Glasnik SED 48|1,2 2008 11 3 V prvem nadstropju Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) je od 22. novembra 2007 do septembra 2008 na ogled razstava z naslovom Zvoki Slovenije: od ljudskih godcev do avsenikov. Pod tem naslovom avtor razstave, etnomuzikolog mag. Igor Cvetko, sicer kustos za duhovno kulturo v SEM, predstavlja številne teme, odpira vprašanja in kaže na nujnost nadaljnjih raziskovanj in predstavitev. Na za četku nam avtor razstave ponuja pregled glasbil kot zgodovinskih glasbenih presežnikov z obmo čja Slovenije. Ta temelji na razmerju predstavljenih zgodovinskih virov (glas- bil) do najdb na drugih geografskih in etni čnih obmo čjih. Razstavljeni so viri, ki se kot endemi čne in tudi sicer poseb- ne vrste uvrš čajo na zemljevid širšega evropskega prostora: koš čena piš čal iz jame Divje Babe, dve kosti z vdolbenimi luknjicami, brnivka, vaška situla z upodobljeno panovo pi- š čaljo, haloška žvegla, ropotulje, psalterij (kot t. i. slovenski oprekelj) z upodobitvami na freskah, vejnati rog. Eksponati so edinstveni in zanimivi, sicer postavljeni v absolutno pozi- cijo, ki dopuš ča le malo prostora domnevam o časovno zelo oddaljenih in težko dokazljivih pojavih. Panjske kon čnice so tisti zgodovinski dokumenti, ki nam za 19. stoletje konkretneje ne predstavljajo le posameznih ljud- skih glasbil, temve č tudi god čevske zasedbe. Na tem mestu razstava prikazuje god čevstvo v slovenskem etni čnem prosto- ru. Sledi postavitev šolsko »iz čiščenih« (sredi 20. stoletja tudi terensko dokumentiranih) god čevskih zasedb, ki sovpadajo z današnjo splošno podobo o ljudski glasbi. Rezijanski duet citire in bunkule, bovški/istrski trio, tamburaški ansambel in prekmurska banda so prvi eksponati na razstavi, ob katerih lahko poslušamo njihove (dokumentirane) zvoke. Fotografi - je ljudskih godcev, postavljene med razstavljene god čevske zasedbe, zaradi svoje nadnaravne pove čave u činkujejo zelo živo in tako posredno oživljajo glasbila kot neme eksponate. Če je bil prejšnji razstavni prostor minimalisti čno oblikovan in je puš čal prostor za glasbila in njihove zvoke, naslednji tok razstave vsebinsko in estetsko preusmeri v god čevstvo s konca 19. in z za četka 20. stoletja. Tu so na vpogled raz- li čne priložnosti iz kme čkega in mestnega življenja, ki jih je spremljala glasba. Razvejanost god čevskih oblik in glasbenih udejstvovanj se kaže tudi v premišljeno oblikovanih panojih: na gosto postavljene fotografi je od dale č delujejo kot nepre- gleden pejsaž dogajanj, šele od blizu pa opazimo združbe, ki delujejo glasbeno in ob glasbi: godce in glasbila, vpete v glasbena društva (tamburaštvo), sokolstvo in orlovstvo, pro- slave, nabore, prvomajske povorke, sprevode, predstavitve folklornih skupin, poroke, šege, kot so pust, fl orjanovo ... Nato razstava pripelje »do avsenikov«, kot to obeta že na- slov. Tu prikazano novejšo god čevsko tradicijo iz srede 20. stoletja odraža popularizacija harmonike in vse spremljajo če spremembe v glasbi, njeni družbeni vlogi, prenosnikih zvoka, medijih ... Igor Cvetko v središ če razstave postavi harmoniko, ki jo najprej spoznamo od znotraj: njene sestavne dele in tipe. Ker se je harmonika uveljavljala ob odlo čilnih tehnoloških spremembah, je eden med razstavnimi prostori namenjen tu- di predmetom (fonografu, radijskemu sprejemniku …), ki so harmoniko povezali z ljudmi: tokrat glasba ni ve č samo nepo- sredno doživetje ob zabavi in plesu (npr. na veselici), temve č je tehnološko posredovan glasbeni dogodek. Zgodovinsko dogajanje je povzeto s predstavitvijo zgodbe Mihovih god- cev z Gorenjskega kot zgodbe o zgodovinskem spreminjanju vloge glasbe in godca, vzpostavljanju odnosov ljudska glasba – oder, ljudski godec – »koncertni« poslušalec, uvajanju petja k instrumentalni glasbi, uveljavljanju god čevstva kot zvez- dništva, obla čilne podobe in nove estetike. * Dr. Urša Šivic, dipl. muzikol., asistentka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, 1000 Ljubljana, Novi trg 2. E-naslov: ursa@zrc-sazu.si Razstave Urša Šivic* ZVOKI SLOVENIJE: OD LJUDSKIH GODCEV DO »AVSENIKOV« Razstava o ljudskem v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani Godčevsko tradicijo iz srede 20. st. odraža popularizacija harmonike. Foto: Marko Habič, SEM, 2008 Godčevske zasedbe in ljudski godci. Foto: Irena Destovnik, 15. 12. 2007 Glasnik SED 48|1,2 2008 11 4 Razstave Urša Šivic Zgodba Mihovih godcev in kronološki seznam nastajajo čih narodno-zabavnih ansamblov pripeljeta do viška, do dveh osrednjih ustvarjalcev: Ansambla bratov Avsenik (leta 1953) in harmonikarja Lojzeta Slaka (leta 1963). Oba zaznamujejo – izbrani iz množice obstoje čih – zelo eksplicitni razstavljeni predmeti, kot so, na primer, inštrumenti, nagrade in albumi, vsi pa pripovedujejo o pomembnosti omenjenih zgodb. Igor Cvetko ta del razstave kon ča leta 1963, ko je Lojze Slak za čel bolj vidno delovati, torej takrat, ko se za čenja druga č- no obdobje druga čne »ljudske«, narodove – narodno-zabav- ne glasbe. Cvetko skozi priprta vrata odstre vpogled tudi v raz voj novodobnega god čevstva med slovenskimi izseljenci; predstavi glasbene pojave (instrumentalne narodno-zabavne zasedbe z dodanimi, »tujimi« instrumenti, ameriško, tako imenovano clevelandsko polko, risanke s podloženo narod- no-zabavno glasbo), ki so se pod vplivom spoja druga čnih kulturnih in družbenih okolij oblikovali v slovenskih izse- ljenskih sredinah v 20. stoletju Čeprav razstava z naslovom Zvoki Slovenije: od ljudskih godcev do avsenikov obeta predvsem prikaz zvo čnosti, pa je ta le njen cilj. V zvo čne podobe nas tako vpeljujejo najrazli č- nejše vzporedne teme: godci, glasbila, tehni čne aparature in družbeni vidiki. Eksponati na razstavi so premišljeno izbrani, saj ne predstavljajo le predmetov kot takih, temve č sporo čajo zgodbe o zgodovini, dogodkih in ljudeh. Po zaslugi obliko- valca razstave Dušana Podgornika so predmeti smiselno in estetsko postavljeni v manjše enote in hkrati vpeti v celotni prostor. Razstava Igorja Cvetka in Slovenskega etnografskega muzeja zgodovinsko široko, vsebinsko razgibano in slikovito predstavlja oblikovanje izbranih slovenskih instrumentalnih zvo čnosti. Ob tem spontano prikazuje zgodovinski spoj ljud- ske in narodno-zabavne glasbe. Je ena redkih razstav, ki se z narodno-zabavno glasbo ukvarjajo ne obremenjeno – dru- ge stroke jo še vedno prezirljivo obravnavajo kot množi čno glasbo – ji s tem priznavajo zgodovinskost in jo nenazadnje umeš čajo med osrednje slovenske zvo čnosti. Slovenski etnografski muzej je za postavitev stalnih zbirk pod skupnim naslovom Med naravo in kulturo leta 2007 na pred- ve čer mednarodnega praznika muzealcev prejel V alvasorjevo priznanje za leto 2006. Priznanje je vsekakor zasluženo, kajti vsebinsko je stalna razstava izredno pestra in obsežna. Zara- di drugih obveznosti si je nisem ogledala takoj, vendar sem prepri čana, da imajo muzejske vsebine trajnejšo vrednost in ni zato ni č narobe, če se prvi vtisi malce »uležejo«, pravi pa oblikujejo nekoliko pozneje. Pozneje sem si razstavo ogledala ve čkrat, nekoliko bolj sem se posvetila razdelku z naslovom Drugi viri in na čini preživljanja – Obrt. Najve č moje pozor- nosti je pritegnila rekonstrukcija čevljarske delavnice. Pojem obrt zajema izdelovalno, predelovalno in storitveno gospodarsko dejavnost. Sestavljajo jo številne obrtne pano- ge, katerih nosilci so strokovno usposobljeni posamezniki, od mojstra preko pomo čnika do vajenca (Bogataj 2005: 375). Slovenci so se skozi stoletja ukvarjali z izredno velikim šte- vilom razli čnih obrti, 1 z nekaterimi bolj, z nekaterimi manj množi čno. Predvsem za doma čo obrt je bilo zna čilno, da so jo opravljali kot dopolnilno dejavnost (v času založništva npr. čevljarstvo v okolici Trži ča), ro čno (od tod tudi ime roko- delstvo, predvsem zna čilno za obdobje cehovstva do srede 19. stoletja), da zanjo ni bilo potrebnih velikih kapitalskih 1 O tem pri čajo mnoge strokovne knjige, nekdanja in sedanja stanovska združenja, arhivsko in muzejsko gradivo, televizijske oddaje, projekti, prireditve ipd. vložkov (v nasprotju z npr. modrotiskarsko dejavnostjo) in posebnih delavnic, ker se je dejavnost praviloma odvijala v sklopu drugih vsakdanjih opravil (tako vlogo doma če obrti prikazujejo nekatere etnološke razstave, postavljene v avten- ti čnih ambientih etnoloških nepremi čnih spomenikov, npr. v Pocarjevi doma čiji v Radovni in v Kav čnikovi doma čiji v Zavodnjah. Po drugi strani pa so se razvile številne obrti, za katere so bili potrebni podjetniška žilica, ve č znanja, kapi- tal za nakup opreme ter opredeljen trg. Tovrstni obrtniki so z izdelovanjem ve čje koli čine izdelkov za vsakdanjo rabo, ki jih ljudje doma niso znali sami narediti, oskrbovali prebival- stvo tudi zunaj doma čega kraja oz. obrtnega okoliša (tržiški čevljarji so se že v 19. stoletju delili na tiste, ki so izdelovali »ufrimane« čevlje, to je čevlje po meri, in na tiste, ki so delali za neznanega kupca obutev za »kolekturo«). Obrt je bila razvita tako na podeželju kot v mestih. Muzejski svetovalec, mag. Andrej Dular, avtor razdelka o obrti, zara- di omejenega prostora v SEM ni mogel prikazati vseh obrti. Med tistimi, ki jih je na uvodnem panoju naštel in opredelil kot »proizvodne obrtne dejavnosti, ki iz naravnih in umetnih materialov izdelujejo polizdelke za nadaljnjo obdelavo in iz- delke za osebno in splošno rabo«, je izbral devet precej raz- li čnih zvrsti: modrotiskarstvo, o čemer je pred leti že izdal obsežen muzejski katalog (Dular 2000) in barvarstvo, pletar- stvo, precej znane suhorobarstvo ter lon čarstvo in pe čarstvo, čevljarstvo in kovaštvo. Med storitveni in dokaj mladi obrtni veji sodita slikarstvo in pleskarstvo, med bolj mestno obrt pa * Mag. Tita Porenta, prof. zgod. in univ. dipl. etnol., muzejska svetovalka, Muzeji radovljiške občine, Linhartov trg 1, 4240 Radovljica. E-naslov: titaporenta@gmail.com Razstave Tita Porenta* PREDSTAVITEV ČEVLJARSKE OBRTI NA STALNI RAZSTAVI SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA