— 291 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Vodnikov katekizem: Kerſhanſki navuk sa Illirſke deshele, vset is Katehisma sa vſe zerkve Franzoskega Zesarstva. Uredili Irena Orel, Martina Orožen, Marko Jesenšek. Maribor: Univerzitetna založba, 2020. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 139). Najnovejša znanstvena monografija o Valentinu Vodniku obsega reprint njegovega prevoda katekizma, nati- snjenega leta 1811 (str. 9–160), raz- prave: štiri jezikoslovne, tri teološke in eno zgodovinopisno (str. 181–332), dve (pred)recenziji (str. 333–337) ter povzetke v slovenščini in angleščini, ki jih uvaja uredniško pojasnilo (str. 338–345). Knjiga je utemeljena na treh pre- misah: vsebinski (žanrski) izjemno - sti dela: oba razsvetljenska dodatka katekizma: družbeni in kmetijski, za katera se je celo pomišljalo, da sta Vodnikovo avtorsko delo; na je- zikovnorazvojni kvaliteti dela in na usodi knjige: po dveh letih, ob kon- cu Ilirskih provinc, je bil katekizem prepovedan, Vodnik pa zaradi njega kazensko upokojen. Vse tri temelj- ne postavke izhajajo iz raziskovanj Martine Orožen, ki letos delovno praznuje visok življenjski jubilej, v monografiji pa objavlja uvodno raz- pravo. V njej z značilno simpatijo iz- riše Vodnikov človeški in duhovniški portret ter ugotavlja, da je na področju skladnje in besedišča nadaljeval pre - navljanje kranjskega knjižnega jezika. V razpravi se ta sintagma ponovi še trikrat, poleg nje tudi kranjski slo- venski jezik, kranjskoslovenski knjiž­ ni jezik, slovenski kranjski knjižni jezik, slovensko­kranjski knjižni jezik in slovenski »kranjski jezik«. Zveza slovenski knjižni jezik je zapisana enkrat (ob Kopitarju). Razmerje med poimenovanjema kaže na poudarja - nje značilnosti jezikovne substance same in zapostavljanje intencionalega narodnega imena. Ob tem beremo o zakonitostih slovenskega jezika, od- krivanju slovenskih globinskih skla- denjskih vzorcev, zvemo, da je Vo- dnik prevedel v slovenski jezik pet učbenikov, med njimi tudi katekizem, pisal nemško-slovenski slovar, pripo- mogel k uveljaviti slovenskega učne - ga jezika, omenja se tudi 200-letno delo jezuitov med Slovenci (v Trstu, Gorici, Celovcu, Mariboru in Lju- bljani) in stolica za slovenski jezik v ljubljanskem bogoslovju … Jeziko- slovni nazor Orožnove o osrednjem in vzhodnem knjižnem jeziku je prevzel, razvil, sistematiziral in uveljavil Mar- ko Jesenšek. Irena Orel primerja Vodnikov prevod s francoskim izvirnikom iz leta 1806, z italijanskim prevodom iz leta 1807, ki ga hrani NUK in vsebuje rokopisne krajšave, in s skrajšanim ita- lijanskim prevodom, ki je izšel v Trstu leta 1811. Vsebinske členitve besedil navaja v tekočih vrsticah, kar otežuje preglednost, pri izraznih primerjavah pa obravnava predvsem slovnične in leksične variante, ki ne določajo toliko besedilne predloge, ampak kažejo bolj na prevajalčevo spretnost. Avtorica je vsekakor ugotovila, da se Vodnikov prevod prvega dela Navuka pogosto ujema z rokopisnimi krajšavami in spremembami v ljubljanskem italijan- skem izvodu iz leta 1807, največkrat pa s skrčeno italijansko izdajo (1811), ki pa je izšla isti mesec kot njegov slovenski prevod, zato sklepa, da je — 292 — Slavia Centralis 2/2021 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Vodnik prevajal po rokopisu za tr- žaško izdajo. Pomislek vzbuja tudi v Vodnikovem prevodu objavljeni im- primatur, datiran septembra 1810. Oba dodana dela je Vodnik prevedel po dveh samostojnih italijanskih izdajah (pravzaprav njunih rokopisih), ki ju je istega leta 1811 izdal isti tržaški za - ložnik. Formulacija »z Napoleonovo poistovetenostjo Bogu na zemlji« (str. 205) ni samo stilno nerodna, ampak tudi nezdružljiva s katoliško teologijo. Andreja Legan Ravnikar pri- merja Vodnikove krščansko (katoli - ško) terminologijo z Japljevo iz leta 1787 in ugotovi, da je Vodnik tradi- cionalne, iz nemščine prevzete izraze nadomeščal s slovenskimi, izrazno izboljšal nekatere stare verske obraz- ce in skladnjo približal govorjenemu ljudskemu jeziku. Analize so bile po avtoričinem zagotovilu opravljene na celotnem Vodnikovem besedilu, navedeni zgledi prenove so vzorčni. Posebej opozarja, da izboljšave niso zajele vseh terminov. Zanimivo, da je v prvi, najmočnejši skupini navedeno več zgledov starega kot prenovljene - ga. Vsekakor odpravljanje prevzetega besedja in kalkov ni bilo sistematično. Avtorica to kultiviranje jezika inter - pretira »z načeli purističnega jezikov - nega nazora«. Majda Merše izčrpno in siste - matično analizira katekizemski dvo - govor – vprašanje, včasih tudi velel - nik, in odgovor nanj – v prvih dveh navukih, verskem in moralnem: in sicer besednovrstno, oblikoslovno, skladenjsko, pomensko. Pri posebni analizi Vodnikovega besedja odkriva tudi dvojne in trojne besedne zveze, ki segajo v 16. stoletje, besedotvorno razvijanje besedja iz protestantskega obdobja in tvorbo novih besed, opo- zarja pa tudi na oblikoslovne in pra- vopisne nedoslednosti Vodnikovega jezika. Pri prevodu četrte zapovedi, dolžnosti kristjanov do Napoleona Pr - vega, opazi skladnost s francosko pre- dlogo, ob ugotovitvah ekonomičnosti in jedrnatosti Vodnikovega knjiž nega jezika pa povezava s predlogo ni pre- verjana. Teološki prispevki monografije pomembno širijo, dopolnjujejo in po- glabljajo obravnavanje Vodnikovega prevoda katekizma. Irena Avsenik Nabergoj piše o katekizmu kot knji- žnem žanru, ki je nastal v 16. sto - letju, njegova predzgodovina pa se začenja s katehezami, ki segajo do samih začetkov krščanstva, navaja štiri tipično katekizemske tematske sklope: razlaganje bistvenih verskih resnic (Veroizpoved/Credo), vodila krščanske prakse (dekalog in druge zapovedi), obredna znamenja verske prakse (zakramenti) in molitve (Oče naš). Analitično se posebej ukvarja s hermenevtiko bibličnih zgodb od stvarjenja do nastanka Cerkve, kar je posebnost francoskega originala in njegovega močno skrčenega slo - venskega prevoda. Sveto pismo je primarni vir katekizemskega žanra, vendar v razlagah absolutno prevla- duje cerkvena tradicija. Razlage ne izhajajo iz svetopisemskega besedila, ampak v svetopisemske zgodbe vna- šajo poznejše teološke poglede, torej niso eks-egetske, ampak eis-egetske. Vnašanje novozavezne kristološke teo logije v zgodbe Stare zaveze je se- veda povezano s pedagoško strategijo katekizma. Svoje analize je avtorica opravila na izvirnem francoskem be- sedilu, Vodnikov skrčeni prevod pa — 293 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports je, ugotavlja, z njim v vsem bistvenem usklajen. Kvaliteten je tudi prispevek Mar- jana Turnška o zgodovinskem ozad- ju nastanka francoskega izvirnika, sestavljenega na ukaz cesarja Napo- leona, ki je besedilu dodal zlasti raz- širitev četrte zapovedi: »Kristjani /…/ smo posebno Napoleonu Prvemu dol - žni ljubezen, spoštovanje, pokorščino, zvestobo, vojaško službo, plačevanje davkov …« Turnšek je ugotovil, da je Vodnik politično delikatni odlomek izjemno zvesto prevedel. Teološka an- tropologija katekizma temelji na kazni za greh, ne toliko na odrešenjski viziji in obljubi sreče, poudarja se zadovolj - nost vsakega s svojim stanom, vseka- kor daleč od biblične vizije apostola Pavla o (duhovni) enakosti vseh ljudi. Vinko Škafar podaja pregled slo- venskih katekizmov pred Vodniko- vim, primerja Japljev jožefinski in Vodnikov napoleonski katekizem in pod črto opozarja na katekizem če - ških bratov, izdan leta 1502. Zgodovinar Vinko Rajšp podaja enciklopedični pregled protestantskih in katoliških katekizmov 16. stoletja, napisanih praviloma v ljudskih jezi- kih. Posebej se ustavi pri nastajanju tridentinskega Rimskega katekizma, ki je izšel leta 1566 in ostal v veljavi dobrih 400 let. Ob tem poudari, da so trije temeljni katekizemski viri: apostolska vera, deset zapovedi in očenaš v katolištvu in protestantizmu besedilno enaki. Razlike so očitno v teoloških razlagah in usmeritvah. Ob koncu naj opozorim na napako: v naslovu izvirnika z velikimi črka - mi zapisani besedi KERSHANSKI in ILLIRSKE v podnaslovu knjige nista ustrezno prečrkovani. Napaka se v knjigi pojavi velikokrat, od str. [4] do 345. In še nekaj spodrsljajev: str. 163: ob 200-letnici njegovega /Vod- nikovega/ rojstva (2019) – 200-letnici smrti; str. 187: tršćanski /škofiji/ – tr - žaški; str. 220: leta 1761 je bila usta - novljena ljubljanska nadškofija – le- ta 1788; str. 274: Rimski katekizem (1966) – (1566); str. 307: Alkvin – Al - kuin; str. 338: faksimile – reprint. Kerſhanſki navuk (1811) je žanrsko svojevrstno in politično kontamini - rano delo, ki je usodno vplivalo na zadnja leta Vodnikovega življenja. Do zdaj je bilo slabo poznano, kar je raz- vidno tudi v monografiji iz različnih domnev ne samo o njegovi prevodni predlogi ali predlogah, ampak tudi o avtorstvu dodanih delov. Monografija obsega reprint in tehtne prevodoslov- ne, jezikoslovne, literarnožanrske, teološke in zgodovinske razprave, vprašanje predloge pa kljub temelji- ti raziskavi ostaja brez dokončnega odgovora. Jakob Müller jmuellergrs@gmail.com Matjaž KLEMENČIČ, Tadej ŠERUGA, 2019: Pregled zgodovine slovenske skupnosti v Elyju, Minnesota. Maribor: Univerzitetna založba Univerze. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 132). 426 str. V začetku preteklega leta je (z letni - co 2019) v Mednarodni knjižni zbirki Zora, ki izhaja v okviru Univerzitetne