L. P.:  Nadpevanka.                                                       47
Nadpevanka.
Spisal L.  P.
adpevanka — nova beseda, kajne! Res čudna skovanka, a za silo se bo že izhajalo z njo v zaznamovanje tega, kar kanimo z njo označiti. Izvajati jo je po analogiji, kakor zloženka (= zložena beseda), poštevanka (== das Einmaleins), rejenka, najdenka, pečenka, znanka i. t. d. in sicer izvajati od nadpevati (serb. natpijevati, cantu vincere; nat-pijevati se, cantu contendere, eine Singwette eingehen; natpijevanje, alternatio, die Singwette), torej = nadpevana pesem, t. j. pesem, v kateri se nadpeva (alterna, orum; to. <xp.G$a?oc, der Wechselgesang). Nadpevanje je torej nekak dialog v pesmi, kakor je n. pr. tista alter-kacija v antični tragediji, ki jo imenujemo stihomitijo; nadpevanje nahajamo v korovih strofah in antistrofah; nadpevanke so tudi anti-fonije v cerkvenoobrednem petju (ambrozijansko petje). Tekmujoča pevca se izkušata pri nadpevanju drug drugega prekositi in nadkriliti, in sicer tako, da odpevač od predpevca izraženo misel izpopolni in živeje izrazi, ali pa ji vzporedno drugo misel nasproti postavi. Vsekakor pa se mora odpevač v svoji parafrazi predpevčevih stihov potruditi, da jih nadkrili in preseže bodi si v pesniškem nakitu dikcije, bodi si v krepkosti in jasnosti izražene misli.
Nadpevanka v ožjem pomenu je ona tekmovalna pesem, kakršnih nahajamo več vpletenih v bukolskih proizvodih Teokritovih in Vergilijevih. Predmet tej nadpevanki je preprostih pastirjev izražanje o sladkosti in bridkosti ljubezni, ali včasih izraz razposajene nagaji-vosti, ali opevanje vzornika sicilskih pastirjev, lepega Dafnida, katerega je bil baje sam pastirski bog Pan naučil piskati na sedmero-cevno siringo. Take nadpevanke (alterna, (z;xo!.[3aTa) nahajamo n. pr. v Vergilijevih eklogah: III, 60. VII, 21. in z refrenom (versus interca-laris) VIII,   16.  i. t. d.
Vzgled nadpevanke pa najdemo tudi v domačem slovstvu. Prešeren, ki je vvedel v slovensko slovstvo gloso in gazelo, distihon in tercino, ottave rime in sonete, Prešeren, ki nam je vzglednik za pesem in elegijo, za romanco in balado, za satiro in epigram, Prešeren, ki nam je zapel najlepšo zdravico, nam pa je postavil v slovstvu lep vzor nadpevanke. Ta nadpevanka je »pesem od železne ceste« ali s podružnim naslovom »Andrejček in Barbka«.   Ta pesem je bila zložena
48                                                        L. L.: Nadpevanka.
ob grajenju južne železnice skozi naše kraje in prvič natisnjena v 16. številki III. letnika Novic (16. malega, travna 1845. leta). Glede osnovne ideje, da »stara ljubezen ne zarjavi, devetkrat se vrne, ponovi«, da mali prepirki med zaljubljencema ljubezni vez okrepe, ali kakor veli Terencij (Andr. III. 3. 23.) »amantium irae amoris inte-gratio« (opv?) cpDvOuvTtov 6Xžyov iayyzi ^povov), glede te osnovne ideje se Prešernova nadpevanka prav lepo ujema s Horacijevo 9. iz 3. knjige (»Doneč gratus eram tibi« i. t. d). Kakor nadpevanje med Horacijem in Lidijo, tako nam tudi nadpevanje med Andrejčkom in Barbko pred-očuje idilski prepirček dveh zaljubljencev, ki se konča s spravo in obnovitvijo ljubezni. Da pa čitatelj lahko sam primerja, naj sledi Ho-racijeva nadpevanka v prevodu:
Ho racij:        Dokler sčm ti  po godu bil,
Dokler drugi še ni prednosti bil dobil,
Da ti beli objemlje vrat,
Bil  sem srečnejši pač ntigo  Perzijski   kralj.
Lidija:            Dokler nisi  za Klojo  še
Vnel bil,  Lidije me"  n(§ zanemarjal še,
Sem sloveča jaz Lidija
Bila srččnejša pač nego li Ilija.
Horacij:        Kloja vlada Tračanka  me,
Ki zna spev milozvčk družiti z glasom strun ;
Za-njo bi ne pomišljal vmrel',
Da usoda le njej  dala bi  dlje živel'.
Lidija:           Mčne Ornitov vnel je sin,
Kalais Turijan tčši mi  sije plamčn;
Dvakrat zanj  bi hotela vmrel',
Da le njčmu bi dlje vsajeno bld živel'.
Horacij:        Kaj, ko stara ljubezen spel
Naj' bi vprčgla nazaj,   združila v prejšnji pžr?
Kaj, če Kloje otr&em se
Tčr prezirani dur' Lidiji spet odprem ?  —
Lidija:           Rčs je lepši kot zvčzda on,
Ti pa, lažji k'  per6, v strasti si sflnejši  spčt
K6t je Adrije burni val:  —  —
Ah, le s tabo živim, s tabo umčrjem naj!  —-
Trikrat nadpeva Lidija Horacija; v prvih dveh kiticah se ozirata oba v srečno preteklost, ko ju je še družila neskaljena ljubezen in v sreči dvigala njega nad Perzijskega kralja, a njo nad pramater rimskega imena, nad slovečo Rejo Silvijo; v dfugih dveh kiticah izra-žujeta oba navidezno srečo sedanjosti, ko sta si začela v ljubosumju kljubovati in služita oba novi ljubezni;   zadnji dve kitici od-
L. P.: Nadpevanka.
4-9
pirata razgled v srečnejšo bodočnost, ko bosta, odslovivši sedanje kljubovalne zveze, si zopet zaupala v stari ljubezni in uživala prejšnjo srečo.
Zanimivo je, kako odvetna kitica Lidijina vselej Horacijevo nad-kriljuje (kuEtiot?). Ce n. pr. pravi Horacij, da je pripravljen za svojo novo ljubimko Klojo umreti, mu odgovarja Lidija, da bi ona za svojega novega častilca hotela dati življenje dvakrat. — Tudi Barbka v Prešernovi nadpevanki na vsako opombo Andrejčkovo s krepkejšo in zajetnejšo primetbo priklada. Ko n. pr. on pravi, da zasnubi bogato brnsko Židinjo in priženi z njo denarja na mernike, mu ona odgovarja, da si hoče izbrati imovitega domačina, ki bo, imajoč denarja kot peska, tudi varoval in ščitil njo in dom; on se baha, da se za ženo drugače ne bo zmenil, razen da bo pobiral nje obresti, a ona se pohvali, da si hoče v hiši prisvojiti neomejeno gospodarstvo i. t. d. S kratka: odločna Barbka Andrejčku nobene ne ostane dolžna, v vsaki odvetni kitici ga prekosi in mu tako rekoč sapo zapre. In v tem se odlično kaže pesnikova šegavost. Dasiravno Barbka dobro ve, da An-drejčkovih nagajivih besed ni jemati Bog si ga vedi kako resno, da je vse to njegovo draženje le »na koncu jezika, kjer se doli zmika,« vendar mu v svoji šegavi jezičnosti prav resno in odločno odgovarja. V prvih dveh kiticah je razjasnjena situvacija; on se veseli železne ceste, češ, da lahko na brzem potovanju obišče druga mesta in si ogleda svet, a ona izrazi željo, da bi jo vzel s seboj, da si tudi ona kaj ogleda. Ker pa on v tretji kitici tej želji odreče, češ, da se hoče sam voziti križem svet in se zabavati, a ona naj si doma dolg čas preganja, tedaj je to povod šegavi alterkaciji, ki se od kitice do kitice stopnjuje, dokler pride konec štirinajste kitice do prekreta. V zadnjih štirih kiticah zaveje zopet duh pomirljivosti in sprave, in on dobrovoljno obljubi svoji nevesti, da jo hoče, kedar steče železnica, vzeti s seboj na Dunaj, v Gradec, v Trst, da pokaže Dunajčanom, Gradčanom in Tržačanom zvesto Kranj ico. Ce se je bil Prešeren res s svojo »novo pisarijo« (»Je šega, da kdor pride pred, pred melje«) Kranjicam nasproti pregrešil, če jim je res, kakor pravi Kopitar, vzkratil čast in poštenje, je pa s to pesmijo precej popravil in dal Kranjicam najlepše izpričevalo v Barbkinih besedah:
Smd poštene me Kranjice,
Vsak sleparček ni za nas;
Mč pa h6č'mo  bit'  ženice,.
Ljub'ce ne za kratek čas.
Pesem  »od železne ceste« je mičen vzgled šegave nadpevanke.
^^5ff^^
4