284
Refleksije
Dva svetova
Vse naše življenje se dandanes vsaj na videz in na zunaj čedalje bolj zaostruje v dvoje sovražnih, nespravljivih si naziranj: v idealistično pojmovanje sveta in pa v tako imenovani materialistični nazor. Na videz, pravim; kajti v zadnjem bistvu obeh nazorov, ki ju z vso načelno ostrostjo in doslednostjo izpovedujejo in izražajo morda samo najzavednejši, najbolj goreči pristaši tega ali onega. nazora, sta si ti dve naziranji samo prikrito medsebojno tehtanje moči, preizkušanje notranjih sil obeh nazorov, od katerih eden bo morda že v dogledni bodočnosti nadvladal in preoblikoval svet in življenje človeških množic.
Široke ljudske množice si stoje v tem velikem spopadu dveh miselnih svetov le motno in medlo opredeljene druge proti drugim; v njih ni one rezke in netolerantne načelnosti, ki nestrpno in nespravljivo odbija vsako drugo načelo, kakor vidimo to v prosvetljenih, s strastno vero prepojenih individuih. V bistvu množic, tudi radikalnih, je kompromis, to je, množice si uravnavajo in urejajo svoje življenje zmerom le po najrealnejših zahtevah tega življenja samega, kakor si človeško telo, v katerem sta misel in duh samo rezultanti zdrave tvari, prikraja svoje življenje vsem mogočim klimatskim, socialnim in drugim elementarnim zahtevam; šele, če je zadoščeno tem potrebam, je človeško telo dostopno tudi drugim nad-minimalnim potrebam. In če dandanes ljudske množice nimajo dela in kruha, bodo samoumevno terjale najprej dela in kruha. Vsi današnji propovedniki in tolažniki, ki jim govore o duhu, o ljubezni, o medsebojni strpnosti, pa jim ne ustvarijo poprej pogojev za te visoke in lepe stvari, so podobni prevejanim cinikom ali pa malo-umnim naivnežem, ki nočejo ali ne morejo vedeti, da beseda, ki ni meso postala, nikoli ne preobrača sveta, nikoli ne krepi in ne razširja nazora, marveč vzbuja v množicah le zaničevanje in odpor.
Ta ugotovitev se zdi dandanašnji važna posebno za tiste, ki menijo, da se dado množice za trajno voditi in obdržati samo na temelju nekih načel in nekih abstraktnih zahtev in to tudi tedaj, če se ta načela in te zahteve ne prikrajajo in aktivno ne prenašajo v realno in tvarno življenje množic. In takih „voditeljev" je danes na svetu več nego kdajkoli; marsikje, posebno v manj naprednih zemljah, tudi uspevajo in bodo še uspevali, dokler se gladne množice ne bodo zdramile iz uroka svojih leporečnih „voditeljev". Zakaj v množicah je zmerom močnejši od njih logično-miselne abstraktne sposobnosti njih nezavedni nagon, lastnost, ki z jasnovidno nezmotljivostjo loči jalovo besedo od rodovitnega dejanja. Ta nagon veli, da danes, ko se bije tako usoden boj za odločitev sveta, še malo ne bo odločal nazor  sam,   pa če  še tako  logično  zgrajen  in  obstrt  s  toliko  tradicijo,   marveč
samo dejanje, to se pravi tisti nazor, ki ima več plodne in prožne, aktivne in osvajajoče življenske sile v sebi. Na svetu zmagujejo samo nazori, katerih pot je zaznamovana s krvjo žrtev vernih pristašev in gorečih mučenikov; zmagujejo samo nazori, ki so za človeka in ne proti njemu. In v današnjem tako zaostrenem, in kdo ve, če res tako nujnem spopadu obeh navedenih nazorskih svetov bo na kraju krajev — to množice nagonsko prav dobro slutijo — odločil samo oni nazor, ki ima v sebi več tiste magične sile, da so ljudje sposobni žrtvovati zanj vse svoje koristi, pa naposled celo svoje življenje.
Če pa s tega zrelišča pogledamo današnjo družbo, se nam odkrije presenetljiv paradoks, ki kaže, kako malo se v današnjem praktičnem življenju množic krijeta oba nazora. Vidimo, da so idealistično usmerjene množice dandanes prav tako zmaterralizirane kakor materialistično orientirane; da se dostikrat celo pri njih voditeljih ne krije njih nazor z njih praktičnim življenjem. Kako se besedniki teh množic cesto vdajajo lagodnemu in tako sodobnemu oportunizmu, pozabljajoč, da je vprav oportunizem najbolj smrtonosen črv za vsak nazor; kako čudno slepi so za neodložljive nujnosti časa, kako brezčutni za razbolele rane množic, kako vi-sokodušni v besedah, kako skopi v dejanjih! Na drugi strani pa materialistično usmerjene množice, ki so po mnenju njih nasprotnikov (posebno pri nas!) itak samo čreda brezdušnih bestij, pokončevalcev družbe, rušilcev držav, brezredna tolpa in drhal. To „tolpo in drhal" vidimo, kako trpi, gine mučena in trpinčena, umira za svoja načela. Za kakšna načela? Za načela svojih zločinskih nagnjenj, pravijo nasprotniki, iz živalskega pohlepa, da bi si prisvojila čim večji kos kruha na svetu, tako pravijo. Ali pa je mogoče, da bi človek trpel nečloveške muke in končno dal tudi svoje življenje iz takih nagibov. To bi bil psihološki nesmisel. AHi ni verjetneje, da vodijo te materialistične množice v muke in umiranje višji in plemenitejši nagibi, da nosijo v sebi nesmrtni sen vseh dragocenih ljudi in duhov na svetu, sen o pravičnejšem in pravilnejšem redu na zemlji na temelju modrega prastarega biblijskega izreka o delu in hrani. In ta nesmrtni sen in ta živa vera bi morala družiti — tako bi človek sodil — vse množice sveta, ne pa jih razdvajala. In resnično jih more razdvajati danes samo nekdo, ki je usodno slep za deroči tok sodobne misli, ki blodi kot tujec po realnem svetu, ki blodno meni, da je prvo nazor in drugo življenje in ne, da je vsak nazor samo služabnik življenja. In tako se nam ves današnji tako napihnjeni razkol in spopad dveh miselnih svetov na vse zadnje razodene kot nesporazum dveh svetov — sveta lagodne fikcije in utvare in pa sveta mučne in trde realnosti. Zakaj nazor je malo, dejanje je vse.
To tako preprosto in samoumevno resnico je, menim, treba ugotoviti s prostodušno in nepristrano odkritostjo in pravičnostjo, posebno v današnjem času mnogega potvarjanja, velikega hinavstva, poniglavega strahopetstva in premnogih laži.
F. Albrecht.
285