29
Naši dopisi.
Iz Železnikov^ 23. januvarija. (Nasledki hude zime. Nesreča.) Akoravno do danas skoraj ni minul dan, da bi se nam več ali manj ne bil ponujal novi sneg, je pa
30
ozračje vendar le suho, vsled česar se je tudi že ve^. vodnjakov posušilo. Hudo se pa godi tudi tukajšnjim kovačem, ker so zarad silnega mraza zamrznila kolesa pri fužinah in žebljarijah, toraj je zastalo delo, in s tem izostaja tudi zaslužek. Od božiča sem, tedaj skoraj celi mesec, ta nadloga že traja, kar do malega vsi že zelo čutijo. Ako bi se visoki deželni odbor ozre na naš kraj tako, kakor lanskega leta dvakrat (z dopošiljanjem tur-šice in krompirja namreč) —je mnogo rok, ki bi tako podporo prav rade sprejele. Ako se taka želja in misel izreče javno, menimo, da nam tega ne more nihče šteti v hudo; saj že stari pregovor pravi, „da svet na prošnji stoji." V Jelovici je skoraj seženj debel sneg. Lesovje: hlodi in drva so pod snegom, kakor pod oboki v kletih. Navadno se odkidajo tako, da se s konca naredi do njih gaz, pogosto se s prav veliko težavo dobiva in odvažuje lesovje iz pod snega in poslednjič ostane prostor prazen, kakor snežena klet, ali pa ostanejo ob straneh visoke snežne stene. To delo je pa za voznike in delavce navadno vselej več ali manj nemarno. Ako se zgrudita snežni obok ali pa stena, je že večkrat katerega ali hipoma do smrti pomečkalo, ali pa vsaj hudo ranilo. In taka nesreča je zadela preteklo soboto Š. P., gozdarja gg. G. — Odvaževali so hlode od enako nevarnega prostora. Le 3 so imeli še za odpeljati, kar se zgrudi snežni obok in pokoplje gozdarja v sneženi grob. K sreči so bili navzoči še trije krepki možaki, ki so ga z urnem odkopavanjem rešili strahovite smrti. Mož je vkljub temu, da mu je silna snežena teža zlomila levo nogo pod kolenom na dveh mestih, in vlomila mu tudi eno rebro, vendar še Bogu hvaležen, da je ostal živ. Djal je, da ni še nikol pozdravil s tolikim veseljem svitlobo dneva, kakor ono jutro, ko so ga odkopali zopet izpod snega. Zlomljena noga in rebro bilo mu je glede na njegovi strahoviti položaj v snežnem grobu le malenkost.   L.
v
Iz Črnega Vrha, dne 24. januvarija. Huda zima nas je zaprla v naše posamezno stoječe hiše. Ko huda burja zunaj brije, se mi k gorki peči pritiskamo, ali pa v hiši kako delo opravljamo. Možaki popravljajo orodje ali pa živino gleštajo, ženske pa predejo. Pred 15 leti so tudi možaki predli ali pa tkali, ker takrat je platnarski obrt bil na visoki stopinji in marsikateri kmet je y spomladi za platno potegnil 200 do 300 gld. Pozneje se je bolj fino platno začelo po tovarnah izdelovati in ta kmečki obrt je shiral tako, da zdaj kmet nobenega groša več ne dobi za platno. Le toliko ga še izdelujejo, kolikor ga za vsakdanjo obleko potrebujejo.
Takrat, v tistih dobrih časih so si zidali Črnovišči bele hiše, ki še zdaj nekako oholo gledajo v dolino, ter oznanujejo mlajšim veselo preteklost. Ali zdaj so hudi časi prišli. Ako se ne bo na bolje obrnilo, začele bodo sčasoma po naših hribih hiše razpadati, ker jih ne bomo imeli s čim popraviti. Zares je tu huda za kmeta. Prodati nima druzega, kot kakšno živinče. Posli pa dragi in davki neznosni.
Dalo bi se pri   nas   še marsikaj prodati, ko bi mi
imeli le kako pot ali cesto, da bi zamegli pridelke voziti. Mnogo bi se dalo dobiti za les, sadje, maslo, mleka in za poljske pridelke, ko bi imeli cesto ter tako zvezo s kako drugo občino ali mestom. Vsaj ni daleč v Ljubljano ali v Škofjo Loko, ali vse sadeže moramo tje zvoziti na onih dveh kolesih in vozu, ki jih imenujemo noge in hrbet. O ko bi se oni gospodje hoteli nekoliko bolj na nas ozreti, ki z veliko radodarnostjo denar za druge nepotrebne reči dovoljujejo, zelo, o zelo bi jim bili hvaležni. To mora vsakdor pripoznati, kdor koUčkaj naše razmere pozna, da je naš kraj v Kranjski med naj bolj zapuščene šteti in da se z gradnjo ceste odlašati ne sme. Ker se ne more pri nas druzega s pridom prodati kot živina, zatorej kmetije propadajo. Pri nas ne propadajo posestva zarad tega, da bi bili gospodarji pijanci« Ne, nikakor ne. — Eno gostilno imamo in če ob nedeljah pogledamo notri, največkrat ne vidimo nobenega* Žganje se ne toči. In to je gola resoica. — Kmetije razpadajo, ker ne morejo sadežev in pridelkov spraviti v denar. Ker pa vsakemu denarja manjka, zato se pa tudi vsakdo boji, ko bi za cesto moral veliko šteti, ker se boji, da bi na boben ne prišel.
Ko bi hoteli gospodje poslanci od vsakih tisoč, katere so za deželno gledališče dovolili, nam vsaj nekaj desetakov dati, imeli bi že gotovo dostojno cesto.
Pa gledališče naj že bo, ker je imajo tudi po dru • zih deželah. Pa kakor že vse kaže, hote ustanoviti v Ljubljani še deželno žensko izobraževališče, akoravno imamo že enako šolo   pri nunah.
Ne oglasil bi se pa, ko bi kmetje le nekoliko ložej davke plačevali. Ker ti vedno jadikujejo in mrmrajo čez neznosne davke in ker sem prepričan da je resnica temu, zato izrekam željo, da bi se za zdaj vse take ne-potrebe opustile, ter bi se najprej skušalo kmetu po-magati na noge. Se le potem, ko bo kmet trdno stal, se bodo mogle druge reči delati. Vsim drugim stanovom se je že pomagalo, zatoraj naj pride zdaj kmet na vrsto.
Delavcem je mnogo pomagano, ker imajo svoje blagajne. Ko zboli delavec, so tudi otroci in žena vsaj nekoliko preskrbljeni. Njega samega leči zdravnik.
Ali kako je pri kmetih. Ker nima denarja, si ne upa v bolezni poslati po zdravnika (posebno pri nas ne^ ko stane okrožni zdravnik okrog 20 gld.), torej se prepusti onemu doktorju, o katerem sem enkrat čital „Mangel am Geld", se mu pravi. Ko bi k nam zdravnik h kakemu kmetu 4krat prišel, bi moral voli ti iz hleva. To je nekako žalostno. Pa to je pri nas najbolj tola-živno, da nobeden ne išče niti zdravnika niti zdravil, da nobeden ne more reči, češ : Oni je lahko že ozdravil ker ima dosti denarja, a zmanoj je pa drugače, ker mi vsega manjka. V tem oziru smo vsi enaki in to je najboljše. Ker je sedanji svet toliko prebrisan, se mi vendar čudno zdi, kako je to, da še ni nobeden izumil, kako bi si kmet mogel opomoči, kako priti do gmotnega stanja. Tega izumitelja najbolj manjka. Znabiti se pa ravnajo   učenjaki   po   prislovici:   „Nekaj   mora  biti, na.
31
'čemur stojimo". Silno veliko dobrih svetov in navkov nam res podaja slavoa kmetijska družba, pa kako je spolaovati, ker kmet nima groša, da bi si omislil potrebnih strojev ali pa dražih delavcev, da bi si gospodarstvo tako uredil, „da bi mu res kaj neslo, kakor pri nas pravijo'^
Iz Ii(jub\jane. — Državni zbor razpnščen. Ta
vest ]e šla v nedeljo od ust do ust. Vse je vgibalo, kaj je napotilo ministerskega predsednika grofa Taaffe-ja, da je oasvetoval razpust državnega zbora, kateremu bi bila postavno doba tako kmalu potekla. Najbolj verjetno je, da so bile burne razprave v deželnem zboru Češkem, katere bi se bile gotovo ponavljale v državnem   zboru, in tedaj pred volitvami še bolj razburile stranke in prebivalstvo, glavni vzrok razpusta,   dalje   pa tudi  ta, da si vlada misli, da se bode prebivalstvo   dokaj   manj razburilo, ako se vrše volitve precej, in da ji bode   ložje zase dobiti večjo večino, kakor pa, če bi bila pustila, da bi se bili pripravljali na volitve  več mesecev.  Najvišji patent, s katerim se državni zbor razpušča in določa, da se morajo volitve precej razpisati   in   zvršiti,   podpisan  je 23. januvarija. V neuradnem   delu   razpravlja   „Wiener   Zeitung" razpust državnega zbora in piše med drugem naslednje: Eazpuščena zbornica  je   sklenila   mnogo velevažnih zakonov za pomnožitev in popolnitev vojstva ter pokazala s tem svoje domoljubje in   požrtovalnost za moč države avstrijske. Po nje inicijativi ali ž nje sodelovanjem ukrenilo se je marsikaj koristnega za narodno gospodarstvo in presveto, ter marsikaj trajno dobrega v socijalni politiki. Tudi je   bivše  zbornice velika   zasluga,   da   se je napravilo   ravnotežje  v državnem   gospodarstvu   navzlic potrebnim, znatno večim stroškom. Kakor v vsakem parlamentu, postaja tudi v naši zbornici naravno proti koncu volilne dobe zakonodavno delo bolj počasno in težavno. Kjer je še malo manjkalo do zakonitega konca zakonodavne dobe,   ker   se vrše   med   strankami mnoge izpre-membe, vsled katerih  je   zbornična večina negotova, in Ker se je bilo ozirati na bodoče   naloge, iz tega je bilo spoznati,   da  je   čas   obnoviti   zbornico   in jasno storiti politično  situvacijo.   Avstrija   potrebuje   tudi   v bodoče parlamenta,   ki   misli,   čuti   iu   ravna avstrijski, ki više ceni  moč   in  čast  države,   nego   strankarske   interese. Zbornična   večina   naj   zadošča   državnim   potrebam   in bode v  stanu,   krepko   delovati   v   zakonodavstvu;   ona bodi trdna bran zoper uedomoljubne in ekstremne težnje, ona varuj ustavo državno ter ustavno zagotovljene pravice kraljevin in dežel, spoštuj  in čislaj individuvalnost narodov in najvažnejšo podlogo človeške nravnosti, versko prepričanje. Večina naj bode, ki razume znamenja časa, kajti, kakor ne sme  naše zasebno  in  javno življenje v nekaterih socijalnih   rečeh   biti   malomarno, ravno tako mora zakonodavna oblast  r ivojem področji z dejanjem kazati, da razume socijalna  vprašanja.   Novo izvoljenim poslancem bode zvršiti še mnogo nalog  gospodarstvenih in posvetnih, katere so omenjene uže v prestolnih govorih
iz leta 1879. in 1885. Narava, razmere in narodni interesi so tako mnogovrstni v Avstriji, da se bodo javaljne kedaj osnovale in ustanovile popolnoma somiselne večine in zatoraj bode vedno naloga vladi, ob vseh okolnostih tako ravnati državno politiko, da se bodo dosegali nje pravi nameni. Kdor pozna našo domovino, nje zgodovino in nje notranji razvoj, mora izvestno pričakovati, da bode vsled bodočih volitev, večina sestavljena iz politikov sicer različnih nazorov, ki pa bodo skrbno izpolnjevali naloge našega zakonodavstva in v tem smislu podpirali vlado, katera bode sodelovanja vsakega zmernega in domoljubnega politika vesela.
—  Državnozborske volitve. V Ljubljani bivajoči narodni poslanci so se včeraj sešli, ter zjedinili o postopanji glede na državnozborske volitve. Kandidate postavljal in volilcem priporočal bode širši narodni volilni odbor, ko mu doide iz cele dežele od zaupnih mož mnenje volilcev.  Obširneji oklic objavimo  v prih.  listu.
—  Gospod c. kr. deželni predsednik razpisal je dne 25. t. m. splošne nove volitve drživnih poslancev in določil za njih izvršitev sledeče dneve : 1.) Za volitve poslancev kmetskih občin dan 3. marca; 2.) za volitve poslancev mest iu trgov dan 5. marcija ia za volilni zbor trgovske in obrtniške zbornice dan 6. marcija; 3.) za volitev poslancev velikega pose^jtva dan 7. marcija 1891. i. Natančneja določila o volišči, o dnevu in uri, kedaj sa volitev začne in kedaj se oddajanje glasov zaključi, razvidno bode iz izkaznic, katere dobe voiilci.
—  Njega veličanstvo cesar podelil je knezu nadškofu, dr. Antonu Gruschi na Dunaji, veliki red Leopoldovega reda in  ga  imenoval prelatom tega reda.
—  Minister  za  vnanje   stvari imenoval je   Ivana Hočevarja,   sina   bivšega   c. kr. vladinega  svetnika Hočevarja v Ljubljani,   ko  je c. in kr. orijentalsko akademijo z odliko dovršil, za konzularnega vajenca.
—  Železnica Ljubljana — Kamnik.    Glavno   ravnateljstvo C. kr. avstrijskih   državnih železnic javlja, da se bode danes dne 28. jinuvarija   ua železnici L;uo-Ijana — Kamnik s postajami,   oziroma postajališči: Črnuče (postajilišče), Trzin,   Domžale,   Jirše-Mengeš, H)-mec (postajališče) in Kamnik javni  promet  začel.   Na-djamo se, da bomo v dveh letih enako mogli poročati v bolj važnih dolenjskih   železnicah,   za katere se uže iz-deljujejo pod vodstvom našega   rojaka,   železniškega inšpektorja Klemenčiča,   podrobni   načrti.   Ako   bode   vse tako napredovalo, kakor se je preračunalo, bode se uže okolo Šmarna gradnja železnic oddala.
—  Odbor družbe sv. Mohorja nam je poslal naslednji dopis, na katerega naša bralca posebno opozarjamo, želeč, da bi se želje neutrudljivega odbora spolnile:
Med tem, ko udje Mohorjeve družbe sprejete knjige pridno prebirajo, hiti Mohorjeva tisisarna pripravljat nove knjige za tekoče družbeno leto. Ravnokar se dovr-šuje „Življenje Marije Device in sv. Jožefa" in pa „Občna zgodovina^; pridno sestavijo in kmalu se bodo tiskale obečane  molitvene   bukve;   pričenjamo   tudi  že   delo   s
32
„Slov, Večernicami" in s ^^Fiziko", in koj potem, ko v roke dobimo imena letošnjih udov, pride zadnja knjiga, ^Koledar", na vrsto.
Ker izkušnja uči, da največ udov privabijo k družbi pobožne, zlasti pa molitvene knjige, naznanjamo, da izide letos sicer isti molitvenik, ki je oglašen v „družbenem oglasniku"; a napovedanim, po škofu Jak, Peregr. Pavlicu spisanim trem delom onega molitvenika, dodal je g. prestavljalec še četrti ael, ki obsega navadne molitve, kakor: juterno in večerno molitev mašne molitve, litanije, križev pot, molitve k sv. patronem za srečno zadnjo uro itd. Tako urejeni molitvenik z imenom: „Gospod, teci mi pomagat!" služil bo lahko vsakemu kristjanu za domačo in cerkveno božjo službo. Bolnikom, starim ljudem in onim, ki so slabih očij, pa morda še drugim, ugajal bode molitvenik gotovo tudi t tem, da so molitve tiskane z velikimi črkami, kakor do zdaj še v nobeni drugi Mohorjevi knjigi. Zato prosimo, pri vabilu k letošnjem pristopu slovensko ljudstvo na to posebej opozarjati.
Kdor   želi   molitvenik   v platno   vezan  dobiti,   naj doplača 30 kr., v usnje in z zlato obrezo pa 50 kr.
Pri tej priliki   še   enkrat uljudno   prosimo  čč. gg. poverjenike, naj družbo priporočajo in naj kakor dozdaj požrtovalno nosijo breme nabiranja in zapisovanja udov, da se družba v korist in   čast slovenskemu rodu vedno bolj   razširi   in   udomači,   zlasti v pomejnih   krajih Slovenije.   Pred   vsem   pa   želimo   letos,   da bi se oglasilo prav mnogo dosmrtnih   udov,   ker bomo že to spomlad pričeli z zidanjem   nove,   prostornejše  tiskarne in knjigoveznice in bo  za to   treba mnogo denarjev.   Kdor je še mlad in trden, bo le   sam dobiček  imel, če plača 15 gld. na  enkrat,   namesto   da  bi   po   1 gld. plačeval morda 30 do 40 let. Že več starejših udov nam je reklo, da se kesajo, zakaj se   niso v mlajših   letih zapisali za dosmrtne ude, ker   zdaj   so   teh 15 gld, že vplačali posamično   in   morajo    še   zanaprej   plačevati.   Kdor   ima zdrave otroke,   naj   tiste   zapiše   za   dosmrtne ude, ker jim tako pomore, da bodo morda mnogo, mnogo let dobivali družbene   knjige   po vrsti,   ne pa,   kakor se zdaj včasih zgodi, da kdo   nekaj   let plačuje,   potem  pa eno leto vmes pozabi   ali   ne  mora   plačati;   in   potem ima knjige, ki   hodijo   po več  let   na  svetlo, pretrgane, ker mu manjka  zvezka   od   tistega leta.   Vsled   tega izgubi veselje do cele knjige,   ktero bi sicer vezati dal, ako bi bila popolna. Družbi in  udom bo torej enako pomagano, ako se oglasi   prav   mnogo   dosmrtnih družbenikov.   Za novo stavbo   si   bode   namreč   družba   morala   denarjev vzeti na  posodo in za   iste  plačevati   obresti; če se pa nabere dovolj   dosmrtnine,   sme  družba ta denar v hišo naložiti, in obresti plačujejo se potem iz  najemščine in zaslužka tiskarne   za   natiskovanje   knjig ustanovnikom.
Konečno opozarjamo še posebno vse naše čč. gg. poverjenike, da naj se nabira družnikov sklene z zadnjem dnevom meseca februvarija in naj se vpisovalne pole   z denarjem vred   pošiljajo   pod napisom:   „Družba
sv. Mohorja v Celovcu* franko vsaj do 5. marca t. L družbinemu blagajniku. — Kdor se pozneje oglasi, ne more se šteti za uda in mora plačati za knjige tista ceno, kakor po knjigarnicah.
Na spremembo stanovališča društvenika med letom se družba pri tolikem številu ne more ozirati; vsak ud dobi tedaj knjige tam, kjer se je dal vpisati.
Bog daj srečo !
V Celovcu, dne 20. januvarija 1891. 1.
Odbor družbe sv. Mohorja*