686
SILVIN SARDENKO:
NAGELJ Z BRATOVE GOMILE.
i.
Ixaj da moram jaz zopet pesmi peti o groben? Kaj da ne prisveti več veselja čas, kakor v prejšnjih dneh ?
Pa mi boste rekli: Zopet sanjaš smrt! Ah! Saj ne bi, bratje, ne bi bil potrt —
Ali, kdor je brata ljubil in izgubil takega kot jaz: ne bi radost zlata, solza bi srebrna zablestela mu v obraz!
2.
Ivan! Ivan!
Srce moje verno!
Sel bi v šumo
tiho, neizmerno,
Ivan! Ivan!
v enomer ponavljal
in odmev bi
klic mi moj odzdravljal.
Jaz bi mislil,
da se ti odzivaš,
da se v šumi,
kakor včasih, skrivaš . . .
Pa bi prašal:
Ali si še živ?
In odmev bi
odgovoril — živ!
Od rumenih vej šumi šelest, kakor da bi mimo šla bolest.
Rože krone sklanjajo do tal, kakor da je kdo na vek zaspal
Kdo je, rože prašajo, umrl? Tiho solzo jaz sem si otrl.
Sedaj ugasnit greš, ti zvezda mojih zvezd, ko se tako težko prijatelj najde zvest.
Kar hodi isto pot od lepih mladih let, le tisto ljubi se odkrito brez besed.
Preblažen oni čas, ko bil si še pastir, šumeči gozd tvoj dom, prijatelj  —  gorski vir. Jaz hodil v raj sem tvoj: Od trate cvet dehtel, iz šume kos je pel . Da nama le dehti, da nama le žgoli sva mislila — brez tuge.
Sedaj ni ptice več
in ni cvetice več,
da tebi pela bi,
da meni cvela bi . . .
Pojo, cvetd —  za druge.
6.
Gledala sva skozi Šumo; žar ni svetil od nikoder, ali včasih skozi drevje zasijal je košček moder z jasnega neba.
Ti si rekel skoraj plašen: Oče najin gleda naju! In odkrila sva se tiho, pokleknila kakor v raju, kjer je Bog doma.
687
7.
Nekdaj sva šla vseh Svetih dan tja, koder čuva sveti Vid mnog, miren prostor, z mahom krit, z bršljanom zelenim obdan.
Dejal si: Kaj gomil je, glej  —
a groba še nobenega
ni našega zelenega;
kako sva srečna še doslej !
A danes hodim ondi sam. Med sto in sto gomilami je ena govorila mi: Jaz brata tvojega imam.
Take snul si sanje: Kadar spet ozdravim, lep si dom postavim; materi bom vračal, sestri pa poplačal vse skrbi sedanje. Tudi tebe v gosti vabim na sladkosti.
Bog je slišal sanje: Večno te ozdravil, sam ti dom postavil. Materi zdaj vračaj, sestri pa poplačaj vse skrbi nekdanje. Tudi mene v gosti zvabi na sladkosti!
9.
Zvoni, zvoni,
sveti Kancijan!
Danes Ivan
zrl je zadnji beli dan.
In zazvonil
tak je prelepo,
kakor takrat,
ko Marija gre v nebo.
Preveselo,
sveti Kancijan!
Smrt je bridka,
grob pretožen in preran.
—  Jaz ne spremljam trupla v črno prst, dušo spremljam
v belo trumo rajskih vrst.
10.
Črna zemlja, zemlja črna, nenasitna mati ti, kaj življenj si že zagrebla, ali še ti dosti ni!
—   Molči, molči, prah človeški! Kaj sem vzela vam ljudem? Sama sem vam truplo dala, menda vzeti spet ga smem.
A prezgodaj spet ga tirjaš in obresti vse preveč; komaj vzraste, kakor roža, kličeš: Smrt! Kje tvoj je meč?
11.
Ne plakaj, mati! Imaš še sina enega. Ne jokaj, sestra! Imaš še brata enega. A jaz, pomisli, imel samo sem enega in nimam več nobenega.
12.
A čemu bi pred Teboj, modri Bog, še tožil, da si brata rožnih let v smrtni sen položil?
Saj ga nisem vreden bil, da bi gledal še ga, zanj Ti nisem hvale pel — zdaj pa sem brez njega.
Ali laglje nego prej pojem pesem vdano: V Svoji volji kakor z njim stori tudi z mano !
13.
O življenje, kaj je tvoja visokost in globokost? Lahna rosa lepih upov, kadar te živi mladost;
grenka kaplja strtih upov, ko izkusi te modrost; pest prahu in kup pepela, ko te sreča smrtna kost, O življenje, kak naj bodem v svatbi tvoji srečen gost?
14.
Ne plakaj, duša, nikar,
saj pojdeš kmalu za njim!
Poglej! Rumena jesen
že hodi skozi poljane,
počasi potok šumi
in skoraj v ledu zastane.
Že sanja drevje, poglej,
in komaj v sanjah se zgane,
že zadnji pevec hiti
v toplejše kraje neznane.
Ne plakaj, duša, nikar,
saj pojdeš kmalu za njim!
15.
In če se tudi sreča vsa
do tal poruši, jaz nosim vendar upanje
veliko v duši.
Dva bora zelenela sta
na jasni gori, golob je snežnobel sedel
na vsakem bori.
En bor je pal in en golob
odplul v daljave, ko drugi pade  —   drugi ptič
zbeži v višave.
Le čakaj, čakaj, Ivan moj!
Še nekaj Save poteče   —  pa se dvignem v dom nebeške slave.
16.
Umrl si.
En blagor manj na mojem vrti.
A dušo si mi obogatil:
Odslej se bom s pokojnimi
in z nebeščani rajši bratil,
ne bom tako več bal se smrti.
Umrl si.
Iu novih pesmi vir odklenil
iz duše moje si obilen:
Otožno pesem žubori,
in vendarle je čist, blažilen
ta vir — ne bo vseh mojih dni zagren
17.
Vse na svetu se zapušča
in pozabi vse, jaz pa tebe sem zapustil,
a pozabil ne.
Bratska tvoja pisma hranim
od nekdanjih let, ko jih zopet čitam, čitam,
vsa so nova spet.
Tvojo sliko zrem na steni
tak si, kot si bil: Ali naj bi solzo sreče,
ali tuge lil?
18.
Ne! Ni tako neutolažno po tebi moje žalje, saj niso toli neizmerne med nama te razdalje:
Ti z dušo svojo bivaš v Bogu, jaz z duhom sem pri Njem; ti sladko spavaš že v Gospodu, jaz v Njem živim in mrem.
19.
Slušaj, mojster kamnoseški, daj, izkleši kip nebeški  — Mater Doloroso! Zraven stik mi vdolbi zveličaven: Pol srca so nam odvzeli, ko so tebe v jamo deli, naj nebo nas spet očetno združi, rane vse zaceli!
^^s^^s^^a