Production Coordinator KRIS BOXELL Camera Assistant WADE CHILDRESS Sperm Wrangler BLAIR CLARK konec filma Grip & Lighting MALEY PRODUCTION SERVICE Zoran Smiljanič NEW YORK SECOND UNIT Unit Production Manager DAVID STARKE First Assistant Director J. ALAN HOPKINS Production Coordinator ALESANDRA CUOMO Location Manager MATTHEW WIDMAN Tipologija odjavnih špic 15 vrst odjavnih špic, ki so nas zadržale v kinodvorani tudi po koncu filma Najprej jih ni bilo. Filmi so se končali tako, da se je kamera dvignila in odmaknila od dogajanja, čez ekran se je izpisalo THE END, FIN, KRAJ ali KONEC, kar je bil za gledalce v kinodvoranah znak, da vstanejo, oblečejo plašče in se napotijo proti izhodu. Prvi zametek odjavnih Špic je prišel z zasedbo vlog (čast); našteti so bili glavni igralci in njihova filmska imena, kar ni trajalo dolgo, telopali največ dva. Sledil je upor sindikatov filmskih delavcev, ki so pritiskali na filmske studie, da morajo vsi, ki so tako ali drugače sodelovali pri nastanku filma, dobiti zasluženo mesto (credit). In studii so popuščali, najprej po kapljicah, v 70. letih prejšnjega stoletja pa so odjavne špice postajale vse daljše in debelejše. Če je bila razkošna in barvita najavna špica rezervirana za elito (režiser, producent, igralci, scenarist, direktor fotografije, skladatelj, montažer ...), potem je bila odjavna špica poseljena s plebsom, neznanimi in neopaznimi sleherniki (statisti, scenski delavci, tehniki, trenerji, šoferji, strokovnjaki in svetovalci, tirni laboratorijskih in računalniških operativcev ...), ki so bili po navadi napisani z malimi belimi črkami na črnem ozadju. Sčasoma so odjavne špice vsebovale vse številčnejšo vojsko sodelujočih, kjer je bil vpisan tudi zadnji dostavljalec pic ali krofov (in njegova mačka), nazadnje pa so vanje tlačili še razne izjave, pravne predpise, avtorska opozorila, pojasnila in grožnje. Skratka, dolgčas, ki ga nihče ni bral. Obiskovalci so zato takoj po začetku odjavne špice kot po ukazu vstali, oblekli plašče in zapustili kinodvorano. Potem pa se je filmskim ustvarjalcem počasi posvetilo, da odjavna špica ni nujno zgolj odlagališče imen in predpisov, ki nikogar ne zanimajo. Začeli so eksperimentirati in vanje injicirati glasbo, fotografije, animirane vložke, šale, domislice, bizarna sporočila, čudaške rešitve in celo dele filma. Odjavne špice je postalo zanimivo gledati in tudi brati, saj nikoli nisi vedel, kdaj se bo med imeni skril kak nenavaden napis, funkcija ali izjava. Zgodilo se je, da se je film naravnost norčeval iz (navad) gledalcev: ko so ti ob začetku odjavne špice pograbili plašče in se odpravili proti izhodu, so se napisi nenadoma prekinili in film se je nadaljeval. Gledalci so se ustavili, nekateri so se s hodnika vrnili v dvorano in stoje strmeli na platno, drugi so spet sedli. Čez čas so se napisi nadaljevali, gledalci so se znova premaknili proti izhodu in spet je sledil filmski prizor med napisi. In tako še nekajkrat. Čisto zajebavanje. Včasih je bilo bolj zabavno opazovati reakcije zbeganih gledalcev kot pa dogajanje na platnu. Odjavne špice so postajale vse bolj kreativne, zanimive in odtrgane, in gledalci smo se zato navadili ostati v kinodvorani in počakati na kakšno dodatno poslastico. Čez čas pa smo se tudi tega naveličali. Odjavne špice so postale vse bolj zasičene, agresivne in posledično nezanimive. Zato smo spet pograbili plašče in ... ... še preden zapustite kinodvorano, naj vas spomnimo na 15 nenavadnih, inovativnih, odbitih, pogumnih in zabavnih tipov odjavnih špic ter njihovih značilnih predstavnikov. Pa še to: evropskih in filmov drugih celin je bolj malo, na tem področju imajo pač absolutni primat Američani. Tudi slovenskih filmov na žalost ni med njimi, saj naši filmski ustvarjalci še niso odkrili vseh čudovitih možnosti, ki jih ponujajo odjavne špice. 1. Najavna špica = odjavna špica Ä. f A APOCALYPSE NOW - + * -W t M*" ^ lb* ..t Splošni trend so najprej zakrivili režiserji novega Hollywooda, štafeto pa ¿1-0 ekran november, december 2016 -januar 2017 so prevzeli studijski šefi, ki so ugotovili, da je prvih (in zadnjih) 20 minut filma čas, ko je gledalec najbolj zbran in lahko sprejme največ informacij, zato je te dragocene minute neumno zapravljati za napise, ki jih nihče ne bere. Danes so skoraj vsi hollywoodski blockbusterji brez najavne špice, ki so jo preselili na zadek filma. Kar vsekakor ni isto. Boter (The Godfather, 1972, Francis Ford Coppola): eden prvih filmov, kjer so najavno špico deložirali na konec filma. Apokalipsa danes (Apocalypse Now, 1979, Francis Ford Coppola): eksplozivna uvodna špica je spet na koncu; takrat je bila to še drzna avtorska poteza, danes je uveljavljeni standard. Smrtonosno orožje 2 (Lethal Weapon 2,1989, Richard Donner): film, ki je ustoličil modo »title only« (samo naslov, brez špice). 300 (2006, Zack Snyder): učinkovita kombinacija animiranih prizorov iz stripa in bombastičnega soundtracka, ki pa na koncu filma izgubi pol svoje moči. 2. Kratek povzetek protagonistov za telebane I ' ! Številni filmi na koncu predstavijo glavne igralce s sliko in besedo (roll call), da gledalce še enkrat spomnijo, kdo je koga igral. Veliki pobeg (The Great Escape, 1963, John Sturges): naštejejo vse protagoniste; Steve McQueen, »The Cooler King«, je po tem filmu postal zvezda, tudi po zaslugi odjavne špice. Zlato za pogumne (Kelly's Heroes, 1970, Brian G. Hutton): podobna reč kot predhodnik, omenjamo ga zato, ker je v njem igral Clint Eastwood, film pa so posneli v istrski vasi Vižinada. MASH (1970, Robert Altman): namesto odjavne špice spiker poljske bolnišnice napove, da si bodo danes zvečer ogledali vojno dramo MASH in zdrdra imena nastopajočih igralcev, ki jih za hip tudi pokaže, na koncu pa voznik džipa nejevoljno zagodrnja: »Goddamn army!« Top Gun (1986, Tony Scott): kako so bili vsi lepi in mladi, pokojni režiser Tony Scott pa na začetku obetavne kariere. Trainspotting (1996, Danny Boyle): neznani fantje, ki se bodo kmalu prebili v prvo ligo britanskih igralcev. Nekaterim pa ni dovolj, da predstavijo samo like, ampak ponovijo tudi vsebino. Državljan Kane (Citizen Kane, 1941, Orson Welles): svojevrstna poglobitev karakterizacije, kjer se po napisu The End predstavi še ducat igralcev iz filma, ki zdeklamirajo po nekaj stavkov besedila. V 80. dneh okoli sveta (Around the World in 80 Days, 1956, Michael Anderson): triurni Spektakel je na koncu postregel še z animiranim sedemminutnim povzetkom zgodbe. Ali je pilot v letalu? (Airplane!, 1980, jim Abrahams, David Zucker, Jerry Zucker): starejši gospod, ki na začetku filma vstopi v taksi, po končani odjavni špici še vedno čaka na svojega voznika: »Dam mu še 20 minut in to je vse!« Letala, vlaki in avtomobili (Planes, Trains & Automobiles, 1987, John Hughes): direktor marketinške agencije, ki je na začetku filma mečkal z odločitvijo, katera grafična rešitev za oglas je boljša, se po koncu odjavne špice še vedno nahaja v pisarni in cinca med različnimi predlogi. Austin Powers: Vohun, ki me je nategnil (Austin Powers: The Spy Who Shagged Me, 1999, Jay Roach): strašni morilec Mustafa obleži na dnu prepada ustreljen in s polomljenimi nogami, a ne umre; po koncu odjavne špice se spet oglasi iz prepada in sprašuje, ali je filma že konec, ter javka, da ga odprti zlomi nog precej bolijo. Nekateri stranski liki, na katere smo že zdavnaj pozabili, se vrnejo v film in od gledalcev izmolzejo še kakšno salvo smeha. Prvi, ki je uporabil to pozneje velikokrat eksploatirano idejo, je ... Včasih pravo presenečenje pride šele po uradnem koncu filma. Princ odkriva Ameriko (Coming to America, 1988, John Landis): med odjavno špico se razkrije, da Eddie Murphy ni igral le mladega in čednega glavnega junaka, pač pa še tri epizodne vloge, in sicer jezikavega frizerja, sluzastega pevca in priletnega Žida Saula, ki pove nepozabni vic o juhi in žlici. Divje strasti (Wild Things, 1998, John McNaugton): v odjavno špico se nekajkrat vrinejo kratki vložki, ki že tako komplicirano zgodbo še dodatno zapletejo z dvojnimi in trojnimi twisti, da nazadnje ne vemo več, kdo pije, kdo plača, kdo je s kom seksal in kdo je koga ubil. ¿1-0 ekran november, december 2016 -januar 2017 Številni filmi nas pred, med ali poodjavni špici obvestijo, kaj je protagoniste doletelo po koncu filma. Izmišljene ali resnične usode skušajo zabavati, pretresti ali presenetiti. Taksist (Taxi Driver, 1976, Martin Scorsese): zdi se, da je Robert De Niro po masakru fizično in psihično povsem okreval, ko pa med od javno špico zagledamo njegov nori pogled v vzvratnem ogledalu, vidimo, da je možakar še vedno zmešan kot mina. Conan barbar (Conan the Barbarian, 1982, John Milius): v nekakšni napovedi nadaljevanja čarovnik Mako pove, da bo Conan po številnih pustolovščinah postal kralj, mi pa vidimo bradatega Schwarzeneggerja, ki kot mislec sedi na prestolu; kar pa se ni zgodilo, v drugem delu je vzorno obrit spet sekal ljudi in pošasti. DodgebalI: Zgube med dvema ognjema (DodgebalI: A True Underdog Story, 2004, Ravvson Marshall Thurber): Ben Stiller je negativec, ki se po izgubljeni tekmi dodgeballa prenažira z nezdravo hrano in postane 200-kilski debelinko, ki nam na koncu s kavča zapoje, zapleše in žonglira s svojimi obilnimi dojkami. predvsem zmešani Američani, ki se nikoli ne naveličajo superherojev. No, včasih je bilo napovedovanje nadaljevanj nekaj svežega. Trije Mušketirji (The Three Musketeers, 1974, Richard Lester): eden prvih ali celo prvi film, kjer na koncu napovejo nadaljevanje Štirje mušketirji (1975), ki so ga posneli simultano s prvim delom. Vrnitev v prihodnost (Back to the Future, 1985, Robert Zemeckis): prvi del je predvaja! napovednik za drugega in drugi za tretjega, vsi trije pa so bili zanimivi. Matrica Reloaded (Matrix Reloaded, 2003, Andy in Larry Wachowski): na koncu je napoved tretjega in zaključnega dela trilogije Matrica Revolucija, a to ni pomagalo ne enemu ne drugemu; le prvi del je bil the One and only. Doc Savage: Človek iz bronze (Doc Savage: The Man of Bronze, 1975, Michael Anderson): tale je samozavestno napovedal drugi del in celo pokazal nekaj prizorov, a nadaljevanja zaradi finančnega neuspeha prvenca nikoli niso posneli. Pri hiperinflaciji današnjih stripovskih nadaljevanj je postal uveljavljeni standard, da po koncu odjavne špice utrujajo s kakšnim teaserjem za naslednji naslov v franšizi. Na take neumnosti se ujamejo Trend umeščanja zabavnih kiksov (gag reel) in izločenih posnetkov (outtakes) na konec filma povezujemo predvsem z dvema imenoma: Burt Reynolds in Jackie Chan. Medtem ko so pri Reynoldsu ponesrečeni posnetki (bloopers) zabavni, pa so pri Jackieju Chanu hudo boleči in celo smrtno nevarni. Ti posnetki so včasih privlačnejši in definitivno bolj resnični od filma samega. Smokey in Bandit II (Smokey and the Bandit, 1980, Hal Needham) in Dirka Cannonball II (Cannonbal Run II, 1981, Hal Needham): široka paleta jezikovnih spodrsljajev, pozabljenega besedila, nekontroliranih izbruhov smeha, okvare rekvizitov ali namernega miniranja soigralcev; v slednjem sta Reynolds in Jackie Chan zaigrala skupaj. Božji oklep (Armour of God, 1986, Jackie Chan): po snemanju tega akcijskega filma v Istri, na Predjamskem gradu in gradu Kamen je nato Jackie na neki zagrebški ulici tako hudo padel, da si je razčesnil lobanjo in komaj preživel. Številni TV-filmi, ki so posneti po resničnih dogodkih, na koncu pokažejo fotografije realnih ljudi, ki se jim je zares zgodila drama, prikazana v filmih. Le kako to, da so igralci v filmih vedno neprimerno privlačnejši, vitkejši in lepši od resničnih ljudi? Poznamo pa tudi bolj premišljene uporabe fotografij naodjavni špici. Železni križec (Cross of Iron, 1977, Sam Peckinpah): slide show fotografij vojnih grozot od nacističnih zločinov do sodobnih vojn, pospremljen s citatom Bertolta Brechta, ki opozarja, da se nacistična zver spet krepi in razrašča; pa še res je. Zastave naših očetov (Flags of Our Fathers, 2006, Clint Eastwood): pretresljivi dokumentarni posnetki osvajanja Iwo Jime in resnični vojaki, ki so dvignili zastavo na znameniti fotografiji. Prekrokana noč (The Hangover, 2009, Todd Phillips): štirje fantje Šele med odjavno špico pregledajo fotografije fantovščine v Las Vegasu in rekonstruirajo, kako se je odvrtela najbolj nora noč v njihovem življenju; huronsko! Poti (Tracks, 2013, John Curran): zanimivo je primerjati film s fotografijami iz National Geographica, na katerih je Robyn Davidson (igra ¿1-0 ekran november, december 2016 -januar 2017 jo Mta Wasikowska) s svojimi štirimi kamelami in psom prepotovala 2500 km avstralske puščave. Tisti trenutek, ko protagonist spregovori naravnost v kamero in uniči filmsko iluzijo. Muppetki gredo v Hollywood (The Muppet Movie, 1979, James Frawley): podivjani bobnar Animal pogleda v kamero in zarenči: »Pojdite domov, pojdite domov! Pa-pa!« Prosti dan Ferrisa Buellerja (Ferris Bueller's Day Off, 1986, John Hughes): Mathew Broderick nas gladko napodi iz dvorane: »Ste še vedno tu? Konec je ... pojdite domov!« 11. Monty Python Slovita britanska skupina je neusmiljeno parodirala vse živo in seveda tudi odjavne špice, ki jih je prestrelila z bizarnimi napisi in odbitimi domislicami. Poglejmo si le njihove filmske špice. Monty Python in sveti gral (Monty Python and the Holy Grail, 1974, Terry Gilliam, Terry Jones): najavno špico ugrabijo Švedi, obsedeni z lososi, od njih pa jo prevzamejo Latinoameričani, obsedeni z lamami; na odjavni špici nam zavrtijo nekaj minut dolgo cirkuško skladbo na temnem ozadju, ki je povsem brez napisov. Brianovo življenje (Monty Python's Life of Brian, 1979, Terry Jones): potem ko križani Brian in kompanija zapojejo slovito pesem Always Look on the Bright Side of Life, Brian ugotovi, da je filma konec in da lahko ploščo z glasbo iz filma kupimo v preddverju kina, češ, »tudi mi moramo od nečesa živeti«. Monty Python: Smisel življenja (Monty Pyton's The Meaning of Life, 1983, Terry Jones): Eric Idle, oblečen v konzervativno filmsko kritičarko, pod velikim napisom »Konec filma« z izrazito vulgarnim besednjakom kritizira sodobne filme, češ da je v njih preveč nasilja in premalo družinskih vrednot; na koncu so se producenti zahvalili vsem ribam, ki so nastopile v filmu. popolna ilustracija propada nekoč velike gangsterske druščine. Bournov ultimat (The Bourne Ultimatum, 2007, Paul Greengrass): Mobyev elektronski komad Extreme Ways premore vso energijo, gibanje in notranjo dramo Jasona Bourna. 13. Bratje po špicah Glasbena podlaga odjavne špice je čustvena bomba, ki jo gledalci odnesemo iz kina in nam še dolgo odmeva v glavi. Okusi so različni, ampak tule so štiri uspešne poroke med sliko in zvokom, ki jih je čas potrdil. Ljudje mačke (Cat People, 1982, Paul Schräder): vnetljiva pesem Putting Out Fire (With Gasoline) nesmrtnega Davida Bowieja se vrti, medtem ko čudoviti črni jaguar nepremično zre v nas. Ko Bowie zavpije besedo »gasoliiiine!«, jaguar glasno zarjove; pesem je uporabil tudi Tarantino v Neslavnih barabah. Vod smrti (Platoon, 1986, Oliver Stone): Adaggio za godala Samuela Barberja je nastal že leta 1936, a se ga bomo spominjali kot pretresljive zvočne kulise vietnamske vojne. Ostani z menoj (Stand by Me, 1986, Rob Reiner): naslovna pesem Bena E. Kinga je sicer ljubezenska, a so ji filmarji spremenili namembnost in ujeli pravo rimo s tem nostalgičnim in čustvenim filmom o odraščanju. Dobri fantje (Goodfellas, 1990, Martin Scorsese): Sinatrova My Way v energični punkovski izvedbi Sida Vicusa je CdmiCMi t" 3009 Focu Fmiuim 1.1.C A» K».hh Riv» u> cth-NUY or Fiur Pvm.ica(ion Uvited Statu or Ahum HM am» EVI S ¡S UtrtCTID IS tihi rhuiouai am HCIIIKXI * *o acti-m. rtjwfci. living o* mao. t» nmu conteikntaj. t MM'li »i civit UAiturt asü cmmivat none in Brata Farrelly sta v svojih najboljših filmih premogla odbite, originalne in zelo zabavne odjavne špice. Brata Coen tudi. Mogoče celo brata (khm, ali brat in sestra) Wachowski. Kaj pa brata Hughes? Nori na Mary (TheresSomething About Mary, 1998, Peter in Bobby Farrelly): vsi udeleženci (igralci, ekipa, statisti, njihovi sorodniki in njihovi otroci) zapojejo čudovito kičasto pesmico Build Me Up a Buttercup skupine The Foundations, ki, ko jo enkrat slišiš, ne gre in ne gre iz ušesa. Zresni se (A Serious Man, 2009, Joel in Ethan Coen): film, ki govori o Židih, ima na koncu napis: Med snemanjem tega filma ni bil poškodovan noben Zid. Prva je ta nadomestek špice lansirala ameriška TV-postaja NBC leta 1994, sledile so ji številne druge postaje. Originalna slika se pomanjša nekam v kot, na displeju pa se kot na borzi ekspresno odvrtijo glavni igralci, režiser, ¿1-0 ekran november, december 2016 -januar 2017 scenarist in producent, drugi del ekrana pa že zasede nova oddaja, ki sledi. Tako opravijo z odjavno špico v pičlih desetih sekundah in se gladko požvižgajo na vse zanimivosti, ki jih nemara vsebujejo. To že leta počnejo tudi nekatere naše komercialne postaje (POP TV in Kanal A). Zločin, ki bi ga morali najstrožje sankcionirati! 15. Nori napisi (crazy credits) WARNING Jju are reading this then this warning is for you. Every word you