LR 62 / Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 127 Matevž Košir Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 Izvleček Slabe gospodarske razmere in vedno večje obveznosti so leta 1515 pripeljale do največjega kmečkega uporniškega gibanja v naših deželah. Botrovala mu je poseb- no dolgotrajna habsburško-beneška vojna (1508–1516). Najkasneje marca 1515 so se kmečki zvezi pridružili tudi škofjeloški podložniki in freisinški škof Filip se je hitro odzval. Na eni strani se je zavzemal za potrpežljivost in zadržano ravnanje, obenem pa je priskrbel večje število konjenikov in pešcev za obrambo, ki so ostali na gradu pet mesecev, zato upor na Loškem ni imel večjih posledic. Maja je cesar škofa Filipa imenoval za predsednika cesarske komisije, ki naj bi raziskala ute- meljenost kmečkih pritožb. Ko je upor po deželi prešel v napade na gradove, je cesar plemstvu dovolil njegovo nasilno zadušitev. Konec julija oziroma najkasneje avgusta 1515 pa je bil kmečki upor v vseh treh deželah (Koroški, Kranjski, Štajerski) zadušen. Abstract Škofja Loka and the Loka estate in the peasant revolt of 1515 Bad economic conditions and ever greater obligations led in 1515 to the largest peas- ant revolt in Slovene lands. The long Habsburg-Venetian war (1508-1516), in par- ticular, was important in bringing discontent to a head. In March 1515 at the latest, the peasant alliance was joined by the Škofja Loka serfs and Bishop Filip of Freising quickly responded. On the one hand, he was committed to patience and restrained behaviour but, at the same time, he provided more cavalry and foot soldiers for defence, who remained in the castle for five months, so the revolt in Loka did not have major consequences. In May, the emperor appointed Bishop Filip to be presi- dent of the imperial commission intended to investigate the justice of the peasants' complaints. When the revolt led to attacks on castles throughout the land, the emperor allowed the nobility to suppress it violently. At the end of July, or at latest August 1515, the peasants revolt had been put down in all three provinces (Carinthia, Carniola and Styria). Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 128 Prehod iz 15. v 16. stoletje je prinesel bistvene spremembe v družbenem, tehničnem in gospodarskem življenju. Skozi stoletja so nekatere zemljiško-gospo- ske dajatve sicer polagoma naraščale, vendar pa je loški podložnik dolga stoletja srednjega veka živel razmeroma znosno življenje. 1 Razmere so se zaostrile v zadnjih desetletjih 15. stoletja in bremena, ki so jih morali nositi podložniki, so postajala vedno težja. Deželna bremena, ki so bila posledica nove državne organi- zacije, posebno pa še organizacija obrambe proti Turkom, je od gospostev zahte- vala precejšnje vsote denarja, ki pa jih je gospostvo v veliki meri prevalilo na ramena podložnikov. Utrjevanje gradov in mest jim je prineslo še dodatno tlako, zato so se vse bolj branili plačevati vedno višje davke. Loški podložniki so se uprli že leta 1491. Začetek 16. stoletja je prinesel nove težave. Leta 1508 se je začela vojna, v kateri sta si stali nasproti (med drugim) tudi Benetke in Habsburška monarhija (vojna je znana kot prva beneška vojna ali vojna Kambrejske lige). Širša politična in gospodarska kriza pa je napovedovala še slabše čase. Beneške čete so že leta 1508 prestopile kranjske meje, s tolminskega območja tudi meje Loškega gospo- stva. Prav dolgotrajna habsburško-beneška vojna (1508–1516) je najbolj poslabša- la položaj kmečkih podložnikov. Cesar Maksimilijan I. Habsburški, knez v naših deželah, je za vojsko in vojne pohode v Italijo potreboval veliko denarja. Povečan davčni pritisk so nazadnje najbolj občutili podložni kmetje, poleg tega so jih bre- menili vpoklici v vojsko, zelo pomemben dejavnik pa je bil zanje tudi izpad dohodka od kmečke trgovine z italijanskimi deželami in z njo povezanega tovor- ništva. 2 Tudi trgovina z Loškega gospostva je bila večinoma usmerjena v Italijo. Proti koncu 15. stoletja je z rastjo kmečke trgovine postopoma rasla tudi gospo- darska moč ne tako majhnega dela kmečkega prebivalstva in prav oni so imeli v kmečkem uporu leta 1515 pomembno vlogo. 3 Občutljivost podložnikov za vpra- šanja kmečke trgovine in vsega, kar je bilo povezano z njo, je namreč postajala vse večja. Beneška vojna pa je povzročila zastoj trgovine z Italijo in izpad prihodkov od trgovine tako kmetom kot tudi zemljiški gospodi. Obenem je vojna z Benetkami Kranjski in drugim notranjeavstrijskim deželam naložila dodatna viso- ka finančna ter človeška bremena. Sredi najhujše vojne vihre je posebno Furlanijo, Goriško in Kranjsko leta 1511 prizadel še potres, ki so se mu pridružile še druge tegobe. Vojaki so iz Italije na Kranjsko prinesli kugo, slabe letine pa so botrovale lakoti. Istočasno se je pri pobiranju dajatev začela uveljavljati nova valu- ta. Namesto v markah in šilingih je gospostvo davke začelo pobirati v goldinarjih in krajcarjih, kar je bilo za plačnike prej v škodo kot korist. Vse skupaj je med podložniki razpihovalo uporniško razpoloženje in pripeljalo do največjega kmeč- kega uporniškega gibanja v zgodovini na naših tleh. Ko je izbruhnil upor, je bil ves čas v ospredju boj za »staro pravdo«, torej boj proti novim bremenom in 1 Blaznik, Upori loških podložnikov konec XV. in v začetku XVI. stoletja, str. 65. 2 Pavlin, Slovenski kmečki punt: pol tisočletja spomina, str. 12–15. 3 Gestrin, Kmečka trgovina in upori, str. 3. LR 62 / Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 129 novim dajatvam. Poslabšanje gospodarskih razmer je že pred tem zanetilo kmeč- ke upore tudi v soseščini, v Furlaniji leta 1511 in 1514 na Ogrskem; ti so bili do neke mere lahko tudi zgled kmečkim nemirom na naših tleh. Do uporov je na nekaterih gospostvih prišlo že pred letom 1515. Najbolj pogosto so podložnike razburili nekateri zastavni gospodje. Deželni knez je v zameno za opravljanje določenih služb ali odplačilo dolga svoja zemljiška gospo- stva za določen čas podeljeval v zastavo. Posebno ti so prekomerno obremenjeva- li svoje podložnike. Vojna bremena so bila še posebno visoka na zakupljenih deželnoknežjih posestih. 4 Dejstvo, da se je davek deželnoknežjih podložnikov med beneško vojno višal čez vsako mero, je bilo eden izmed glavnih vzrokov za kmečki upor. 5 Med bolj razvpitimi zastavnimi gospodi je bil Mihael Neuhaus, ki je leta 1511, po zasedbi Habsburžanov, v zakup dobil Tolminsko gospostvo. Tolminski podložniki so se mu uprli že leta 1513. Posebno pa je podložnike raz- burjala samovolja Jurija Thurna, ki je jezila tudi plemiške sosede in kranjske dežel- ne stanove, ki so se cesarju večkrat pritožili zaradi njegovih zlorab. Thurnove podložnike so pri pritožbah zoper zemljiškega gospoda podprli tudi njegovi ple- miški sovrstniki. Jurij Thurn je bil zemljiški gospod v Krškem, Kočevju, Svibnem ter na freisinškem gospostvu Klevevž. Freisinški škofje so imeli posest tudi na Dolenjskem. Jurij Thurn se je kot oskrbnik freisinškega gospostva Klevevž ome- njal vsaj že leta 1497. 6 Thurna in njegovega oskrbnika Stržena z gradu Fridrihštajn na Kočevskem so kočevski podložniki ubili spomladi leta 1512, ko jih je zasačil na zborovanju; novejše raziskave so ovrgle dosedanje navedbe, da naj bi se to zgodi- lo šele leta 1515. 7 Tudi v gospostvu Polhov Gradec, kjer je zemljiški gospod že dalj časa kršil »staro pravdo«, je do nemirov prišlo že leta 1514. Med tamkajšnjim zemljiškim gospodom, tudi Ločanom dobro poznanim Gašperjem pl. Lambergom, in polhograjskimi podložniki je nato s posredovanjem cesarskih komisarjev pri- šlo do pogajanj in poravnave v Kranju, kar pa ni pomirilo strasti. 8 Podobno se je v začetku 16. stoletja močno poslabšal tudi položaj podložni- kov Loškega gospostva. Leta 1420 so Benečani prevzeli ozemlja oglejskega patri- arhata in tako tudi Tolminsko gospostvo in Loško gospostvo je postalo mejna pokrajina z Benečani. Na mejah cesarstva z Beneško republiko so bili spori že tradicionalni. Nasprotja so se zaostrila po letu 1500, ko so, po smrti zadnjega gori- škega grofa, goriško grofijo pridobili Habsburžani. V boj za goriško dediščino so se vmešali še Benečani. 9 Leta 1508 se je začela obsežna vojna zaradi česar se je ustavila tudi trgovina s pridelki podložnikov, kar je loške podložnike močno 4 Wiesflecker, Kaiser Maximilian I. das Reich Oesterreich und Europa an der Wendezur Neuzeit, str. 114. 5 Verbič, Deželnozborski spisi kranjskih stanov, str. XVI. 6 Blaznik, Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti, str. 15. 7 Pavlin, Slovenski kmečki punt. 8 Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, str. 78. 9 Košir, Beneška vojna. Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 130 prizadelo. Poleg tega so ti morali opravljati vojaško stražo na meji z Benečani, dodatno tlako ter vojaško službo tudi izven meja Loškega gospostva. Posebno je loške pod- ložnike motilo opravljanje tlake zaradi vojne pri utrjevanju Ljubljane. Poleg tega je loški oskrbnik Gašper pl. Lamberg leta 1508 od vsake cele kmetije (hube) zahte- val še dodaten davek v višini 60 soldov. Loški podložniki so se zato pritožili škofu Filipu. Stiska je bila še večja (kot so poleti leta 1508 loški podložniki napisali v svo- jem pismu škofu) zaradi suše, ki je od leta 1505 dalje prizadejala pridelke, žitne zalo- ge pa so uničevale miši. 10 Škof je svojim odposlancem naročil, naj davke vseeno poberejo, vendar naj bodo kolikor mogoče obzirni. 11 Freisinški škof Filip (ki je Loško gospostvo prevzel leta 1498, naziv škofa pa je imel od leta 1507) do kmečkih pritožb ni ostal ravnodušen, saj je še istega leta (1508) zamenjal pri podložnikih neprilju- bljenega Gašperja Lamberga in namesto njega za oskrbnika Loškega gospostva imenoval Pavla Raspa. Leta 1511, sredi vojne vihre, je hud potres veliko škode povzročil tudi v Škofji Loki. 12 Podložnikom se je zato gradbena tlaka še povečala, saj je obnova poškodovanega mesta in gradu povzročila ogromno stroškov in naporov. Neuspešna so bila tudi večletna škofova prizadevanja pri kranjskem deželnem glavarju, da bi Loško gospostvo razbremenili deželne davčne obvezno- sti. Glede na denarne odobritve cesarju za potrebe beneške vojne je kranjska dežela leta 1512 tudi Loškemu gospostvu v naslednjih letih naložila svoj delež, s sicer značilno pripombo, da gospostvo pri tem ne sme obremeniti podložnikov. V resnici pa temu ni bilo tako, bremena podložnikov so bila težja, kar nam kažejo tudi podatki Loškega gospostva iz leta 1514. Februarja 1515 je prišlo še do izrednega astronomskega pojava ter vznemir- ljivih napovedi astrologov, kar je v deželo, posebno med podložnike, vneslo še dodaten nemir. 13 Kmečka zveza se je februarja 1515 začela hitro širiti po deželi, tudi na Loško, zajela je celotno Loško gospostvo. Uporniški zvezi so se pridružili 10 Demšar, Loško gospostvo in kmečka puntarija, str. 5–12. 11 Blaznik, Škofja Loka, str. 144. 12 Košir, »Castrum grande quidem Lagk diruit undique totum«, str. 135–168. 13 Grafenauer: Kmečki upori, str. 95. Škof Filip kot ga je leta 1515 naslikal Hans Wertinger. (Alte Pinakotek, München; foto in copyright Artothek Weilheim) LR 62 / Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 131 tudi Železnikarji. Sámo povezovanje v uporniško gibanje in kmečka zborovanja so namreč že šteli za upor. Vendar v prvem obdobju še ni prišlo do nasilnih dejanj in kranjski deželni stanovi so upali, da bo s cesarjevim posredovanjem kmete mogoče zlepa pomiriti. Edini legitimni način komunikacije med neenaki- mi družbenimi sloji so bile (ponižne) prošnje podložnikov, medtem ko so nedo- voljena zborovanja in povezovanja podložnikov že šteli za upor in kaznivo dejanje. 14 Ko so se podložniki zbrali na shodu v Polhovem Gradcu in so se najkasneje marca kmečki zvezi pridružili tudi škofjeloški podložniki, se je škof Filip, takoj ko je o tem dobil prve informacije od svojih odposlancev, odzval zelo hitro. O doga- janju so ga obvestili odposlanci Erazem Hausnner, dvorni mojster Ahac Pusch ter Gašper Prunner. Škof je v začetku aprila Pavlu Raspu, oskrbniku Loškega gospo- stva, ter loškemu kaščarju Boltežarju Sigesdorfu ukazal, naj ravnata kar se da previdno. Glede uporniškega gibanja je škof oskrbniku, kaščarju in svojim odpo- slancem pri stikih s kmeti priporočal veliko potrpežljivosti in zadržanosti. Obenem je zaradi nevarnosti, da bi prišlo do nasilja, oskrbniku in kaščarju naro- čil, naj priskrbita večje število konjenikov in pešcev ter loški grad pripravita za obrambo. Te priprave so morale biti čim bolj tajne, da jih uporni kmetje ne bi opazili. Oskrbnik in kaščar sta se takoj lotila dela ter s škofovo pomočjo kmalu zbrala 16 konjenikov in okoli 100 pešcev. Tri konjenike (od teh) je v Škofjo Loko (po škofovem naročilu) poslal Ivan pl. Črnomaljski, ki je vrsto let vodil upravo freisinškega Klevevža, dva pa oskrbnik v freisinškem Welzu. Konjenike in pešce sta oskrbnik in kaščar nato vzdrževala pet mesecev, ko je v deželi trajal upor. Tako število vojakov na gradu je zahtevalo tudi precej dela z oskrbo, tako z vodo kot živežem. Škof Filip si je obenem zagotovil odločno podporo loških gradiščanov in graščakov, npr. Puštalskega, ter Boltežarja Sigesdorferja, kaščarja in nekdanjega gradiščana na Starem gradu. Prav tako si je zagotovil lojalnost loških meščanov. Maja 1515 jih je škof zaprosil naj mestu zagotovijo stražo. Od meščanov je pri ščitenju škofovih interesov v času kmečkega upora pomembno vlogo odigral loški meščan Volbenk Schwarz. Škof Filip je oskrbniku tudi naročil, naj ne hiti s kaznovanjem podložnikov, pač pa naj predvsem poizveduje, kako z njimi ravnajo drugi zemljiški gospodje. Loški podložniki so se s pritožbami obrnili na škofa; zlasti jih je bil deležen upravitelj Gašper Prunner, ker naj bi neustrezno uporabljal gospoščinske registre in mestne knjige o podložniških obveznostih. Škof je v konceptu odgovora, ki ga je posredoval svojim predstavnikom v Loki ter ga naslovil na kmete, tem nakazal, da bo kmalu prišel v Loko in zagotovil, da se izogne vsem pomotam in se dajatve poravnajo na način, ki bo ustrezal obema stranema. 15 14 Čeč, Upor leta 1515 in kultura protesta. 15 Blaznik, Škofja Loka, str. 145. Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 132 Škof si je zelo prizadeval za mirno rešitev spora in je obljubil, da pride v mesto. Aprila je škof sprejel odposlance loških podložnikov, ki so mu posredova- li svoje pritožbe; torej v mesecu, ko kranjski deželni stanovi, pa tudi cesar, upor- niškega gibanja še niso jemali resno. Škof je na kmečko uporništvo očitno gledal nekoliko drugače kot deželno plemstvo, morda zaradi vsaj delnega poznavanja velikega kmečkega upora leta 1514 na Württenberškem, poznanega pod imenom Arme Konrad – revni Konrad. Ob zaostrovanju uporniških dejanj v Polhovem Gradcu je škof Filip odrekel gostoljubje tamkajšnjemu zemljiškemu gospodu in pri podložnikih nepriljublje- nemu Gašperju Lambergu. Loška gosposka je tudi sicer za začetek upora na Loškem sumila prav njega, češ da je nemoralen in v slabi luči pri podložnikih. Prunner, odposlanec škofa Filipa, je bil zato zadolžen, naj opazuje Lamberga, če ima ta kakšne zle naklepe proti Loškemu gospostvu. Lamberga je škof prosil, naj svoje uporne kmete drži čim dlje od meja Loškega gospostva. 16 Škof je ukrepal še naprej in Gašperju Lambergu, ki je stanoval v Škofji Loki in bil pri kmečkem pre- bivalstvu zelo nepriljubljen, ukazal, naj zapusti ozemlje Loškega gospostva; Prunner pa je moral poskrbeti, da bo škofov ukaz izvršen. Hitra Filipova reakcija ter na eni strani vsaj navzven razumevajoč nastop do upornikov, na drugi strani pa hiter sklic vojske in utrditev Loškega gospostva so bili razlogi, da upor na Loškem ni imel večjih posledic. Škofova odposlanca Hausner in Prunner sta v Loki ostala sedem tednov. Škof je s svojo diplomacijo in vojsko ravnal tako spretno, da loški podložniki »niso mogli izpeljali niti svojih zaželenih namenov zlasti proti Ljubljani ...«. 17 Kasneje je Loško gospostvo s 36 jezdeci sodelovalo tudi pri obrambi Ljubljane in delom stroškov pri kranjski deže- li za vzdrževanje 200 huzarjev. Še pred zaostritvijo kmečkega upora je freisinški škof dobil poleg zemljiške- ga gospoda še drugo funkcijo, povezano z uporom. Sredi maja 1515 je kmečke upornike s Kranjske v Augsburgu sprejel cesar in jim obljubil, da bo k njim poslal komisarje. Cesar, ki se je šele takrat zavedel resnosti upora, naj bi poskušal za vodjo komisarjev pridobiti bavarskega vojvodo Ludvika. Ko mu to ni uspelo, se je z isto prošnjo obrnil na freisinškega škofa Filipa. Komisarji naj bi preučili tudi kmečke pritožbe, kot jim je obljubil cesar. Ni bil slučaj, da je škof Filip sprejel vodenje komisarjev, saj je bil zemljiški gospod na Kranjskem, obenem pa je že mesec dni prej, in sicer v prvi polovici aprila 1515, na Bavarskem sprejel odpo- slance upornih loških podložnikov, ki so mu posredovali svoje pritožbe. Škof je takrat kmečke odposlance opozoril na cesarjev ukaz, naj ne organizirajo zboro- vanj, če pa imajo pritožbe, naj jih posredujejo cesarskim komisarjem, ki bodo zadeve uredili. Škof je obenem podložnike nagovarjal, naj prenehajo z uporom, da na gospostvu ne bi nastala še večja škoda. Izrazil je razumevanje za njihove 16 Demšar, Loško gospostvo, str. 8. 17 Grafenauer, Vseslovenski kmečki upor, str. 87. LR 62 / Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 133 pritožbe, z njimi je »očetovsko sočustvoval«, jih želel obvarovati pred cesarjevimi kaznimi ter jih rešiti obtožbe, da so prvi začeli z uporom. 18 Kljub zapletanju polo- žaja škof še maja ni izgubil upanja, da bo rešitev mirna, zato je sredi meseca loškim podložnikom pisal, da je pripravljen priti v Škofjo Loko. Ker pa grad po potresu (1511) še ni bil povsem popravljen, se je odločil, da bo odšel v Welz (na Zgornjem Štajerskem, v bližini Judenburga), ki ni tako daleč od Škofje Loke. Tam bi ga lahko uporniki obiskali ter se z njim mirno pogovorili o vseh spornih vpra- šanjih. V pismu ni pozabil dodati, naj pridno sodelujejo pri obnovi loškega gradu ter izkazujejo pokorščino gospostvu. Pri svojih odposlancih pa se je pozanimal za odmev njegovih pisem pri kmetih, opozoril pa jih je še, naj poskrbijo za obrambo. 19 V času, ko je cesar sprejel upornike in Filipa imenoval za vodjo komisarjev, je upor dokončno prešel meje organizacije in iz kmečke zveze ter uporniških zbo- rovanj preraščal v oborožene napade na posamezne gradove. Medtem ko so raz- mere na številnih gospostvih, tako gorenjskih kot dolenjskih, postajale vse bolj kaotične, iz Loškega gospostva ni poročil o napadih. Kranjski deželni stanovi so šele ob spopadih v maju razmišljali o vpoklicu plemiške vojske, a to ni bilo več mogoče. Spopadi so tako prehiteli prihod komisarjev. Vendarle pa so se komisarji potem, ko so bili imenovani, hitro lotili dela. Že 26. maja je škof Filip na čelu cesarske komisije v Ljubljani. Stiki škofa z loškimi podložniki o tem niso izpričani. Iz Augsburga so komisarji odšli še v času, ko je bilo uporniško gibanje omejeno 18 Blaznik, Škofja Loka, str. 145. 19 Blaznik, Škofja Loka, str. 146. Kmetje, ki se bojujejo z vitezom. Risba Albrechta Dürerja je iz let 1514/1515 in je v molitveniku cesarja Maksimilijana I. (vir: Bayerische Staatsbibliothek, München) Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 134 na Kranjsko in še pred tem, ko so tja prispele novice o nasilju. Naloga komisarjev je bila predvsem, da na miren način vzpostavijo mir v deželi. Komisija naj bi zasli- šala vse vpletene strani, tudi kmete, zaradi njihovih pritožb proti zemljiški gospo- ski, upraviteljem in oskrbnikom. Prav tako so imeli namen zaslišati zemljiške gospode, kaj lahko odgovorijo na te pritožbe, da bi se odstranili vzroki kmečkega nezadovoljstva. Tudi kranjski stanovski odbor je dal pismeno dovoljenje za zasli- ševanje cesarskih komisarjev, čeprav so imeli stanovi ob imenovanju komisije pomisleke. Prihod komisarjev v Ljubljano, na čelu katerih je bil škof Filip, je imel odmev celo na Beneškem, kjer je poročilo o tem prejel beneško-videmski povelj- nik. Med komisarji in deželnim plemstvom ni bilo soglasja. Medtem ko so deželni stanovi začeli zbirati oboroženo silo in so koroški sta- novi, skupaj s štajerskimi, cesarju predlagali, naj pod skupnim poveljstvom zbere- jo vojsko vseh treh dežel, da bi na ta način zadušili upor, so komisarji še vedno mislili upor pomiriti zlepa tako, da bi preiskali in uredili razmerje med podložni- ki in zemljiškimi gospodi. Komisarji so pogajanja začeli 5. 6. 1515, o njih so redno poročali cesarju. Ta je njihovo delo odobril, priporočil pa jim je, naj upor čim prej umirijo, Filipu pa je še naročil, naj komisarji odidejo v Velikovec, kjer bodo največ koristili vsem trem deželam (Koroški, Kranjski in Štajerski). Komisarji so ugota- vljali, da je njihovo posredovanje prepočasno. V poročilu 11. 6. 1515 so poročali, da se pogajajo s koroškimi in tudi kranjskimi uporniki. Ne glede na trud komisije je cesar brez nje odobril združitev vojsk vseh treh dežel. Škofu Filipu in komisiji pa je cesarski regiment odsvetoval, da bi ponovno šli na Kranjsko, kar so si želeli kmečki uporniki, ter ji ukazal, naj ostane v Velikovcu in kmete prepričajo, da pridejo tja. Filipov tajnik je 25. 6. o razmerah v deželah zapisal: »Vse je pod orož- jem, škoda uči ljudi, Štajerska in Koroška sta se združili.« 20 Deželni stanovi so bili vse bolj nezadovoljni s komisarsko neučinkovitostjo pri pogajanjih. Komisarji so že opozarjali in grajali odločitve plemiške vojske zoper kmete; (konkretno so omenili Marka Klisa, ki je 500 žensk prodal na Hrvaško, in poboj kmetov s strani Stubenberga na Koroškem). Julija 1515 je dežel- no plemstvo treh notranjeavstrijskih dežel pri cesarju vendarle izposlovalo dovo- ljenje, da upor zaduši s silo. Po zadušitvi kmečkega upora s strani plemiške vojske, na čelu katere je bil Jurij Herberstein, nam o njenem ravnanju največ povedo prav poročila komisije, ki jih je napisal freisinški škof Filip. Poroča, da plemiška vojska ni postopala prav nič milo, ampak neprimerno okrutneje, kakor kmetje kadarko- li, da Herberstein kljub drugačnim navodilom cesarske komisije požiga, ljudi obeša, natika na kol in drugače nadleguje. 21 Herberstein je sicer dobil ukaz, da ne sme ničesar storiti brez komisarjev; ti so mu prepovedali »obdelovati in kaznova- ti kmete«, a njihovih navodil ni preveč upošteval. Herbersteinu pa je k uspehu in zmagi čestital cesar, ki je predvideval, da bo kmečka zveza zaradi Herbersteinove 20 Grafenauer, Vseslovenski kmečki upor, str. 193. 21 Grafenauer, Vseslovenski kmečki upor, str. 118. LR 62 / Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 135 akcije in kaznovanja ter delovanja komisarjev kmalu razpuščena. Vendar pa je cesar menil, da ni treba le zatreti upora, ampak tudi urediti razmerje med podlo- žniki in gospodo, kjer bi komisija še naprej imela svojo vlogo. Drugačen je bil poziv kranjskega deželnega glavarja Janeza Turjaškega, ki je Herbersteina prosil, naj z ognjem in mečem upornike temeljito kaznuje. Ta poziv je Herberstein bolj upošteval kot navodila komisarjev. Škof Filip je bil posebno nezadovoljen zaradi dejstva, ker je Herberstein požgal 10 najboljših vasi na freisinškem gospostvu Klevevž, o čemer se ni pozabil pritožiti pri cesarju in mu poročati o Herber- steinovem »rabeljskem« poslu. 22 Konec julija oziroma najkasneje avgusta je bil kmečki upor v vseh treh deželah (Koroški, Kranjski, Štajerski), Goriške upor ni zajel, zadušen. Kmečki upor in dogodke okoli njega je živo opisala pesnitev, ki jo je v času škofa Filipa v kapeli svete Trojice v svoji hiši na Mestnem trgu dal zapisati loški meščan Volbenk Švarc, na kate- rega se je škof Filip naslonil pri upra- vljanju Škofje Loke. Latinska pesnitev, še v poznosrednjeveškem stilu, opisu- je dogodke, ki so zadeli deželo in mesto. Ta pesnitev predstavlja upe- snjeno kroniko teh dogodkov. Nastala je kmalu po zadnjem dogodku, ki ga omenja, to je obnovi loškega gradu (1516). Pesnitev našteva nesreče, ki so zadele deželo in Škofjo Loko: potres (1511), kugo (1510–1512), hudo zimo, mišjo nadlogo, lakoto, beneško vojno (1508–1516), opisuje kmečki upor (1515) in se konča v letu 1516 z obno- vo škofjeloškega gradu in hvalnico freisinškemu škofu Filipu. Pesnitev opisuje, kako je plemiška vojska del upornikov pobila, del obesila, kmetije pa požgala, če niso plačale kazenske- ga davka. V opisu divjanja plemiške vojske verjetno odseva njeno ravnanje pod Herbersteinovim poveljstvom, ki 22 Grafenauer, Vseslovenski kmečki upor, str. 119, 124. Letak vojaških najemnikov, tiskan na Dunaju, leta 1515, s katerim so oznanili zmago nad upornimi kmeti. Na letaku so natisnjene tudi slovenske besede »stara prauda« in »le ukhup woga gmaina«. (hrani: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani) Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 136 je uporniške kmete razgnala najprej na Koroškem, jih dokončno porazila pri Celju ter svoj obračun z njimi zaključila na Dolenjskem. Posebno še zato, ker je imel zoper ravnanje Herbersteinove vojske zelo veliko pripomb tudi škof Filip. 23 Verzi z opisovanjem hudega kaznovanja na steni kapele pa so imeli tudi strašilen namen. Cesarjev interes po umiritvi uporniških razmer je bil velik, saj je želel nemo- teno nadaljevati z vojaškimi operacijami proti Benetkam, obenem pa ponovno napolniti svojo blagajno. Takoj po zadušitvi upora, že 7. 8. 1515, je cesar deželnim stanovom sporočil, da potrebuje denar za vojsko proti Benečanom in Francozom. Obenem jim je s podrobnim načrtom razložil, da si breme lahko olajšajo tako, da ta denar kot kazen za upor poberejo od kmetov. Vsi podložniki deželnoknežjih posesti, ki so pristopili h kmečki zvezi, bi morali plačati kazen, njena višina bi se določila glede na premoženje posameznikov. Prav tako je morala posebno kazen plačati vsaka kmetija, katere lastnik se je udeležil upora (v višini 3 goldinarjev); tudi vsi, ki posesti nimajo, a so se upora udeležili, so morali plačati kazen. Tudi zemljiški gospodje, katerih podložniki v uporu niso sodelovali, so morali od vsake kmetije pobrati pol goldinarja, vendar ne kot kazen, ampak kot davčni prispevek. Tega davka so bili deležni tudi meščani in tržani, ki sicer v uporu niso sodelovali. Ves ta denar naj bi šel v cesarsko blagajno, predvsem za nadaljevanje vojne z Benečani. Zemljiška gospostva so kot opomin v bodoče od vsake kmetije letno pobirala 2–3 krajcarje tako imenovanega »puntarskega pfeninga«. Deželni stanovi se niso strinjali s tako visokimi kaznimi za podložnike in so dosegli zmanjšanje kazni iz treh goldinarjev na en goldinar za uporniško kmetijo, saj so se zavedali, da se z zmanjševanjem gospodarske moči podložnikov zmanjšuje tudi njihovo premoženje. 24 Vse te kazni in dajatve so doletele tudi loške podložnike, poravnati so jih morali v osmih do desetih dneh. Cesar pa je želel pritisniti na deželne sta- nove, da bi omejili stanovsko avtonomijo, in sicer s postavitvijo posebne cesarske komisije, ki bi raziskala upravičenost kmečkih pritožb zoper plemstvo. Deželni stanovi so kazni pri podložnikih pobirali še preden so se dogovorili s cesarjem, saj so denar potrebovali za plačilo vojske, ki je upor zadušila. Konec oktobra oziroma v začetku novembra 1515 je cesar komisijo, ki jo je vodil škof Filip, razrešil in imenoval novo, na čelu katere je bil štajerski deželni glavar Žiga pl. Dietrichstein. Komisija je nadaljevala z delom ter zbirala pritožbe podložnikov zoper zemljiške gospode ter obiskala in popisala vsa gospostva in preverjala, če je to dosledno pobralo denar, ki je pripadal cesarju. Leta 1516 je komisija obiskala tudi Loško gospostvo. Oskrbnik se je komisarjem uprl, češ da je za obhod gospostva potrebno škofovo dovoljenje. Zaradi tega so odposlanci šli k cesarju, med njimi je bil tudi loški oskrbnik Pavel Rasp. Komisarji, ki niso želeli čakati na cesarjevo odločitev, so hoteli sami opraviti ogled, na kar pa bi škof 23 Blaznik, Škofja Loka, str. 148. 24 Grafenauer, Vseslovenski kmečki upor, str. 127. LR 62 / Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 137 pristal le, če bi se to zgodilo ob prisotnosti kaščarja. Iz ohranjenih virov ni znano, če je kasneje prišlo do soglasja. 25 Strah pred uporom je ostal živ vsaj še nekaj časa. Komisarji, ki so bili trn v peti plemstvu, pa so vendarle ponujali možnost za vsaj delni uspeh kmečkih pri- tožb ter omejevanje plemiške samovolje. Decembra 1516 je bilo podpisano pre- mirje med cesarjem in Benečani, kar je napovedovalo oživitev trgovskih poti ter dajalo upanje za izboljšanje gospodarskih razmer tudi pri podložnikih. VIRI IN LITERATURA: Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo : (973–1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, 560 str. Blaznik, Pavle: Upori loških podložnikov konec XV. in v začetku XVI. stoletja. V: Loški razgledi 2, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1955, str. 65–70. Blaznik, Pavle: Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1958, 94 str. Čeč, Dragica: Upor leta 1515 in kultura protesta. Prispevek bo objavljen v zborniku ob 870. obletnici prve omembe Konjic. Demšar, Vincencij: Loško gospostvo in kmečka puntarija. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino 21, št. 1 (1973), Ljubljana : Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 1973, str. 5–12. Gestrin, Ferdo: Kmečka trgovina in upori. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovi- no 21, št. 1, (1973), Ljubljana : Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 1973, str. 3. Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1962, 482 str. Grafenauer, Bogo: Vseslovenski kmečki upor l. 1515 : vzroki, predhodniki, potek in pomen. Disertacija. [Ljubljana : B. Grafenauer, 1944], 160 str. Košir, Matevž: Beneška vojna – evropska vojna za vpliv v Italiji : (1508–1516). V: Anno domini 1511, Idrija : Mestni muzej, 2011, 142 str. Košir, Matevž: »Castrum grande quidem Lagk diruit undique totum« o potresu leta 1511, bene- ški vojni, kmečkem uporu in obnovi. V: Loški razgledi 58, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2011, str. 135–168. Pavlin, Vojko: Slovenski kmečki punt : pol tisočletja spomina. V: SLO : časi, kraji, ljudje : sloven- ski zgodovinski magazin, št. 7 (sep. 2015), Ljubljana : Družina, 2015, str. 12–15. Verbič, Marija: Deželnozborski spisi kranjskih stanov. Ljubljana : Arhiv Socialistične republike Slovenije, 1980, str. XVI. Wiesflecker, Hermann: Kaiser Maximilian I. das Reich Oesterreich und Europa an der Wende zur Neuzeit, V. del. Wien : Verlag für Geschichte und Politik, (1971–1986), str. 114. 25 Demšar, Loško gospostvo, str. 8; Blaznik, Upori loških podložnikov, str. 70. Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 138 Zusammenfassung Škofja Loka (Bischofs Lack) und die Lack-Herrschaft im Bauernaufstand 1515 Am Ende des 15. Jahrhunderts waren die Pflichte, die die Untertanen trugen mussten, immer größer. Der lange Habsburg-Venezianische Krieg (1508–1516) hat die Lage der bäuerlichen Untertanen sehr verschlechtert. Die Steuern wurden erho- ben, ein wichtiger Faktor war auch der Einkommenausfall vom Bauernhandel mit den italienischen Ländern. Zusammen mit der Gebührerhebung begann sich die neue Währung durchzusetzen. Im Jahr 1511 wurde das Land noch von dem Erdbeben betroffen. All das brachte zu der Aufstandsstimmung unter den Untertanen bei und führte zu der größten Bauernaufstandsbewegung in der ganzen Geschichte auf unserem Boden. Spätestens im März 1515 schlossen sich dem Bauernverband auch die Untertanen von Lack an, worauf aber Filip von Freising schnell reagierte. Am Anfang April beauftragte er Pavl Rasp – den Sorgeberechtigten von der Lack- Grundherrschaft und den von dem Getreidespeicher Sorgeberechtigten, in Beziehungen mit den Bauern geduldig und zurückhaltend umzugehen. Er befiehl ihnen noch mehr Reiter und Fußgänger zu sichern, um möglichst gute Abwehr leisten zu können. Der Bischof versicherte sich zugleich die Unterstützung der Burggrafen von Lack wie auch die Loyalität der Bürger. Unter denen spielte Wolfgang Schwarz, der Bürger von Lack, bei dem Schutz der Bischofs Interessen in der Zeit des Bauernaufstands, eine wichtige Rolle. Der Bischof bemühte sich um eine ruhige Konfliktlösung, deshalb versprach er seinen Besuch in der Stadt Lack und nahm im April die Beauftragten von den Untertanen in Empfang. Angesichts der steigenden Unruhen und aufständischen Taten sagte der Bischof Filip die Gastfreundschaft dem bei den Untertanen unbeliebtem Gasper Lamberg (Grundherr in Polhov Gradec, in Lack lebend) die Gastfreundschaft ab. Lamberg musste so die Stadt und Lack – Herrschaftsgebiet verlassen. Im Mai wurde Filip von dem Kaiser zu dem kaiserlichen Kommissarleiter ernannt, damit er die Berechtigung der Beschwerden von Untertanen überprüfte. Am 26. Mai befindet sich der Bischof Filip an der Spitze der Kaiserkommission in Ljubljana. Zu der Zeit ging der Aufstand von dem Bauernverband und den Aufstandsversammlungen zu den bewaffneten Angriffen auf einzelne Burgen über. Das Filips schnelle Reagieren und sein nach außen zeigender verständnisvoller Auftritt den Aufständischen gegenüber, ander- erseits noch die schnelle Einberufung der Armee und die Festigung der Herrschaft hatten zur Folge, dass der Aufstand auf dem Lack-Gebiet keine größeren Auswirkungen verursachte. Als die Verhältnisse in vielen Grundherrschaften cha- otisch geworden waren, wurde es dem Adel von dem Kaiser erlaubt, jeden Aufstand mit Gewalt zu unterdrücken. Ende Juli bzw. spätestens im August wurde der Bauernaufstand in allen drei Ländern (Kärnten, Krain, Steiermark) niedergeschla- gen. Die Untertanen mussten hohe Straffen bezahlen. Damit wurde die Kaiserkasse vor allem für die Bedürfnisse der Armee gefüllt.