716
Roman Romanov: Iz samotnega večera.
vanjih ! To so bili včasih dogodki, da se še sedaj nehote nasmejim, ko se jih spomnim. A kaj se hoče —: mažarščine se naučiti, bi bilo najboljše. Nekoč sem pač poizkusil, pa ne gre. Zato treba biti tudi v prihodnje na take intermezze vedno pripravljen . . .
A to popoldne sem se mudil le kratko v čitalnici. Sililo me je na pokopališče, da si ogledam mavzolej znane slovenske obi-telji Gorupove.
Res prekrasno ! Če Rendič ne bi ustvaril ničesar kakor le ta umotvor, bi ga vendar narod njegov moral prištevati prvim svojim umetnikom. Duhovita ideja je krasno izražena. Idite, poglejte in zamislite se v to skupino! Ko oče potrt sicer, a vdan v voljo božjo, zre za mrtvo družico, ki jo angela neseta v nebo, ko sinova stojita vsa pogreznjena v svojo veliko bol ob očetu, hčerke pa se ga oklepajo in plakajo in iščejo tolažbe pri njem: se dete ob strani brezskrbno igra s cvetlicami. Zanj smrt nima ne pomena ne žela in ne bridkosti . . .
Človek gleda in gleda, oko se mu nehote porosi, duša pa mu vzdihne z boljo in s hrepenenjem:   „Mladost,  mladost..."
A čas je potekal in tudi tukaj se je bilo treba ločiti!
In ločiti se je bilo treba od vseh teh krasnih krajev, ki jih je ravno danes spet ob-
sipalo solnce s krešočim se zlatom. In dasi sem si zadnje dni že želel proč, mi je sedaj bila ločitev vendarle težka . . .
Ločiti se je bilo treba od tega veselega solnca, ki bi človek hodil pod njim leta in leta z otroško radostno dušo; ločiti od teh smejočih krajev, od skrivnostnega morja — ločiti se ter iti nazaj pod resno solnce, ki hodim pod njim z otožno in mračno dušo, iti nazaj med zamišljeno gorovje, nazaj v kraje, ki trepeta nad njimi vedna otožnost, otožnost prepada in žalost smrti . . .
A čemu mi je srce tako težko? Saj so tudi ti kraji tako krasni v svoji resnosti; moja otožna duša ljubi njihovo otožnost in plaka z njihovo žalostjo ob njihovem prepadanju. Zato povsem sodim vanje.
Nem sem sedel ob oknu kupejskem, pogled pa mi je še enkrat ljubeče plul tja Črez morje, iskreče se v zlatu zahajajočega solnca, objemal je vile, vinograde, vrtove in hribe v ozadju — vse mi je bilo spet tako ljubo in drago ! In vse, kar je oko zrlo, mi je duša še enkrat z zanosom poljubljala. Vlak pa je hitel — in tako sem odhajal s težkim srcem sicer, a z mnogimi lepimi in solnčnimi in dražestnimi spomini v njegovih skritih globinah iz smehljajočega, prelestnega južnega raja nazaj — v resni, otožni moj planinski raj . . .
Iz samotnega večera.
JNad mano kostanji šumijo, in ura je polnoči, svoj bajni pot sence hitijo, nikogar na daleko ni.
Čuj, sem od večerne poljane vesele se pesmi glase! Te pesmi — te meni so znane, saj dom jim je moje srce.
Zavita v meglene temine — to moje mladosti je pot . . . Ah, tam čez vesele doline jo nosi vesela perot . . .
In smehi veseli hitijo — ah, moja mladost se smeji... Nad mano kostanji šumijo, in ura je polnoči . . .
Roman Romanov.