J rstenik. dolini župnij '* 1'' 1 škofiji. Spisal V Ljubljani 1903.' Založil pisatelj. — Tiskali J. Blasnika nasledniki. G 9 mn I UlJ/'iölCE K-IhJ Predgovor. 'trt j!'isti kraji v domovini, kjer nam je tekla zi-belka in kjer smo preživeli svoja mladostna leta, so nam posebno ljubi in dragi. Radi govorimo o njih in veseli nas, če se jih spominjajo tudi drugi. Ta domoljubni čut me je nagibal in vodil pri sestavljanju sledečih črtic. Zapisoval sem, kar se je ohranilo v spominu starejših župljanov, pregledoval župnijski arhiv na Trste-niku in Preddvorom in arhiv v pisarni prečastitega knezoškofijskega ordinarijata v Ljubljani ter poizvedoval tudi drugod, kjer sem zasledil kak vir. Krepko podporo sem našel pri vele-častitem domačem gospodu župniku Janezu Mikšu, ki je sestavil statistični pregled župljanov in srečno našel in preiskal nekatere stare spomenike v arhivu trsteniškem. Trud ni bil majhen, ker je zelo težko brati staro pisavo na zaprašenem papirju. S svetom in dejanjem sta me i podpirala tudi gospoda Anton Koblar, dekan v Kranju in Fr. Serafin Pokorn, župnik v Besnici. Vsem trem častitim gospodom tukaj javno izrekam spodobno zahvalo. Nikakor si ne domišljujem, da je pričujoči spis popoln. Prihodnji zgodovinar matere župnije preddvorske ga bo morebiti izpopolnil v nekaterih točkah. Meni je bilo treba orati še neobdelano ledino. Nabral sem po raznih krajih raztresene bilke in — kakor upam — tudi cvetlice ter jih povil v šopek, ki ga podajem najprej svojim ožjim rojakom v trsteniški župniji, potem pa tudi drugim Slovencem, ki se zanimajo za domačo krajevno zgodovino. I. Kraj in ljudje. ) dor je hodil po okrajni cesti iz Kranja proti Kokrici in je pod Kokrico ob razpotju krenil na levo ter korakal dalje memo vasi Mlaka med gostim smrečevjem, je zagledal kmalu pred seboj na prijaznem griču lično cerkev sv. Dominika v Tenetišah. Malo pod cerkvijo je razpotje. Dve vzporedni dolini se odpirata proti severu, na levo proti Goričam, na desno proti Trsteniku. Obe dolini loči proti jugu raztegnjeno gozdnato brdo, ki se nad razpotjem v Tenetišah navzgor polagoma razširja in zvišuje; med vasmi Trstenikom, Goričami, Srednjo vasjo in Zalogom prehaja v grič Orel. Ker ga od vseh strani zakriva temen smrekov les, hi tujec na prvi pogled komaj verjel, da nosi na svojem hrbtu rodovitno polje. Na jugu pod Orlom vodi cesta s Trstenika v Goriče; na severni strani, kjer se hrib znižuje v zaseko, pa hodijo po pešpoti „za Kotami“ s Povija v Zalog in Svarje. Nekoliko nad Tenetišami se nam dolina širi pred očmi in že od daleč nas pozdravlja l* Trstenik z lepo cerkvijo sv. Martina, ki se ponosito dviga sredi vasi proti nebu. V dveb urah smo gori, ako smo iz Kranja peš hodili. — V ozadju se nam kaže izza obilega sadnega drevja Povije, najvišje stoječa vas v trsteniški župniji (637 ra), prav ob vznožju velikana Storžca (2134 ra), ki s svojimi sosedi veličastno zagraia ves ondotni svet. Naš slavni domači zgodovinar Valvazor pravi o Storžcu, da se vzdiguje visoko in tako ostro kvišku, kakor bi hotel prebosti oblake*). Malokatera vas na Gorenjskem se more ponašati s tako obsežnim in slikovitim razgledom kakor Povije. Se celo pod gorami po cesti iz Tržiča v Begunje, memo sv. Lucije, nimaš tako odprtega sveta pred seboj. Trstenik je 513 m visoko nad morjem. Skozi vas, ki ima 31 hiš in 161 prebivalcev,, teče in goni dva mlina potok Stražnica, izvirajoča pol ure višje izpod Straže; pod Tenetišami se druži z goriškim Sevnikom, odkoder oba dalje hitita kot Parovnica v Kokro. Straža se imenuje pusta, z rsjem pokrita gora ob vznožju med Storž-cem in Zaloško goro; razločiš jo lahko od daleč^ celo z ljubljanskega grada, žaradi velikih belih drič, peščenih udrtin, ki jih leto za letom izpirajo in širijo plohe. Župnija Trstenik obsega 8 vasi. Imenujejo se razen Trstenika: Povije, ki ima 10 hiš in 55 prebivalcev; Babin vrt 9 hiš in 70 prebivalcev; Čadovlje**) 8 hiš in 49 prebivalcev ; *) Ehre des Herzogthums Krain, II. 144. **) Ljudje pravijo >ČadovIje<; v listinah se bere večinoma »Očadovlje«. Žablje 4 hiše in 35 prebivalcev; Pangršica 5 hiš- in 30 prebivalcev; Zgornje Tenetiše 12 hiš in 70 prebivalcev; Spodnje Tenetiše 13 hiš z 69 prebivalci. — Številke za stanovalce so posnete po uradnem ljudskem štetju ob sklepu leta 1900. Med Povljem in Babinim vrtom, nekoliko višje, leži lepo posestvo Krničarjevo („v Krničicah“). Šteje se k Babinemu vrtu. Istotako stoji posebej, a prišteva se k Čadov-Ijam, imovita Ušlakarjeva hiša. V vsi župniji je približno 40 zemljišč, od katerih plačujejo posestniki okoli 2800 K zemljiškega davka. Število vseh župljanov je znašalo dne 31. decembra 1900 samo 539, pred 100 leti jih je bilo 570. Ljudsko gibanje nam predočuje sledeči pregled. Roj enih j e bilo leta 1788 1789 1790 1791 1792 1793 1791 1795 1796 1797 skupno 10 letih povprek na leto 14 25 23 17 28 20 16 16 21 13 193 19 nezakon- skih — 1 1 2 — »L 1 1 1 2 . 1 3 2 1 1 3 16 1 19 21 11 25 24 16 19 14 /22 20 191 19 leta 1888 1889 1890 1891 1892 1893 1891 1895 1896 1897 Od leta 1850—1859 rojenih skupno . . nezakonskih . . 176 21 17 2 U mrlo jih j e leta 1788 1789 1790 1791 1792 1793 1791 1795 1796 1797 skupno 10 letih povprek na leto 10 16 11 11 17 11 15 12 6 17 129 12 11 8 16 7 13 15 11 16 11 16 126 12 leta 1888 1889 1890 1891 1892 1893 1891 1895 1896 1897 Od leta 1850—1859 jih je umrlo . . 116 11 Poročenih je bilo od leta 1788 do 1797 od leta 1888 do 1897 35 32 3 3 Ker je vsako desetletje 40 do 50 oseb več rojenih, nego jih umrje, in se je kljub temu število duš v 100 letih zmanjšalo, je to očitno znamenje, da se vsako desetletje izseli precej župljanov drugam. Kot delavci si iščejo zaslužka po svetu. Število zemljiških posestnikov se je v zadnjih 50 letih zelo zmanjšalo. V tej dobi je bilo razprodanih 12 kmetij! Prostosti, ki je kmetom zasijala izza 1848. leta, nekateri niso znali rabiti. Vzrok, da se je razkosalo več lepih zemljišč, je bilo — žal, kakor tudi drugod — največkrat žganje. V tem dejstvu bo tudi treba iskati vzroka žalostni prikazni, da je ljudstvo v nravstvenem oziru nazadovalo zadnjih 100 let, kakor svedočijo zgoraj navedene številke. Y Tenetišah imajo najlepše travnike in gozde tujci v posesti, večinoma kranjski meščani. Vsi prebivalci se pečajo s kmetijstvom; redi jih polje. Dohodke imajo tudi pri živini, lesu, sadju in nekateri pri izdelovanju opeke. Bogatinov ni med njimi, a prav velikih revežev Vudi ne mnogo. — Najboljšo pitno vodo imajo zgornje vasi, zlasti Povije, kjer sta dva bistra studenca. — Svojo duhovsko in svetna oblastva imajo v Kranju, namreč dekanstvo, okrajno glavarstvo in okrajno sodišče. Sosednji župniji sta: na zahodni strani Groriče, na vzhodni Preddvor. II. Zgodovinske črtice. ^fffrstenik je gotovo dobil svoje ime od narav-'X' nega svojstva svoje bližnje okolice, ki je bila na nekaterih mestih od nekdaj močvirna. Taka tla so ugodna za trstje in res še dandanes raste trst na Fendetovem travniku na vzhodni strani vasi. V škofijskem zapisniku iz leta 1631. se bere „Tersteniza“. Pri domačinih boš dobil še dandanes na vprašanje: Kje si bil? — odgovor: „Na Trstenic’“.*) Po takem izgovarjanju, ki je na Gorenjskem sploh v navadi, je zapisnikar bržkone napačno sklepal, da se vas imenuje Trstenica. V starih spisih se nahaja poleg slovenskega tudi ponemčeno ime Rohrbach; neki novejši naravoslovec ga je imenoval latinsko Arundinetum. Naj starejšo preteklest Trstenika pokriva gosta temota. Verjetno je, da sega njegova zgodovina prav daleč nazaj, ker je pripadal kot podružnica *) Končni vokal izpuščajo, polnoglasni stari mestnik bi bil: Na Trstenici(-eJ. Prim. Janežič-Sketovo slovnico str. 33. k Preddvoru, eni izmed najstarejših gorenjskih župnij, in ker je cerkev na Trsteniku posvečena sv Martinu, škofu. Po naših krajih je pa češčenje sv. Martina cvetelo že pred sklepom prvega tisočletja in največ njegovih cerkva iz je tiste dobe.*) Za Karola Velikega se je slovenska zemlja v cerkvenem oziru tako razdelila, da je Drava mejila med solnograško nadškofijo in oglejskim patrijarhatom. Naš Trstenik je torej spadal s svojo materjo preddvorsko župnijo dolgo časa pod oglejsko cerkev. Patrijarh Peregrin I. je podaril leta 1156. preddvorsko cerkev in nje podružnice z vsemi pravicami in dolžnostmi vetrinjskemu samostanu na spodnjem Koroškem, da bi imeli ondotni cistercijani boljše dohodke. Ker je nastala med duhovniki v Kranju in Preddvorom needinost zaradi dohodkov, sta sklenila 1. 1226. kranjski župnik Peter in vetrinjski opat Tomaž pogodbo, po kateri je prepustil vetrinjski samostan nekaj ondotnih pravic in dohodkov kranjski župni cerkvi. Preddvor je prišel v tako zvezo . s Kranjem, v kakršni je podružnica z župno cerkvijo. Pozneje je postal zopet samostojen, toda, kranjski župniki so izvrševali patronat in predlagali pripravne vikarje za Preddvor.* **) Kakor Kranj tako je prišel tudi Preddvor in z njim vred Trstenik šele leta 1507. iz oglejske cerkvene nadoblasti pod ljubljansko škofijo, ki je bila ustanovljena leta 1461. Na „Štrucu“ — tako se imenuje hrib za Pan-gršico pod Trstenikom — so imeli v davni *1 Glej »Češčenje sv. Martina, škofa, na Slovenskem« v »Voditelju«, III, str. 5:1. **) Glej Lavtižarja »Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj«, str. 155. preteklosti rudokop. Y ljubljanskem škofijskem arhivu se hrani izvirna listina (lase. 37.) iz leta 1390., po kateri so prodali na Trsteniku rudarsko pravico Henriku Auer-ju. V imenovani listini se imenuje prodana rudarska pravica v Hangerbergu in na Trsteniku (das Bergrecht zu Hangerberg und Terstenik —); Hangerberg je ponemčeno ime bližnje vasi Pangršica. Ljudje pravijo, da so kopali zlato in da so bili po-največ Italijani pri delu. Bržkone niso veliko izkopali, ker se je pozneje vse opustilo. Nekaj važnih spomenikov se je ohranilo v župnijskem arhivu. To so računski zaznamki cerkve sv. Martina na Trsteniku. (Urbar Register sanct. Martins Kirchen zu Rohrbach) in pa cela kopa starih listin zaradi neke njive v kranjskem obmestju. Iz teh zanimivih zapiskov povzemamo tukaj važnejše reči. — Urbar ima spredaj številko 1606, ki je zapisana pozneje, ker izročene davščine so se jele zapisovati leta 1571. Za vsa leta ni zapisano; zaznamovane so letnice 1574, 1575, 1576, 1577, 1578,.......... 1602, 1603, 1604, 1605, 1606, 1607, 1608 in 1609. Cerkev je imela nekaj posestva in mnogo podanikov, kar je razvidno iz naslednjega pregleda. Podložniki so bili: 1. ) V Kranju: a) Matej Khoschorokh (Ko-šorok). je služil cerkvi, ker je imel užitek njive v kranjskem obmestju („im Krainburger Purg-fridt“). 6) Juri Ztipf ravno tako. Jurij Ztipf je bil skoraj gotovo naslednik Mateja Košoroka. 2. ) Na Pangršici: Anton Pangršnik, Mihael Vreček. 3. ) V Sr ako vij ali: Urban Golobernik. 4. ) V Goričah: Peter Strgar. 5. ) V Malem brdu je imela cerkev svoj gozd. („Forst der Kirchen S. Martini zu Ter-stenik . . . eigenthtimlieh der Kirch . . . zur Nothdurft der Kirch gebraucht“.) Sedanji žup-niški gozd v „Velikem brdu“ je bil kupljen leta 1849. iz ustanovnega denarja od Stanislava Kilarja v Kranju. 6. ) V Cadovljah: Nikolaj Rozman, Juri Pezderec. 7. ) V Zabijah: Tomaž Bohinjec, Primož Vidmar, Andrej Fende, Blaž Rebol. 8. ) Na Trsteniku: Ambrož Zupan, Simon Pleiweis (Plajbes), Lambert Novak, Andrej Poglajen, Jakob Vreček. 9. ) V Zalogu: Peter Brašira (Blažir?), Jernej Vreček. 10. ) V Svarjah: Lovro Kračman. 11. ) V Babinem vrtu: Nikolaj Logar, Matija Lombar, Jernej Krničar. 12. ) Na Povlju („Na Pauly“): Juri Romja, Klemen Primožič. 13. ) V Srednji vasi pri Goričah: Lovro Primožič, Juri Gros. Koliko so podaniki cerkvi plačevali in od česa, se ne da pri vseh določiti. Imeli so tlaka-rino in osebni davek („Robaitgeld in Leibsteuer“). Za kmeti, ki so prinašali cerkvi svoje davke, je 'zapisanih precej takih, ki so bili izplačilom še na dolgu. Dne 30. maja 1573 so šli cerkveni ključarji Lovro Rozman, Andrej Logar, Juri Pezderec in Simon Pleiweis s cerkveno skrinjico („mit der Kirchen Puchsen“) v graščino „Strmol“ pri Cerkljah, kjer je bila tedaj gosposka („Vogtobrigkeit“), da bi naredili cerkvene račune. Dohodkov je bilo za dve leti, 1572 in 1573, 29 rajnišev in 52 krajcarjev. Stroški so znašali: za davke 12 gld. 34 kr., za olje 6 gld. 4 kr., za popotnico („Zerung“) 4 gld. 26 kr., za poprave pri cerkvi 19 gld. 29 kr., skupno 42 gld. 33 kr., tako da je bilo primanjkljaja 12 rajnišev, 41 kr. Iz tega je razvidno, da cerkev ni bila bogata, četudi je imela toliko podložnikov. Plačevali so le majhne svote. Pozneje so se delali cerkveni računi navadno na sv. Barbare dan na Trsteniku pod vodstvom preddvorskih vikarijev. Med njimi so imenovani Mihael Wintter, Adam Preuz, Hieronim Kunibar (Cunibar). Ker je bil Preddvor v nekaterih rečeh dolgo odvisen od Kranja, so imeli veljavno besedo pri cerkvenih računih tudi kranjski duhovniki. Leta 1602. je sprejel trste-niške ključarje Janez Friderik Klemens, župnik v Kranju. Devet let pozneje (leta 1611.) je podpisal računski sklep Janez Rozman, vikar v Kranju. Tisto leto se je določilo, da dobi pred-dvorski župnik (Pfarrherr) ne samo na Povlju, Trsteniku in Žabljah, ampak tudi v Cadovljah, če pride po službenih opravkih zjutraj doli, vselej zajutrek (Frumal), če pa pride popoludne, namesto malice 8 kr., katere morajo dati Cadovljani brez obotavljanja („ohne Weigerung“). Cez leto 1611. zapiski v urbarju ne segajo. Leta 1774. 7. novembra je dal preddvorski župnik Franc Rabič v goriškem polju ležečo njivo trsteniške cerkve Tomažu Zimmermannu v najem za 12 let proti letni zakupnini 5 gld. 26 kr. Zakupnik je imel pravico njivo rabiti (salva rei substantia et iuribus ecclesiae), zakupnino pa je moral plačevati vsako leto na jesen (— „wo die Kirch enpröbst die Steuer und Contribution von Kirchenunterthanen einzuheben pflegen“ — takrat, ko navadno cerkveni ključarji davek pobirajo od cerkvenih podložnikov). Ziipfova pravda. V prej imenovanem cerkvenem urbarju je omenjena na prvem mestu neka njiva cerkve sv. Martina v kranjskem obmestju, od katere je plačeval zakupnino okoli leta 1600. Matej Košorok (Khoschorokh). Za leto 1605. je pa kot plačnik že zapisan Juri Ziipf; ime Mateja Košoroka je pa pi’ečrtano. Imenovana njiva, ki je morala biti, kakor priča račun, precej velika, je tista, o kateri govori kupno pismo (v arhivu v prepisu) iz leta 1495. Lienhardt Puckelberger („Stadtrichter und Verweser der Erbsamben Stift Sanct Ursula-Altar in der Pfarkirchen zu Crainburg“) je prodal trsteniškim ključarjem (Sanct Martins Khir-chen zu Rohrbach) njivo ležečo v kranjskem polju. To kupno pismo je važna listina za zgodovino trsteniške župnije, ker nam z gotovostjo dokazuje, da je stala že leta 1495. cerkev sv. Martina, in da je imela že tedaj svoje posestvo. Prav zaradi te njive se je unela leta 1641. huda pravda med dediči Jurija Ziipfa in med Trsteničani. Začetek pravde pojasnjujejo trste-niški ključarji sami v pritožbi, ki so jo izročili škofu Otonu Frideriku grofu Buchheim. Grlasi se tako-le: Visokočastiti, visokorodni, po Bogu knez in gospod! Milostljivi in visokozapovedujoči gospod! Od starih časov je navada, da so vse k cerkvam („den Kirchen“) kot svojinsko imetje spadajoče njive, ležeče v kranjskem polju, oddajali v zakup kranjskim meščanom cerkveni ključarji, pa samo za čas njih življenja; po smrti zakupnikov so pripadle njive neposredno cerkvam nazaj. In tako je tudi Juri Zilpf, bivši kranjski meščan, svojinsko njivo cerkve sv. Martina na Trsteniku vzel v zakup od naših prednjkov in jo kot najemnik užival do svoje smrti, njivo, katera sedaj zopet čisto po pravici pripada cerkvi. Zato smo jo dali zopet v najem Marku Šumiju, kranjskemu meščanu, dokler bo živel. Temu se je pa uprl imenovanega Ziipfa sin, Juri Ziipf, župnik v Celovcu, prisvajajoč si za se in za svoje sorodnike lastninsko pravico do omenjene njive,‘če tudi se ne more izkazati z nobenim kupnim pismom, katero bi bili gospod škof v Ljubljani potrdili. Ker Ziipfovi dediči nimajo do njive nobene pravice in je njiva svojinska lastnina cerkve sv. Martina na Trsteniku, izrekamo ponižno prošnjo, da nam blagovolite dogovorjeni zakup milostno potrditi, posebno če se dediči ne izkažejo z nobenim od milostivega škofa ali od njegovih prednikov izvirajočim in odobrenim pismom.“ Škof je na to prošnjo zapisal na birmo-vanju v Naklem dne 12. septembra 1641 lastno- ročno rešitev: ,,Juri Ztipf naj pred menoj ali pred generalnim vikarjem v teku enega meseca dokaže svoje dozdevne pravice, če ne, naj se izročeni prošnji ustreže.“ Župnik Žiipf se je‘ ostro pritožil, da so se Trsteničani obrnili do škofa. Skliceval se je na neko kupno pismo iz leta 1611. ter jih je tožil pri deželnem glavarju, češ, da naj mu njivo vrnejo ali pa naj mu izroče 300 rajnišev z obrestmi in poravnajo tudi nastalo škodo. Deželni glavar je razsodil Ztipfu v prid. Za slučaj, da bi imeli Trsteničani kaj ugovarjati, je bil določen dan za obravnavo v Ljubljani v deželni hiši. Razsodba se je glasila, da morajo Trsteničani oddati njivo tožniku. — Ali naši predniki niso še odjeDjali. Zato je prišel 16. julija 1642 po ukazu deželnega glavarstva Hanuš Knab v Kranj, da je zarubil njivo, z ajdo obsejano, vzel jo uradno Trteničanom in jo izročil Ziip-fovim. Prepovedal je Trsteničanom pod kaznijo 50 cekinov prisvajati si še nadalje kakorsibodi tisto njivo. Ztipfovi dediči so jo dali precej v zakup Andreju Sodarju, ki je tudi ajdo požel; trste-niški zakupnik Marka Šumi je pa ajdo z njive odpeljal. Deželni glavar je ukazal dne 15. oktobra 1642 pod kaznijo 50 cekinov, da Sodarju ajdo povrnejo ali pa njegovo zakupnino. Pogumni Trsteničani niso povrnili ne zakupnine, ne ajde, tudi kazni niso plačali. Dne 14. novembra 1642 jim je deželni glavar grof Porcia kazen povišal na 100 cekinov, če v 8 dneh ne vrnejo ajde. — Pozneje je bila še nova obravnava. Kako se je prepir končal, ni razvidno iz ohranjenih listin. Verjetno je, da je cerkev njivo obdržala, ker je leta 1662. — torej 20 let po pravdi — delal preddvorski župnik kupno pismo, po katerem je prodal Jakob Sumi v Kranju njivo „ztipfovko“ Urbanu Kosu. „Züpfovka“ je vse-kako njiva, zaradi katere so se pravdali. Jakob Šumi bi utegnil biti naslednik Marka Šumija, ki je vzel v zakup njivo od Trsteničanov Prišla je morda po kaki pogodbi zakupniku v last, nekaj pravic pa je imela vender tudi še cerkev, ker je pri prodaji sodeloval preddvorski župnik. Starejši cerkveni urbar navaja sicer samo eno njivo cerkve sv. Martina v kranjskem polju, ali sklepati smemo, da jih je bilo več, ker v zgoraj imenovani prošnji do škofa govore ključarji o njivah v kranjskem polju, in ker je leta 1696. —- ko je bila ziip-fovka že prodana — dal preddvorski župnik Matija Cuk njivo sv. Martina v kranjskem polju v zakup Juriju Sueršniku (Završniku ?) za 15 rajnišev, a samo za 3 leta. — (Juditi se moramo, kako hitro so se takrat uloge reševale, četudi niso imeli železnic in ne hektografa po pisarnah. Prej nego v 2 letih se je nabralo v tej pravdi nad 20 listin, kar priča, da se reči niso zavlačevale na mesece. V Tenetišah so imeli že zgodaj tujci svoja posestva. Leta 1375. 10. avgusta sta prodala „Chunrad der Zaeppel“ in njegova žena bratovščini Matere božje v Kranju pri večni luči zemljišče v Spodnjih Tenetišah, kjer je bil poprej Bokavec*). Izvirno pismo je v mestnem arhivu v Kranju. *j Letopis Matice slovenske 1870. str. 96. Dne 22. aprila 1600 je prodal Sebastijan Križaj v Loki Matiju Kestnerju v Kranju dva travnika v Tenetišah*). Leta 1631. je obiskal Trstenik in Tenetiše ljubljanski škof Reinald Scarlichi. V vizitacijskem zapisniku beremo, da je imela cerkev sv. Martina na Trsteniku (s. Martini in Tersteniza), kjer je bila vizitacija ft. septembra, 3 altar j e**). Pred cerkvijo (ante fores ecclesiae in cornu epistolae) je bil tudi altar, katerega je ukazal škof podreti. Verjetno je, da se je obhajala ob večjih shodih sv. maša pri tistem altarju zunaj cerkve, ki je bila pretesna za vse vernike. Veliki altar je bil takrat v jako žalostnem stanu: brez podobe sv. Martina, brez prtov in svečnikov. Novo podobo so potem precej naročili. — Gotovo so segali tudi v te kraje valovi luteranskih homatij, zato so bile cerkve tako opuščene in zanemarjene. Škof Hren (f 1630) je sicer prav mnogo storil za katoliški preporod, ali vsega ni mogel sam popraviti. Cerkev je imela takrat 2 podložna kmeta in 5 njiv. Vse cerkveno imetje je znašalo 65 gld. Iz Preddvora so prihajali duhovniki maševat šestkrat na leto, in sicer na dan sv. Martina, na dan sv. Barbare, na dan sv. Jurija, na dan sv. Primoža in Felicijana, na dan sv. Aleša in enkrat poleti zoper hudo uro. Tudi v Tenetišah, kjer je bil škof 3. septembra, so bili *) Ibidem, str. 120. **) > Ecclesia s. Martini in Tersteniza habet tria altaria: urnim in choro s. Martino dedicatum ac consecratum, absque icone . . . secundum B. M. V. in cornu evangelii et tertium s. Primi et Feliciani in cornu epistolae . . . Altäre ante fores đe-struatur.« Visitatio generalis prima dicec. Lab. 1631. trije altarji. Zapisanih je bilo 18 sv. maš na leto, ali takrat so bile samo 3 opravljene. Pozneje so zmanjšali število za polovico in so opravljali preddvorski duhovniki po devet maš na leto v tej podružnici. Ko so pridružili Te-netiše leta 1787. novoustanovljeni lokaliji Trstenik, so dohajali preddvorski duhovniki samo dvakrat na leto maševat. Ali Tenetišani so zahtevali vseh 9 sv. maš, kakor je bila stara navada, sicer ne bodo dajali vsakoletne hire. Preddvorski župniki so hoteli imeti za ta slučaj nekaj odškodnine za pot v Tenetiše. Unelo se je med obema strankama hudo nasprotovanje, ki se je posebno poostrilo pod župnikom Jožefom Vodč-tom (1810— 1828). Zamotana stvar je prišla slednjič gosposki v roke in pravda je iztekla leta 1817. neugodno za Tenetišane: vojaška sila (Militär-Execution) jih je primorala, dajati preddvor-skenru župniku še dalje izgovorjeno biro. — Zadnji ondotni župnik, ki je še dobival iz trsteniške duhovnije biro, je bil Andrej Kržišnik (t 1869). Valvazor (f 1693), ki je z občudovanja vredno marljivostjo in požrtvovalnostjo zbiral vsakovrstne znamenitosti iz davne preteklosti naše lepe dežele, omenja v svoji sloveči. knjigi „Ehre des Herzogthums Krain“ (VIII, Buch, Pfarre Höflein, Filialen.) Trstenik kot deveto med preddvorskimi podružnicami: „St. Martini in Tärstanig mit drey en Altären“. Jako staro zgodovino — kolikor mi je bilo mogoče dognati — imata vasi Babin vrt in Povije. — V obeh vaseh je imel posestva cistercijanski samostan Vetrinj (Viktring, Victoria) blizu Celovca na Koroškem. V Babinem vrtu je imela posestvo v začetku 13. stoletja graščakinja Mehtilda*) Leta 1207. je določila s posebno listino, ki jo je podpisal Henrik IV., mejni grof isterski iz rodbine Andechs-Meranske, da preide po smrti njenega sina Ditriha (Dietrich von Gutenberg), bivajočega na Henrikovem ■dvoru**), njeno posestvo v Babinem vrtu (pre-dium in Bauenwort) v last vetrinjskemu samostanu. To dejstvo nam pojasnjuje in utemeljuje ljudsko razlago imena „Babin vrt“, da se je ondi namreč naselila najprej neka ženska, ki je ogradila svoj vrt. Na Povlju je imel v sredi 13. stoletja neki Konrad Gallo svoje posestvo, do katerega je imel pravico samostan v Vetrinju. Zastavil ga je svojemu zetu. Ker je pa samostan tirjal svoje pravice, je obljubil v posebni listini, katero je podpisal koroški vojvoda Bernhard II. iz rodbine Sponheimov pred 6. januarjem 1256 (listina je brez letnice, a Bernhard je umrl 6. januarija 1256), da hoče zastavljeno posestvo (bona in Poula cum omnibus suis adtinentiis . . . iuri cedens . . . resignavi) odkupiti in vrniti vetrinjskemu opatu***).-----Nad Povljem je kos sveta, kjer raste kostanj in drugo drevje, z imenom „Klošterc“. Bržkone je to ime starodaven spomin na nekdanje samostansko posestvo na Povlju. — Hiša s številko 9. na Povlju ima svojo posebno zanimivo zgodovino. Nekdaj se *) Schumi, Urkunden, II. p. 10. **) Dr. A. Mell, Die hist, und territ. Entwicklung Krains vom X,—XII. Jahrh. p. 78. ***) Schumi, Urk. II p. 172. Nr. 217. je reklo „pri Grosu“. „Bogati Gros“ je bil majhen graščak na Povlju. Njegovi pastirji so gonili obile čede, govedo in drobnico — do 100 ovac — tudi po bašeljskih gorah tja do Mač nad Preddvorom.*) Hiša je bila dvonadstropna, okoli nje, v čveterokotu s prostornim dvoriščem, so se raztezala prizidana gospodarska poslopja. Kakor ljudje pripovedujejo, je živela Grosova rodbina bahato in razkošno, tako da je slednjič ubožala. Posestvo je prešlo v druge roke. Sredi 18. stoletja so bivali ondi neki Erbežniki (Rubežniki). Lastnik imenovanega posestva je bil več let duhovnik Andrej Erbežnik. Po rodu je bil Ljubljančan. Posvetili so ga v mašnika na naslov graščine „Smuk“ grofa Franca Karola pl. Lichtenberga na dan sv. Mihaela 29. septembra leta 1743. Imajoč svoje bivališče na Povlju je hodil v poletnih mesecih k sv. Joštu kot pomočnik (operarius) pri izpovedovanju romarjev od 1744 do 1765; v zimskem času je drugod oskrboval duhovna opravila, v letih 1748—1756 n. pr. v Goričah.**) Večkrat je prijezdil s sv. Jošta na Povije k svojim delavcem, včasih jih je pa kar z gore opazoval z dobrim daljnogledom. Ker so imeli ljubljanski kanoniki desetinsko pravico tudi na Povlju, si lažje razlagamo, zakaj se je naselil tukaj Ljubljančan Andrej Erbežnik. Verjetno je, da se je to zgodilo po dogovoru s stolnim kapi tulom in da je Erbežnik *) Gros je bival skoraj gotovo na nekdanjem vetrinjskem posestvu na Povlju. Potem je .umevno, zakaj so gonili njegovi pastirji tako daleč črede, ker vetrinjski samostan je dobil že v 12. stoletju v last tudi gorski svet od vznožja Zaplate do gore sv. Lavrencija nad Bašljem. F. Schumi, Urk. 1. p. 109 sq. **) J. Vrhovnik, Zgodovina goriške fare, str. 166. poleg svojega posestva oskrboval tudi vsakoletno redno oddajanje desetine v Ljubljano. — Sled njič se je naveličal gospodarskih skrbi. Postavil je vse zemljišče na prodaj. Antonu Pernetu, posestniku hišne številke 1, „Bakovniku“, je ponudil vse skupaj: hišo, njive, travnike in gozde z živino in hišnim orodjem vred za 900 gld. Ali Perne ni upal prevzeti. Nato sta se pogodila z nekim Lovrom Perčičem iz Bitnega. Ta je kupil lepo posestvo za 600 gld. Ljudje so novega gospodarja začeli imenovati Ločana, ker se je priselil iz loške okolice, iz Bitnega, in to ime je ostalo še danes pri hiši. Ločanovi so pri obsežnem poslopju precej podrli in izpremenili. „Gospod Andrej,“ ki je še nekoliko v spominu med ljudstvom, je zapustil Povije za vselej. Preselil se je najprej stalno k sv. Joštu kot voditelj (direktor 1765—1777).*) Bolehen se je poslovi! od sv. Jošta ter odrinil v Ljubljano, kjer je preživel zadnja leta. Z njim so odšli s Povija tudi sorodniki, le eden se je vrnil leta 1797. na Trstenik kot drugi lokalist. O tem poročam na posebnem mestu v III. poglavju. V Zabijah je stal — kakor pravijo — v starodavnih časih grad Oevec. Vsa zemlja, ki je sedaj razdeljena med 4 ondotne posestnike, je bila nekdaj graščinska. „Na Cevcu“, kakor se še dandanes imenuje grič nad Kraguljevo hišo, kjer se je dvigal grad, ni več razvalin, le neka udrtina v zemljo se še kaže. Pravijo, da *) Po resignaciji Simona Vačavnika 1765 mu je škofijsko podelilo to službo. Izročena mu je bila »cura animarum, regimen et administratio rerum temporalium et spiritualium eccl. s. Jodoci in monte.« je bil to graščinski vodnjak. Včasi so opazovali Italijane, kakor se mi pripoveduje, da so brskali in raziskovali svet na tem kraju. Govore, da je tukaj zakopan velik zaklad. Pred mnogimi leti so ga izkusili predniki sedanjih Zabljanov izkopati. Preden so se poprijeli težavnega dela, so obljubili vsem sosednim cerkvam velikih daril, med drugimi celo podružnici sv. Ambroža v cerkljanski župniji, ako se jim posreči poizkus. Dolgo časa so zastonj kopali. Slednjič so zadeli na velik in težek sod. Veselje je bilo nepopisno, ker napolnjen je bil — kakor so upali — s samimi zlati. Otvezli so ga z verigami in ga počasi vlekli kvišku z navorom. Sedaj se začno kesati, da so toliko odločili cerkvam. „Ker smo toliko trpeli z njim,“ — oglasi se nekdo izmed delavcev — „razdelimo rajše vse med seboj, saj cerkve niso tako potrebne, kakor mi.“ „Res, tako je prav“, pritrjujejo vsi drugi enoglasno. Toda kaj se jim primeri ? Sod se pokaže na na vrhu in že ga hočejo zvaliti na stran, kar zdrsnejo z njega verige, in sod močno zagrmi zopet nazaj v jamo. Poizkusili so ga vnovič dobiti, ali zastonj je bil ves napor. Tako pripovedka med ljudstvom. V gorah nad Trstenikom, kjer so lepi pašniki in gozdi, je svet razdeljen med vasi Povije in Babin vrt. . . Nekaj je razdeljenegam ed posamezne posestnike, nekaj pa ima vsaka vas skupnega. Skupna je Povijanom lepa planina „Poljana“ s kočo, kjer stanuje v poletnem času vaški črednik. Za „Poljano“, kjer je sedaj rovtarski svet, so imeli nekdaj Bakovnikovi s Povija svojo posebno planino, za kar so morali plačevati davek tržiški graščini. Pozneje so jo sami opustili. Babljani imajo v isti namen svoj „Javornik“. Javornik je sredi najlažjega pota na Storžec. Novo kočo je dal postaviti v Javorniku 1901 na svoje stroške Edvard Dolenec, trgovec v Kranju, ki ima v teh krajih že več let lov v zakupu. V preteklih časih so imeli tukajšnji posestniki po cele črede drobnice. Po dva ali tudi po več gospodarjev je skupno najelo enega ovčarja. Po letu so šli ovčarji v planino. Sedanji gospodarji redč rajši več goveđe; koze so popolnoma pregnali, in ovac je tudi že prav malo. Ker pokrivajo tukajšnje gorsko vznožje visoko navzgor temni gozdi, ki so bili prej še malo izsekani, so se ohranile v njih dolgo časa krvoločne zveri. Večkrat je prestrašil kak nepoklican gost pastirje in črede; ris, volk ali tudi medved je zahteval leto za letom nekaj krvnega davka. Preganjali so škodljive zveri, kar so mogli. Na več mestih, zlasti ob kakem razpotju, so izkopali globoko in ozko jamo, opažih jo oh straneh z deskami. da se zemlja ni posipala; na vrhu so jo zakrili z drobnimi vejami, katere so nastlali z listjem in mahom. Kadar je zver prišla po tisti poti, se je udrla in ujela v jami. Ob straneh so zvrtali luknje v deske in pustili na dnu jame nekaj lesenih količev, in sicer tzato, da se je mogel človek sam rešiti iz globine, ako je kedaj po nesreči padel vanjo. Tuintam se še vidijo sledovi takih jam, n. pr. nad Pov-ljem vrhu senožeta, kjer vodi pot v les. Preden so gorski svet razdelili med vas Povije in Babin vrt, so hodile gori po drva tudi spodnje vasi: Trstenik, Cadovlje, Hraše v preddvorski fari in druge. Vozili so nekateri skozi čadoveljsko polje. Tisto pot so začeli imenovati „poljansko pot,“ ker zgornje vasi imenujejo vse prebivalce v dolenjih vaseh po ravnini „poljance“. Ko so goro delili, so zahtevali tudi Oadovljani in Tr-steničani svoj delež. Prišlo je do pravde. K dnevu so bili poklicani v Ljubljano. Pozno v noč so se prav dobro imeli v neki gostilni v Šiški. Zjutraj so prišli prepozno k sodišču in pravda je bila izgubljena za čadovljane in Tr-steničane. — Povijani in Babljani imajo od gore doka] koristi. Gora jim ponuja obilo lesa, kajpada se je treba mnogo truditi, preden ga dobe do doma, in še več, preden ga spravijo v denar; potem tečne paše za živino, posebno za jalovce po letu, in tudi sena za zimo. Posestniki imajo namreč v gori tudi svoja kopišča, kamor hodijo po letu travo kosit. Do zime jo spravijo v stogove ali kope. Po zimi hodijo „senarit“. „Se-narji“ povežejo seno s trtami v velike butare in jih vlačijo po snegu proti domu. Nič nenavadnega ni, če kakemu senarju butara uide iz rok in se zatoči navzdol, da se trte potrgajo in se seno razstelje na vse strani, kakor bi ga veter odnesel. Senar žalosten gleda za njo in mora vrhutega še slišati kako zbadljivo od svojih hudomušnih tovarišev. Huda šiba za sedanjo trsteniško župnijo so bili nekdaj rokovnjači, o katerih vedo še mnogo pripovedovati starejši ljudje. Rokovnjači so bili prava nadloga deželi. Po malem so beračili, po malem pa tudi kradli in s silo jemali. Marši- kako gospodinjo so primorali, da jim je dala slanine, masla, jajec, okajene svinjine in klobas, ker z navadnim darom niso bili zadovoljni. Imenitnejših je bilo dvanajst med rokovnjači, ki so imeli pravico malho križem nositi; ako se je kdo manjših drznil dejati malho križem okrog sebe, so ga dobro opokali in mu vzeli naberačeno blago. V spominu pri ljudstvu so še ta-le njih imena: Bevka, Bresa, Veliki in Mali Groga, Jerbasar, Mentčn, Mezljanar, Pa-včnjek, Psik, Strajhar,^ Tacman in Vranjek. Radi so se potikali po čadovljah, Pangršici in posebno po Tenetišah. Nekdanji kranjski komisar Janez Pajk jih je prekadil in ustrahoval sredi 19. stoletja; nekaj jih je spravil k vojakom, nekaj v ječo in prisilno delavnico, drugi so pomrli ali so se lotili dela. Glasoviti rokovnjaški poglavar Veliki Groga, visok nad seženj, je bil dobro znan vsem Trsteničanom. Njegovo pravo ime je bilo Gregor Hrastnar. Na stare dni je skoraj popolnoma oslepel. Pri beračenju ga je vodila žena. Večkrat je prenočeval pri Markutu v Čadovljah. Včasih se je bahal, koliko jarcev je pokradel. Ako bi vse v eno vrsto postavil, da bi se dotikali, bi bila vrsta daljša kakor od čadovelj do Kokrice (eno uro hoda). Svoje življenje je sam tako-le popisal*): „Moja mati so bili v kamniški fari doma; jaz sem nezakonski vojaški otrok, rojen leta 1761. v Ljubljani. Okoli 20 let star pridem k vojakom, bil sem 8 let tambor pri grenadirjih, 12 let sem še kito nosil. Moji višji so me izprva radi imeli. *) Glej »Novice«, Vlil. !85o. str.83. »Dom in Svet« III. 1890. št 8. str 246. Ko sem pa neki večer v Šiški predolgo ostal, zastavil sem jo napak . . . Drugi dan sem bil kaznovan in potem sem začel vojakom uhajati, pa vendar nisem bil nikdar dolgo zaprt; palic in šib pa sem dobil brez števila, toda vse je bilo zastonj. Dvakrat sem bil v bitvi in sicer pri Veroni in Basanu. Potem sem bil v vojski vjet in na Francosko peljan. Leta 1812. sem šel z Napoleonom nad Ruse, pa sem ostal na Poljskem. Vsega vkupe sem služil cesarja 29 let.“ O Velikem Grogu stari ljudje tudi to pripovedujejo, da je „poročal“ svoje podložne berače v „Udnem borštu“ pod neko krivo jelko. Umrl je kot 941eten starček v nekdanji Puhlovi hiši na Trsteniku 7. marcija 1855. za jetiko, in sicer z Bogom spravljen, kakor poroča mrliška knjiga. Mnogo spominov se je še ohranilo na tiste čase, ko so dorasle fante lovili za vojaško službo. Vsako leto, ko se je približeval čas za nabor, so se razpršili na vse strani in si poiskali varnih skrivališč. Če je bila nevarnost prav velika, so hiteli v goro; drugače so se pa potikali blizu doma pri kozelceh, po svislih in odrih med klajo ter po gozdih v kakem kupu listja. Nad Krničarjevo hišo je v zatišju prostorna skalnata duplina. Tja so hodili večkrat ležat. Blizu tega skrivališča je stal še pred nekaj leti starodaven kostanj, pravi velikan po svojem obsegu. V sredi je bil votel; od strani pri tleh je imel toliko odprtine, da se je za silo mogel noter splaziti človek po trebuhu. Dva fanta — pravijo, da sta bila z Bele domä — sta si izbrala to temno stanovanje za skrivno ležišče. Nekega dne je tam iztikovalo deset lovcev; prišli so tudi do tistega kostanja. Fanta sta s strahom in trepetom poslušala njih hojo in pogovore, a nikomur ni prišlo na misel, da bi utegnilo biti kaj plena za nje v kostanju — in šli so memo. Ker je večkrat huda ura privihrala od severa in poškodovala poljske pridelke, so obljubili bogoljubni predniki trsteniških župljanov v ta namen dve sv. maši in sicer 1. v Lomu pri sv. Katarini nad Tržičem na dan sv. Jerneja 24. avgusta; 2. o „vedrnikih“, to je na dan sv. Janeza in Pavla 26. junija v Kokri. Vsako leto še hodijo ob imenovanih dnevih s svojim župnikom v Lom in v Kokro; v Kokro od Preddvora dalje v procesiji s Preddvorci združeni. Na božja pota so kaj radi hodili n. pr. na sv. Višarje, v Gospe svet pri Celovcu in v Kaplo. S Koroško so bili od srednjega veka sem v zvezi že po vetrinjskem samostanu. Jezerjani s Koroškega so od starodavnih časov veliki častivci sv. Martina na Trsteniku. Ob slovesnem praznovanju imenovanega svetnika, vršečem se po stari navadi v nedeljo, ki je najbližja njegovemu godu, 11. novembra, so nav-zočni tudi zastopniki Jezerjanov. Ne pridejo pa s praznimi rokami. Vselej vzamejo s seboj nekaj ovac, ki jih peljejo okoli altarja in potem darujejo cerkvi. Svetega Martina namreč časte po' naših krajih od nekdaj kot variha živine. Prebivalci so bili pred 1848. letom podložniki raznim sosednjim graščinam in drugim posestnikom, katerim so morali oddajati nekaj pridelkov in delati tlako. Babin vrt in Povije sta imela svojo zemljiško gosposko Preddvorom; Čađo vi j e in Zabije na Bledu; Pangršica v Tržiču ; Trstenik na dveh krajih, in sicer nekaj hiš v Kranju v mestnem župnišču, v gradu (Kieselstein) in pri Sodarju, druge Preddvorom. Spodnje Tenetiše so bile podložne gospodarjem na treh krajih: Preddvorom, v Kranju pri Sodarju in v Velesalu; Zgornje Tenetiše so slušale tudi preddvorske graščake. Desetino so dajali na več krajev. Ljubljanski stolni kapitul jo je pobiral v treh vaseh, in sicer v Babinem vrtu, v Čadovljah in na Povlju. Kakor kaže star zapisnik, so v Ljubljano plačevali desetino ti posestniki : Cuderman, Krničar, Logar, Svetec, Stefe in Zupanec iz Babinega vrta; Gašperc iz Čadovelj; Bakovnik, Gros, Karun, Ločan, Romja in Zupane s Povija. Nekaj trsteniških župljanov je kupilo leta 1771. pravico do desetine, ki so jo morali plačevati trije posestniki na Letencah tržiški graščini (Neuhaus und Altgutenberg*). Dotične dohodke so določili za mašne ustanove pri domači cerkvi sv. Martina. Ko se je odpravila desetina, so založili glavnico za ustanovljene maše, in sicer iz desetinske odkupnine, katere eno polovico so plačali Letenjani, drugo pa deželna zaloga. Tako je ostalo pri cerkvi 11 ustanovljenih maš za trsteniško sosesko (pro vicini-tate Trstenik). Posestniki, ki so kupili desetinsko pravico in porabili dohodke v imenovani namen, so *) Kupno pismo se hrani v župnem arhivu. bili iz štirih vasi. Iz Čadovelj: Juri Kozel (po domače Gašperec), Matija^ Markuta, Valentin Logar (Gregec), Blaž Stefe (Pezderec), Urban Studen (Rožman), Gašpar Urbanček, Juri Ušlakar. S Pangršice: Jožef Gregorec, Juri Gros (Pangršnik), Luka Gros (Lovre), Martin Gros (Jakopin), Florijan Stefč (Borštnik). S Povija: Peter Pernč (Bakovnik) in Jakob Vranič (Romja). S Trs teni k a: Matija Gregorec (Placar), Matej Gros (Mehle), Martin Lukanec (Boštevnik), Matej Lukanec (Višlar), Gašpar Peternel (Mlinar), Peter Plajbes (Ferjanec), Martin Pleša (Caček), Andrej Sirec (Veter), Matej Škofič (Plajbes), Simon Vranič (Hribar), Stefan Vranič (Fende), Valentin Vreček, Matej Zaplotnik (Cesar). Na sv. Barbare dan je prihajal do leta 1848. preddvorski graščak na Trstenik, kjer je sklical ključarje, da so delali cerkvene račune. Do leta 1866. so bili Trsteničani za se samostojna občina, a od tedaj naprej so združeni, kakor Goriče in Kokra, s Preddvorom. Pod cesarjem Jožefom II. se je leta 1787. odcepil — kakor Predasli in Kokra — tudi Trstenik od matere župnije in je postal samostojna duhovnija, lokalna kapelanija ali lokalija s pravicami župnij. — V pismu papeža Pija VI., danega v Rimu dne 8. marcija 1787., s katerim se je zatrla goriška nadškofija in povzdignila ljubljanska škofija v nadškofijo, se Trstenik že omenja med župnijami kranjskega dekanata*). Pri domačem krstilniku v trsteniški cerkvi je *) Glej »Zgodovinski Zbornik«, št. 17, str. 259, lbila 1787 prva krščena Mina Grašič, Muščeva s Trstenika, po očetu stara mati pisatelju teh vrsta. Vsa nekdanja cerkvena posestva so okrog leta 1800. prodali po vladnem ukazu; leta 1811. je bila cerkev že brez zemljišč, glavnice je imela takrat 770 gld. — V začetku 19. stoletja so nameravali združiti Goriče in Trstenik. Na obeh straneh so se potegovali za samostojnost. Goričani so se sklicevali na večje število duš, a Trsteničani so dokazovali, da to ni res in da imajo na Trsteniku lepšo in prostornejšo cerkev. Slednjič se je stvar polegla. Opustilo se je nameravano združenje, in tako je bilo obema strankama ustreženo. — Leta 1826. je bila na Trsteniku pod škofom Antom Alojzijem Wolfbm kanonična vizitacija. Pomenljivejši dogodki iz novejše dobe na Trsteniku so: 11. dan oktobra 1874., ko je bila nova cerkev posvečena in se je delil zakrament sv. birme, o čimer govorimo še pozneje; dalje 13. dan julija leta 1880., ko se je pripeljal gori h kanonični vizitaciji in birmo-vanju knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar; 31. julija 1882., pa po škofovem ukazu tudi k vizitaciji dekan Anton Mežnarec; 15. dan junija 189Q je župnijo obiskal in tam birmoval njega eminencija dr. Jakob kardinal Missia, tedaj knezoškof ljubljanski; 27. dan septembra 1902 pa knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. III. Duhovniki. 1. Nestalni. Nestalne duhovnike so imeli na Trsteniku že pred ustanovitvijo lokalije leta 1787. Bival je za več dni ondi kak preddvorski kapelan, posebno o velikonočnem času ali v adventu, ko je bilo več opravila; včasih se je pa nastanil kak upokojen duhovnik, da je redno oskrboval božjo službo. Ljudje so jih imenovali petičarje, ker so jim dajali po eno petico, 15 starih kr. za mašno darilo. Med tistimi duhovniki, ki so pred letom 1787. oskrbovali duhovna opravila na Trsteniku, so bili ti-le: Janez Jenko od 1682 naprej. £ Matija Skok od 1689 dalje. Umrl je kot župnik preddvorski leta 1714. Trsteniški ključarji so imeli ž njim prepir zaradi cerkvenega imetja. Jernej Vidmar 1716. Jožef Skok je dobil 18. novembra 1723 za 3 mesece pravico pastirovati na Trsteniku. Janez Zirovec. Rojen v Radovljici, je bil v mašnika posvečen 22. junija 1722. Kape-lanoval je najprej na Stražah pri sv. Ksaveriju na Štajerskem, potem v Pliberku na Koroškem. Od tam je prišel na Kranjsko na Jesenice in dalje v Radovljico. Od leta 1738.- 1739. je bil v Šmartinu pri Kranju. Na Trsteniku je deloval pred letom 1730. kot kurat („curatus in Terstenigk“). Za njim Matej Rajžar. Rojen v preddvorski župniji, je bil posvečen 30. marcija 1720. Sebastijan Zorman, tudi iz preddvorske župnije. Na Trstenik je hodil iz Preddvora od leta 1731.—1741. Martin Franc Mariner, Ljubljančan. Posvečen je bil 29. septembra 1743. Na Trstenik je dohajal iz Preddvora leta 1745. Bernard Grötzl, stanujoč kot kurat na Trsteniku od leta 1750. naprej; 1754. je bil še gori. Prej je služboval kot kapelan v Št. Juriju pri Kranju od 1731—1732, od 1732—1739 v Cerkljah, od koder se je preselil kot beneficijat v Kamno gorico. Leta 1749. ga beremo kot kurata v Kropi. Jakob Bakovnik. Rojen na Zgornji Beli v preddvorski župniji 28. aprila 1737. Na Trsteniku je deloval 1764. leta. Anton Tepina (curatus loci). Rojen v Bitnem 12.. junija 1701, v šmartinski župniji. V mašnika posvečen 18. januarija 1739. Najprej je bival pri sv. Joštu do 1741 Potem je kapelanoval do 1744 na Jesenicah; pozneje je bil nekaj časa na Koroški Beli in od 1749—1754 zopet pri sv. Joštu. Zadnji čas na Trsteniku 1767. Za njim Juri Bitenec. 0 tem bomo slišali več v naslednjem odstavku. j^ 2. Lokalisti. Od leta 1787., ko so razkosali preddvorsko župnijo, so bivali na Trsteniku stalni dušni pastirji, katerim je zagotovila vlada dohodke iz verskega zaklada. Z odlokom c. kr. knjigovodstva v Gradcu 13. junija 1789 so jim od-kazali 100 ustanovljenih maš, pozneje so jih dodali še pet. Proti temu, da so opravljali te sv. maše, so dobivali na leto 350 gld. Od 11. novembra 1844 naprej je dobival lokalist na leto 300 gld. dotacije, a zato je moral opravljati zastonj po 45 sv. maš na račun verskega zaklada; od leta 1872. pa samo 40. Tako je ostalo do novejše uredbe kongrue. Od leta 1885. so dobivali po 510 gld. 517a kr. — Dolgo časa so morali Trsteničani pošiljati vsako leto bero preddvorskemu župniku. Tudi štolnino, ki so jo cenili na 5 gld., je pobiral preddvorski župnik po trsteniški duhovniji do leta 1854. Pozneje je pripadala domačemu duhovniku z določbo, da se mu uračuni v kon-gruo, ako bi presegala 50 gld. Od 7 zemljišč v Babinem vrtu, od 9Va zemljišča na Trsteniku, od 6 zemljišč na Povlju, od 5 zemljišč v Zabijah, od 5 zemljišč v Čadov-ljah in od 7 Vs zemljišča v Zgornjih in Spodnjih Tenetišah, torej od približno 40 zemljišč, je znašala bira I6V2 mernika pšenice, 12 mer- 3 nikov ovsa, 33 stotov sena, in namesto sira 1 gld. 6 kr. — Preddvorskemu cerkovniku so dajali s Povija, iz Babinega vrta, iz Cadovelj in Zabelj z vsakega zemljišča 1 kos sira ali 2 kr., vsi, t, j. 23 zemljišč, 46 kr. Leta 1854. je knezoškofijski ordinarijat v sporazumu z vlado določil, da naj Trsteničani plačujejo to bero takratnemu preddvorskemu župniku Andreju Kržišniku do njegove smrti, ker je imel po umestitvi pravico do nje; po njegovi smrti pa naj jo dajo v isti meri in vrednosti svojemu domačemu dušnemu pastirju. Le cerkovniku preddvorskemu so jo smeli od leta 1854. naprej precej ustaviti, ker je bil le začasno v službi. Od sv. Jurija istega leta naprej je dobival dotični znesek domači trsteniški cerkovnik. Župnik Andrej Kržišnik je umrl leta 1869. Od takrat naprej so prejemali trsteniški dušni pastirji prej imenovano bero. Cenili so jo na 51 gld. 53 kr. ter jo jim prištevali v kon-gruo. — S tem je izginil poslednji znak nekdanje odvisnosti od Preddvora. Lokalni kapelani, lokalisti ali kurati so bili naslednji: Juri Bitenec (Witniz), kot samostojen lokalist na Trsteniku od leta 1787—1797. Janez Baltazar Erbežnik od 1797 do 1829. Franc Šušteršič 1829—1851. Frane Marinšek 1852—1871. 1.) Juri Biten ec. Rojen je bil na Laborah v šmartinski župniji pri Kranju 23. marcija 1726r v mašnika posvečen 27. avgusta 1752, in sicer na naslov svibenskega gradu (ad titulum castri Scharfenberg). Leta 1758. je bil beneficijat v Sori. Pozneje je prišel kot kapelan v Preddvor. Na Trsteniku je zapisan v knjigi bratovščine sv. Barbare že 1760. Nekaj let pozneje se je stalno naselil na Trsteniku, kjer je bil imenovan leta 1787. kot prvi lokalni kapelan. V ljudskem spominu še živi „gospod Juri“ kot „prvi župnik“ na Trsteniku. Leta 1796., ko je že 40 let de* loval v pastirstvu in je imel že 70 let, je obolel. Preddvorski župnik Juri Slapnik je poprosil meseca marcija 1796 v imenu trsteniške občine pomoči pri ljubljanskem knezonadškofijstvu. Poslali so res 14. marcija 1796 kapitulskega kapelana (Metropolitan-Kapitel-Kaplan) Jožefa Prunerja, kateri jesam želel zameniti mestno službo s pastirstvom na deželi. Domä iz Cerknice na Notranjskem, je bil v mašnika posvečen 1768 na naslov grofa Lamberga. Deloval je kot kapelan v Moravčah in kot grajski duhovnik v Tržiču, preden so ga poklicali v Ljubljano. Ljudstvo se je zavezalo, da mu hoče dajati na dan po 40 kr. Knezonadškofijstvo je določilo, da so mu dajali 20 gld. na mesec. Toda stari gospod Juri je prosil že 14. julija istega leta pri knezonadškofijstvu, naj se novemu pomočniku omeje pravice in se mu določi ožji delokrog. — Jožef Pruner bi se bil moral preseliti v Goriče. Dovolili so 27. julija 1796., da je smel sicer še ostati na Trsteniku, a dobil je ukor. Kmalu na to se umakne gospod Juri Bitenec sam; dovolili so mu 30. novembra istega leta stopiti v stalni pokoj. Dobival je 200 gld. na leto iz verskega zaklada. Preselil se je na Golnik v kriški župniji in je živel tam še dvajset let kot graščinski duhovnik. Umrije kot zlatomainik 26. oktobra 181 6 v 91. letu svoje Starosti. Pokopal ga je kriški župnik Ignacij Božič. — Na Trsteniku je bil po Bitenčevem odhodu začasen upravitelj Jožef Pruner. Toda že 3. januarija 1797 je knezo-nadškofijstvo predlagalo za lokalista na Trsteniku na prvem mestu Baltazarja Erbežnika. Imenovan je bil z dvornim dekretom 23. aprila 1797. Plače so mu določili 300 gld. na leto iz verskega zaklada. 2.) Janez Baltazar Erbežnik je bil rojen 26. decembra 1750 na Povlju pri Ločanu. Krstil ga je preddvorski kapelan Jožef Zorman. Ime sv. Janeza evangelista so mu dali. Očetu je bilo ime Andrej, materi pa Jera. — Oče ni bil samostojen gospodar, bival je na posestvu svojega sorodnika gospoda Andreja Erbežnika, o katerem smo že govorili. — Ko je imenovani gospod prodal svoje zemljišče, kakor smo že zgoraj pripovedovali, se je vsa Erbežnikova rodbina preselila s Povija. — Mladega Janeza, ki je še kot otrok moral zapustiti svojo rojstno vas, so poslali v šolo. Odločil se je za samostansko življenje po pravilih sv. Frančiška. Dobil je ime brat Baltazar. V mašnika je bil posvečen 1. aprila 1775. Pozneje je izstopil iz reda -z višjim dovoljenjem in je pastiroval v lavantinski škofiji na Spodnjem Štajerskem, in sicer pri takrat novoustanovljeni lokaliji sv. Katarine na Potoku (am čeče-Bach), v trboveljski župniji od leta 1787 do pomladi 1797*). *) Orožen, Das Bisthum u. die Diözese Lavani, IV, 39B. Takrat ga pokličejo v Brasloviče v pomoč, in ž njim neha tudi lokalija sv. Katarine. Iz Bra-slovič se je preselil v svoj rojstni kraj, na Tr-stenik. — Tukaj je deloval do leta 1829. Starejši ljudje ga še pomnijo. Pri izpraševanju iz krščanskega nauka je bil strog, sicer pa mil‘in dobrohoten gospod. Zadnja leta je bolehal. Leta 1827. dne 21. marcija je dobil goriški lokalni kapelan Janez Kuralt ukaz od škofijstva, naj pomaga bolehnemu Erbežniku pri pasti-rovanju. V mrtvaški knjigi beremo o Erbežniku, ki je. bil med vsemi lokalisti najdalje na Trsteniku, da je umrl 28. novembra 1829 kot devetinsedemdesetleten starček vsled oslabelosti na Trsteniku. Pokopal ga je tedanji župnik iz Predasel, Janez Jarnevič. 3.) Franc Šušteršič je bil rojen 1. decembra 1796 „pri slepem Janezu“ v Zapužah, hišna številka 13, pri Šentvidu nad Ljubljano. To je tista, posebno Ljubljančanom dobro znana gostilna, v kateri je zapustil velikonočni potres leta 1895. strahovit spomin. Strop se je tu udrl in ubil gospodarja Franceta Šušteršiča, stričnika našemu gospodu, in tudi njegovo ženo. Mož je izkušal uteči; dobili so ga mrtvega pri vratih, ženo pa še na postelji. Živa je ostala med razvalinami na tleh le enoletna hčerka Terezija; rešili so jo še o pravem času,, dasi je bila nad 3 ure podsuta. Preden se je Šušteršič naselil na Trsteniku, je služil kot kapelan v Šmartnem pod Šmarno goro. C. kr. ilirski gubernij v Ljubljani ga je z odlokom 24. aprila 1829 imenoval za loka-lista na Trsteniku. V občevanju z ljudmi je bil zelo prijazen. Povečal je leta 1838. staro župnišče, ki je bilo prezidano že leta 1788. Do sedaj je ostalo neizpremenjeno. Nekdanji stebri pri vežnih vratih so uzidani dandanes pri Logarjevi veži v Babinem vrtu in nosijo letnico 1786. Pri sebi je imel dolgo časa stariše. Oče je bil slep. Zadnja leta je tudi gospod sam oslepel, zato je prosil dne 20. februarija 1852 pri škofijstvu, da je smel brati vsak dan sv. mašo o Materi božji (De beata M. V.), ker jo je znal na pamet. Dne 26. marcija 1852 je bil umirovljen. Dobival je za pokojnino na leto 200 gld. in še 100 gld. doklade. Nekaj tednov je bival v leseni mežnariji, potem se je preselil v Tržič k Grregčevemu Andreju, ki je imel njegovo nečakinjo za ženo. Tam je živel še 1 7 let. Umrl je 22. oktobra 1869, imajoč 73 let. Tedanji tržiški župnik Rihard Frank ga je pokopal. — Starejši Trsteničani še niso pozabili dobrega „slepega gospoda“. Na grobni križ v Tržiču so mu napisali besede: »Oko mu je temnelo, Na pamet je maš’val, Telo sicer slabelo, Pa bister duh ostal.« 4.) Francu Marinšku je tekla zibelka pri „Zitarju“, št, 5, na Češnjici v ovsiški župniji, kjer je bil rojen 14. oktobra 1801. Oče mu je bil posestnik Marko Marinšek, mati Lucija Rant, doma tudi na Češnjici, št. 2. Žitar- Jeva hiša je znana tudi sedaj kot jako poštena in imovita. Mladega Franceta so poslali v šolo. V veliko veselje svojih starišev si je izbral duhovski stan in je bil v mašnika posvečen 26. avgusta 1828. Služboval je kot kapelan na Vinici 2 leti, v Toplicah 1 leto, v Reki (Rieg) na Kočevskem 2 leti, v Starem trgu pri Ložu 3 in pol leta, kot župni vikar v St. Lambertu 10 let in pol. Iz St. Lamberta, je prišel na Trstenik jeseni 1852. Trsteničani ga imajo še sedaj v najboljšem spominu. Spoštovali so ga in ljubili. V družbah ga je bilo redkokedaj videti; govoril je malo, toda modro in premišljeno. Na praznik vnebohoda Gospodovega leta 1871. je pridigoval — ljudje še ved6 —, kako moramo biti zmerom za smrt pripravljeni in kako je treba pravočasno vse urediti, da pozneje ne bo prepira za nami — in le nekaj dni pozneje so njega samega pripeljali mrtvega iz Kranja, kjer ga je 22. maja 1871 nenadoma zadel mrtvoud. Prišel je bil nekaj kupovat za cerkev. V Kilarjevi prodajalnici se je zgrudil na tla. Hitro so poklicali tedanjega dekana Janeza Reša. Mogel mu je podeliti le še sveto poslednje olje. Dva dni pozneje, ko ga je pokopal imenovani gospod dekan, je imel težko nalogo pokojnikov stari prijatelj Jožef Kerčon, župnik v Predaslih. Prevzel je mrtvaški govor, toda skoraj pri vsakem stavku je bilo treba prenehati: tako žalovanje in ihtenje je bilo med poslušavci. — Marinšek si je postavil na Trste-niku sam spomenik, ki mu bo delal čast še pri poznejših rodovih. To je nova cerkev. Ali o tem več pozneje. 3. Župniki. 1.) Ignacij Gregorič, rojen 4. decembra 1835 v Temenici pri „Adamčku“, v šentviški župniji pri Zatičini. V mašnika posvečen kot bogoslovec tretjeletnik 26. julija 1859, je služil kot kapelan najprej v Fari pri Kostelu do meseca junija 1861, v Kočevju do junija 1862, kot župni upravitelj v Mozlju (Mosel) do 27. oktobra 1862, in potem kot mestni kapelan v Idriji. Od tod so ga poklicali po Marinškovi smrti na Trstenik kot upravitelja jeseni 1. 1871. Dne 12. aprila 1872 je bil imenovan za loka-lista; določili so mu 238 gld. 49 kr. na leto iz blagajne. Leta 1876., ko se je Trstenik povzdignil do župnije, je postal Gregorič prvi župnik. Nadaljeval in dovršil je Marinškovo delo: zidanje cerkve. Pod njim so kupili župljani poleg župnišča lep kos sveta od zapravljenega Muščevega posestva. Gregorič ga je dal otrebiti in lepo zasaditi. S tem je mnogo koristil svojim naslednikom. Malokatero župnišče na Gorenjskem se more ponašati z lepšim sadnim vrtom kakor trsteniško. Sploh je bil Gregorič jako razumen in spreten gospod. Ljudem se je zdelo njegovo vedenje od začetka nekako gosposko. Umevno je, ker je kot prejšnji kapelan v Kočevju in Idriji občeval največ z meščani. V posebno zaslugo moramo šteti Gregoriču, da je prilično opozarjal tukajšnje posestnike, naj dajo kakega nadarjenega sina v šolo. Ubogali so ga, in od tistega časa ima trsteniška sicer mala župnija po več dijakov na gimnaziji. Nekaj jih je že prišlo po tej poti do boljšega kruha; pozneje bomo nekatere imenovali. — Zlasti priljubljen je bil Gregorič v krogu svojih sobratov duhovnikov. Zelo je bil gostoljuben; njegove ognjevite napitnice so še sedaj znane. Zadnja štiri leta je očividno pešal. Prehladil se je pri nekem nočnem sv. obhajilu, in nazadnje se mu je naredila na tilniku bula, ki mu je zastrupila kri. Nasledek je bila smrt 7. junija 1892. Pri pogrebu mu je govoril in ga pokopal dekan Anton Mežnarec iz Kranja. Tudi takrat je ljudstvo glasno žalovalo po izgubljenem svojem pastirju. 2.) Janez Dolžan*) je prišel kot župnik na Trstenik v adventu 1892. Rojen je bil 18. junija 1840 v Kodrasovi hiši v Zabreznici, ■v župniji Breznica na Gorenjskem. V duhovnika posvečen 8. septembra 1869, je najprej služboval v poreški škofiji. Vsled bolehavosti se je preselil v domovino; pod knezoškofom Janezom Zlatoustom Pogačarjem je bil sprejet v ljubljansko škofijo. Tukaj je posloval kot župni upravitelj in kmalu kot župnik v Tunjicah; od 12. novembra 1879 v Ihanu. Iz Ihana, kjer je blago-nosno deloval kot župnik, se je preselil na Trstenik. Kaj je bil Dolžan za trsteniško župnijo, to je še v živem spominu. Duhovit, temeljito izobražen, izkušen in pri vsem tem otroško pobožen, se je trudil izpopolniti delo svojih prednikov na Trsteniku, kar se mu je tudi posrečilo v obilni meri. Lepa cerkev je bila dodelana. Dolžan je nakupil mnogo cerkvene obleke in cerkveno zastavo za Trstenik in '■) Glej >Zg. Danico« leta 1899., list 33. Tenetiše. Dalje je hotel okrasiti še duhovni tempel božji, duše svojih ovčic. Na to stran je posebno obrnil svojo pozornost. Deloval je z vso gorečnostjo na leci, v izpovednici in v šoli; resnobno je svaril pred pijančevanjem in plesi ter vabil k pogostejšemu prejemanju zakramentov. Ostro je grajal napake in razvade, a do ljudi je bil mil in ljubezniv kakor oče. O pustu leta 1896. je poklical očete jezuite iz Ljubljane v pomoč, da so imeli od 13. do 20. februarija misijon, prvi na Trsteniku; leta 1898., tudi o pustnem času, so ga ponavljali gospodje lazaristi. Precej po misijonu je ustanovil Marijino družbo za dekleta in dve leti pozneje, po ponovitvi misijona, še za mladeniče. Pod župnikom Dolžanom se je zvršil preporod duhovnega življenja v trsteniški župniji. — Pri ponavljanju misijona se je hudo premrazil in dobil v prsi smrtno kal, ki je le prehitro dozorela, že 16. avgusta, na dan sv. Roka 1898. Pri pogrebu mu je govoril v slovo in ga pokopal njegov rojak in prijatelj dekan Anton Mežnarec. Splošno je bilo žalovanje pri pokopu, h kateremu je prihitelo 30 duhovnikov in na stotine ljudstva; malokatero oko, je ostalo suho. Najbolj so plakale njegove duhovne hčere iz Marijine družbe. — Pri župnišču je postavil Dolžan leta 1893. nov hlev in prostorno gospodarsko poslopje. V pokritje stroškov je posodila tenetiška cerkev 1000 gld., kar so potem kmalu vrnili. Vsi trije zadnji dušni pastirji, Marinšek, Gregorič in Dolžan, ki počivajo od svojega truda na trsteniškem pokopališču, imajo na vzhodni strani cerkve uzidane dostojne nagrobne spomenike iz marmorja; prvemu so ga postavili sorodniki, drugemu župljani, tretjemu sorodniki in prijatelji. 3.) Od jeseni leta 1898. naprej deluje modro, uneto in uspešno Dolžanov vredni naslednik, gospod župnik Janez Mikš, rojen 29. avgusta 1863 v Hotedršiči na Notranjskem. V mašnika posvečen 10. julija 1887, je služboval kot kapelan v Logatcu od 16. septembra 1887 do 20. februarija 1890, potem v Hrenovicah do 20. oktobra 1891, od tedaj do 23. novembra 1893 kot ekspozit na Razdrtem. Z Razdrtega se je preselil kot župnik na Planino na Vipavskem, kjer je ostal do 4. maja 1897. Zaradi hude bolezni je stopil v začasni pokoj in je preživel 2 meseca na svojem domu v Hotedršiči in 14 mesecev v Železnikih. Tam bivajoč je dobil župnijo Trstenik, ki jo je prevzel 12. novembra 1898. V svetem letu 1901 je naprosil očete frančiškane, da so imeli za župljane prav dobro obiskovan misijon od 1. do 8. septembra; takrat je ustanovil tudi Marijino družbo za žene. Na zvoniku v Tene-tišah je oskrbel novo bakreno streho in več poprav pri župni cerkvi. Peča se že tudi s pripravami in načrti za prezidavo tesne zakristije, za novo streho in povišanje zvonika. V bližnji bodočnosti pridejo bržkone tudi novi zvonovi na vrsto. Skoraj devetdesetleten starček, ki je poznal še Erbežnika in za njim vse duhovne pastirje na Trsteniku, sodi o njih takö: „Pri nas smo imeli zmerom prav dobre duhovne.“ Gotovo je ta okolnost mnogo pripomoglaT da je tukajšnje ljudstvo ostalo voböe dobro in verno 4^ ohranilo tudi spoštovanje do duhovnikov. t IV. Cerk u i. JI. Župna cerkeu su. Mariina. [a svojega patrona ima župna cerkev slavnega apostola Galije, turonskega škofa, sv. Martina. Skoraj največ cerkva po naši slovenski domovini je njemu posvečenih, samo v ljubljanski škofiji jih je 41 (15 župnijskih in 26 podružnic). Kaj čuda, saj je bil rojen (okoli 316 po Kr.) v nekdanji Panoniji, v mestu Saharia (dandanes Ogrska Sobotica, Steinamanger na Ogrskem). Na potu iz mesta Poitiers (izgovori: Poatje) na Francoskem v Panonijo, da izpreobrne svoje stariše, je obiskal tudi naše kraje ter oznanjeval tukaj sveto vero* **)). Sv. Martin (f 11. novembra 397) je bil potemtakem tudi apostol naših krajev, kakor sv. Mohor in sv. Fortunat in sveta brata Ciril in Metod. Umevno je torej, zakaj so se naši očetje *) Primeri »Češčenje sv. Martina, Škofa, na Slovenskem.. I. c. **) Glej »Drobtinice o pokristijanjenju Slovanov« v »Zgodovinskem zborniku«, III. pag. 150. hvaležno spominjali izrednega moža, o katerem je pel že španski cerkveni pisatelj Martin, škof brakarski (f 580): „da se raduje Panonec . . . Slovan (Sclavus); . . . ker po njegovem — t. j. svetega Martina — vodstvu spoznava Boga“**). God sv. Martina 11. dne meseca novembra je bil nekdaj v naših krajih zapovedan praznik. Že oglejski očak Nikolaj Donatus (1494—1497) je ukazal 18. novembra 1497, naj se praznuje god sv. Martina tudi po Kranjskem, da bo povsod enaka navada (pro consuetudine totius patriae). Ker so na Kranjskem že prej častili svetega škofa, kar priča mnogo njemu posvečenih starejših cerkva, ima očakov odlok brez dvojbe pomen, da naj se obhaja god sv. Martina v prihodnjosti kot zapovedan praznik. To nam potrjuje tudi zapisnik velikega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki prišteva 11. dan novembra zapovedanim praznikom. Stara cerkev sv. Martina na Trsteniku je stala do leta 1869. Bila je sicer čedna, toda pretesna, kar se je čutilo posebno ob kakem večjem shodu. Kedaj je bila sezidana, se ne ve. Lokalist Erbežnik pravi v nekem dopisu do vlade leta 181 L, da so jo zidale vasi Trstenik, Povije, Žablje, čadovlje in Pangršica. Po starem izročilu so jo začeli zidati na Orlu, kjer se še dandanes na Mehletovem svetu imenuje neki prostor „cerkvišče“. A kar so po dnevu zgradili — tako pripoveduje ljudska govorica — to so zjutraj našli sredi vasi, kamor so postavili pozneje cerkev. Stolp, ki je ostal neizpre-menjen tudi pri sedanji novi cerkvi, nosi ob vznožju letnico 1703, pri linah 1704. — Ob ka- nonični vizitaciji leta 1631. je bila cerkev v prav žalostnem stanu, kar smo že omenili v II. poglavju. Pozneje so jo popravljali ter prizidali leta 1713. na južni strani kapelo sv. Barbare. Lokalist Franc Šušteršič je razširil še severno stran, kapelo Matere božje, ter napravil zidan svod za pevski kor, ki je bil prej lesen. Tudi je dal prestaviti altar sv. Barbare razen svetniških kipov na mesto velikega altarja, ker je bil lepši ta altar v stranski kapeli, kjer je imela nekdaj sedež bratovščina sv. Barbare. Orientirana je bila cerkev> t. j. veliki altar je stal na vzhodni strani. " Poleg altarja sv. Barbare na epistelski strani je bil postavljen tudi altar sv. Primoža in Felicijana, kamor so leta 1754. dne 11. novembra slovesno uložili ostanke imenovanih dveh svetnikov. Pregledal in potrdil jih je ljubljanski knezoškof Ernest Amadej grof Attems. To se je zgodilo za časa preddvorskega župnika Franca Rabiča; na Trsteniku je tedaj bival kot kurat Bernard Götzl. — Vsi 4 altarji so bili v baroškem slogu narejeni. Prvotno v cerkvi v ni bilo altarja sv. Barbare. Pri kanonični vizitaciji leta 1631. se naštevata le dva stranska altarja: Matere božje in sv. Primoža in Felicijana. Tako je bilo tudi še o Valvazorjevem času, ker ta pisatelj omenja z velikim vred samo 3 altarje. Dne 12. novembra 1677 so sklenili trsteniški ključarji pogodbo s kiparjem Janezom Diringarjem, da bo naredil nova stranska altarja Matere božje in sv. Primoža in Felicijana. Veljal je vsak 150 gld. Kip sv. Martina iz stare cerkve je sedaj v znamenju sredi vasi na Trsteniku, Matere božjp kip s stranskega altarja v Babinem vrtu pod vasjo in sv. Barbare v Bašlju v Mešanovem znamenju. Taka je bila stara cerkev. Že leta in leta so govorili, da bo treba novo zidati. Podjetni Franc Marinšek se je konečno resno lotil težavnega dela, četudi mu je škofijstvo prvikrat odsvetovalo z ozirom na njegovo starost. Navduševal je župljane, da so pripravljali gradivo, medtem ko je sam zbiral denar s previdnim in modrim gospodarstvom. V ponedeljek križevega tedna leta 1869. so začeli podirati staro in potem na istem mestu zidati novo, lepšo in dokaj prostornejšo cerkev. Pri podiranju so naleteli na ostanke starejšega zidu, torej je bila cerkev že prej predelana. Po Faleschinijevem vzorcu za cerkev v St. Lambertu je naredil črtež inženir Karol Souvan iz Kranja in stavbeni mojster Janez Baptist Molinaro iz Škofje Loke je prevzel in vodil vso zidavo. Stroški za zidarsko delo, ne glede na gradivo in dovažanje, kar so oskrbeli vse župljani sami, so bili pre-računjeni na 5255 gld. Rado voljno so župljani zložili nad 1000 gld., po največ sta dala posestnika Jožef Pernč in Nikolaj Krničar. Od obresti tenetiške cerkve se je porabilo za zidavo 1065 gld. in pozneje pod Gregoričem za notranjo opravo še 200 gld. Nekaj so prispevali dobrotniki, katerim moramo prištevati tudi Jezerjane; darovali so namreč ves mecesnov les, kar se ga je potrebovalo za vrata in okna, ter mnogo smrekovih desk za odre. — Marinšek je zbral in prihranil do 22. maja 1871 vsega skupaj 6370 gld. Ce mislimo tudi na notranjo opravo, ki jo je preskrbel župnik Gregorič, ter računimo eno tretjino za gradivo in drugo za dovažanje ali tlako, potem se kaže. da bi bila nova cerkev stala približno kakih 20.000 gld., ako bi bilo treba vse najeti in plačevati. Vogelni kamen so slovesno uložili 9. maja 1S69. Pod milim nebom je takrat pridigoval duhovni svetnik Jožef Kerčon o pomenu cerkvenih obredov s posebnim ozirom na dnevno praznovanje. — Obrnjena je nova cerkev proti severu, pročelje z velikimi vrati je na južni strani; ob zapadni strani stoji zvonik z rdečo baroško streho, ki jo je dal napraviti lokalist Erbežnik. Kakšno sodbo bomo izrekli o novi cerkvi? Prav ugodno. Opazovavcu se hitro prikupi, bodisi da jo ogleduje zunaj, bodisi da prestopi prag in motri njeno notranjščino. Tloris ima podobo križa. Za vzorec je služila — kakor smo slišali — cerkev v Št. Lambertu, odkoder je prišel Marinšek na Trstenik. Zidava zelo spominja na trnovsko cerkev v Ljubljani, seveda je manjša in ne tako okrašena. Tudi tukaj so slogi nekako spojeni, romanski slog prevladuje. Znotraj je dolga 23-7 m, široka na sredi 12-25to in ravno tako visoka. Vsa zidava s svodi vred je jako spretno in lahno izvedena; skozi 8 velikih oken, ki so zgoraj zaokrožena, prihaja noter dovolj svetlobe. V ladiji je na vsaki strani po troje oken, v prezbiteriju po eno, na koru na vzhodni strani eno stolpu nasproti in eno spredaj na pročelju. Zunanji zidovi so bili že pod streho, ko je Marinšek zatisnil trudne oči za sedanji svet. Pri zidanju se ni pripetila nobena nesreča. Za prvo silo se je priredila mrtvašnica za kapelo, kjer se je obhajala do pozne jeseni med zidanjem božja služba; ljudstvo se je zbiralo pod milim nebom na pokopališču, ki se razteza na vzhodni strani zraven cerkve. Tista jesen je bila nenavadno mrzla. Na sv. Luka dan je padel že sneg. Zidarji so sredi cerkve zakurili, da so se greli med delom. Dne 24. oktobra 1869 je dekan Janez Reš, pooblaščen od škofijstva, blagoslovil cerkev, ki je bila do tedaj že toliko dodelana, da se je mogla v njej vršiti služba božja. Pridigoval je zopet župnik Jožef Kerčon iz Predasel. Ignacij Gregorič je zidanje nadaljeval in kiparsko delo naročil v Idriji pri, svojem znancu, umrlem kiparju in slikarju Juriju Tavčarju, ki je dosti srečno zvršil svojo nalogo. Altarji so trije, in sicer leseni: veliki sv. Martina, s kipom sv. Janeza Nepomučana na evangeljski strani, in sv. Ignacija lojolanskega na listovi strani. Stranski altar Matere božje s podobama sv. Joahima in sv. Ane, in altar sv. Barbare s soho sv. Katarine mučenice in sv. Lucije ob straneh. Narejeni so v romanskem slogu, ki ima vmes tudi več renesanških oblik; kake izredne umetniške vrednosti nimajo, vendar pa prav dostojno krase hišo božjo in delajo z zidavo in vso notranjo opravo celotno ugoden vtisk na gledavca. Tavčar je zgotovil za veliki altar tudi sliko sv. Martina, ker soha je odkrita po stari navadi na deželi le o velikih praznikih, potem krstilnik za 50 gld., nov božji grob za 230 gld. in okvir za stari križev pot, ki ga je oskrbel Marinšek leta 1856. za 140 gld. Vsega skupaj je prejel Tavčar 1440 gld. za svoje delo. — Prezbiterij ima tlak iz belega in črnega marmorja, ladija pa iz zelenkastega kamena. Prejšnje orgle je popravil in povečal Peter Rojc iz Pod-brezij za 378 gld. Leta 1883. je Gregorič naročil v Mengišu pri kamenoseku Janezu Zamjenu marmornato obhajilno mizo za 340 gld. Oskrbel je tudi veliki lestenec na sredi cerkve za 332 gld., dva manjša v prezbiteriju za ß0 gld., in preprogo pred altarjem za 29 gld. Pod njim se je porabilo 1050 gld. cerkvene glavnice. Leta 1874. je bila cerkev popolnoma dodelana. Gregorič je torej prosil tedanjega knezo škofa ljubljanskega, dr. Jerneja Vidmarja, da jo blagovoli posvetiti. Jeseni 11. oktobra 1874 na dan sv. Justine se je vršilo slovesno opravilo vpričo mnogo duhovnikov in neštete množice vernikov. Knezoškof je delil tudi zakrament svete birme. Pridigoval je predaselski župnik Jožef Kerčon. V veliki altar so uložili ostanke sv. Sekunda, sv. Diodore in sv. Evtro-pije. Pri zakristiji na zahodni strani velikega altarja viseča tablica nam pričuje o tem dogodku. Obletnica se obhaja vsako leto 3. nedeljo meseca oktobra ob obletnici posvečevanja vseh cerkva v naši škofiji. Takrat pričujoči verniki so se mogli udeležiti odpustka za eno leto, na dan obletnice morejo dobiti odpustek za 40 dni vsi, ki molijo v cerkvi po papeževem namenu. Leta 1899., ko je preteklo 25 let, odkar so začeli staviti novo cerkev, je povabil gospod župnik Janez Mikš gospoda duhovnega svetnika Jožefa Kerčona iz Predasel da je zopet — že četrtič na Trsteniku — pridigoval ob redki 4* slovesnosti. Drugi dan je bila za rajnega Franca Marinška, ustanovnika nove cerkve, črna sv. maša, h kateri so se sešli v obilnem številu hvaležni mu župljani. Krasen je bil 11. dan oktobra 1874 za trsteniško župnijo, ki si je preskrbela z velikim trudom in občutnimi žrtvami hišo božjo, ki ja moramo prištevati med lepše cerkve po deželi. Stari stolp, ki je za sedanjo cerkev prenizek — 16 ’5 m meri do lin in je pri linah 4’56 m širok — nosi 3 zvonove z glasovi: e, fis, ais = 1, 2, 4. Skozi spodnje krilo merijo 125 : 104 : 82 cm. Veliki tehta 16'20, srednji 11 in mali 5*48 stotov. Srednji se ne ujema dobro z velikim in malim. Napisi nam naznanjajo, kdaj in kje so bili uliti. Na velikem beremo spodaj ob robu: Anton Samassa La-baci 1827. Matheus Lombar, Jakob und Joseph Javernik, Martin Perne, Kirchenpröbste (ključarji). Podobe na njem so: sv. Martin, Kristus na križu, sv. Anton padovanski, Marijino vnebovzetje, sv. Margarita in sv. Feliks kanta-licijski. Zvonarju so dali zanj 1248 gld. 6 kr. konvencijskega denarja. Srednji nosi zgoraj pod krono napis: Ecce crucem Domini, fugite partes adversae, vicit leo de tribu Juda, radix David, Alleluja. (Glejte križ Gospodov, bežite sovražne stranke, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina, aleluja). — Zu Gottes Ehr bin ich geflossen, Marx Mathias Zechenter in Clagenfurth hat mich gegossen 1722. (V božjo čast sem tekel, M . . . M . . . Zechenter v Celovcu me je ulil.). Spodaj : Lucas Globotschnik, derzeit Pfarrer zu Höflein, Adam Hribar, Thomas Maly, Barthleme Gross, Urban Romia derzeit Zöchpröbs alda (. . . . tačas ključarji). Podobe: Sv. Martin, Kristus na križu, sv. Barbara, Marija pomočnica, na vrhu pod krono 9 angelskih glav. Na malem zvonu slove napis zgoraj: Vincenz Grollner goss mich in Klagenfurth 1830. {V. Gollner me je ulil v Celovcu 1830); spodaj: Kr. Schusterschitsch, Pfarrer, Martin Perne u. Fr. Uranizh, Kirchenpröbste. Podobe: Sv. Martin. Kristus na križu, sv. Florijan, rožnovenska Mati božja. — Do leta 1827. je veljal za veliki zvon sedanji srednji, izmed ostalih dveh je vzel