meško skupščino. Ko sem se vrnil v Ljubljano, so me pozvali, naj napišem o Zavezinem zborovanju poročilo v »Slovenski Narod". In ko sem pisal, so spomini oživeli z novo silo. In danes tudi! E. GANGL: Naš Luka. Izza zborovanja naše Zaveze v Novetn mestu 1. 1895. so mi ostali trije dogodki posebno živo, da, neizbrisno v spominu. I. Takrat je vodil rajni tovariš Leopold Potrebin naš koncert, kakršnega še ni čula dotlej metropola Dolenjske. Navdušen glasbenik je znal fascinirati svoj zbor, da je pel z ognjem in izzval naravnost frenetično odobravanje mnogobrojnega odličnega občinstva. S tem koncertom smo si hipoma pridobili dobro ime, osvojili srca Novomeščanov. S še večjim in popolnejšim uspehom je vodil naš Potrebin koncert Zavezinega zbora tri leta pozneje — 1. 1898. — ob desetletnici Zaveze, ki smo jo obhajali v Ljubljani. Žal, da je inteligentnemu glasbeniku in dirigentu spretnih zmožnosti, tovarišu in prijatelju Potrebinu, tako hitro omahnila taktirka. Sušica mu jo je izvila iz roke. Deset let je od tedaj. Sedaj, ko se bude spomini, veseli in jasni, jim kvari lepoto grenko čuvstvo žalosti ... II. Novomeško skupščino je vodil podpredsednik Zaveze, ravnatelj Ivan Lapajne. Takoj uvodoma je konštatiral bridko resnico, da je smrt pokosila predsednika Zaveze, tovariša Vojteha Ribnikarja. Morali smo izvoliti novega predsednika, ki bi bil sposoben stopiti na Ribnikarjevo mesto in voditi naše vrste v smislu in po idejah tega odličnega našega bojevnika. Izvolili smo tedajtovariša Luko Jelenca, takrat nadučitelja v Št. Jurju pri Kranju. V sivi obleki, z rokami, prekrižanimi na prsih, je stal ob oknu velike dvorane Narodnega doma, ko je predsedujoči ravnatelj Lapajne proglasil izid volitve, rekoč: ,,Za predsednika Zaveze je izvoljen tovariš Luka Jelenc!" nŽivio! Na zdar!" smo zaklicali, dlani so udarile v plosk: itneli smo predsednika — sposobnega Ribnikarjevega naslednika. Osemnajst let je od tistega dne. Koliko skrbi in dela! Koliko dolžnosti in odgovornosti! Koliko upov in prevar! Dovolj dolga doba, ki je posivela našemu Luki lase, mu začrtala gube v lice, zahtevala od njega žrtvovanja duševnih in telesnih sil — a ki ni postarala njegovega srca in uklonila njegovega duha! »Dražgoški Luka" ga sramotilno in poniževalno imenuje nizkotnost klerikalnega časopisja, ki je posebno besno nanj od takrat, ko se je upal nastopiti kct nasprotni kandidat dr. Šušteršiča. Oa — učitelj — proti taki mogočnosti in veličini! MNaš Luka" ga imenujemo mi s ponosom! Zaupanje, ki smo mu ga naklonili pred osemnajstimi leti, je vestno in povsod v polni men opravičil: naš je bil, je in ostane! III. Banket stno imeli na vrtu Tučkove gostilnice. Vse polno nas je bilo, mladi in stari, učitelji in učiteljice — vsi enega duha! Tedaj stopi do mene Jelenc. Prvič mi je podal roko, prvič sva govorila. Rekel mi je, naj izpregovorim zahvalno besedo novomeškemu narodnemu ženstvu, ki je našo pot s kolodvora v mesto posipalo s cvetjem. Storil sem to. Dehteče cvetje iz belih rok in mlado srce — kdo bi ne govoril! Razšli smo se! Na vse strani! Jaz sem se odpeljal v Prago na narodopisno razstavo — z mano so šli spomini na našo novo-