Zgodba o lahkovernem mlinarju Tomažu.
Po stričevem pripovedovanju zapisal Juraj Pangrac.
LJ^^^^^^^m ivel   je  nekdaj   mlinar  Tomaž.   Gostoval  je  v  grajskem
mr      ^SS§ffK!\l m''nu napol  zastonj, ker je  bil   sila  ubog.  Denarja  ni
r   ^^®uM\i      imel ne blaga; edino o oslu, ki mu je vozil žito v mlin
mmm^ *^W\\ ^n  mo^°  n  m''na v gra^   m  ^ ^ar'i   edino  o njem  je
MkfifL -S- iffif    ni°gel reči, da je  njegova last. Bil  pa je ta Tomaž kaj
¦M(mv^^™X|ii  čuden   možakar.  Veroval je v  babjeverstvo  ter  je  celo
^^^^^^^^^   sam   uganjal   razne  čarovnije,  ki  pa — kajpak — niso
imele nikdar uspeha in tudi  niso ne  škodovale ne  koristile, ne njemu, ne
komu drugemu, pa vendar to ni izmodrilo praznoverca. O njegovem babje-
verstvu in čarovnijah je šel glas preko meje domače župnije; kaj čuda tedaj,
da je počil tudi na  uho resnemu  gospodu   župniku pri iari.  In ker so go-
vorili, da  ume   mlinar  celo  samega   rogatca   priklicati   iz  pekla, je  sklenil
duhovni gospod, da ob ugodni   priliki pouči in  pokara lahkoverneža. In ta
prilika se kmalu ponudi. Tisti ponedeljek, ko je zopet peljal mlinar Tomaž
žito iz vasi s svojim oslom v mlin, je  šel gospod  iz grada preko mlina v
vas, in sešla sta se na poti.   Pa ustavi gospod  mlinarja, rekoč: ,,Ti, mlinar
Tomaž! Le glej, da ne pobaše lepega dne kak spak tebe in tvojega osla in
ne odnese na brezovi tnetli tja na Klek, kjer  imajo čarovnice svoje zbira-
lišče! O tebi se čujejo čudne  reči. Pravijo, da  se  pečaš s čarovništvom in
devaš vero na take prazne marne. Rečem ti, Tomaž, to je vse preveč vere!"
Tomaž, ki je obstal z oslom sredi pota, je dal na to odgovor: ,,Gospod,
nlč se ne bojte!  Carovnice me že  ne bodo odnesle, pa  tudi  mojega osla
ne; lejte, oba skupaj sva   vendar 'pretežka, da  bi  sfrčala  kar  na metli na
Klek. A to  vam  povem, ker  mi  očitate,  da  imam  preveč vere: boljše je
vendarle imeti v sedanjih časih,  ko vstajajo krivi preroki in se je bati, da
se celo  sam  Antekrist  ne prikaže, malo  več vere  kakor pa  premalo. Po-
-+>    195      «—
ruislite: če je malo izgubim zdaj, ko ljudje tako radi na novi evangelij pri-segajo — ali na luterš-evangelij ali na Mohamedov, tega ne vem; to pa vem, da je resnica, kar moja usta trdijo — če je torej malo izgubimo v teh zmešanih časih, lejte, mi je bo še zmeraj toliko ostalo, da bo dovolj za moje zveličanje."
Tomažu je tekla danes beseda gladko; poznalo se mu je takoj, da je dobil od dobre matere županje polič vina kakor vselej, kadar ji je zmlel tako lepo belo moko kakor topot. In polič vina je ubogemu Tomažu, ki ni bil vajen pijače, razgrel srce in razvozljal jezik tako, da je govoril kakor pravdarski dohtar v mestu. Zato pa se ni hotel gospod prerekavati danes s Tomažem; mislil si je, prideva že še skupaj; rekel mu je le: „0, Tomaž, Tomaž! Ti govoriš brez svita luči v glavi. Vedi, nevednost je draga reč na svetu, če jo že kupuješ ali prodajaš. Tudi ti jo še znaš izkupiti s svojo vero v čarovnije in take budalosti, ki so vse nevredne moža tvoje starosti. Rečem ti: glej, da te ne dobi v roke kak zvit kukec, ki bi utegnil pretehtati vso tvojo pamet in srce in obisti ter ti zatrobiti nevšečno v rog, da boš živ dan pomnil, kaj se pravi imeti opravka z babjevernimi vražatni ter klicati čarovnice in celo samega hudirja na pomoč."
BGospod, kakor sem rekel, nič se ne bojte! V risu na križpotju še nisem nikoli stal ob polnočnih urah, da bi hudirja klical, pa tudi ne bom, ker bi ne imel rad opravka z njim, da veste; ali čarovnice — no . . . vsak je svoje sreče kovač — te mi bodo pa prej pomagale kakor škodo delale, jaz vem, da je tako!.. ."
To rekši, pljune mlinar Tomaž nevšečno na tla ter požene osliča. Potem pa se obrne nazaj, odkrije in počinka z glavo, češ: pozdravljeni, gospod, pa brez zamere! V srcu pa mu je še vedno brnelo: nTako je in nič drugače! Prej tni bodo pomagale kakor škodo delale čarovnice. Vsak je svoje sreče kovač! ..." In ko je bil že daleč, je zlezel še on na voz, dasi je imel osel že itak dovolj vleči. In ker je čutil polič vina, ki ga mu je županja dala, pod kapo in je solnce silno pripekalo, je legel podolgem na vreče ter kmalu zasmrčal v trdni veri, da je tako in nič drugače . . . A osliča ni motilo, da je gospodar smrčal v trdnem spanju na vozu; varno in samo-zavestno je stopal in vozil dalje. Izgrešiti ni mogel, saj je držala samo ena pot od fare preko gozda do mlina; pa bi tudi ne izgrešil stari sivec pota, ko bi bilo treba voziti tudi stokrat črez križpotja, kjer se cepijo ceste na vse vetrove: pot od fare v mlin mu je bila znana kakor otroku iz sklede do ust.
Tam v gozdu sta pa tedaj kradla Bogu čas ter pasla lenobo dva po-tepuha, razgovarjajoč se o čudnih rečeh. Eden je rekel: »To ni nič! Krasti ne maram več! Še vselej mi je bila pravica za petami! In potem odgo-varjati sitnim in čmernim sodnikom ter posedati po mesece in leta tam po jetnišnicah — eh, to je borno življenje! — Naka, tega ne maram več! ..."
,,Cepec," se je odrezal moško drugi potepuh. MKje boš pa dobil, če ne boš kradel? Saj učijo, da je ena duša več vredna kot ves svet. Če tedaj tudi
—¦    196   —
ves svet obkradeva, sva še vedno na izgubi; "zakaj če ne kradeva več, mo-rava poginiti, a to bi bila večja škoda, kakor če se zdrobi v prah in pepel ves svet, in bi ljudje za tisti čas poskočili na luno!... Kaj bi se torej lepšega delal kakor si! Kaj hočeš, to je najina služba, in zapisano ti je na čelu, v očeh, na rokah, nogah . . . da si tat, tat, tat. . ."
nIn vendar ne tnaram več krasti! Stt sem tega nemirnega življenja; samo beganje in preganjanje. Človek se še iztegniti ne more brez skrbi. Komaj začutim veselje v svojem srcu, da imam proste roke in noge, že tni ga skali bojazen in strah pred kruto roko pravice, ki me utegne v tistem hipu zgrabiti odzadaj za tilnik, in potem ... kaj bi pravil! . . ."
rHa—ha—ha—ha! Ljubi prijateljček tnoj, ti si izgrešil svoj poklic! Skoda res, da si moj potepuški tovariš! Sramovati se te moram po vsi pravici, da si bojazljivec prve vrste kakor kaka mila Jera ali šepava Urška. Moj Bog, saj ima še dolgouhi in stratiopetni zajec več poguma; gre ti na zelnik, dasi ve, da ga čaka ondi kmet s puško v roki. Toda kaj bi mlatil prazno slamo! Poglej, od fare sem se nekdo pelje. Ni li to mlinar Tomaž? Da, on je; babjeverni mlinar Tomaž prihaja s svojim oslom od fare. In ta krmežljava Marijanica celo spi na vozu. Tem lepše! — No, brate, na noge! Temu praznovernemu stricu pa morava eno zagosti! Zdaj pa se zgodi enkrat po tvojem: kradla bova in ne bova kiadla! Ali ni to smešno, ti strahopetni tovariš moj, kaj ? . .."
»Kar rečem ti, da ne boš temu siromaku nič žalega storil!"
»Bedak, kdo more braniti volku, da bi ne zinil, ako mu pride pečenka pred zobe! Ali naj sline požiram, ko se drugi mastijo? Toda povem ti, zgo-dilo se bo, kakor si rekel ti: nič žalega mu ne storiva, kradla bova, pa ne bova kradla. Čuj, mlinar Tomaž je rojen bedak; lej, jaz mu odvedem osla, in on bo hvalil Boga, da se je tako zgodilo. Torej: kradla bova in ne bova kradla . . . Poslušaj! Čemu pa mi je ona-le kapucinska kuta v culi, če ne za to, da peharim z njo lahkoverne in neumne ljudi. Lej: Ti odvedeš mli-narju osla v gozd — daleč ga treba ni, te ne bo nihče zalezoval — jaz se pa oblečem v kapucina in popeljem Tomažu voz celo v dolino do mlina. Ako pa se mlinar prej prebudi, tem bolje; brez dvoma me takoj poprosi, da bo on sam peljal voz dalje, ker se meni kot kapucinu zbog velike časti ne spodobi tako delo. — Sredi gozda prenočiva nocoj, jutri pa odženeva osla v trg na setnenj. In kaj velja, če ne pride sam mlinar Tomaž na semenj in odšteje nama za najino prebrisanost svetle tolarje! . . ."
Prvi tat ni rekel na to ne bev ne mev. V tem se je približal voz. Osel je na vse pretega vlekel po klancu gor, da je bil ves moker in spehan. Mlinar pa je še vedno tako trdno spal, da je celo klobuk izgubil.
nZdaj je ura," zašepeče drugi tat in uščipne prvega, ki je omahoval. »Zdaj je ura, ti rečem. Lej, koliko trpi uboga para! Ustavi voz in stori naglo, kakor rečeno."
Prvi uzmovič je še pomišljal, ali bi ali ne. Pa ga sune drugi pod rebra, rekoč: ,,Naglo, če ne, ti zdrobim butico!" Je pa stopil zdaj omahljivec k vozu, izpregel osla in ga odvedel v temni les. Tedaj pa je stal že drugi tat,
L=>   Pa brez zamere!   =3
—~    198    «—
preoblečen v kapucina, pred vozom. Prijel je za oje, premaknil voz ter ga odpeljal, ker je cesta polagoma padala, z lahkoto dalje.
Pater kapucin, prebrisani uzmovič, še ni storil sto korakov, ko se mlinar prebudi. \z meje je namreč molela na pot brinova veja. Ta je prišla pod kolo in nategnila še druge veje, ki so očeta mlinarja nepreveč všečno oplazile po obrazu, da je bil koj pokonci in zavpil: »Hencaj, ustavi se, pravim, sivec! — Kaj pravim, začarano mora biti na tem mestu, kaj drugega, da so me ravno zdaj, kakor še nikdar doslej, pa upam, da tudi nikdar poslej, če-tudi bom dremal toddoli, mazale čarovnice z ježevo kožo po obrazu. Hencaj, da me ne bodo več, pravira! Hm, pa ne bo tako, kakor so gospod rekli, da se mi bo še opletalo, ker imam preveč vere ..."
Zdaj si zmenca zaspani mlinar Tomaž oči, in ko jih odpre, za Boga, kaj zagleda v svoje začudenje: osla nikjer; namesto njega pa vleče čestiti pater kapucin voz dalje! . . . Kakor bi ga s kropom polil, ga popari, da mu kar beseda zastane v grlu in ne ve, kaj bi storil. Kaj takega se mu — kajpak — še ni pripetilo živ dan ne. Vzdigne roko, da bi se popraskal za ušesi, a roka mu omahne; hoče izpregovoriti, a besede ne spravi z jezika. nZdaj se mi opleta, ker devam vero na čarovnice," mu je govorila duša. V strahu je bil, da še nikoli v takem! In iz tega strahu, iz te zadrege ga reši prijazni pater kapucin, kakor je mislil Tomaž, da je, ki ustavi zdaj voz ter ga nagovori prekanjeno: nNič se ne boj, dobri mlinar Tomaž! Povedati ti moram, kar se je bilo pravkar dogodilo in čemur se ti tako čudiš."
Ko je zaslišal Tomaž človeške glasove, se je nekoliko umiril. Obrisal si je silni pot, ki mu je lil kar curkoma s čela, ter izustil s tresočim glasom in jecljaje te-le besede: »Čestiti gospod pater, povejte, ali sanjam ali bdim?"
»Ah, umiri se, dobri moj prijatelj!" je dejal usmtljeno kapucin. »Saj veš, da zdaj bdiš in se pelješ v dolino, v mlin. Pa poslušaj me! Vedeti moraš, kar se je bilo zgodilo, ko si ti spal."
Mlinar Tomaž, ki še ni mogel svojim očem verjeti, je stopil zdaj z voza ter poljubil patru roko, rekoč: nZdaj vidim, da ne stoji pred menoj duh, ampak človek iz mesa in krvi."
nDa, tako je! Jaz kapucin, pater Celestin, sem človek iz mesa in krvi. Pa niso še minile tri minute, ko sem bil jaz — pater Celestin — tvoj osel ..."
Tomaž se je prijel za glavo: nZa Boga, kaj slišim! To vendar ne more biti resnica!"                                                                                      (Konec.)