1137 Silvana Paletti NO SAMO POT ENO SAMO POT Sam si ti, Sam si ti, sama je, sama jaz, sama dua seua. sama sva oba. Pur se čujaua, Vendar se slutiva, pur se iščeua, vendar se iščeva, sama dua ni viua, či seua. sama ne veva, kdo sva. Na sama pot nes čaka, Ena sama pot naju čaka, usak suo pot mi greua, vsak svojo pot greva, sama dua ni viua, či seua. sama ne veva, kje sva. Ko pote se dojdajo, Ko poti vkup prideta, no samo pot mi pojdaua: po eni sami poti pojdeva: dardo ke — sa ni vi, do kod — se ne ve, dardo kada — konca sa ni zna. do kdaj — konca znati ni. »Rezijanska srčna govorica« 1138 DNA ROŽICA Na kuncu uod naga tarenja, pri ka sunčece je ustalo, na rožica je pognala, na se nategnula nu si riztegnula nji vijece, tej ko ustane du uod ne noče spanj ave. Sunčece je se ji nasmejnulo, rosa je jo pujubila, utičace so ji zapele, jude so se postavile za jo gledat. Na kuncu uod taga tarenja, ko sunčece je šlo spat, na rožica je se upuhnula. Nišči ni zna, nišči ni vi, da či to bila ta rožica. SAM SLOVEK Zgubjen tame karje judij, zabjen uod useh, ti nimeš ne pote ne strehe ne naga uognja za se ugret. Ti meš no serce tej usd, nu pur nišči te ni zna. Koj si zdelal sveto ti, ka nišči te ni more videt? Zauojo ka ti si boh, ti si sence učii, raku, nugu, ti se pijaneš, se drogaš, ti si ster, ti na valaš? Pa nes den šlovek je muer, zauojo ka nišči ni mu pomagal. Silvana Paletti ROŽICA Na koncu travnika, prej ko sončece je vstalo, rožica je pognala, se pretegnila in si naravnala lističe, kakor ko vstane kdo od nočnega spanja. Sončece se ji je nasmehnilo, rosa jo je pobožala, ptičice so ji zapele, ljudje so se ustavili in jo gledali. Na koncu tistega travnika, ko sončece je šlo spat, rožica je ovenela. Nihče ne zna, nihče ne ve, kdo je bila tista rožica. SAM Zgubljen med toliko ljudmi, pozabljen od vseh, ti nimaš ne poti ne strehe ne ognja, da bi se ogrel. Ti imaš srce kakor vsi, vendar te nihče ne pozna. Kaj si naredil svetu, da te nihče ne more videti? Zato ker si ubog, brez oči, rok, nog, se opijaš, omamljaš, si star, nebogljen? Tudi danes je umrl človek, ker mu nihče ni pomagal. 1139 »Rezijanska srčna govorica« TERG Da sama ja ni vin, da kako jude živijo tuu tergo, da ni naga bijaca travice, ni ne rožice ne naga uticaca, ke ti prave, ni naga tarenja da utruce se prekočuuajte. Makoj no smlide, zmerzle sunce, šaliž pusod, pulvina rat, ke to te zadušiua, šušurja rat, ke to te uglušiua. Jude ubarbane tej za pust, suhe, smlide, rude na tiko, rude iščijo tej muhe, same uni ni vijo da koj, ni majo hiše u tase tej hlode tuu gozde. Usi dijo, da »Gremo u terg, se lopo živi!« Ma ričite vi, to je živet iso?! MESTO Sama ne vem, kako ljudje živijo v mestu, ko ni travne bilke, ni ne rožice ne ptička, da bi ti kaj povedal, ne travnika, da bi se otroci prekopicevali. Samo bledo, mrzlo sonce, povsod kamnit tlak, polno prahu, da te duši, šum in hrum, da bi oglušel. Ljudje, pobarvani ko za pust, suhi, bledi, zmerom v teku, zmerom iščejo, ko muhe, sami ne vejo kaj, in imajo hiše v skladanicah ko hlode v gozdu. Vsi pravijo: »Gremo v mesto, se lepo živi!« Vendar, povejte, je to živeti?! 1140 Silvana Paletti ROZAJANAVE Mi se znamo. Mi vimo, da či simd. Tame stuu mijarjou čemo se poznet. Mi se čujamo. Mi se kličemo. Mi znamo našo krij. Druge jude ni nes gledajo tej te strašne vedauce, ni nes študijajo tej no čudno rič, ni iščejo naše korane. Jarbol raste, ma sve vijece, sve rožice, nu tana isimo sveto pa uon je za kej. REZIJANI Mi se poznamo. Mi vemo, kdo smo. Med stotisoči se bomo spoznali. Mi se čujemo. Mi se kličemo. Mi poznamo našo kri. Drugi ljudje nas gledajo kakor strašne vedavce* nas študirajo kot čudo, iščejo naše korenike. Drevo raste, ima svoje lističe, svoje cvetove, in na tem svetu tudi ono je za kaj. * Pravljična bitja, ki so se baje prikazovala ponoči v obliki ognja. Vendar je v Reziji moč slišati tudi dvojnik vedamci, oblikovno in pojmovno soroden z vedomci (bedanci ipd.) drugih slovenskih krajev. 1141 »Rezijanska srčna govorica« STARE ROZOJEN STARI REZU AN Usake traunik je ga mel, Vsak travnik je bil njegov, koj korbo nu pot samo krošnjo in pot an je znel. je poznal. Ni mel timpa za se postavet, Ni imel časa za postanek, koj ko an bil trudan, samo ko je bil truden, za pučet. da se je spočil. - GUSPUDINAVE GOSPODARJI Naše serce se zadavilo Naše srce se je skrčilo, za pošlušet te vlike glave. poslušno velikim glavam. Ko ti se postaveš Če se ustaviš tapod njeh skranjeh, pod njih perutmi, ti meš usiga rat imaš vsega zadosti, nu ti meš mučet nu delat. da le molčiš in delaš. Ni ti kažejo jauur, Kažejo ti zlato, nu tu je koj to terde žalejzo. in je le trdo železo. Da vita koj ja con uan rečet: Veste, kaj vam povem: Da pa j a se uezana tej vi, Tudi jaz sem vezana ko vi, ma ja ba tela rade bet tej utičave — vendar bi bila rada ko ptiči — no samo streho eno samo streho nu ninaga guspudina. in nobenega gospodarja! TO BALANA SNEŽI ¦ Da tazuna to balana. Zunaj sneži- Uer čaminou uod usake hiše Vrh dimnikov, nad vsako hišo pleše dem pleše dim na muziko uod goslarja, na muziko gosldrja* ke naganja snih. ki prižene sneg. Pa te bukave se tičajo, Z bukovimi drvmi netimo, da mirave se potijo, da se zidovi potijo, nu usaka duša in vsaka duša okol uognja se gri. okoli ognja se greje. * Severovzhodni veter, imenovan po planini Goslo, od koder piha. Tu zadaj ni nobene besedne igre, saj Rezijani pravijo goslim »citira«, godcu »citiravec«.