VSI RAZLIČNI, VSI ENAKOPRAVNI: SPREMEMBA OSNOVNIH NAČEL NORMATIVNE KONTROLE Zlata Dimec Oddano: 15.04.2001 – Sprejeto: 22.05.2001 Izvirni znanstveni članek UDK 025.342 Izvleček Pariška načela so uvedla enotno značnico, ki naj bi omogočila izpolnitev zbirne funkcije kataloga in je kasneje postala ključni element za izvedbo Univerzalne bibliografske kontrole. Nekateri nacionalni pravilniki, ki so nastali po sprejetju pariških načel, so ta določila zelo dosledno upoštevali, nekateri (najbolj znana so seveda angloameriška katalogizacijska pravila) pa so vztrajali pri značnicah v obliki, ki je jezikovno najbližja uporabniku. Iz istih krogov izvira tudi mnenje, da sodobna tehnologija omogoča ustrezno povezovanje različnih značnic za isto entiteto, prek interneta pa tudi bistveno lažji dostop do normativnih zbirk in izbiro najustreznejših zapisov. Zamisel je dobila podporo v okviru IFLE in tako je delovna skupina za revizijo Smernic za normativne in napotilne vpise pripravila popravljeno izdajo z naslovom Smernice za normativne zapise in napotila, ki temelji na zgoraj navedenem konceptualnem premiku. Namesto enotne značnice, ki sicer ohranja svoj pomen v okviru določenih katalogizacijskih pravil, pa za mednarodno povezovanje uvaja pojem verificirane značnice. To sicer ne pomeni obvezne spremembe pravil za oblikovanje značnic in dejansko je možno uporabnikom omogočiti izpise po izbiri tudi, če ostanemo pri dosedanjih pravilih. Vsekakor pa študija IFLE o funkcionalnih zahtevah za bibliografske zapise nakazuje nove usmeritve in seveda nova priporočila na celotnem področju katalogizacije. Ključne besede: katalogizacija, katalogizacijska pravila, značnica, normativna kontrola Original scientific article UDC 025.342 Abstract To enable the collocation function of the catalogue, the uniform heading was introduced by the Paris Principles, and later on became one of the key elements for the Universal Bibliographic Control project. Some national cataloguing rules, based on the Paris Principles, considered their provisions quite strictly, while others (e.g. AACR) insisted on establishing headings preferably in the language closest to the users. From the same AACR community arose the idea that the modern technology will link different headings for the same entity and enable access to authority files on the Internet in order to choose the most appropriate authority records. Supported by IFLA, this conceptual change resulted in the project for the revised edition of Guidelines for authority and reference entries which is now ready under the new title Guidelines for authority records and references. The uniform heading is keeping its meaning within the same cataloguing rules but authorised heading is introduced as relevant for linking authority records internationally. It does not prescribe any change of the existing rules for establishing headings, and different displays can still be made available to users. The IFLA study on functional requirements for bibliographic records however settles for new provisions in the whole area of cataloguing. Key words: cataloguing, cataloguing rules, uniform headings, authority control DIMEC, Zlata: All different, all equal: changing basic principles of the authority control. Knjižnica, Ljubljana, 45(2001)1-2, xx-xx 1 Uvod Pariška načela (Načela, 1961, str. 110-117) so uvedla princip enotne značnice, ki naj bi omogočila izpolnitev obeh funkcij abecednega imenskega kataloga, kot sta določeni v 2. načelu: 2.1 Iskalna funkcija: ali knjižnica ima knjigo ali drugo obliko knjižničnega gradiva, ki jo označuje: a) avtor in stvarni naslov ali b) samo stvarni naslov, če avtor na publikaciji ni naveden, ali c) ustrezno nadomestilo za naslov, če avtor in stvarni naslov nista primerna ali ne zadoščata za identifikacijo 2.2 Zbirna funkcija: a) katera dela določenega avtorja ima knjižnica b) katere izdaje določenega dela ima knjižnica Kasneje je enotna značnica postala eden izmed ključnih elementov za izvedbo univerzalne bibliografske kontrole, ki naj bi omogočila izmenljivost podatkov med knjižnicami. 7. načelo (Načela, 1961, str. 112) govori o izbiri enotne značnice, ki '… naj praviloma bo najpogostejše rabljeno ime (ali oblika imena) ali najpogosteje rabljeni stvarni naslov, ki se navaja v izdajah katalogiziranih del ali v omembah priznanih avtoritet'. Določilo 7.1 podrobneje razloži: 'Kadar so izdaje izšle v več jezikih, naj se v splošnem da prednost značnici, ki sloni na izdajah v originalnem jeziku; ako pa v katalogu ta jezik praviloma ni rabljen, lahko značnica izhaja iz izdaj in navedb v enem izmed tam praviloma rabljenih jezikov.' Iz tega določila vidimo, da so sestavljalci načel le upoštevali neposredne uporabnike kataloga in njihovo potrebo po čim lažji dostopnosti podatkov, kamor sodi tudi uporaba njim znanega jezika. Ker so pariška načela služila kot osnova za oblikovanje nacionalnih katalogizacijskih pravilnikov, lahko preverimo, v kolikšni meri so bila priporočila upoštevana. Za ilustracijo bomo primerjali nekaj osebnih značnic glede na to, kako jih obravnavajo pri nas rabljena Kalanov pravilnik Abecedni imenski katalog (Kalan, 1967, v nadaljnjem besedilu AIK67) in Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga E. Verone (Verona, 1986, v nadaljnjem besedilu PPIAK), angloameriška katalogizacijska pravila (v nadaljnjem besedilu AACR2R) ter nemška pravila (Regeln für die alphabetische Katalogisierung in wissensschaftlichen Bibliotheken, 1993, v nadaljnjem besedilu RAK). Upoštevana so tudi določila iz priročnika PREKAT (PREKAT, 2000), v katerem je zapisana dejanska katalogizacijska praksa v slovenskem vzajemnem katalogu. Izbor značnic za primerjavo sloni na predpostavki pariškega načela 7.1, da so za uporabnika kataloga najbolj problematična imena avtorjev iz tujega okolja in v tujem jeziku in/ali pisavi.. Kot bomo videli iz primerov, se za nekatera tovrstna imena po tradiciji uporablja latinska oblika. Zato smo v primerjavo uvrstili naslednje avtorje, ki jih verjetno ni potrebno podrobneje predstavljati: • papež Janez Pavel II • Homer • Konfucij • Rabindranath Tagore • Jevgenij Jevtušenko Pravilniki Imena AIK67 PPIAK PREKAT RAK AACR2R papež Janez Joannes Paulus II Iohannes Paulus Joannes Paulus Johannes Paulus John Paul II, Pope Pavel II -papež II, papež II, papež II, 22.3B3 in 22.8 157 131/1 (81/7) 13.2.3.b) 341 Homer Homerus Homerus Homerus Homerus Homer 152 103 13.2.4.1.a) 328 22.3C Konfucij Confutius Confucius - - Confucius 147 129/1 22.3C Rabindranath Tagore, Tagore, - - - Tagore Rabindranath Rabindranath 147 129/1 Jevgenij Jevtušenko Evtušenko, Evgenij Aleksandrovič Evtušenko, Evgenij Aleksandrovič - Evtušenko, Evgenij A. 306 Evtushenko, Evgenii ali 16 85/2 Yevtushenko, Yevgeny 22.3C.2 Kot lahko vidimo iz zgornjih primerov, v Sloveniji sicer nekoliko zvesteje upoštevamo prvi del načela 7.1 ter kasnejša načela Univerzalne bibliografske kontrole, vendar nam enako kot pragmatični angloameriški skupnosti pri značnicah za imena neevropskega porekla in 3 v nelatinični pisavi zelo prav pride drugi stavek tega načela. V AIK67 je v členu 147 celo določilo, ki izrecno povzema drugi stavek iz pariškega načela 7.1: 'V splošnem dajemo prednost avtorjevemu poimenovanju v obliki, kakršno navajajo izdaje njegovih del v originalnem jeziku; ako pa ta jezik normalno v naših katalogih ni rabljen, lahko za značnico povzamemo avtorjevo ime iz izdaj v enem izmed jezikov, ki so v katalogu načeloma rabljeni.' (Kalan, 1967, str 35). Kot primer navaja značnici za Konfucija in Tagoreja. PPIAK pa v členu 85/2 navaja, da za enotno značnico (predvsem pri starejših avorjih) lahko uporabimo tudi obliko, ki se sicer razlikuje od tiste v izvirnih izdajah njihovih del, a je v splošni uporabi v biografskih, bibliografskh in drugih priznanih priročnikih (Verona, 1986, str. 147). Za imena papežev tako pri nas velja določilo, da značnico oblikujemo v latinščini, kar po tradiciji velja tudi za starogrške avtorje. Latinizirano ali evropeizirano obliko pa uporabljamo tudi pri nekaterih neevropskih avtorjih, primer za to sta ravno Konfucij in Tagore. Poseben problem predstavlja različna transliteracija iz nelatiničnih pisav, kar je razvidno pri primeru za ruskega avtorja. 2 Normativna kontrola V zadnjih letih se tudi pri nas večkrat uporablja izraz normativna kontrola. V okviru univerzalne bibliografske kontrole zaseda normativna kontrola pomembno mesto, saj obsega segment značnic, torej dostopnih elementov v katalogu. Z izrazom označujemo tisti del katalogizacije, s katerim zagotovimo upoštevanje pariškega načela 5.2. To pravi, da zbirno funkcijo kataloga izpolnimo s pomočjo enega vpisa za vsako knjigo pod enotno značnico, kadar se navajajo različne oblike avtorjevega imena ali stvarnega naslova …' (Načela, 1961, str. 111). Za vsakega avtorja in vsako delo torej določimo enotno značnico in izdelamo ustrezna napotila (kazalke) z oblik, ki jih nismo izbrali za enotno značnico. Enotna značnica omogoča, da vsa dela določenega avtorja v katalogu najdemo z eno potezo. Če iskanje začnemo z drugačno obliko imena, nas kazalka usmeri k enotni značnici. 2.1 Smernice za normativne in napotilne vpise (Guidelines for authority and reference entries, 1984 – GARE) Ko se je v okviru Univerzalne bibliografske kontrole uspešno zaključila uvedba mednarodnega standardnega bibliografskega opisa (ISBD) za izdelavo enotnih bibliografskih opisov, je bilo potrebno pozornost usmeriti na področje dostopnih elementov. Za enotno oblikovanje normativnih in napotilnih vpisov, ki naj bi zagotavljali njihovo mednarodno izmenjavo, so bila tako leta 1984 izdane Guidelines for authority and reference entries (Guidelines for authority and reference entries, 1984, v nadaljnjem besedilu GARE), ki so v slovenščini izšle 1998 z naslovom Smernice za normativne in napotilne vpise (Smernice za normativne in napotilne vpise, 1998). IFLA je že leta 1978 oblikovala delovno skupino, ki je imela tri naloge (Smernice za normativne in napotilne vpise, 1998, str. VII): 1) da pripravi specifikacije za mednarodni sistem normativne kontrole, ki bo ustrezal bibliografskim potrebam knjižnic; 2) oblikuje format UNIMARC za izmenjavo normativnih podatkov; 3) razvije metode za učinkovito izmenjavo normativnih podatkov. Delovna skupina je v prvi fazi na podlagi raziskave določila, katere vrste vpisov in katere podatkovne elemente bo vključila v Smernice. Odločili so se tudi, da bodo Smernice zaenkrat vsebovale določila le za osebna imena, korporacije in enotne naslove anonimnih del. Poudariti je treba, da GARE predpisujejo samo obliko vpisov, ne pa tudi sam izbor in oblikovanje enotne značnice. Za ta postopek Smernice napotijo na nacionalne katalogizacijske pravilnike (Smernice za normativne in napotilne vpise, 1998, str. VII) oz. na priporočila IFLE kot so npr. Names of persons (Names of persons, 1977), Anonymous classics (Anonymous classics, 1978) ali Form and structure of corporate headings (Form and structure of corporate headings, 1980). Poudarja tudi obveznost nacionalnih bibliografskih ustanov, ki so v okviru Univerzalne bibliografske kontrole dolžne poskrbeti za enotne značnice avtorjev s svojega območja (Smernice za normativne in napotilne vpise, 1998, str. IV). Seveda pa enotna značnica nastopa v strukturi vpisov in je navedena tudi med definicijami: 'Značnica, določena v obliki, ki se mora uporabljati brez variantnih oblik, kadarkoli se značnica pojavlja v bibliografskem opisu' (Smernice za normativne in napotilne vpise, 1998, str. 1). 2.1.1 Vrste vpisov po GARE Delovna skupina za pripravo Smernic je za prvo fazo do končnega cilja -učinkovitega mednarodnega sistema normativne kontrole -postavila izdelavo priporočil za elemente standardiziranega normativnega vpisa. Smernice tako določajo tri vrste vpisov: normativni vpis, napotilni vpis, pojasnjevalni vpis. Ker Smernice v tej fazi določajo obliko vpisov v tiskani obliki, so ti prilagojeni listkovnemu katalogu. Značilnost normativnega vpisa je, da je njegov osnovni dostopni element enotna značnica, da se torej v listkovni obliki začne z enotno značnico. Poleg nje pa lahko vsebuje še npr. opombe, navedbo virov, ki so nam pomagali pri določanju enotne značnice, in seznam variantnih značnic, s katerih je treba izdelati ustrezna napotila (kazalke in/ali vodilke). V listkovnih katalogih se pri nas ti vpisi niso uporabljali, čeprav jih PPIAK v členu 86/1 omenja kot koristne v primerih, ko nek avtor uporablja več imen (Verona, 1986, str. 148). Pač pa so kazalke in vodilke v obliki kataložnih vpisov na listku služile kot izjemno enostaven in učinkovit pripomoček pri vodenju uporabnika po katalogu. V računalniškem katalogu pa je situacija nekoliko drugačna, saj za vsako enoto knjižničnega gradiva zadostuje en sam bibliografski zapis. Ta namreč vsebuje vrsto dostopnih elementov, po katerih je možno iskanje. Enako velja za normativne vpise. GARE zato npr. v členu 2.4 omenjajo, da so elementi napotilnega vpisa že vključeni v normativni vpis in lahko z uporabo ustreznih ločil nakažemo izdelavo potrebnih napotil. Če pokažemo s primerom razliko med normativnimi/napotilnimi vpisi v listkovnem katalogu in normativnim zapisom v računalniškem katalogu: normativni vpis za papeža Janeza Pavla II (enotna značnica in nekaj kazalk) v listkovnem katalogu JOHANNES Paulus II, papež < Janez Pavel II, papež < John Paul II, Pope < Ivan Pavao II, papa itd. napotilni vpisi v listkovnem katalogu Janez Pavel II, papež John Paul II, Pope Ivan Pavao II, papa > JOHANNES Paulus II, papež > JOHANNES Paulus II, papež > JOHANNES Paulus II, papež Če uporabnik v listkovnem katalogu išče po variantni značnici, je iskanje vedno dvostopenjsko. Kazalka ga napoti na enotno značnico, pod katero bo našel vse bibliografske enote tega avtorja. normativni zapis (izbor polj) v računalniškem katalogu 200 #0$aJoannes Paulus $dII $cpapež 400 #0$aJanez Pavel $dII $cpapež 400 #0$aJohn Paul $dII $cPope 400 #0$aIvan Pavao $dII $cpapa Če iskanje po avtorju vključuje tako polje 200 kot 400, bo uporabnik računalniškega kataloga lahko prišel do bibliografskih enot tega avtorja ne glede na to, katero obliko bo vpisal pri iskanju. Od vmesnika je odvisno, ali bo poizvedbi takoj sledil izpis bibliografskih enot ali pa najprej izpis podatkov iz normativnega zapisa z dodatnimi opcijami (npr. če uporabnik išče po variantni značnici, lahko dobi na izbiro izpis vseh bibliografskih enot tega avtorja ali samo tiste, v katerih je naveden v tej variantni obliki). 2.2 Mednarodni projekti s področja normativne kontrole Od izida GARE je minilo 17 let, ki so prinesla izjemen razvoj tehnologije, vključno z internetom. IFLA je leta 1990 izdala UNIMARC za normativne podatke (UNIMARC/Authorities, 1991). Računalniški katalogi so zamenjali listkovne in so dostopni širšemo krogu uporabnikov. Izmenjava bibliografskih zapisov med knjižnicami je postala običajna, ni pa zaživela izmenjava normativnih zbirk. Glavni razlog za to je preprost: ob še tako jasnih priporočilih, da pri izbiri enotne značnice damo prednost obliki, ki jo določi pristojna nacionalna bibliografska ustanova, vsi katalogizacijski pravilniki tega ne upoštevajo, ampak značnico prilagodijo jeziku svojih uporabnikov. Omenili smo že, da je ta možnost sicer navedena v pariškem načelu 7.1, vendar je načela Univerzalne bibliografske kontrole niso podprla. Vendar pa prihaja do razhajanj pri določanju enotne značnice celo pri uporabi istega pravilnika, lep primer za to sta ameriška in britanska različica angloameriških katalogizacijskih pravil. Primer takega razhajanja: LAWRENCE, D.H. (David Herbert) britanska različica LAWRENCE, D.H. ameriška različica in za primerjavo še: LAWRENCE, David Herbert slovenska različica Edini kolikor toliko uspešen projekt izmenjave normativnih zapisov poteka med Kongresno in Britansko knjižnico in se imenuje Anglo-American Authority File (AAAF) (Oddy, 1996, str. 35). Kot je videti iz zgornjega primera, pa imajo pri usklajevanju nemalo težav, čeprav uporabljajo ista pravila, resda v britanski in ameriški izdaji. Dejstvo je, da se knjižnice oklepajo 'svojih' enotnih značnic in jim ne ustreza prilagajanje na ljubo univerzalni bibliografski kontroli. Velike razlike v katalogizacijskih pravilnikih so se zelo dobro razkrile tudi pri evropskem projektu AUTHOR (Zillhardt in Bourdon, 1998). Projekt je vodila Bibliotheque nationale de France, sodelovale pa so še Britanska knjižnica ter nacionalne knjižnice Belgije, Španije in Portugalske. Sodelujoče knjižnice so prispevale svoje normativne zapise, izdelane v skladu s svojimi nacionalnimi katalogizacijskimi pravilniki in v nacionalnem formatu MARC, ki so bili preneseni v UNIMARC in v prototipu podatkovne zbirke dostopni prek Z39.50. Primerjava je pokazala veliko raznolikost, ki je izhajala tako iz različnih katalogizacijskih pravil kot tudi iz razlik pri samem oblikovanju normativnih zapisov. Tako npr. v nekaterih normativnih datotekah sodelujočih knjižnic ni bilo normativnih zapisov za sestanke, za enakovredne vzporedne značnice je ena knjižnica izdelala en sam zapis, druga pa več zapisov itd. Rezultati teh projektov so otipljiv dokaz, da je pojem enotne značnice skoraj poljubno raztegljiv. Iz tega dejstva pa izhaja tudi pragmatično mnenje, ki ga že nekaj let v vrsti člankov in prispevkov izraža B. Tillett, da nima smisla vztrajati pri načelu, ki se v praksi tako ali tako ne izvaja. Pomembneje se ji zdi, da zagotovimo povezavo med obstoječimi normativnimi zapisi za istega avtorja in/ali isto delo oz. izrazno obliko dela. Ta povezava je možna prek Mednarodne standardne normativne številke (International Standard Authority Data Number – ISADN), ki je bila sicer predvidena kot del normativnega zapisa po GARE. Vendar zaradi previsokih stroškov ni prišlo do izvedbe, torej ustanovitve mednarodne organizacije za dodeljevanje teh številk, zato jo večinoma nadomeščajo lokalno dodeljene številke oz. identifikacijske številke normativnih zapisov. Trenutno se s tem problemom ukvarja Delovna skupina za funkcionalne zahteve in številčenje normativnih zapisov pri IFLI (FRANAR) (Tillett, 2000). Namesto normativne kontrole B. Tillett zato predlaga izraz kontrola dostopa (access control) (Tillett, 1996). Pri normativni kontroli določimo enotno značnico in izdelamo vse potrebne kazalke z variantnih značnic. Te kazalke usmerjajo na enotno značnico in so ji torej podrejene. Kontrola dostopa pa naj bi omogočila, da bi obliko in pisavo značnice za prikaz lahko poljubno izbirali izmed vseh obstoječih in enakovrednih normativnih zapisov za istega avtorja ali isto delo, pač glede na potrebe posameznih uporabnikov. 2.3 Smernice za normativne zapise in napotila (Guidelines for Authority Records and References, 2001 - GARR) Ta koncept je razviden tudi iz osnutka nove izdaje Smernic za normativne in napotilne vpise, ki bodo kmalu izšle pod naslovom Guidelines for Authority Records and References (Guidelines for Authority Records and References, 2001, v tisku, v nadaljnjem besedilu GARR). Sprememba naslova izhaja iz dejstva, da v računalniških katalogih praviloma niso potrebni zapisi za napotila, ker jih je možno izpisati oz. prikazati direktno iz normativnega zapisa. Nova izdaja vsebuje primere normativnih zapisov tudi za avtorska dela (predvsem glasbena), serijske publikacije in pravna dela. V uvodu je še vedno omenjeno določilo Univerzalne bibliografske kontrole, da je nacionalna bibliografska ustanova odgovorna za vzpostavitev normativne oblike značnic za osebne in korporativne avtorje s svojega območja. Poudarjeno je, da se je v teh petindvajsetih letih izjemno povečalo sodelovanje med knjižnicami, tako v okviru posameznih držav kot na mednarodnem nivoju. K temu je večinoma pripomogel ekonomski položaj, saj so bile prisiljene k zmanjšanju stroškov obdelave in so razvile celo vrsto aktivnosti, s katerimi poskušajo racionalizirati te postopke. GARR upoštevajo tudi novo terminologijo, ki jo je uvedla študija IFLE o funkcionalnih zahtevah za bibliografske zapise (Functional requirements for bibliographic records, 1998): omenjene so entitete delo, izrazna oblika, oseba in korporacija, na katere se lahko nanašajo normativni zapisi. V obdobju od izida GARE dalje je IFLA uspela izpolniti tudi nekaj preostalih nalog, ki si jih je zadala na področju normativne kontrole. Omenili smo že izid UNIMARC/A in delovno skupino FRANAR. Predhodnica te delovne skupine je bila Delovna skupina za minimalni nivo normativnih zapisov in ISADN, ki je leta 1998 analizirala obstoječe normativne zapise več knjižnic in predlagala vključitev dodatnih obveznih elementov v UNIMARC/A (Mandatory data elements, 1998). Ta skupina je ob analizi tudi uradno zapisala mnenje, ki smo ga že navedli pri B. Tillett (ki je bila sicer članica delovne skupine), da je nesmiselno vsiljevati rabo univerzalnih enotnih značnic. Izkušnje namreč kažejo, da katalogizacijski pravilniki pač vztrajajo pri taki obliki značnic, ki najbolj ustreza uporabnikom iz določenega okolja. Tako je to mnenje postalo veljavna usmeritev IFLE in temu so bile prilagojene tudi druge aktivnosti v okviru Sekcije za katalogizacijo. Tako je npr. namesto nove izdaje Form and structure of corporate headings (Oblika in struktura korporatvnih značnic) delovna skupina raje pripravila pregled prakse v posameznih okoljih (Structure of corporate name headings, 2001). Enotna značnica ohranja svoj pomen v okviru uporabnikov določenih katalogizacijskih pravil. Seveda pa je bilo ob tem posebej poudarjeno, da je treba vso pozornost preusmeriti na povezovanje enakovrednih normativnih zapisov. Tako bi omogočili, da si uporabnik sam izbere izpis značnic oz. celotne vsebine normativnih zapisov v določenem jeziku in/ali pisavi. S tem pa dejansko lahko razširimo dostopnost podatkov tudi za uporabnike z drugega jezikovnega območja. GARR prinašajo torej novo pojmovanje enotne značnice, ki izgublja svojo univerzalnost. Zato je bil namesto nje uveden nov izraz 'authorised heading', kar bi lahko prevedli kot verificirana značnica. V definiciji GARR (str. 2) je opisana kot 'uniform controlled heading for an entity' torej 'enotna kontrolirana značnica za entiteto'. To je značnica, ki je bila določena v skladu z uporabljenimi katalogizacijskimi pravili in ni nujno enaka značnici, ki jo za entiteto (osebo, korporacijo, delo) določi pripadajoča nacionalna bibliografska ustanova. 3 Spremembe v katalogizaciji Nove Smernice napovedujejo seveda veliko spremembo na področju organiziranja dostopa do podatkov v knjižničnih katalogih. Konceptualna sprememba je jasna, sama izvedba pa še ne, in za učinkovito delovanje je to ključnega pomena. Povezovanje normativnih zapisov še ni zaživelo, trdnejšo osnovo zanj pa bodo, upajmo, prinesli rezultati delovne skupine za FRANAR. Če predpostavimo, da se vse razvojne spremembe dogajajo v prid uporabniku, lahko pravičeno pričakujemo, da bodo spremembe zanj vsekakor pozitivne. Seveda je prvo pravilo, da uporabnik ne sme občutiti zapletenosti sistema, ki ga uporablja. To je treba upoštevati pri oblikovanju uporabniškega vmesnika. Tu pa se osredotočimo na spremembe v postopku katalogizacije. Normativna kontrola predstavlja težji del katalogizacije, saj je intelektualno in časovno zahtevnejša od izdelave bibliografskega opisa. Kakšne bodo spremembe pri delu katalogizatorjev, je seveda odvisno od marsičesa. B. Tillett opisuje nekaj možnih scenarijev, po katerem bo delal katalogizator (Tillett, 2000): 1) Katalogizator pri oblikovanju bibliografskega zapisa pride do faze, ko mora oblikovati značnico. Najprej preveri, ali ustrezen zapis že obstaja v lokalni podatkovni zbirki. Če ga tam ni, sproži iskanje v mednarodni normativni datoteki, ki je virtualna – iskanje v resnici poteka prek Z39.50 v številnih normativnih podatkovnih zbirkah, ki so dostopne na internetu. 2) Če za entiteto že obstaja normativni zapis ali celo več zapisov, ga/jih katalogizator pregleda in oceni, ali kateri ustreza lokalnim katalogizacijskim pravilom. a) Če je zapis ustrezen, ga prevzame v svoj lokalni katalog, obenem se izvrši prenos v lokalni format, zapis dobi lokalno identifikacijsko številko, ohrani pa se tudi identifikacijska številka izvirnega zapisa. Katalogizator lahko po potrebi zapis tudi popravi (npr. doda kako opombo, variantno značnico itd.). b) Če zapis za entiteto sicer obstaja, vendar bi bilo preveč dela s popravljanjem, katalogizator sicer izdela nov zapis, vendar v njem ohrani identifikacijsko številko že obstoječega zapisa. 3) Če zapis za entiteto ne obstaja, katalogizator izdela nov zapis, ki se shrani v lokalni podatkovni zbirki in je na razpolago drugim katalogizatorjem v isti ali drugi knjižnici. V 2. točki obstaja še cela vrsta različic, tudi glede na to, ali katalogizator pripravlja nov bibliografski zapis ali prevzema že obstoječega, s katerim je že povezan ustrezen normativni zapis oz. več zapisov. Je pa vprašljivo, ali preverjanje vseh razpoložljivih zapisov ni časovno zahtevnejše kot pa izdelava novega. Scenarij tudi ne omenja ISADN, ki bi postopek bistveno olajšala. Predvidevamo lahko, da se zaradi opisanega obrata na področju normativne kontrole katalogizacijski pravilniki ne bodo množično spreminjali, saj smo ugotovili, da že zdaj večinoma predpisujejo obliko značnic, ki je uporabnikom jezikovno blizu. To gotovo velja za angloameriška pravila. Zavedati pa se je treba tudi, da GARR ne zapovedujejo prehoda na drugačne značnice, ampak pravzaprav rešujejo konceptualno konfliktno situacijo na področju normativne kontrole v zadnjih štiridesetih letih. Pač pa lahko premislimo, kaj to pomeni za prihodnost slovenskih katalogizacijskih pravil in predvsem za trenutno situacijo, ko se ravno pripravljamo na uvedbo modula za normativno kontrolo v slovenskem vzajemnem katalogu COBIB. Omenili smo že, da pri nas bistveno zvesteje upoštevamo pariška načela in določila Univerzalne bibliografske kontrole. Zdaj se nam odpirata dve osnovni možnosti: 1) ostanemo pri dosedanji praksi. Ker smo pred kratkim sprejeli odločitev, da pri določanju značnic za tuje avtorje v čimvečji meri upoštevamo ustrezne nacionalne bibliografije oz. normativne podatkovne zbirke, smo s tem naredili celo korak stran od najnovejšega trenda; 2) spremenimo dosedanja pravila in v ospredje postavimo tako obliko enotnih značnic, ki je najbližja slovenskemu uporabniku. Prednosti in pomanjkljivosti obeh možnosti so npr.: Ad 1) Prednosti + Zagotovljena je kontinuiteta glede na število dosedanjih zapisov. + Prihranimo si dodatno izobraževanje knjižničarjev (če odštejemo izobraževanje na področju izdelave normativnih zapisov, ki pa nas čaka v vsakem primeru). + Ker še ni jasno, ali bo povezovanje normativnih zapisov res kmalu in uspešno zaživelo, ne tvegamo morebitnih negativnih posledic take odločitve. + Tudi v okviru enega samega normativnega zapisa je možno organizirati izpis glede na potrebe oz. želje uporabnikov, če ustrezno dopolnimo strukturo normativnega zapisa. Za primer lahko uporabimo zgoraj naveden normativni zapis v formatu UNIMARC/A: 100/9-11: slv 200 #0$aJoannes Paulus $dII $cpapež 400 #0$aJanez Pavel $dII $cpapež 400 #0$aJohn Paul $dII $cPope 400 #0$aIvan Pavao $dII $cpapa Normativni zapis ima v polju 100 oznako, da je jezik kazalogizacije slovenščina. To pomeni, da so v slovenščini opombe, ne pa, da gre za enotno značnico v slovenščini. Pač pa lahko tako polju 200 kot poljem 400 dodamo podpolje (npr. $z) s šifro za jezik značnice: 100 z/m 9-11: slv 200 #0$aJoannes Paulus $dII $cpapež $zlat 400 #0$aJanez Pavel $dII $cpapež $zslv 400 #0$aJohn Paul $dII $cPope $zeng 400 #0$aIvan Pavao $dII $cpapa $zcro Te oznake nam lahko pomagajo pri izpisu ustreznih značnic glede na jezik uporabniškega vmesnika (npr. v angleški različici ima značnica v angleščini lahko prednost pri izpisu) in glede na druge opcije, ki jih vmesnik nudi uporabniku. Pomanjkljivosti - Vedno več bo zapisov, izdelanih v skladu s starimi pravili, kar je vedno ovira in argument proti kakršnimkoli spremembam. Ad 2) Prednosti + Ker šele začenjamo z vzpostavitvijo normativne kontrole, lahko koncept oblikujemo v skladu z novim trendom. + Pravila bi bila nekoliko enostavnejša, kar bi olajšalo izobraževanje knjižničarjev. Pomanjkljivosti - Pripraviti je treba nova pravila in izobraziti aktivne knjižničarje. - Negotovost izvedbe: - struktura ISADN še ni določena, povezovanje prek lokalnih identifikacijskih številk je manj zanesljivo; -o stroških lahko ta trenutek samo ugibamo, gotovo pa ne bodo zanemarljivi; - predvidevamo lahko, da bo vsaj za nekatere entitete na voljo cela vrsta različnih normativnih zapisov, njihovo preverjanje glede ustreznosti pa je lahko enako časovno zahtevno kot izdelava novega zapisa. 4 Zaključek Kot smo že omenili, nova usmeritev IFLE ni obvezujoča, ampak samo ugotavlja dejansko stanje na področju nacionalnih katalogizacijskih pravil. Priznava ga kot ustreznega, ker je možno na drugačen način poskrbeti za izvajanje Univerzalne bibliografske kontrole. Čas bo pokazal, kako in če sploh bo zaživela opisana izmenjava normativnih zapisov. Zato je seveda prav, da v Sloveniji ta razvoj spremljamo, ni pa nujno, da se prehitro zaženemo v spreminjanje pravil, posebno če do istih ciljev lahko pridemo tudi drugače. Vsekakor pa se je potrebno zavedati, da se na področju katalogizacije dogajajo še druge velike spremembe, ki bodo skupaj verjetno povzročile nastanek nove paradigme. Velik korak naprej pomeni model entitet in bibliografskih odnosov, predstavljen v Funkcionalnih zahtevah za bibliografske zapise. Ko bo dokončana tovrstna študija tudi za normativne zapise, bo verjetno lažje izdelati nove ustrezne standarde, priporočila in pravila. Tem bi seveda nujno sledil nov slovenski katalogizacijski pravilnik. Citirani viri 1. Anglo-American cataloguing rules (1998). Revised ed. Chicago: American Library Association. 2. Anonymous classics: a list of uniform headings for European literature (1978). London: IFLA. 3. Form and structure of coporate headings (1980). London: IFLA [Slovenski prevod: Oblika in struktura korporativnih značnic (1998). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica]. 4. Functional requirements for bibliographic records: final report (1998). München: Saur [Slovenski prevod: Funkcionalne zahteve za bibliografske zapise (2000). Ljubljana: FF] 5. Guidelines for authority and reference entries (1984). London: IFLA. 6. Guidelines for authority records and references (2001). München: Saur (v tisku). 7. Kalan, P. (1967). Abecedni imenski katalog. Ljubljana: Društvo bibliotekarjev Slovenije: Narodna in univerzitetna knjižnica. 8. Mandatory data elements for internationally shared resource authority records: report of the IFLA UBCIM Working Group on Minimal Level Authority Record and ISADN (1998). Frankfurt: IFLA UBCIM Programme. Pridobljeno 6.5.1999 s svetovnega spleta: http://www.ifla.org/VI/3)p1996-2/mlar.htm 9. Načela, sprejeta na mednarodni konferenci o katalogizacijskih načelih v Parizu oktobra 1961 (1961). Knjižnica, 5(1-4), xx-xx. 10. Names of persons: national usage for entry in catalogues (1977). 3rd ed. London: IFLA. 11. Oddy, P. (1996). Bibliographic standards for the new age. Library review, 45(2), xx-xx. 12. PREKAT: priročnik za enostavno uporabo katalogizacijskih pravil (2000). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. 13. Regeln für die alphabetische Katalogisierung in wissensschaftlichen Bibliotheken (1993). 2., überarbetitete Aufl. Berlin: Deutsches Bibliotheksinstitut. 14. Smernice za normativne in napotilne vpise (1998). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. 15. Structure of corporate name headings: examples contributed by the members of the Section on Cataloguing (2001). Frankfurt: IFLA UBCIM Programme. 16. Tillett, B. (1996). Cataloguing rules and conceptual models. Dublin, Ohio: OCLC. Pridobljeno 27.03.2000 s svetovnega spleta: http://www.oclc.org:5064/~emiller/misc/tillett.html 17. Tillett, B. (2000). Authority control on the web. Washington, D.C.: Library of Congress. Pridobljeno 14.02.2001 s svetovnega spleta: http://lcweb.loc.gov/catdir/bibcontrol/papers_tillett.html 18. UNIMARC/Authorities (1991). München: Saur. 19. Verona, E. (1986). Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga. Dio 1, Odrednice i redalice. 2. izmijenjeno izd. Zagreb: Hrvatsko bibliotekarsko društvo. 20. Zillhardt, S., & Bourdon, F. (1998). AUTHOR project: transnational application of national authority files: final report. Paris: Bibliotheque nationale de France. Zlata Dimec je zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici, v Bibliotekarskem raziskovalnem in razvojnem centru, kot raziskovalka za področje katalogizacije. Naslov: Turjaška 1, 1000 Ljubljana Elektronski naslov: zlata.dimec@nuk.uni-lj.si