zerreifit                diePriesterkleider
(Schonberg, Pieriot lunaire, Rote Messe.)
smatral, če si sledil tekstu, piccolovo nenadno figuro, ki se ff in v dvaintridesetinkah požene navzgor, za šumeče trganje tkanin in svečeniške obleke! Še bolj abstraktne stvari se dado na ta način glasbeno izraziti. Tako boš v isti skladbi razumel čisto klavirski vložek po besedah »Den Wein, den man mit Augen trinkt, giesst naclits der Mond in Wogen nieder«:
(Schonberg, Pierrot lunaire, Mondestrunken.)
Nujno ga boš občutil kot valovanje mesečine na zemljo, in če imaš bogato fantazijo, boš čutil še kaj več, recimo neko opojno melanholijo mesečne noči itd. Ni je skoro ne abstraktne, ne konkretne stvari, ki bi ti je glasbenik na ta način ne mogel pričarati v fantazijo s primeroma enostavnimi sredstvi, ki včasih nikakor niso »posnemanje objektivne narave«, nego povsem fantazija, sugestivno posredovane predstave v območju naturalizma. Takih primerov bi iz operne in instrumentalno spremljane glasbe lahko naštel še na stotine. V to vrsto spadajo nekako tudi vodilni operni motivi, ki se dado cesto razumski izločiti iz glasbenega telesa in fiksirati po svoji simboliki (prokletstvo, smrt, domotožje itd.).
(Dalje)
Opombe k Horatijevi poetiki
Anton Sovre
Stotero teženj imajo ljudje, modruje Horatius v uvodni pesmi k prvim trem knjigam svojih poezij, stotero poti, da ustrezajo nemirnega srca željam: športnik si išče v dirkali-škem prahu sloves in ime, politik snubi javnost, da bi mu z glasovnico pomagala do oblasti in časti: posestnik prekomorskih plantaž si polni kašče z blagoslovljenim obrodom, skromni kmetic zadovoljno prekopava borno reber: trgovec se ne
plaši morskih viher, samo da mu od kupčije raste kup, častivec udobnega življenja pa sanjari v hladu in posluša šumot studenca ob časi svetle starine: vojniku je povšeči bojni trušč in zvok fanfar, lovec si v mračnem gozdu gasi lovsko strast. A jaz — jaz pa živim daleč od hrupne vsakdanjosti, muzam veren svečenik; po svetih logih mi tiho stopa korak; vilinske zbore gledam in novo pesem si pojem.
Pesnik postavi le-tu z energično kretnjo osmim poklicem devetega nasproti: poklic lirskega pesnika. Horatiju je poleg drugih stanov tudi pesništvo posel, ki utegne dajati življenju zadostno vsebino ter je vreden ugleda in upoštevanja. To je bilo Rimcem povsem novo, zlasti še za lirsko poezijo. Bili so pretrezni praktiki, da bi bili mogli umeti tako neplodno vbadanje delomržnih posto-pačev, kot so uboge poete ljubeznivo nazivali. ,Poeticae arti honos non erat,' čitamo v suhi kon-stataciji pri starem Katonu, ,si quis in ea re stu-debat, grassator vocabatur.' Horatius je bil prvi, ki se je kot pevec aiolskih ritmov zavestno lotil težke naloge, da bi izpodkopal temu neupravičenemu naziranju tla. Boj je bil trd, in marsikak vzdih o ,ujedljivem zobu zavisti' je čuti iz njegovih stihov. Ali pesnik je zmagal: po osemnajstih letih razočaranj in nad se mu sproži v zaključni pesmi tretje knjige Od ponosen vzklik: ,Non omnis moriar, multacpie p ar s mei vitabit Libiti-nam.'                                                                 \
V   Odah prikazuje Horatius formalno dovršenost, kakršno zaman iščeš pri ostalih rimskih lirikih. Ž njimi je dvignil svoje ime za vse čase nad temo pozabljenja. In vendar se nam v Odah ne odkriva njegov pravi obraz: zakaj kljub stremljenju po izvirnosti je — tudi vsebinsko — vse preveč odvisen od grških vzorov. Ves svoj je šele v Satirah in Pismih. Tu so mu kot sad lastnih izkušenj poleg študija grške modrosti dozoreli njegovi tako prikupni praktično filozofski nazori o življenju. Kot z odra ti gleda na gomazeče vrvenje sveta, pod seboj pa predrzava zdaj z lahno ironijo, zdaj s trpkim sarkazmom, nikoli pa ne s strupeno zlohotnostjo človeške navade, razvade in napake, pa še sebe samega včasih ošvrkne. On ni čemerikav godrnjač, da bi človeka mrazilo v njegovi bližini: kot zagovornik prečiščenega epiku-rejstva ti v lagodno mikavni obliki priporoča uživanje posvetnih dobrot po načelu ,aureae me-diocritatis', ki ga čuva pred asketsko svetobež-nostjo prav tako kakor pred mekužno razvrat-nostjo. S tem svojim modrovanjem o življenju si je napisal Horatius potni list za ves svet, vse dobe in vse narode.
V   drugi knjigi Pisem se bavi pesnik zgolj s premozgavanjem slovstvenih vprašanj. Zbirka je iz časa, ko je utegnil pisec kot petdesetletnik, torej že na kraju svojega literarnega delovanja, pregledati razvojno pot svoje in rimske poezije sploh. Naravno je, da ga je le-tu mikalo ugotoviti odnose moderne do pesniškega snovanja starejših dob. V tretjem, to je zadnjem pismu druge knjige pa razvija predvsem na osnovi Aristotelove teo-
182
rije svoje nazore o slovstveni umetnosti s posebnim ozirom na dramo. Pri tem ima namen, kakor se sam nazorno izraža, opravljati posel ,kot streže mu osla, ki jeklo ostri, dasi sama ne reže', z drugimi besedami, biti hoče mlajšemu rodu ,učitelj, kako si bogati duha, kod išči hraniva talentu, kaj prija okusu, kaj ne, kam vodi stremijivost, kam zmota'.
Današnjemu okusu se zdi izprva nekako tuje, da je vlil Horatius rezultate svojega premišljevanja, izkustev in študija o nalogah slovstvene umetnosti v vezano besedo, pa še v obliko pisma: kajti kot tako je smatrati njegovo razpravo: saj ji je sam dal naslov ,Ad Pisones' — nadpis ,De arte poetica' je iz druge, kesnejše roke —, pri čemer misli prejkone izobraženega ljubitelja poezije Kalpurnija Pisona, konzula 1. 15. pr. Kr., in pa njegova sinova. Toda, da se je odločil za obliko pisma, ni čudno, ker ima — kakor sploh vse Horatijeve satire in epistule — tudi ta napotek značaj ,sermonis\ to se pravi, namen lahkotno kramljajočega razgovora, a za to literarno zvrst je po antični teoriji edino pripravna posoda — pismo. Pa tudi uporaba poetične namesto prozaične forme ni za to vrsto snovi v Horatijevem času nikaka novost: predhodnika v tem sta mu bila Lucilius (Sat. IX) in Accius (Didascalica in Pragmatica). Sploh pa ne smemo pozabiti, da je bilo antično naziranje o odnosih snovi do oblike čisto drugačno mimo našega. S kakšnimi občutki bi mi pač prelistavali, recimo, Vebra, če bi nam serviral svoj sistem filozofije v — heksametrih, kot ga je svojim n. pr. Lucretius, kako bi nam zvenele teorije modernih zvezdoslovcev v stihih, kot obravnava svojo astronomijo Manilius, da omenim le dva poljubna zgleda izmed zastopnikov stare didaktične poezije? Neposredno pobudo za izbor stihične oblike pa je dal Horatiju grški gramatik Neoptolemos, ki je nemara v didaktični pesnitvi popularno obdelal Aristotelovo in Theo-phrastovo poetiko. Verjetno je namreč, da se Horatius z Aristotelovo teorijo ni seznanil neposredno, temveč prek tega njegovega populariza-torja, kakor se da sklepati po notici pesnikovega tolmača Porphvriona, ki pravi: ,Congessit prae-cepta Neoptolemi de arte poetica, non quidem omnia, sed eminentissima.'
Razprava je naslovljena, sem dejal, na trojico Pisonov. Le-ti so se najbrž obrnili ob kaki priliki do Horatija s prošnjo, naj jim on, ki je, ako sploh kdo, upravičen soditi o literarnih vprašanjih, razkrije zakone pevske umetnosti. Horatius je želji ustregel: objavil je ,sermo' ter ga res upotil na naslov svojih treh prijateljev, kot je razvidno iz nagovora v začetku poetike. Vendar se zdi, da je hotel s tem izvršiti le bolj akt vljudnosti, traktat pa da je namenil sploh vsem in vsakomur, ki se je ali šele mislil posvetiti poeziji ali pa je nemara že pred tem poskušal ježo na Parnas. Kjerkoli se namreč v nadaljnjem z direktno besedo obrača do kake osebe, je ta, izvzemši štiri

mesta, zgolj namišljen poslušavec, kot predstavnik vseh onih, ki so bili pesnikovega pouka bodisi željni, bodi potrebni. To dejstvo opravičuje, mislim, mojo, rekel bi, samovoljnost v slovenskem prevodu, izražajočo se v tem, da sem postavil fin-giranega učenca tudi na tista mesta, ki merijo v izvirniku na katerega izmed Pisonov, tako da leteli sploh ne omenjam.
Lahkotni ton literarnega pomenka, v katerem se Horatijeva poetika giblje, je vzrok, da dela na videz vtis razmrščenosti, oziroma da se zdi princip miselne razvrstitve nejasen. Ali baš v tem je značilna poteza ,sermona\ Pesnik se zavestno ogiblje pedantnosti v razpredelbi in nalašč zastira prehode med poedinimi omiselji, da se vrste dozdevno v neprisiljenem, ohlapnem zaporedju, kakor je tudi v izobraženem, estetsko kultiviranem razgovoru navada. V resnici pa je delo, kot bomo v naslednjem videli, kaj premišljeno disponirano, in sicer po takrat splošno znanih načelih retorike. Brez osnove je potemtakem domnevanje, da je navidezno skrotovičenost zakrivila potvorjena preoddaja teksta in da bi bilo treba zategadelj iz vestne partije v njem premestiti. Z druge strani pa bi bilo zopet absurdno misliti, da bi poet ne bil zmogel logične razporedbe baš v razpravi, kjer tako poudarno opozarja na potrebo strumne dispozicije.
Poskusov o rešitvi razpredelbnega principa je več, med njimi v podrobno segajoči shema E. Nor-dena (Herm. XL 481—528), ki se opira vseskozi na retorična načela. Tega se držim v svojem prevodu z malenkostnimi spremembami začasno tudi jaz, čeprav vidim, da je ponekod malce nasilno skonstruiran. Ker je razčlemba traktata bodisi za delo v šoli, bodisi za zasebni študij neobhodno potrebna, Nordenov shema pa večini le težko dostopen, ga postavim neizpremenjenega le-sem. Po Nordenu se deli razprava, in to po pravici, v dva dela, ko jih prvi govori ,de arte poetica', drugi ,cle poeta'. Podrobna razčlenitev pa je tale:
I DE ARTE POETICA 1-294
A de partibus artis poeticae  1—130
1  de argum. tractatione  et  inventione   1—41
2  de dispositione 42—44
3  de elocutione 45—130
a)  de verbis singulis 45—72
b)  de   verbis   continuatis   (=   metris)   73—85
c)  de   verborum   coloribus   86—130.
B  de  generibus  artis  poeticae.  131—294 transitio 131—135
1  epos 136—152
2  drama 153—294 propositio 153—155
a) grške   zvrsti   (eidr))   156—250
a) tragedija  in komedija   156—219 §) satirski  igrokaz  220—250
183
b) sinkriza  grške in  rimske drame 251—294 «) v obliki 251—274 /S) v zvrsteh 275—294.
II DE POETA 295-476
transitio   295—505   +   propositio  306—508
A  de instrumentis poetae 509—332 B  de officio   poetae   353—346 C de  perfeeto   poeta   347—452 D de insano poeta 452—476.
Na osnovi te dispozicije hočem podati v naslednjem jedrovit posnetek misli, poudariti in osvetliti nadalje pesnikova glavna estetska načela, obenem pa postaviti nekatera v paralelo z modernim  naziranjem  o  stvareh  slovstvene  umetnosti.
/ de arte poetica:
A de partibus artis poeticae: pesnitev bodi ,simplex et urnim' — enotna, brez motečih primesi in naveskov, ki ne sodijo v njen sldog (1—24) ter v vseh svojih delih enakomerno dognana (25—37): to zmore le, kdor se loteva nalog, ki ne presegajo njegovih zmožnosti: le takemu se posreči dober razpored in pravi jezikovni izraz (38—41): ob dobri dispoziciji stoji na slehernem mestu to, kar je baš tam potrebno (42 do 44): za učinkovito jezikovno obdelavo je treba spretnega izbora besed (45—72), ustrezajočega metra (73—85), prilagoditve besednega izraza vsebini in značaju nastopajočih oseb (86—118): snov si utegneš izposoditi ali tudi izmisliti (119 do 127), kar je vsekako teže in nevarne je mimo prvega (128—130).
B de generibus artis poeticae: prehod: pri obdelavi znanih snovi se ne drži krčevito predloge, če hočeš biti količkaj izviren (131—135): v epos ne skušaj zajeti preobširnega kompleksa iz mitologije, da ti sramotno ne omahne polet (136—139): ravnaj se marveč po Homerju, ki si zastavlja na videz skromno nalogo, pa jo vendar s silo invencije ter ekonomno umerjeno obravnavo tako čudovito dovrši (140—152): drama zahteva za pravilno risanje značajev, da poznavaj pesnik značilne lastnosti vseh starostnih stopenj (153 do 178): za tehnično plat dramatizacije je važna pravilna podelitev na dejanje in poročilo (179 do 188): drama bodi ne prekratka ne predolga, ,deux ex machina' nastopaj le, če je višja sila za razplet res nujno potrebna, dialog se pleti kvečjemu med tremi osebami (189—192): važen faktor v drami je zbor, ki pospešuj kakor samostojen igravec potek dejanja (193—201): zbor je zaradi izroclkov v glasbi na žalost mnogo trpel (202—219): satirski igrokaz tvori osrednjo zvrst med tragedijo in komedijo, zbog tega zahteva posebno pažnjo v tehniki, zlasti pa v dikciji, da ne pade v burleskno robatost glume (220—250): dramatski verz je jamb-ski trimeter (251—258), ki pa so ga rimski dramatiki v svoji malomarnosti ali nevednosti in pa zbog nekritične samodovoljnosti občinstva dogrda zmaličili (259—269): edino sredstvo proti temu zlu je neprestan študij in posnemanje klasičnih grških
I vzorov (270—274): rimski pesniki so prevzeli sicer vse vrste grške dramatske umetnosti (275 do 284) in poskusili celo samostojno obdelovati domače snovi, toda grešili so s formalno mahedra-vostjo (285—289): zato bodi pa mlajši pesniški rod glede tega tem skrbne j ši (290—294).
II de poela:
A de instrumentis poetae: prehod: Demokritova trditev, da je genialnosti svojstvena večja ali manjša ekstravagantnost, daje puhloglavim pesnikavtom povod za prismuknjeno iz-prevračanje svoje zunanjosti (295—305): mi pa ostanimo rajši trezni ter se ozrimo po resničnih pogojih za pesniško ustvarjanje (306—308): predvsem je pesniku potrebna življenjska modrost (309), do katere mu pomore med drugim resen študij filozofije; ta mu zbudi stremljenje po nravstvenih idealih, le-ti zopet mu omogočajo ustvarjanje tehtovitih slovstvenih del, ki učinkujejo po svojem jedrenem zadržaju kljub morebitni formalni pomanjkljivosti mnogo globlje nego oblikovno sicer dovršena, po vsebini pa opuhla pesnitev (310—322): oboje, idealno stremljenje in čut za oblikovno lepoto družijo v sebi Grki, v tem ko se Rimec že od mladih nog zavaja v materia-lizem (323—332).
B de officio poetae: poezija ima dva smotra: pouk in zabavo, a najbolje ravna pesnik, ki druži oboje: omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci (333—346).
C de perfeeto poeta: nič ni i^a svetu popolno, tudi nobena pesnitev ne; toda malenkostni nedostatki so odpustljivi, obsodbe vredne so le take napake, ki odkrivajo piščevo splošno nesposobnost (347—360): pesnitev bodi kakor likovna umetnina, ki vzdrži po ponovnem študiju v ostri luči tudi najrigoroznejšo kritiko (361—365): vedi, mladi poet, da v vsakem drugem stanu zadostuje povprečnost, le v poeziji ne (366—378): nikdo se ne kaže s produkcijami pred občinstvom, če jim ni kos; na Parnas pa se ti rine že sleherni šušmar (379—384): imej še tako razvit okus, zmerom je dobro, če izročaš svoje proizvode pred izdajo izkušenim in estetsko izobraženim presojevalcem v oceno, in še potem jih drži ,nonum in annum' v predalu, da se utegneš postaviti po času za objektivno presojo v zadostno razdaljo do nje (385—390): zakaj poezija ima tako slavno preteklost in izvršuje tako odlične naloge, da ti zanjo ni treba biti žal ne truda ne časa (391—407): pesniku je treba prirodnega daru, poleg tega pa tudi resnega študija; samoljubna nevednost ne vodi do cilja (408—418): čuvaj se sodbe prilizovalcev, ki te hvalijo zgolj zato, ker pričakujejo od tebe koristi (419—433): pravi prijatelj ti svojo sodbo odkrito pove, in to je tvojemu razvoju le v prid (434—452).
D de insano poeta: kako smešna karikatura v primeri z oblagodarjenim pesnikom jo prismojeno, vase zaljubljeno in nevedno pe-smarče; celo deca se mu roga, in vse, učeno in neuko beži pred njim kakor pred medvedom, ki prilomasti iz zverinjaka  (453—476).             (Dalje)
184