ni nič navadnega, da se skatološke vsebine, še zla- sti fekalne, pogosto pojavljajo tudi med daljšimi rimani- mi ali vsaj ritmiziranimi zbadljivkami, kot npr. »Medanc podklanc je figo zagledal, je mislil, da je žganc« (Arhi- vski vir 1). Med njimi je tudi kakšna kratka zbadljivka, kot je »hlačedrekači« za kraja Poljane in Seč na Kočevskem 11 Stora je narečno poimenovanje za glavni leseni drog voza. 12 Seksualni humor za odraščajoče otroke ni samo informativen, ampak jim pomaga tudi pri zmanjševanju stresa in napetosti zaradi pomanj- kanja znanja o spolnosti (Apte 1985: 96). 13 Tako so tabu teme, kot npr. fekalije in druge »umazane« telesne sno- vi, med najljubšimi temami otroških šal, ki jih pozneje zamenjajo teme o spolnosti (Van der Gest 2016: 127). Pri otrocih sprožijo smeh že ob omembi, smešne so že samo zato, ker vsebujejo tabu besede, besede, ki jih otroci navadno ne smejo izreči ali se nanašajo na nepri- merno vedenje (Hauser 2005: 189; Van der Gest 2016: 135). 14 Tri glavne faze odraščanja, ki jih je prvi utemeljil Sigmund Freud, so oralna, analna in falična faza (Apte 1985: 92). Glasnik SED 59|2 2019 97 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin (Tschinkel 2004: 192 -193). Poznamo različne variante: od takšnih, ki namigujejo na to, da določeni krajani ne znajo uporabljati stranišča, kot sta »Bistriška sekula se je v hlače pokekala, Bistriška počakala, na dilco kakala« (Gašperin 2018: 80) ali »Krajnc, Krajnc, stari pok, kravo žene na po- tok, krava mukne: mek, mek, mek, Krajncu vujde v hlače drek« (Rešek 1990: 57), do takšnih, ki govorijo, kaj kraja- ni delajo z iztrebki; kot: »Šuvarj', p'dbuvarj', templ pavajo, z drekom mavajo« (Arhivski vir 2), ali v zbadljivkah iz Goriških brd: Števerjanci usranjci berej drek u cajnci, 15 na pico- nu 16 jih sušijo, v Gorici jih prodajo. Vǝdǝrjanci so pijanci, berej drek u cajnci, ko ga po- sušijo, iz njega pogače naredijo. Medajci so klocarji, klocarji potocarji, po naši ze- mlji hodijo, naše dreke berejo, poleti jih sušijo, po- zimi jih pojejo. (Sirk 2009: 138-139) Vsebine zbadljivk Kot sem z do sedaj predstavljenimi primeri že nakazala, imajo zbadljivke na račun različnih krajev zelo raznoliko vsebino. Že Wilhelm Tschinkel je leta 1931 ob izdaji knji- ge Kočevarska folklora zbrane zbadljivke umestil v samo- stojno poglavje 'Zbadljivi vzdevki in verzi za Kočevarske vasi'. V njem je zbadljivke razvrstil v deset skupin: zba- dljivke, ki se nanašajo na prehrano; imena, ki se nanašajo na posebne lastnosti prebivalcev; zbadljivke, ki izvirajo iz ponesrečenega lova; tiste, ki se nanašajo na dejavnost pre- bivalcev; zbadljivi vzdevki, ki izvirajo iz butalskega ve- denja ali drugih smešnih dogodkov; zbadljivke, povezane z živalmi; takšne, ki so nastale zaradi lege ali posebnosti kraja; zbadljivi vzdevki, ki se nanašajo na narečje; različni drugi vzdevki; in nerazumljivi ali nerazjasnjeni vzdevki (Tschinkel 2004: 185-196). Marija Stanonik, ki je v članku objavila pregled sloven- skih krajevnih stereotipov, kakor je poimenovala zbadljiv- ke, pa te deli na zbadljivke, ki se navezujejo na zemlje- pisno lego, na zbadljivke z motiviko živali, rastlin, hrane in pijače, zbadljivke z motiviko oblačil, raznih predmetov, človeških lastnosti, motiviko deklet in na sestavljene zba- dljivke (Stanonik 2008, 2017: 238-263). 17 Z analizo enobesednih in drugih kratkih oblik zbadljivk sem tudi sama prišla do podobne klasifikacije kot že zgoraj ome - njena raziskovalca, a kljub temu nekolike ožje. Analiza gra- diva iz različnih virov, od arhivskih, časopisnih in spletnih do gradiva, zbranega v zbirki Glasovi in drugih podobnih 15 Cajnca je narečno poimenovanje za manjšo košaro. 16 Picon je narečno poimenovanje za leseno pripravo za sušenje sadja. 17 Na tem mestu je treba poudariti, da je Stanonikova to klasifikaci- jo izdelala na podlagi analize zelo raznolikega folklornega gradiva, tako tistega s primarno funkcijo zbadanja kakor tudi takšnega, v ka- terem je zbadanje sekundarnega pomena (npr. razlagalne povedke, poskočnice; glej Stanonik 2017: 252). zbirkah, je pokazala, da se prebivalce vasi in mest v kratkih zbadljivkah največkrat primerja ali povezuje z živalmi, ra- stlinami, s hrano, z oblačili, s predmeti in poklici oziroma z obrtmi. Kategorizacijo, ki je plod pričujoče raziskave, kakor tudi katero drugo, je sicer smiselno jemati ohlapno, je pa lahko dober pregled slikovitih primerjav, s katerimi so veči- noma odrasli zbadali svoje sosede. Zbadljivke na temo živali Zbadljivke ali celo žaljivke, kot so osel, krava, bik, koza itn., so prišle že iz marsikaterih ust. 18 Zato ni nič nenava- dnega, da se zbadljivke s tematiko živali, tako domačih kot tudi divjih, dokaj pogosto pojavljajo tudi v medkrajevnem zbadanju. Na Slovenskem je morda najbolj znana zbadljivka s tema- tiko živali »žabar«, ki se nanaša na prebivalca Ljubljane. Zbadanje z žabo pa ni omejeno samo na Ljubljančane, am- pak se pojavlja tudi drugod po Sloveniji, pogosteje v pove- zavi z močvirnatimi kraji. Tako se v Prekmurju obkladajo z »Gomiličanci vodijo žabe na lanci. 19 Žaba prdne, pa se lanc raztrgne« (Rešek 1990: 56) ali »Bekovčari troubijo, trij krote roubijo. Mij mo je mleli, oni do je geli« (Rešek 1990: 54). Žaba je sicer tudi najbolj pogosta žival, ki se pojavlja v zbadljivkah. Med bolj znanimi zbadljivkami je tudi polž oziroma »pol- žarji«. Tako ima Višnja Gora polža kar za simbol kraja (Zajc-Jarc 1993: 12-13). »Polžarji« so tudi v Motniku. V Višnji Gori sta se namreč stepla dva polža. Eden je pobegnil do Motnika in ker je tam premetaval hiše, so ga na Vran- skem najprej priklenili in nato vlekli na Ločico, kjer so ga zaklali (Podbrežnik Vukmir in Kotnik 2009: 290-291). Že samo kočevarska folklora pozna raznolike zbadljivke, povezane z živalmi, kot npr. »pobijalci kač« (Slovenska vas), »sove« (Draga), »kačji pastirji« (Stara cerkev), »ka- čice« (Škrilj pri Mozlju), »žrebci« (Kukovo) in »podgane« (Polom) (Tschinkel 2004: 191). Poznamo še zbadljivke, kot so »tolminska uš« (Tolmin), »ščurek« (Sinja Gorica), »lisjak« (Mala Ligojna), »petelin«, »kuzla«, »osel« (Hrib na Vrhniki) (Möderndorfer 1946: 286-287). V Prekmurju se zbadajo z »eceki«, kar pomeni teleta (Beltinci), z »mar- tinčki« (Martinjak), s »kozarji« (Mala vas), »kovrani« (lačni kot vrani – Filovci) in »bijaljami« oziroma bivoli (Košarovci). Vsaj pri nekaterih zbadljivkah z živalsko te- matiko pa se v ozadju nastanka skriva zbadanje človeških lastnosti; tako zbadljivka »cuzeki« oziroma žrebeta za prebivalce Odrancev pravzaprav zbada značajsko lastnost. Zbadljivka namreč izvira iz tega, kako so prebivalci oko- 18 Raba poimenovanj naštetih živali kot zbadljivk je razvidna tudi iz gesel v SSKJ (2014), kjer je navedeno, da pomeni krava tudi »grobe- ga, nevzgojenega človeka«, osel »omejenega, neumnega človeka«, bik »neumnega, omejenega, zabitega človeka« in koza »neumno, domišljavo žensko«. 19 Lanac je narečno poimenovanje za verigo. Glasnik SED 59|2 2019 98 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin liških vasi videli in dojeli Odrančane, ko so peš, v kolo- ni, eden za drugim hodili v cerkev v Beltince. Okoliškim prebivalcem se je zdelo, da so Odrančani videti kot mlada žrebeta, ki so še neločljiva od mame oziroma v tem prime- ru med seboj, oziroma so jih videli, kako so kot žrebeta te- kli v cerkev in domov (Rešek 1990: 63-66; Spletni vir 5). Zbadljivke na temo rastlin Primerjava krajanov z rastlinami je druga skupina zba- dljivk. To skupino bi sicer lahko povezali z zbadljivka- mi na temo hrane, veliko je namreč zbadljivk s tematiko poljščin, sadja ozoroma užitnih rastlin, kot npr. »krompir- jevci« za prebivalce Polja pri Ljubljani in »kolerabca« za Vrhničane (Möderndorfer 1946: 286). Sem spada še neko- liko daljša zbadljivka »Višnjavci so bobarji, so z boba cer- kev naredili, potle so gospuǝda zapodili« (Sirk 2009: 138). Za vasi Dane, Podcerkev in Nadlesk v Loški dolini so so- sedi navdih za zbadljivko našli v sadju. Prebivalce ome- njenih vasi so zbadali z »malinarji« zato, ker je bilo tam dosti malin, ki so jih tamkajšnji prebivalci nabirali in nato prodajali v Trst in še kam (Ožbolt 2004: 291). V Kačjem potoku pa so dobili vzdevek »stiskalci borovnic«, ki skriva nejevoljo ali tudi nevoščljivost prebivalcev sosednjih vasi: Med vasmi Mozelj, Rajndol, Kačji Potok, Suhi Po- tok in Kočarji se na nekem griču razprostira gozd »Štaudah«, v katerem še posebno dobro uspevajo borovnice. Glavnina borovnic zaradi ugodne lege pripada prebivalcem Kačjega Potoka. Samo oni no- sijo borovnice na trg v mesto Kočevje in v okoliške kraje. Iz jeze zaradi tega jih sosedje kličejo »Stiskal- ci borovnic«. (Tschinkel 2004: 189) Obstajajo tudi zbadljivke, ki so nastale v povezavi z dre- vesi ali grmovjem, tudi s sadnim drevjem, kot pri zba- dljivkah »na gabru pelcani« za prebivalce Metave in Sv. Barbare pri Vurbergu ali »pelcani na jelši« za prebivalce od Metave do Melja, ali pa kot pri zbadljivki »čermož«, ki se drži prebivalcev Luč pri Žalcu, vir navdiha pa je češnji podobno drevo, verjetno višnja (Möderndorfer 1946: 286). Zbadljivke na temo hrane Z zgornjo skupino zbadljivk so tesno povezane zbadljivke s tematiko hrane, ki se prepletajo z zbadljivkami s tema- tiko poljščin, sadja in užitnih rastlin. Omenjam še nekaj zbadljivk, ki omenjajo različne jedi. V Ribnici je zbadljivka »župca«, ker so z njo goljufali ob- činskega pastirja (Möderndorfer 1946: 286). Žirovničane so zbadali s »kašarji« (Stanonik 2017: 247 -248). Kaša in močnik sta jedi, ki se med zbadljivkami kar nekajkrat po- javita, kot npr. v zbadljivki »tolkači močnika«, ki je velja- la za kraj Kleč, ali v daljši zbadljivki: »Z moko zmešana kaša, pa ena na gobec, pa gremo, pa gremo, pa gremo v Kočevsko Reko« (Tschinkel 2004: 193-194). V kar nekaj zbadljivkah zasledimo klobase oziroma mesne izdelke, kot npr.: »Križ kraž, kam krevljaš? V Dolenjo vas po pet klobas. Če jih poješ, domov ne smeš, če jih prodaš, domov ne znaš« (Gašperin 2007: 58) ali »Če greš v Št. Peter poješ pijat 20 jeter, če greš v Novo vas poješ en pjat klobas, če greš v Padno pa jih poješ eno pijadno, 21 če greš v m'rišće poješ eno pišće« (Arhivski vir 1). V Gornji Brigi na Kočevskem pa so dobili vzdevek »kolesca klobase«. V Gornji Brigi so nekoč koscem na zelo strm breg nesli južino v košari, v kateri je bila tudi debela klobasa. Med južino se je košara prevrnila, klobasa je padla ven in se kotalila dlje in dlje vse do vasi, kjer je pri nekem skednju prebila desko. (Tschinkel 2004: 190). »Nadlieško maslo je krave paslo, je djalo be, ne bouš me, ne!« ali na kratko kar »maslarji« je zbadljivka za Nadles pri Ložu (Ožbolt 2004: 287; Möderndorfer 1946: 287), del šaljive pesmi, zapisane v Štrekljevi zbirki, pa poje »Ma- ruševčanci sami so maslari, kaj imaju, se za maslo daju« (SNP 8542; Štrekelj 1980: 686). Tako kot v preostalih skupinah lahko takrat, kadar pozna- mo izvor, opažamo sekundarna sporočila zbadljivk. Tako na splošno pomanjkanje, ki so ga seveda prej zaznali od- rasli kot otroci, kažeta zbadljivki »Banja Loka za kruhom joka« ali »Nova Sela so kruha vesela« (Primc 1997: 311). Na pomanjkanje pa namiguje tudi zbadljivka, kot je »otro- božerci« za kraj Smuke ali Kumrovo vas, kjer so jih zba- dali z »Otroke na grbi, krompir v juhi« (Tschinkel 2004: 193, 196). Zbadljivke na temo oblačil Tudi različni oblačilni kosi so postali navdih za zbadljivke, kot npr. hlače v zbadljivkah »Purger iz Motnika, ima hlače iz hodnika; 22 iz popirja klabuk, pa veter potegne, pa gre- sta puk! puk!« (Arhivski vir 3) ali »Cander iz Ljubljane, ima hlače spelane« (Arhivski vir 4). Tu so še zbadljivke za Borovničane in prebivalce Velike Poljane pri Ortneku, in sicer »coklarji«, za prebivalce Šmartnega Podsmreke pa »kučmarji« (Möderndorfer 1946: 287). Vsem znana je zbadljivka za Ljubljančane, in sicer »lju- bljanske srajce«. O nastanku te znane zbadljivke, ki je še danes močno prisotna in v uporabi, predvsem kot negodo- vanje nad politiki in uradniki ter Ljubljančani na splošno, je etnolog Damjan Ovsec zapisal tako: Izraz »ljubljanske srajce« so konec 19. stoletja po- novno »vpeljali« ljubljanski Nemci. Kako je prišlo do tega? Ljubljanski Nemci so bili skoraj vsi po vrsti včlanjeni v svoje telovadno društvo, ki se je imenovalo Turnverein. Zato so jih slovenski Lju- 20 P(i)jat je narečno poimenovanje za krožnik. 21 Pijadna je narečno poimenovanje za pladenj ali skledo. 22 Hodnik je poimenovanje za grobo tkano platno. Glasnik SED 59|2 2019 99 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin bljančani imenovali »turnarji«. Tako Nemci kot Slovenci so radi zlasti ob nedeljah hodili na Šmarno goro, znamenito izletniško točko pri Ljubljani. Ne- koč so Slovenci spet prišli na Šmarno goro. Dan je bil topel in vsem je bilo vroče. // Zato so pregreti Nemci slekli premočene srajce in jih razobesili na- okrog po vejah in plotovih, da bi se na vejah po- sušile. Slovenci so jih seveda začeli takoj zbadati in jih zmerjati z »ljubljanskimi srajcami«. Bilo je veliko smeha, kasneje v dolini pa so zgodbo vsi po vrsti na široko razkladali. Tako se je nemških tur- narjev prijel vzdevek ljubljanske srajce. Izraz se je hitro prenesel še na preostale Nemce, ki so bili manj športnega duha. (Ovsec 1997b: 12-13) Kot piše Ovsec, se je zbadljivka pozneje prenesla na vse Ljubljančane, v določenem obdobju pa niti ni bila več ra- zumljena kot taka. S to in z oznako »frakarji« so se Lju- bljančani, ker je pomenila večvrednost oziroma meščan- stvo, celo ponašali (Ovsec 1997b: 13). Zbadljivke na temo obrti in opravil Nastanek zbadljivk so navdahnile tudi različne obrti, ki so jih opravljali prebivalci raznih krajev. »Meklari« je zba- dljivka za kraj Kuštanovci, kjer so delali metle, Bratonci pa poznajo zbadljivko »žlicari«, v kraju so namreč med prvimi v okolici izdelovali in krivili lesene žlice (Rešek 1990: 63, 65; Spletni vir 6). Lonci in lončarstvo so bo- trovali zbadljivki »lončarge« za Polance, zbadali so jih: »Polančarje samo so lončarje, v druge lonce tüjlijo pa žabe güjlijo« (Rešek 1990: 59). Tukaj sta še zbadljivki »strgači smole« (Grčarice, Rdeči Kamen) ali »krtačniki«, vzdevek, ki bi si ga naj v Kačjem Potoku nadeli kar sami: Od davnih časov so tu izdelovali domač loden in prave ovčje volne. V olno so krtačili in nato predli. Delavci iz Kačjega Potoka so bili kmalu iskani po vsej deželi in klicali so jih celo slovenski sosedje iz Kočevskih Poljan in okolice. Delavci so sami sebe klicali krtačniki in tudi drugi so jih imenovali tako. (Tschinkel 2004: 189) V vasi Pečarovci so nekoč vsi pridelovali lan in tkali la- neno platno, zato se jih je prijela zbadljivka »zgrebaši«, kar bi se dalo prevesti kot pridelovalci lanu oziroma tkalci platna (Rešek 1990: 65; Spletni vir 7). Zbadljivke na temo različnih predmetov V zbadljivkah pa se pojavljajo tudi različni drugi predmeti, ki niso povezani z obrtmi. V nekaterih zbadljivkah in šalji- vih pesmih se določenim krajem tako pripisujejo aduti ozi- roma različni predmeti, kot npr. v zbadljivkah iz Prekmurja: »Idemo v Dolič po piskrič, / v Selo po melo, / v Od- rance po žgance, / v Krog po drog, / v Hotizo po mizo, / v Kipšince po klince.« (Rešek 1990: 55) »Idemo v Trnje po vrnje, / v Gomolice po vilice, / v Odrance po žgance, / pod Lipo pa po pipo.« (Rešek 1990: 61) S svedrom povezana zbadljivka »Vsak po svoje, Bohinjc pa s svedram« oziroma na kratko »svedraši« se drži Bo- hinjcev, ker so za stavo kravo odrli s svedrom (Cvetek 1993: 314). Beseda sekirca je jezila Tuhinjce iz bližine Kamnika, fouč, nož krivček, pa je jezil Dobrepoljčane (Möderndorfer 1946: 287). Druge tematike, ki se pojavljajo v zbadljivkah Na tem mestu je smiselno omeniti še druge vire navdiha za zbadljivke, kot npr. narečje, človeške lastnosti, lego kraja, kakšne posebne dogodke ali pa besedne igre. Tako je bila za vas Cvišlerji zbadljivka »volčji strelci«, ker so nekoč name- sto volka ustrelili psa (Tschinkel 2004: 188), »uhač«, tudi »Koprivsko uho«, je zbadljivka za Koprivce in se navezuje na oslova ušesa, znane so namreč prigode o oslu, v Koprivi privezanem na cerkveni zvon (Matičetov 2019: 100 -102). Rakičani (pri Pivki) so »lopatarji«, najverjetneje zaradi le- dinskega imena »na Lopati« (Šabec 2017: 128), za Jelov- čane so govorili »Jelóvčan je vrag ud človíka«, znana je bila tudi zbadljivka »Čič hudič, nima nič« (Podberšič 2007: 167); in še bi se našli takšni in drugačni primeri. Ne samo da so imeli krajani določenih krajev svoje vzdev- ke, ki so postale zbadljivke, imena določenih krajev so lahko postala zbadljivka za posamezno osebo. Tako je npr. v preteklosti oznaka Lemberžan veljala za osebo, ki ni šolana, nima velike družbene veljave in dela neumnosti, bedarije ali pa je butasta, neumna. Stavek »Si kot Lember- žan!« je bil v širši okolici Lemberga med odraslimi splo- šno znan izraz neodobravanja (Šrimpf Vendramin 2015: 177). Zanimiv je tudi primer zbadljivke Rezijan, s katero so na Trnovski planoti zmerjali brusače, ki so hodili okoli: Posebej starejši ljudje vedo povedati, da je Rèzijan po- menilo neurejenega, zanemarjenega človeka, tako so verjetno dojemali Rezijane, ki so bili zaradi narave svo- jega dela in daljše odsotnosti od doma pogosto umazani, utrujeni in lačni. // Rezijan je bila zmerljivka, primerljiva s ciganom. (Kolenc 2015: 31-32) Opozorila bi še na en vidik, kajti še zlasti v zbadljivkah, ki niso v obliki vzdevkov, zasledimo, da so v posamezno zbadljivko oziroma kratko zbadljivo pesem lahko vklju- čene tudi različne tematike in ne samo ena, kot npr. v zba- dljivki »Filofčarje tüjlijo, žabe se njim mijlijo. Žaba dene: reg, reg, reg, Filofčaron v čobe drek« (Rešek 1990: 56), v kateri se prepletata skatološka in živalska tematika. Sklep Krajevno zbadanje ni (bilo) nekaj eksotičnega, redkega, ampak del vsakdana, del identitetnih procesov, del loče- vanja ene skupnosti od druge. Pri krajevnem zbadanju gre navadno za zbadanje navad, značilnosti in vedenja prebi- valcev sosednje vasi, mesta, pokrajine ali države. Namen Glasnik SED 59|2 2019 100 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin takšnega zbadanja je provokacija, norčevanje iz duhovnih, socialnih pomanjkljivosti, ločevanje od drugih in krepitev lastne samozavesti. Zbadljivke, katerih namen je zbadanje prebivalcev sosednjih vasi, krajev, mest ali držav, lahko razumemo tudi kot obliko etničnega oziroma regionalne- ga humorja, katerega namen sta ločevanje in pozicionira- nje »nas« in »drugih«, torej kot del identitetnih procesov (Šrimpf Vendramin 2015: 195-197; Vucetic 2004). Še zlasti pri krajevnem zbadanju lahko v tematikah in sporočilih, ki se pojavljajo v zbadljivkah, sklepamo, da te niso bile del otroškega sveta, ampak v največji meri del sveta odraslih. Takšnih in drugačnih primerjav, ki so bile vir navdiha za zbadanje v vseh oblikah (kratkih, dolgih, proznih, ritmiziranih), je kar nekaj, kakšna tudi s tematiko, ki v tem članku ni omenjena. Vsekakor pa je iz zbadljivk, še zlasti tistih, za katere vemo, kaj je botrovalo njihovemu nastanku, razvidno, da so ljudje vir navdiha zanje pogosto našli v vsakdanjem življenju, stvarnem svetu okolice, v človeških lastnostih in medosebnih odnosih. Tako so po- goste zbadljivke, ki se navezujejo na hrano in rastline, oblačilne kose, predmete in obrti ali dejavnosti, ki so jih opravljali prebivalci zbadanega kraja. V zbadljivkah se pojavljajo tudi teme, ki sicer v družbi zbujajo odpor. Humor je namreč sredstvo, ki omogoča, da se nekatere tabu teme, kot so skatološke in seksualne teme, pa tudi družbeno nesprejemljive želje tako otrok in mlado- stnikov kot tudi odraslih, povedo in razrešijo brez sankcij. Tako pri odraslih kot pri otrocih pa je humor sredstvo, ki omogoča preizkušanje in prestopanje družbenih norm brez resnejših posledic in kazni. Funkcija šaljenja in zbadanja je torej tudi v tem, da tabuizirane želje in nagnjenja kana- lizirata na sprejemljiv način (Hauser 2005: 187; Vucetic 2004: 11-13). Krajevno oziroma sosedsko zbadanje lahko torej razlaga- mo z identitetnimi procesi, kajti nenehno definiranje meja v socialnih odnosih z drugimi, določanje lastnih vrednot in poudarjanje drugačnosti sosedov ohranja pripadnost la- stni skupini (Barth 1969: 15–16). Med segmenti določanja meja in poudarjanja razlik so med drugim tudi zbadljivke. Kaj vse je (bilo) v medsosedskih odnosih v slovenskem prostoru razumljeno kot drugačno in zato primerno za tar- čo zasmehovanja, pa je predstavljeno v pričujočem članku. Zahvala Besedilo je nastalo v okviru raziskovalnega programa Etnološke in folkloristične raziskave kulturnih prostorov in praks (P6-0088 (B)), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Literatura APTE, Mahadev L.: Humor and Laughter: An Anthropological Approach. Ithaca, London: Cornell University Press, 1985. BABIČ, Saša: Uganka v časovnem prerezu. V: Alenka Žagar (ur.), Recepcija slovenske književnosti. Simpozij Obdobja 33. Ljublja- na: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014, 23 -29. BABIČ, Saša: Beseda ni konj: Estetska struktura slovenskih fol- klornih obrazcev. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015. BARTH, Fredrik: Introduction. V: Fredrik Barth (ur.), Ethnic Groups and Boundaries: The Social Organization of Cultural Difference. Boston: Little, Brown and Company, 1969, 9–38. BLANK, Trevor J.: Cheeky Behavior: The Meaning and Functi- on of ‘Fartlore’ in Childhood and Adolescene. Children's Folklo- re Review 32, 2010, 61-85. DA VIES, Christie: Ethnic Jokes, Moral Values and Social Boun- daries. The British Journal of Sociology 33 (3), 1982, 383-403. DA VIES, Christie: Jokes and their Relation to Society. Berlin, New York: Mouton de Gruyter, 1998. DEPENAU, David: Die Necknamen in Stadt und Landkreis Karlsruhe: Von Dohlenaze, Holzlumpe und Milchsäule. Heidel- berg, Ubstadt Weiher, Basel: Verlag Regionalkultur, 2001. DEPENAU, David: Die Ortsnecknamen in Stadt und Landkreis Rastatt und im Stadtkreis Baden-Baden: Von Gelfiessler, Käsc- hdeigel und Schdaffelschnatzer. Heidelberg, Ubstadt Weiher, Ba- sel: Verlag Regionalkultur, 2003. FISCHER, Helmut: Spott. V: Rolf Wilhelm Brednich (ur.), En- zyklopädie des Märchens: Handwörterbuch zur historischen und vergleichenden Erzählforschung, Zvezek 12. Berlin, New York: W. de Gruyter, 2007, 1080–1086. FRITZ-SCHEUPLEIN, Monika, Almut König in Sabine Krämer-Neubert: Dreidörfer Narrn stehn auf drei Sparrn: Ort- snecknamen in Unterfranken. Würzburg: Königshausen & Neu- mann, 2012. GIDDENS, Anthony: Modernity and Self-identity: Self and soci- ety in the Late Modern Age. Stanford: Stanford University Press, 2005. GINGRICH, Andre: Conceptualising Identities: Anthropological Alternatives to Essentialising Difference and Moralizing about Othering. V: Gerd Baumann in Andre Gingrich (ur.), Gram- mars of Identity / Alterity: A Structural Approach. New York: Berghahn Books, 2004, 3–17. GRUNER, Charles R.: The Game of Humor: A Comprehensive Theory of Why we Laugh. New York: Routledge, 2017. GUNDELACH, Peter: Joking Relationships and National Iden- tity in Scandinavia. Acta Sociologica 43 (2), 2000, 113–122 HAUSER, Stefan: Wie Kinder Witze erzählen: Eine linguistische Studie zum Erwerb narrativer Fähigkeiten. Bern: P. Lang, 2005. JENKINS, Richard: Being Danish: Paradoxes of Identity in Ev- eryday Life. Copenhagen: Museum Tusculanum Press, 2011. KLOBČAR, Marija: Na poti v Kamnik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. KOLENC, Petra: »V Reziji« na Trnovski planoti. Izvestje Raz- iskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 12, 2015, 30-33. LEGMAN, Gershon: Rationale of the Dirty Joke: An Analysis of Sexual Humor. New York: Simon and Schuster, 2007. Glasnik SED 59|2 2019 101 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin MARCINIAK, Perzemyslaw: Philogelos. V: Salvatore Attardo (ur.), Encyclopedia of Humor Studies. Los Angeles: SAGE Pu- blications, 2014, 265-266. MERHAR, Boris: Ljudska pesem. V: Lino Legiša in Alfonz Gspan (ur.), Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Sloven- ska matica, 1956, 31–114. MOSER, Hugo: Schwäbischer Volkshumor. Stuttgart: W. Kohl- hammer Verlag, 1950. ORING, Elliott: Jokes and their Relations. New Brunswick, London: Transaction Publishers, 2010. STANONIK, Marija: Slovenska slovstvena folklora. Zbirka Klasje. Ljubljana: DZS, 1999. STANONIK, Marija: Procesualnost slovstvene folklore: Sloven- ska nesnovna kulturna dediščina. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. STANONIK, Marija: Name-calling in Slovenia: »We« and the »Others«. Etnolingwistyka 20, 2008, 123–148. STANONIK, Marija: Etnolingvistika po slovensko. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017. ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina: Anekdote o Lamberžanih in vpliv ljudskega izročila na Butalce Frana Milčinskega. Studia mythologica Slavica 16, 2013, 233-246. ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina: Butalci in süha roba Frana Milčinskega med slovensko pripovedno tradicijo in avtorstvom. V: Alenka Žbogar (ur.), Recepcija slovenske književnosti. Sim- pozij Obdobja 33. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa- kultete, 2014, 463-470. ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina: Ustno izročilo in kulturni spomin v zgornjem Obsotelju. Doktorska disertacija. Nova Go- rica: Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za podiplomski študij, 2015. TERSEGLA V , Marko: Reškova zbirka šaljivih pesmic. V: Dušan Rešek (ur.), Strijc so strino: Šaljive in erotične ljudske pesmi iz Prekmurja. Murska Sobota: Pomurska založba, 1990, IX–XVIII. UDE-KOELLER, Susanne: Kirche verschieben (AaTh 1326). V: Hermann Bausinger, Enzyklopädie des Märchens: Handwörter- buch zur historischen und vergleichenden Erzählforschung. Zvezek 7. Berlin, New York: W. de Gruyter, 1993, 1380–1381. UTHER, Hans-Jörg: The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography, Based on the System of Antti Aarne and Stith Thompson; part II. FFC 285. Helsinki: Suoma- lainen Tiedeakatemia = Academia Scientiarum Fennica, 2004. V AN DER GEST, Sijaak: Scatological Children’s Humour, No- tes from the Netherlands and Anywhere. Etnofoor 28 (1), 2016, 127-140. VRABIČ, Jerneja: Kraji zapisov in mesta v izbranih slovenskih ljudskih pesmih. Slavistična revija 60 (3), 2012, 517-525, 528- 535. VUCETIC, Srdjan: Identity is a Joking Matter: Intergroup Humor in Bosnia. Spaces of identity 4 (1), 2004, 7–34; https://soi.journals. yorku.ca/index.php/soi/article/view/8011/7167, 4. 7. 2019. Viri CVETEK, Marija: Naš voča so včas zapodval: Bohinjske pra- vljojce. Ljubljana: Kmečki glas, 1993. GAŠPERIN, Roman: Enci benci na kamenci 3: Slovensko otro- ško izročilo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007. GAŠPERIN, Roman: Enci benci na kamenci 4: Slovensko otro- ško izročilo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018. GORSKI, Rok D.: Smešnice o Lemberžanih. Brus 20, 1890, 159. HV ALA, Nataša: Divje babe na žlikrofih: Foklorne in spominske pripovedi s hribov, planot, iz grap in kotlin od Porezna do Javor- nika in od Vojskega do Zavratca. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018. KNIFIC, Bojan: Izštevanke in zbadljivke. Folklornik 5, 2006, 38–42. KOCJAN, Danila, Jelka Hadalin: Bejži zlodej, baba gre: Kraške štorije. Ljubljana: Kmečki glas, 1993. MAJAR, Matija: Nekaj od Slovencov. Kmetijske in rokodelske novice 2 (44), 1844, 175–176. MATIČETOV , Milko: Bedenice: Kraški šopek Milka Matičeto- vega iz Koprive. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019. MÖDERNDORFER, Vinko: Verovanja, uvere in običaji Slovencev: (narodopisno gradivo). Knj. 5, Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha. Celje: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 1946. OVSEC, J. Damjan: »Če boš rekel A, te bom na gobec do Ž.« Ljudske zbadljivke. Gea 7 (7), 1997a, 78–79. OVSEC, J. Damjan: Splošno o srajci, posebej še o »ljubljanskih srajcah«. Gea 7 (5), 1997b, 12–13. OŽBOLT, Milena: Andrejeva stopinja. Ljubljana: Kmečki glas, 2004. PODBERSIČ, Renato: Čičke prekvantice z Goca: Folklorni obrazci z Golca v Slovenski Čičariji. Koper: Libris, 2007. PODBREŽNIK VUKMIR, Breda in Irena Kotnik: Čuden preču- dež: Folklorne in druge pripovedi iz Kamnika in okolice. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2009. PRIMC, Jože: Okameneli mož. Ljubljana: Kmečki glas, 1997. REŠEK, Dušan: Strijc so strino: Šaljive in erotične ljudske pe- smi iz Prekmurja. Murska Sobota: Pomurska založba, 1990. SIRK, Darinka: Ivánov venec: Briške šege in navade. Dobrovo: samozaložba, 2009. SSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja: Spletna izdaja 2014. Ljubljana: Založ- ba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2014, https://fran. si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/, 21. 8. 2019. ŠABEC, Drago: Vzdevki vaščanov na Pivki. Glasnik SED 57 (1/2), 2017, 128-130. ŠTREKELJ, Karel: Slovenske narodne pesmi. Ljubljana: Can- karjeva založba, 1980. TSCHINKEL, Wilhelm: Kočevarska folklora: V šegah, na- vadah, pravljicah, povedkah, legendah in drugih folklornih izročilih. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004. Glasnik SED 59|2 2019 102 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin “Medanc Podklanc Saw a Turd and Thought It Was Mush” Forms, Content and Function of Local Taunting in Slovenian Lands Local mocking and taunting was strongly present in Slovenian Lands. It was not something exotic, rare, but part of everyday life, a part of identity processes, a part of separating one community from another. It usually involved taunting the inhabitants of a neighbouring village, town, province or state about their habits, characteristics and behaviour. The purpose of such jeers was provocation, making fun of spiritual and social flaws, self-separation from others, and strengthening self-confidence. Mockery at the expense of residents of different places can therefore be found in several forms (short, long, prose, rhythmic). People usually found the inspiration for local jeers and word plays in everyday life and activities, as well as in the real world that surrounded them. Therefore, most jeers were related to food and plants, clothing, objects and crafts or activities performed by the residents of the mocked place. An analysis of the emerging topics or inspirations for jeers reveals that local jeers were not primarily part of the children’s world, but largely part of the adult world. The explanation for the mockery and teasing aimed at the inhabitants of neighbouring villages, towns, cities or countries can also be interpreted in the context of identity processes, because constantly defining boundaries in social relations with others, as well as defining one’s own values and emphasising the neighbours’ differences maintains belonging to one’s own group. One segment of delineating and highlighting differences are jeers. The article presents what was understood as different in Slovenian neighbourhood relations and therefore as a fitting target of ridicule. ZAJC-JARC, Mihaela: Duhan iz Višnje Gore. Ljubljana: Kmeč- ki glas, 1993. Arhivski viri Arhivski vir 1: Arhiv folklornega gradiva ISN, Inštitut za sloven- sko narodopisje ZRC SAZU, Zbirka Marije Stanonik. Ljubljana: ZRC SAZU. Arhivski vir 2: ŠZ 6/217. Arhiv folklornega gradiva ISN, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Štrekljeva zbirka. Lju- bljana: ZRC SAZU. Arhivski vir 3: ŠZ 3/124, 1. Arhiv folklornega gradiva ISN, In- štitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Štrekljeva zbirka. Ljubljana: ZRC SAZU. Arhivski vir 4: ŠZ 3/124, 2. Arhiv folklornega gradiva ISN, In- štitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Štrekljeva zbirka. Ljubljana: ZRC SAZU. Spletni viri Spletni vir 1: Ortnecksnamen; http://www.ortsnecknamen.de, 16. 7. 2019. Spletni vir 2: Liste von Ortsspottnamen; https://regiowiki.at/wi- ki/Liste_von_Ortsspottnamen, 16. 7. 2019. Spletni vir 3: Datenbank der Ortsnecknamen in Unterfranken; http://udi.germanistik.uni-wuerzburg.de/wp/projekte/ortsnec- knamen-in-unterfranken/, 16. 7. 2019. Spletni vir 4: Spletna stran Forum.Over.Net, Najbolj znani vici o korošcih, primorcih, štajercih …; https://med.over.net/forum5/ viewtopic.php?f=151&t=5287531, 15. 11. 2015. Spletni vir 5: RUBIN, Simon: Zakaj so Odrančani »cuzeki«?, 1. 4. 2014; https://sobotainfo.com/novica/lokalno/zakaj-so-odran- cani-cuzeki/52335, 25. 7. 2019. Spletni vir 6: RUBIN, Simon: Prebivalcem katere vasi so govori- li »žlicarji«?, 4. 7. 2014; https://sobotainfo.com/novica/lokalno/ prebivalcem-katere-vasi-so-govorili-zlicarji/69461, 2. 7. 2019. Spletni vir 7: RUBIN, Simon: Prebivalci katere vasi so »zgreba- ši«?, 29. 8. 2014; https://sobotainfo.com/novica/lokalno/prebi- valci-katere-vasi-so-zgrebasi/80867, 2. 7. 2019.