TEMA: PARALAKSA NEVIDNIH: POTENCIALNOST AFROFUTURIZMA IN AFROPESIMIZMA 

ATLANTA | 2016–2022 
Morda najboljšo definicijo kulturnega ucinka hip-hopa je napisal neki anon na družbenem omrežju X: celotna poanta hip-hopa je, da liberalnemu belskemu obcinstvu povzroca ne­lagodje. Tako drža in zvok kot sporocilo hip-hopa gredo proti senzibilnosti belskih dobrih oseb: toksicna moškost, slabšalni izrazi za ženske, povelicevanje nasilja … Hip-hop deluje kot past za liberalni belski um: da bi ta pokazal svojo antirasistic­nost in kulturno vkljucevalnost, mora sprejeti crnsko glasbo, a s tem sprejme tudi njene »problematicne« elemente. Da bi jih lahko vkljucil, mora crncem pripisati »posebne potrebe« (te­žak socialni položaj, stoletja diskriminacije …), a je s tem hkra-ti pokroviteljski, kar je lahko simptom bolj subtilne, na videz strpne verzije rasizma … Bolj ko se liberalni um poskuša iz nje izviti, bolj se zanka crnske kulture zateguje. 
Ena, sicer krhka, zacasna in improvizirana ne zares rešitev tega problema na strani belske recepcije hip-hopa je projekcija loc­nice med mainstream in alternativo, ki je bila v 20. stoletju vsaj deloma relevantna za belsko popularno kulturo, tj. loceva­nje med »dobrim« (angažiranim, politicno ozavešcenim) hip­-hopom proti slabemu, komercialnemu hip-hopu, ki eskalira v kulturni vojni o trapu.1 Vzpon trapa v 21. stoletju namrec poru­ši to enostavno, idealizirano delitev. Namrec, ce so prej avten-ticnost »alternativnega« hip-hopa izražale v glasbo prevedene izkušnje življenja v getu, policijskega nasilja in rasne diskrimi­nacije, ki jih je bilo mogoce »brati« kot angažirane na belski nacin, trap sicer prihaja iz geta, a ga je nemogoce interpretirati kot kakorkoli angažiranega, saj sta njegova drža in sporocilo ravno nasprotna: popolna afirmacija vsega tistega, kar anga­žirana, alternativna kultura drugace zavraca, torej komercial­nosti, poblagovljenja, potrošništva in denarja. 
Marksisticni refleks bi bil interpretirati to obsedenost z denar­jem na strani sodobne crnske popularne kulture kot iteracijo lažne zavesti, a problem te interpretacije je (trap v pomenu pasti), da je »resnicna zavest«, ki je postavljena kot norma, iz­razito belska izkušnja kapitalizma. Kot pokaže pionir afrope­simizma Wilderson III, je izlocitev crnske izkušnje družbene smrti konstitutivna tudi za še tako radikalne belske kriticne teorije kapitalizma: družbena smrt pomeni ravno, da crnci iz­hodišcno, kot sužnji, nimajo neposrednega dostopa ne do ka­pitalisticnega produkcijskega nacina, v katerem bi bili lahko izkorišcani, ne do civilne družbe, v kateri bi se lahko proti temu izkorišcanju organizirali (slepa pega Marxa in Gramscija).2 
1 Kaluža, Jernej. »Trap, trash in teorija«. Radio Študent, 8. 12. 2016. Dostopno na: https://radiostudent.si/druzba/odprti-ter­min/trp-trah-in-teorij; pridobljeno 16. 7. 2024. 
2 Wilderson III, Frank B. »Gramsci’s Black Marx: Whither the Sla­ve in Civil Society?«. Social Identities, št. 2, 2003, str. 225–240. 
TEMA: PARALAKSA NEVIDNIH: POTENCIALNOST AFROFUTURIZMA IN AFROPESIMIZMA 
Razumeti afirmacijo kapitalizma in denarja kot lažno zavest je izrazito belskocentricna interpretacija. Povelicevanje denarja pa je, vsaj v primerjavi z afirmacijo denimo kriminalnosti in nasilja ali zanicevalnega odnosa do žensk, manj ocitno kontro­verzna, a kljub temu kljucna razsežnost tako hip-hopa kot crnske kulture na splošno in je odlocilna za razumevanje spe­cificno crnskega odnosa do kapitalizma in njegove izkušnje. Belska alternativna kultura, po drugi strani, ni brez svojih šo­vinisticnih momentov in je lahko edgy v odnosu do nasilja, a je afirmacija denarja njena ultimativna travmaticna tocka in slepa pega – tudi komercialno najbolj uspešni belski kulturniki bodo prej osvobodili Tibet kot afirmirali denar ali komercial­nost. Tu ne gre toliko za delitev mainstream oziroma komer­ciala vs. alternativa, saj tudi komercialni belski kulturniki vsaj obcasno kriticno ošvrknejo kapitalizem in podprejo kakšno an-gažirano civilnodružbeno pobudo, temvec bolj za rasno delitev. Belska kultura lahko destigmatizira nekonvencionalne spolne prakse, mamila, problematiko duševnega zdravja ter cel spek­ter socialnih nevšecnosti, a ne more izreci ocitnega – da služe­nje, posedovanje in trošenje denarja povzroca dobre obcutke. 
Ker Atlanta (2016–2022) ne tematizira družbene smrti v getu, nenehnega policijskega nadzora in nasilja, kriminalnih kultur in drugih bolj klasicnih situacij crnskega življenja, temvec si­tuacijo relativno uspešnega hip-hop glasbenika in njegovih so-potnikov, ki se ves cas srecujejo z njim tujimi protokoli belske družbe in kulture, je ena najzanimivejših razsežnosti nadalje­vanke ravno uprizoritev vprašanja denarja. Ali, ceprav v Atlanti ne manjka prizorov ali epizod, namenjenih tudi bolj »klasic­nim« temam oziroma temam, ki so bližje tistemu, kar je mo­goce umestiti (in s tem nevtralizirati) pod »angažirano« crnsko kulturo, denimo crnsko medsebojno nasilje, policijsko nadlego­vanje, vsakdanji rasizem in podobno, je njen presežek – poleg izjemne nadrealisticne atmosfere na vizualni ravni – ravno v izostreni dramatizaciji nelagodnega vidika trka med crnsko in belsko kulturo, izpostavljenega na zacetku: tudi sprejemajoca in vkljucujoca belska kultura otrpne pred crnsko afirmacijo denarja. Atlanta naredi ravno nasprotno od tistega, kar se od spodobnih crncev pricakuje, tj. da bodo angažirani na nacin, ki ustreza belskim pricakovanjem: primer tega iz resnicnega sveta je nastop Alexandrie Ocasio-Cortez na Met Gala 2021 v obleki z 

TEMA: PARALAKSA NEVIDNIH: POTENCIALNOST AFROFUTURIZMA IN AFROPESIMIZMA 
napisom »Obdavcimo bogataše!«, kar je natanko tisto, kar beli gospodarji zahtevajo – odpoved afirmaciji denarja kot najbolj travmaticni tocki crnske kulture – in najlepše darilo zanje. 
Atlanta uvede angažiranega dobrodelnika kot negativno figuro in kot predmet kritike. V šesti epizodi tretje sezone z naslovom »Belska moda« (White Fashion) se glavna lika glasbenik Paper Boi (Brian Tyree Henry) in njegov agent Earn (Donald Glover) sestaneta s predstavniki belskega modnega podjetja, ki naj bi ga pomagala promovirati in prispevala k njegovemu raznoliko­stnemu portfoliu. Modni oblikovalec jima že takoj na zacetku sestanka pove, da jima ne more dati denarja, saj bi bilo to, gle­de na plemenito poslanstvo podjetja in dobrodelno sporocilo njihovega sodelovanja, neiskreno, zato se morata sprijazniti z donacijo dobrodelni ustanovi in darili v blagu. Ko nekoliko kas­neje izbirata in pomerjata merch, Earn za trenutek podvomi o »avtenticnosti« takšnih sodelovanj in izrazi skrb, kaj si bodo o tem mislile ulice, ter nadaljuje, da ce že sodelujeta s korpora­cijami, morata to znanje kasneje uporabiti za zagon socialnih programov, ki bi olajšali življenje v soseskah. Paper Boi mu na­velicano odvrne, da je slišati kot kakšen dobrodelnik, in skupaj smeje ugotovita, kaj se obicajno zgodi z dobrodelnikom: »Ubi­jejo ga!« – podobno kot policijskega ovaduha. 
Posebnost Atlante je prehajanje med na eni strani crnskim sve-tom ulic in sosesk, nasilja in kriminala ter neposredne, neprikri­te želje po denarju, ki ne vkljucuje socialnih ozirov, ter belskim svetom na drugi strani, kjer se pretaka neskoncno vec denar­ja, a hkrati nihce ni neposredno investiran v denar kot tak in je zgolj omenjati denar nespodobno; ce že, pa je ta vedno sredstvo za plemenitejši cilj. Eden osnovnih tematskih refrenov Atlan­te – tako kot sodobne crnske kulture nasploh – je gettin’ paid in izogibanje being broke. Aktivizem in odstiranje družbenih krivic nastopata kot del problema in kot oblika prevare, ki crncem na robu belske kulture onemogoca dostop do denarja. Obenem pa obsedenost z denarjem nastopa kot rasni zaznamek, ki je enako neposredno viden in mocan kot barva kože – obsedenost z de­narjem Paper Boija hkrati naredi za avtenticnega po kriterijih crnske kulture in mu preprecuje popolno vkljucitev v belsko kul­turo, kjer gre vedno za nekaj drugega in nekaj vec od denarja.3 
3 Bourdieu, Pierre. The Rules of Art: Genesis and Structure of the Literary Field. Redwood City, CA: Stanford University Press, 1996. 
Atlanta naredi ravno nasprotno od tistega, kar se od spodobnih crncev pricakuje, tj. da bodo angažirani na nacin, ki ustreza belskim pricako­vanjem: primer tega iz resnicnega sveta je nastop Alexandrie Ocasio--Cortez na Met Gala 2021 v obleki z napisom »Obdavcimo bogataše!«, kar je natanko tisto, kar beli gospodarji zahtevajo – odpoved afirmaciji denarja kot najbolj travmaticni tocki crnske kulture – in najlepše darilo zanje. 
Atlanta izvaja subtilno kritiko te vrste oziroma tega vidika tok­sicne belske kapitalisticne kulture – ce bi uprizarjala socialno izkljucenost v getih ali policijsko nasilje, namrec ne bi odstopala od standardne kritike kapitalizma, tj. da ta v gonji po denar­ju zapostavlja družbene potrebe, unicuje kulturo in družbene vezi … Atlanta nasprotno za predmet svoje kritike vzame rav-no to obliko družbene kritike, ki je povsem vtkana v in delu­je v simbiozi s sodobnim kapitalizmom. V še enem cudovitem prizoru želi ekscentricni prijatelj glavnih likov Darius (LaKeith Stanfield) obiskati svojo najljubšo nigerijsko restavracijo, v ka­teri je pred tem belski znanki pojasnil care nigerijske kulina­rike. A na mestu, kjer je bila prej ta restavracija, je, ko pride naslednjic, že food truck omenjene socialno ozavešcene belke, ki s prodajo fusion verzije nigerijske hrane hkrati širi opolnomo-cenje manjšin in kulturno raznolikost. Na Dariusovo vprašanje, kje sta nigerijska lastnica in njena restavracija, belka zbegano odgovori, da ne ve, da je le videla priložnost za nakup nepre­micnine po ugodni ceni, saj se opolnomocenje, raznolikost in inkluzivnost ne zgodijo same od sebe. Zgroženi Darius paket hrane, ki mu ga socialna podjetnica da to go, zabriše v bližnji smetnjak in mimoidoca belka na kolesu ga takoj opozori, da bi moral te smeti najprej lociti. Ce kaj, je eticna razsežnost Atlante ravno zavracanje eticnega kapitalizma in vztrajanje na njegovi neposredni razlicici ter afirmaciji denarja.