POŠTNINA PLAČANA V gotovini NAŠ LIST 2. ŠTEVILKA FEBRUAR 1934 PETO LETO GLASILO KATOLIŠKE AKCIJE ZA KAMNIŠKO IN MORAVSKO DEKANIJO NAS LIST IZDAJA MISIJONISCE V GROBLJAH, P. DOMŽALE. — UREJUJE IN ZASTOPA IZDAJATELJA JOŽEF GODINA C. M., DOMŽALE-GROBLJE. — TISKA MISIJONSKA TISKARNA, DOMŽALE - GROBLJE. ZA TISKARNO JANKO STRNAD, DOMŽALE. — IZHAJA MESEČNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 1 DIN, CELOLETNA NAROČNINA 12 DIN. INSERATI PO DOGOVORU. ROKOPISI SE REDNO NE VRAČAJO. PEPELJENJE Cerkveni pisatelj Tertulian nam pripoveduje, da so grešniki nekdaj delali pokoro v raševini in pepelu. Kakor pri Izraelcih v starem zakonu, je bilo peleljenje kot pimbol notranje spokomosti tudi pri kristjanih že v prvi dobi v navadi. Ker pa je pokori posebno namenjen postni čas, zato so za večje pregrehe nalagali pokoro in spokornike pepelih zlasti v začetku posta. Iz starih cerkvenih določil in iz rimskega pontifikala (obredne knjige) je razvidno, kako se je vršil ta slovesno resnobni in ganljivi obred na pepelnično sredo. Spokorniki so se zbrali pred cerkvenimi vrati, bosi, oblečeni v raševnik. Duhovniki jih spremijo v cerkev in molijo nad njimi spokorne psalme. Škof jih pokropi z blagoslovljeno vodo, posuje s pepelom in jim nadene spokorno obleko; potem jim napove kazen: Kakor je bil Adam izgnan iz raja, tako bodo oni za svoje grehe iztirani iz cerkve. Klerikom reče, naj odvedo spokornike iz cerkve. Ce bodo s postom, molitvijo, miloščino in drugimi dobrimi deli dah Bogu zadoščenje, bodo vehki četrtek zopet sprejeti v krščansko občino. Iz ponižnosti so se spokornikom pri-druževah tudi drugi verniki in se dah pepehti. Tako se je pobožna navada pepeljenja polagoma udomačila med krščanskim ljudstvom. Splošno za vso cerkev latinsaega obreda pa je ukazal pepeljenje papež Urban II. leta 1091 na sinodi v Beneventu. Kot podoba minljivosti vsega posvetnega spominja pepel človeka na smrt, in budi v njem duha spokorno-sti. Duhovnik pri posipavanju čela s pepelom izgovarja besede: »Spomni se človek, da si prah in da se v prah povrneš.« ODRECI SI VSAJ ENO ZABAVO Saj veste, kako se imenuje čas, v katerem živimo. O, predpust, ti čas presneti! Cas, ko vse mish, da mora noreti. Staro in mlado mish, da ne bo zdravo, če se ne iznori, če ne leta od plesa do plesa, od bala do bala, od veselice do vesehce. Ce jih ne bo zraven, potem mislijo, da se bo gotovo svet podrl, če ne bo še kaj hujšega. Ce prosiš pri teh ljudeh za dobre na-naene, za naročanje časopisov, za ver-kvene potrebe, bo stalen odgovor: »Ne morem dati, težko damo, kriza je.« Ko pa gre za nekaj hipov, za nekaj hr lastnega uživanja, nepotrebnega, brezplodnega in brezkoristnega, po katerem te boh žep in tudi v glavi ni vse v redu; to pa mora biti, za to še hi krize. Ce se domov grede ne derem ko zverina, če ne kalim nočnega miru, ce morda ne potegnem še noža, potem nisem fant. Ce ne plešem do ra-hega jutra, če ne trgam podplatov, če ^ zakajenem gostilniškem zraku in v družbah dvomljive vrednosti ne za-Pravljam svojega zdravja in poštenja, msem dekle. ‘Ce svojim branim na take zabave, če ne dam denarja, če mor- da še sam ne grem zraven, nisem oče. Ce ne dovolim, če le malo pokažem, da mi tako norenje ni všeč, nisem mati. In če so take zabave tudi mnogim v Izraelu v padec in nikomur v vstajenje in če bi bil tudi konec teh zabav tak, da bi presunil dušo nekatere matere, ko bo pogledala svojega izgubljenega sina in svojo ponorelo hčer: vse zastonj. Ljudje se pred-pustom morajo iznoreti, če ne, niso več ljudje ... V to predpustno vrvenje in norenje pa ti doni khc: Odreci si vsaj eno zabavo in trosek zanjo daj revežem. Torej vsaj eno. Najmanjše število, ki je sploh mogoče. Najmanjša želja. Naj bo ta beseda kakor khc v gozd, kakor kamen v vodo, za katerim se hitro izgubi vsaka sled? Že slišam besedo: »Kdo mi bo branil! S svojim denajerm vendar lahko naredim, kar sam hočem. In če ga tudi v vodo pomečem, kdo mi kaj more!« Nihče ti ne brani; samo dober nasvet imaš, samo dobro besedo. In če to uvažuješ, ne bo nič hudega. Za- vest ti bo rekla, da si storil nekaj pametnega, dobrega, koristnega. »Časi, ki jih preživljamo so tako težki,« boš ugovarjal in jaz bi se ne smel veseliti, da za trenutek pozabim, da lažje prenašam težo dni.« Smeš se vesehti in zabavati. Ni ga, ki bi mogel braniti. Toda povej mi, kako bi ti sodil o človeku, ki bi hotel hzati vedno samo cuker in nobene druge stvari ? Kako sodbo boš izrekel o človeku, ki ga vidiš vsak dan pijanega? Praviš, da se ne zna nič premagovati. Morebiti poznaš človeka, ki vedno in povsod išče prepira, dela zdražbe med sosedi, ki se za vsako malenkost to-žari. O njem se boš pritoževal, kako je težek, da ga ni mogoče prenašati, da ni mogoče z njim govoriti in ne z njim skupaj živeti. Zdaj te lahko sodim po tvoji besedi: prav tako obsodbo zasluži vsak, kdor si ne zna ničesar odreči, kdor se ne zna prav nič premagovati. Resnost časa nas priganja k temu, da si znamo nekaj odreči. Vi, ki imate dneve svetovne vojske še v dobrem spominu, veste, koliko zaslužene graje je prišlo iz ljudskih ust zoper tiste ljudi, ki so se hoteh na račun vojne podpore doma veseljačiti in potratno živeti, med tem ko so njih sinovi njih bratje in možje stradali, krvaveh in umirah po strelskih jarkih. Danes sicer vojnih viharjev ni, ah kljub temu nam nobena zveza narodov ne more prikriti, da se vedno bolj bliska k novim viharjem, morda še hujšim, morda še strašnejšim. Ah če tudi živimo v miru, pogled na procesije brezposelnih nas more predramiti, da se zavedamo resnosti časa. Na ce3ti so ti siromaki, ne po lastni krivdi ampak po krivdi brezsrčnega kapitala. Lakoto trpe ti ljudje in njih družine, raztrgani so, morda celo brez lastne strehe. Ko bi bili to dosegli vsled lastne krivde, radi lenobe, radi nerodnosti in nerodnosti, radi brezbrižnosti in površnosti pri delu, bi jim človek lahko vsaj nekaj očital. Tako pa — siromaki so, pa brez krivde. Zato je rečeno: »Odreci si vsaj eno zabavo in trosek zanjo daj revežem.« In to predvsem domačim revežem. Pa boš morebiti spet ugovarjal: »Ah jim ne dam? Noben siromak ne gre prazen od moje hiše.« Vse prav. Ah nas nasvet se glasi: »Ne dajaj samo tega, kar že itak daš po svoji radodarnosti, daj od tega, kar bi zapravil vsaj na eni predpustni veselici.« Ko bi siromaki vsaKega okraja prejeli vsaj drobtinico od tega, kar bodo ljudje pri zabavah po nepotrebnem proč vrgli, recimo vsaj eno desetino stroškov, kar jih ljudje imajo, bi že precej dobili. Veste pa, da je skrb za siromake nam od Kristusa naložena. Kristus je sam jedel na zemlji kruh siromakov, zato je imel srce zanje. Kdor sam ni nikdar poskušal, kaj je beda in pomanjkanje, kaj je stradež in lakota, ne more prav čutiti, kakšno gorje je to. Kdor še ni bil bolan, tudi drugim ne verjame, da bi mogli biti bolni. Tako nas uči vsakdanje življenje. Kristus je imel srce za siromake. Zato je povsod, kjer je hodil, delil dobrote. Zato so se ob njem zbirali ne samo tisti, ki ničesar niso imeli, ampak vsi taki, ki so bili med potrebnimi najbolj potrebni njegove pomoči in moči: žalostni, potrti, nesrečni, bolni, sploh vsi, ki so bili potrebni telesnih in duhovnih dobrot. Ta skrb je od Kristusa prešla na apostole in na Kako vzorno so skrbeh apostoh sami vso Cerkev, do danes in še naprej, in potem, ko se je število vernikov namnožilo, po svojih diakonih za siromake, nam pove sv. Luka, ko pravi, da ravno vsled radodarnosti prvih kristjanov ni bilo ubogega med njimi. Kako lepo se bere v apostolskih poročilih, kakšno žalovanje je nastalo v Jopi, ko je samo umrla blaga Tabita, polna dobrih del in radodarnih rok. Ker so ljudje vedeh, da apostol Peter ni daleč proč, — mudil se je takrat v Lidi, — so poslali ponj. Ko pride Peter v Jope in ga peljejo v hišo, kjer so imeli mrliča, ga oustopijo vdove s solzami v očeh kažejo plašče in oblačila, ki jih je delila Tabita, ko je bila še med njimi. Prav to je nagnilo Petra, da je molil in molil, dokler ni bil uslišan. Njegova mohtev je obudila Tabito v življenje. Prav tako tudi sv. Pavia spremlja vedno in povsod iskrena skrb za siromake. Kolikokrat ste že slišali njegovo besedo: Vsak naj da kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; zakaj veselega danteija Bog ljubi. Prav tako so vam znane besede apostola Jakoba, da je vera brez del mrtva. »Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ah ga more vera — sama, brez dobrih del — rešiti? Ako pte brat in sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru, pogrejta in se nasitita« — pa jima ne daste, kar je potrebno za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del, sama zase mrtva.« Sv. Pavel je dobro povedal Korin-čanom: »Vse je dovoljeno, toda ni vse k pridu; vse je dovoljeno, toda ni vse spodbudno. Nihče naj ne išče svojega, ampak to, kar je drugega ... Brez spotike bodite Judom in Grkom in cerkvi božji, kakor skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vpem, in pri tem ne iščem tega, kar meni koristi ampak to, kar množici, da bi se zveh-čali.« V teh besedah imate prav gotovo dovolj utemeljeno željo: Odpovej se vsaj eni zabavi... (Langerholc.) ima sv. Pavel novo zavezo za popolno in dovršeno, za trdno in nespremenljivo. Staro zavezo pa nasprotno imenuje nepopolno in nedovršeno, ki se zato mora umakniti novi. Pravi namreč: »Zakaj, če bi bila ona prva (stara zaveza) brez graje, bi se ne iskalo mesto drugi. Graja jih namreč ko pravi: Glejte, prišli bodo dnevi, pravi Gospod in s hišo Izraelovo in hišo Judovo bom sklenil novo zavezo ... S tem, da je rekel, »novo«, je prejšnjo označil za staro. Kar pa se stara in postaja zastarelo, se bliža koncu« (Hebr 8, 4, 13). Sv. pismo pa tudi izpričuje o Kristusu, da je duhovnik vekomaj po redu Melkizedekovem. Ker pa je duhovstvo tako zvezano s postavo, da pravi sveti Pavel: »Kakor se namreč premeni duhovstvo, se nujno premeni tudi postava« (Hebr 7, 12). Ne moremo pričakovati, da bi se kaj bistvenega spremenilo v božjem kraljestvu na zemlji. Tudi novih razodetij ne moremo in ne smemo pričakovati, ker je čisto jasno povedano v svetem pismu, da je Jezus Kristus apostolom že vse razodel ah pa jim obljubil, da jim bo razodel po sv. Duhu, katerega jim bo poslal. V evangehju sv. Janeza namreč beremo: »Se mnogo vam imam govoriti, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo učil popolne resnice.« (Jan 16, 12,13). In drugje zopet: »Tolažnik Sveti Duh pa, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jan 14, 26).«. Iz vsega tega je razvidno, da nova vera v pravem pomenu besede sploh ne more nastati. Pa poglejmo še, kaj je treba razumeti pod besedami »nova vera« ali »raziskovalci svetega pisma«, kakor se redno imenuje ta za nas nova verska ločina. Raziskovalci sv. pisma, so advem tistom* sorodna ameriška ločina, ki se je v novejšem času pričela širiti tudi pri nas. Po kratkem času svojega obstoja je ločina razvila živahnejšo propagando, nego katerakoh druga sekta. Mnogi jih zamenjavajo z adventisti. Po pravici. Kajti na adven-tizem res spominja njihov nauk o Kristusovem drugem prihodu in o njegovem tisočletnem kraljestvu. Y splošnem pa vsaj danes z adventisti nimajo zvez in so jim celo sovražni. Zgradih so si samostojen nauk verskih resnic, po katerem so od katoliške Cerkve oddaljeni mnogo bolj kot adventisti. V nastopu in propagandi *Adventizem je ločina, ki je dobila svoj« ime po latinski besedi adventus, prihod. Pristaši te ločine verujejo, da skoraj prid« Kristus drugič na zemljč in da nastop' konec sveta. NOVA VERA (Primerjaj: dr. A. Snoj »RAZISKOVALCI SV. PISMA.) V zadnjem času često naletiš v pogovoru na besede »nova vera«. Preprost kmetič, delavec, pa tudi izobraženec ti že ve marsikaj povedati o »novi veri«. Seveda nikdo ne vzame tega dobesedno. Naši dobri ljudje so v sveti veri dobro poučeni. Zato vedo, da ne more in da nikoh ne bo nastala kaka nova vera. Da jih pa v tem prepričanju še bolj utrdimo, bomo v naslednjem pojasnili, kako katohčan pojmuje takozvano novo vero, potem pa bomo še pojasnili tkzv. novo vero ah raziskovalce sv. pisma, kakor se pravilneje imenuje ta nova vera. Vsak šolarček ve, kaj je prava vera. Če ga vprašaš: Kaj se pravi krščansko verovati, ti bo odgovoril: Krščansko verovati se pravi, imeti za resnico, kar je Bog razodel in nam po katoliški Cerkvi zapoveduje verovati. Vera je torej priznanje onih resnic, ki jih je Bog po svojih odposlancih, slednjič pa po svojem Sinu razodel člove- škemu rodu. To pa predvsem resnice, ki nam dajo odgovor na vprašanja: Odkod prihajamo, čemu trpimo in se trudimo v solzni dolini in kam nas vodi življenje po smrti in se glase, da prihajamo iz božjih rok in da potujemo skozi kratko poskušnjo življenja v njegovo naročje, kjer bomo gledah Boga, kakršen je. Da pa bomo mogli gledati Boga, bomo morah postati njemu samemu podobni. Še več, postati moramo deležni njegove narave. To so tako vzvišene in nepojmljive besede, ki človeka tako povišujejo, da nikdar nobenemu človeku tako velika odhka ni prišla na um. Zato je moral to resnico Bog sam prinesti iz nebes in jo povedati človeku. Na drugi strani pa tudi vemo, da je Bog vse razodel, kar je potrebno za dosego našega cilja in da ne moremo in ne smemo pričakovati novega razodetja, nove vere. To je katohški nauk. Kajti v pismu do Hebrejcev so še strastneiši in še boli vsiliivi kot adventisti: tudi v sovraštvu do Cerkve, posebno da katoliške adventiste daleč nadkriliuieio. Sekta raziskovalcev svete ca pisma ie vzniknila kakor adventizem in ne-broi drncih sekt v Zedinienih državah Severne Amerike. Ustanovitelj je bil »pastor« Rusell. no poklicu trco-vec. Sedanii voditeli ie njegov naslednik sodnik Rutherford. Rusell si je nred vsem domišlial, da dotlej še nihče ni pravilno doumel svetova pisma in da je on od Boca poklican, da sveto pismo pravilno tolmači. AMERIŠKA LOČINA (SEKTA) NA JUGOSLOVANSKIH TLEH Preko emčiie in Avstriie ie Russel-lova kriva vera dosecla v zadniih letih tudi iucoslovanska tla. Da se je v Juvoslavito razširila iz sosedne Avstriie. naiboli lasno covori deistvo. da ie sedež in središče vse nronacande za Jucnslaviio skorai tik ob avstriiski meii ležeči Maribor. Natančne letnice. kdai se ie Ruseilov nauk nričel širiti ori na,s. na podlaci letakov in brošurle. ki so iih raznečavali Ruther-fordoTri miši iona,rit ni rrocnče navesti, ker um no večini manika, letnic. Gotovo ie. da si ie adventizem ur-oi utrl not v na Se krate kot razi skodra le,i sir msma. Dočim se ie ad^mntizem Širil nri nas že v nmdb letih no voini, Se ie sekta, raziskovalcev sv. nisma noinvila Sole okoli 1. 1 POp Ptn,a sek-tina kniižica. ki se ie natisnila v slovenskem ieziku. ie bil urevod Riither-fordovo brošure »Zastava za narod« iz 1 1Q9R. A že nred tem časom so se v Mariboru in Linhliani širile v nemškem ieziku izdane brošure. Sorva ie acitaciia vodila preko Avstriie iz srednieevronske centrale v Švici. Pa kmalu se ie osnovala lastna Jugoslovanska sekeiia mednarodneca zdmženia raziskovalcev sv. pisma s sedežem v Mariboru. Nien uradni naslov ie »Svetionik«. Tu ie sedai založba kniig in brošur, ki se tiskajo v slovenskem, hrvatskem in srbskem jeziku. Od tu se vrši propaganda za Vso državo. Propaganda je tiha, a močna. Jugoslovanska sekcija ima večje število svojih misijonarjev (tudi žensk), ki potu ie jo okrog in z veliko zgovor-nostio širiio Ruseilov nauk. Obenem Po zelo nizki ceni vsiljujejo svoje brošure in sv. pismo (protestantsko). Dasi se radi vabljivega naslova in nizkih cen razproda najbrž precej knjižic, je vendar gotovo, da se jugoslovanska sekcija ne vzdržuje sama, ampak prihaja denarna podpora iz Švice ali celo iz Amerike. Iz bogate literature, ki sta jo v propagandne svrhe ustvarila večinoma Rusell in Rutherford so na slovenski Jezik preložene sledeče knjige in brošure: 'k P. Rutherford: Zastava za narod. •I- P. Rutherford: Kje so mrtvi? J- P. Rutherford: Harfa božja, ^ndtev našega Gospoda, njegova Pristnost, prikazen in oznanjevanje. Rrez navedbe avtorja in letnice. J. F. Rutherford: Kraljestvo božje, up sveta. J. F. Rutherford: S+varieme. Polec omenienih kniic in brošur kolnorterii raznečavaio v veHkih množinah »Sv. nismo stareca in novaca zakona«, ki ca ie izdala in založila protestantska Britanska in inozemska, svetopisemska družba. Ker ie nronacandua. literatura, ki sta, io ustvarila Russell in Rutherford. zelo hocata, bo cotovo mariborska. založba uadalievala, z izdaiapiem novih prevodov. Acntncjia in reklama za iruiicp ]d iih izdaia. Mednarodno udmženie raziskovalcev sv. pisma. ie iuten.zivueiša kot za, kniivJ mrvu i-.ia v en uan. 11 tem ni nič mislil. Samo zato ker >a ie dekle poslušalo in eledalo v oči. .K Polonca je imela velike plave oči K tako krotke in nedolžne. In obrnje-je bila proti zahajajočemu soncu. , a se je vseeno nasmejala na fantove 6s^de. Beseda io je razveselila. Sicer ?.ii ženske večkrat rekle, da ima lepe »Cl> toda od fanta teera še ni slišala. J? je z otroško ljubeznivostjo posedala. »Saj imaš tudi ti lene oči,« je rekla. *>taz 0v. - sem te že velikokrat gledala v hivi- ^ se snomniš. ko smo še v šolo opil? Enkrat sva še tudi jezna bila en na drugega. »Jaz ne. Ti si bila jezna.« ^»Jaz ne, iz srca, v resnici, gotovo kar tako?« »Da.« nj'' * i" »Ampak zdaj bi že lahko šla. Še čepico moram poiskati.« Vstal je in šel po svojih prejšnjih stopinjah nazaj. Tu in tam je opazil tudi sledi divjačine. Na nekem mestu je fant obstal. »Le poglej sem, Polonca... Ali vidiš? To je jelenova sled.« »Jaz sem že videla jelena,« je rekla dekle. »A res?« »Danes sem ga videla. Ko sem drva nabirala, sem zaslišala kakor da se je vejevje premikalo. Pogledala sem tia in, veš, star jelen ie bil... Prav tisti... kralj gozda. Bil ie velik. Imel je dvoie veiasto rogovij, kakor moje roke, še večje. »Srno sem tudi jaz že videl.« »Potem na, ko sem se zravnala in ga pogledala, se je ustrašil. Roeovie je naemil nazaj, hop-hop, in je izginil med drevesi. »Rad bi ga videl«, je rekel deček. Roke je položil na glavo in gledal v temni gozd. »Pssst!« ... Zaslišalo se je šumenje. Bližalo se je z naglico, kakor kadar poleti divja nevihta skozi vas. »Veter je potegnil«, je rekel fant. V istem trenutku so se že zganili vrhovi dreves nad glavama. Ivje je padalo kakor gost sneg. »No glej! Saj sem rekel, da ie veter!« je glasno pripomnil deček in otresal z glavo. Deklica si je robec potegnila čez obraz. Mraz jo je stresel. Sledovi ho-ie so se vedno težie prenoznavali. Večerni mrak se je še bolj zgostil. Veter je glasno stresal drevesa in ju mrazil okoli vratu. Tudi sneg ie nihal semintia, kakor da bi nevidni duhovi pometali po gozdu. Šla sta kar na slepo. Tudi govorila nista več. Oba sta skrčila vratove. Če ie veter hudo potegnil, ie Polonco, od strani nriie-mal in kakor da bi ii hotel strgati prednasnik. Od časa do časa jima je zapihal sneg v obraz. »Jezus, Jezus«, — je jokaje izgovarjala Polonca, »kako pridem danes domov?« »Nikar ne zaostajaj,« jo opomni fant. Iz žepa je potegnil rdeč žepni robec. Poskusil je, če bi si mogel z niim zavezati glavo, ker ga je zeblo. Toda robec je bil premajhen in ga je spet norinil v žep. Začel je paziti, da se izogibata goščave. (Dalje prihodnjič.) Se. Pridiga je bila zjutraj (ob 6) in zvečer (ob 5). Zlasti' k večerni pridigi in petim litanijam je prišlo posebno veliko vernikov. Ob 2 popoldne so imeli molitveno uro šolski otroci jarške ljudske šole. — Na predvečer pobožnosti je prvič zagorela žarnica občinske javne razsvetljave. HOMEC. Seznam umrlih v februarju od leta 1917. dalje. Marija Jerman, Homec 40, t 18. II. 1917. Marija Čebašek, šmarca 7, t 22. II. 1917. Terezija Koželj, Preserje 3, t 28. II. 1918. Jakob Šarec, Homec 26, t 1,8. H. 1919. Ivana Pogačar, Homec 38, t 16. II. 1920. Marija Hrle, Preserje 15, t 29. II. 1920. Marijana Slatnar, šmarca 13, 119. II. 1920. Jakob Koželj, Preserje 3, f 14. II. 1922. Franc žurbi, šmarca 5, t 5. H. 1928. Neža Kristanc, Šmanca 25, t 27. II. 1928. Marieta Jeran, Homec 7, t 27. II. 1928. Marila Šarec, šmarca 15, t 9- II. 1929. šloizii Žezlin, šmarca 3, t 9. II. 1929. Vida Zupan, šmarca 70, t 20. H. 1930. Marila Maleš, Homec 39, t 16. II. 1932. Frančiška Šuštar, Preserje 16, 111. II. 1933. Imenik umrlih, ki ga vsak mesec priob-čuiemo. ima namen, da bi se sorodniki, znanci in prnatelii lažje spominlali obletnice smrti svoiih dragih in molili za nje. Med umrlimi omeniamo tudi dušne pa-stirie. ki so delovali na Homcu. Dosedaj smo se spominlali pokojnega župnika I. Hiti-ja, umrl 1887., in župnika Ant. Lovšina, umrl 1920. ter dušnega pastirja Jožefa Hoševar-ia, umrl 1. 1908. Letos se bomo snominiali posebno pokojnega župnika Val. Bernika, ki je župnikoval na Homcu nad 15 let, od 1. 1894,—1909. O njegovem vzornem delovanju bo poročala prihodnja številka Našega lista. V letošnjem letu se spominjamo tudi pokojnega duš. pastirja Franceta Brenkuš, ki je pastiroval na Homcu celih 22 let, od 1. 1830.—1852. Pred sto leti je dal sezidati novo župnišče na Homcu, ki so ga zidali v letih 1833.—1837. Odlikuje se novo župnišče zlasti po krasni legi in solidni, trdni zidavi, kar je potrdil potres 1. 1895., ki mu ni nič škodoval. L. 1852. je šel kurat Fr. Brenkuš v pokoj v Mengeš, kjer je umrl na h. št. 56, (Vel. Mengeš) dne 27. 8. 1854. Njegov nagrobni spomenik nasproti glavnemu vhodu v cerkev ima napis: »Kdor v me veruje, ne bo umrl vekomaj. Tukaj počiva visokočastiti homški gospod fajmo-šter Franc Brenkuš. Cuj popotnik, kaj ti iz groba — tvoj prijatelj govori — glej, moj delež je trohnoba — to boš kmalu tudi ti —«. Katoliška akcija za župnijo Homec pridi v nedeljo, dne 25. febr. lepo igro »Žrtev spovedne molčečnosti«. K obilni udeležbi vabi odbor KA na Homcu. KOMENDA. Ljudsko gibanje leta 1933: Rojenih je bilo doma 76, v Ljubljani v bolnici 4, skupaj 80 ali 33 na tisoč prebivalcev. Umrlo jih je 36 ali 15 na tisoč prebivalcev. Nad 80 let starih je bilo 6. En fant, star 27 let, Kamničan, je bil v Mostah ustreljen — ubit, ena deklica, stara 14 let, se je ponesrečila, gepelj jo je zagrabil za obleko in po ubil. Poročenih je bilo 118 parov. Iz fare je šlo 7 nevest in 3 ženini, v faro je prišlo 8 nevest in 1 ženin. Torej je bilo lansko leto prirastka 43 prebivalcev. Sv. obhajil je bilo 35.724, od prejšnjega leta 7.000 več. Največ je k prirastku pripomogel sv. misijon, ki smo ga imeli v postu. V novem letu smo izgubili kaplana Ivana Platiša, ki je pri nas služboval nad 8 let. Odšel je za župnika v Smlednik. Katoliška akcija mu je napravila lepo podoknico. V cerkvenni dvorani se je zbralo nad 600 vernikov, ki so pokazali, da v duhovniku pred vsem gledajo božjega poslanca, ne njegove osebe. Ob takih prilikah se duhovna vez med verniki in dušnimi pa-stirii krepko utriuie. Vsi so mu želeli srečo in božjega blagoslova na novem mestu. K nam pa je prišel kaplan iz Smlednika Andrej Šavli, ki smo ga z veseljem sprejeli. ŠT. GOTARD: V preteklem letu je bilo rojenih 25, med temi 2 nezakonska. Zanimivo je dejstvo, da je v minulem letu ena mati v razdobju 11 mesecev dvakrat povila novoroiečka — v januarju in v decembru. Umrlo jih je 19. Naistarejši umrli je bil star 76 let — 2 sta bila stara nad 70 let in 2 nad 60 let. Trije otroci so umrli v starosti pod enim letom. Smrt je pobrala 2 gospodarja v srednji moški dobi in eno mlado gospodinjo. Izmed umrlih je bilo nekaj neprevidenih — ker so svotci za nje premalo skrbeli. — Poročenih je bilo doma 5 parov, eden v tuji župniji — 8 je bilo oklicanih. Neveste so bile vse samskega stanu, ženin je bil pa eden vdovec star 30 1. Najstarejša nevesta je bila stara 34 let — najmlajša pa 20 let. — Sv. obhajil je bilo 9.500. Farna kronika nam pove, da je bila pred 100 leti v 1. 1833 tu bolj živahno ljudsko gibanje. Tedaj je štela župnija 972 duš. Rojenih je bilo 29, umrlo 22 in poročenih 10 parov. NAŠA POT K SREČI Širimo katoliški tisk. Ta klic vedno bolj odmeva po vsem katoliškem svetu. Tisoče oseb se je odzvalo temu pozivu, in z navdušenjem za sveto stvar smo šli na delo. Tudi jaz sem že nekaj let poverjenik kat. časopisov za našo vas. Pred novim letom sem obiskal skoro vse družine v vasi in zb^al skupaj naročnino. Sicer je včasih težka ta pot, posebno še v tako hišo, kjer te hladno odslovilo brez najmanjšega naročila. Ko pa pridem v hišo, kjer z veseljem obnovilo naročnino naših listov, ali pa ko pridobim kakega novega naročnika, se take neprijaznosti hitro pozabijo. Pri tem delu pa imam lepo priliko, da spoznam značaje naših liudi. Pridem v revno delavsko družino. Komaj za vsakdanje potrebe zasluži skrbni oče, pa vendar se še utrpi potrebna vsotica za časopis, bogati pa se izgovarjajo, da nimajo denarja...! Naslove tistih družin, katere nisem mogel sam osebno obiskati, sem poslal upravi Glasnika presv. Srca, da jim pošljejo Glasnik na ogled. Al* so sprejeli malega ljubeznivega Jezuščka svoje družine?« Računski zaključek v moji podružnici je bil letos razveseljiv. V kljub neugodnim gospodarskim razmeram se je števil0 naročnikov verskih časopisov za nekaj pro-1 centov dvignilo in upam, da to ne bo ostal° brez dobrih posledic. Za popolen uspeh kat. tiska so potrebu« 3 stvari: 1. Da more časopis izhajati, biti lep po zunanjosti in bogat v vsebini, je treba plačati naročnino in pri marsikomu je to že precejšna žrtev. Kdor isto sprejme neprisiljen, iz resnične potrebe po duhovni hran' in iz ljubezni do Boga, ta vlaga denar v Božjo hranilnico na bogate obresti. CasopiSi ki prihaja v hišo, je treba redno čitati. T0 se mnogo greši. Včasih se prebere sam0 tisto, kar je »namalanega«, potem se Pa porabi za drugo stvar. Mesečni verski Časopis: »Bogoljub«, »Glasnik«, »Kat. Misijoni« in drugi morajo ostati nepokvarjen1 v družinski knjižnici. 3. Najvažneje pa ja da se globoko zavedamo, da je kat. časopi* naš naiboliši prijatelj in učitelj. Kdo izmed pametnih liudi more trditi, da mu je dobe' prijatelj nepotreben, da že vse zna in S* mu ni treba več učiti ? To more reči le nespameten in napuhnjen človek. Zato bom0 mi sprejeli kat. časopis z Hubezniio in sp0' štovanjem. Skrbno ga bomo prečitali in * dobro voljo bomo skušali naše življenj' uravnati po njegovih navodilih. Pomnim0 da so Jezusove besede, da človek ne samo od kruha, še vedno resnične. Nujn nam je potrebna dobra duhovna hrana ** te najdemo v kat. tisku dovolj. Ako bomo tako ravnali, se nam ne ^ bati bojev 'in viharjev, ki včasih tako g1(r boko pretresajo vsako dušo in srce, na^* pot pojde naprej, navzgor k Božjemu Srd* kjer cvete večna pomlad. Serajnikov Miri{t vremenski $ roki pren n Dam bo celo cimo ■6> podružnica Moste pri Kornet ^ vsako nedeljo tudi v M o r a v c' v hiši g. Vesela. otroški' KOTIČEK* PIŠE STRIČEK MATIČEK! Na svečnico. Otrok, nesi svečo v cerkev, moli tam lepo, da bi bilo v tvojem srcu tudi vse svetlo. »Mnogo srečnih dni naj vam podeli predobrotni Bog! Sreča, radost v vseh naj življenja dneh . ..« Kakor plamen bele sveče, imej v srcu luč! Da ti bo kedaj po smrti v raj nebeški ključ. Luč, ki v srcu rajsko sveti, čista je krepkost; ta ohrani neskaljeno vso mladost, starost. Otrok, nesi svečo v cerkev, Bogu jo prižgi, dati v srcu luč kreposU venomer žari. Stričkov god. Kdo izmed stričkovih nečakov in nečakinj ^ebi vedel, da je mesec februar tisti lepi ^esec, v katerem njihov striček svoj god °bhaja? In v mescu februarju je najlepši štiriindvajseti dan — ali pa včasih kadar je Prestopno leto, petindvajseti. Takrat je Praznik svetega apostola Matija in godovni tan Vašega strička. Otroci se že kar pripravljajo, kako bodo stričku voščili. Zlasajo pesmice, učijo se verze, pišejo drobna Pisemca. To pa vse zato, ker strička radi ®aajo. in nič manj striček njih. Otroci hočejo dati stričku za god darove, ^a kakšne ? Zlata in srebra otroci nimajo, ^a zlata striček v samostanu, kjer je ubo-StVo, tudi ne sme imeti. Otroci bodo darovali stričku za god duhovne darove. Molitev Sv- maše in obhajila. Te darove bodo otroci ?anj darovali že celi mesec februar in ne sarno dne 24. Pa čemu rabi striček toliko Molitev? Veste, kaj pravi pregovor: Sveti Tatija led razbija. Striček Matiček bi pa vad razbil ves led, ki obdaja grešna člo-Veška srca in vsa pridobil za ljubega Bo-S;1" Za tako delo rabi molitve in milosti, k* jo bodo otroci zanj izprosili. Kaj bo pa striček dal otrokom za to? Na svoj god 0 striček za vse svoje nečake in nečakinje Sv- maše daroval, da bi se vsi lahko učili, ®ame odlične rede dobili, pridni in marljivi 111 in k sv. Matiju in k stričku v nebesa Prišli. Ali ste zadovoljni s tem? Gotovo! Stričku smo voščili ... Dan godovni | stričku smo voščili, radostno takole smo mu govorili: • Dan godovni stričku smo voščili, sredi pa voščila naenkrat se zmotili ... Toda dobri striček niso bili hudi. — Še z darovi lepo so nas obdarili. Lakomnost. živel je ubog čevljarček, ki je pridno delal in molil, pri tem pa vedno vesel bil, žvižgal in pel. Njegov sosed pa je bil jako bogat, toda pust, siten, čmeren, skop in grabljiv človek, da po noči še spati ni mogel zaradi samih skrbi. To ga je še najbolj jezilo, da je bil ubogi čevljar vedno vesel. »Čakaj, ti bom že ogrenil življenje in ustavil tvoje radostno petje in veselo žvižganje«, si misli in kaj stori ? Nekoč ni bilo čevljarja doma in njegove žene tudi ne. Skrivaj se splazi v njegovo stanovanje in položi mošnjo denarja na mizo. Ko pride čevljar domov in zagleda toliko denarja, se prestraši in pravi: »Odkod ta denar? Kdo bi bil meni toliko podaril? To ni mogoče! Vendar spraviti se mora!« Do večera ni bilo pri čevljarju nič petja, nič molitve, nič žvižganja. Proti večeru reče ženi: »Nikogar ni bilo danes po denar. Znabiti bo denar vendarle najin. Toda kam spraviti toliko denarja?« Zdaj zgrabi mošnjiček, odvzdigne zglavje in ga zakoplje globoko v slamo pod vzglavje. Spet ni nič molil, nič spal. Zjutraj ves omamljen in omotičen reče ženi: »Veš kaj, danes se mi pa vse tako zdi, da bo kdo prišel po denar. Reci mu, če kdo pride, da sem bolan, da moram ležati.« Ni se motil. Kmalu potrka bogati sosed, žena zastonj moža prikriva in zagovarja, da je bolan, da mora biti v postelji. Bogatin se ne da pridržati ter hiti s palico v roki in s klobukom na glavi k bolnikovi postelji. Začetkoma bolnika tolaži in miluje. Pa kmalu pokaže pravo lice in vpraša, ni li pri njem nekdo popustil mošnjička denarja. Bolnik se prestraši, da je ves zelen in taji ter pravi, da ne. A ko bogatin začne za hudo in zares, se skobaca iz postelje, privzdigne blazino, seže globoko in privleče tisto, po čemer je povpraševal bogatin. Ta vzame vrečico in gre. šele sedaj, ko je bil škrat iz hiše, je prišla sreča in radost nazaj. Zbegani mož je spet molil, spet pel, spet žvižgal in srečen bil. Ribniška. Ribničan je peljal poln voz zelja. Težko je šlo po klancu navzgor. Ko pa je pripeljal do vrha, pa je nesreča hotela, da se mu je ravno na vrhu hriba voz z zeljem zvrnil in so se zelnate glave urno razletele na vse strani po hribu navzdol. Menite, da je Ribničan klel? Cernu? Kaj bi mu pa to tudi pomagalo. Zasmejal se je in rekel: »Zdaj pa zares vem, da ima vsaka glava svojo misel!« Mož - beseda. Ako reče kdo otroku, da je mož-beseda, ga s tem prav močno pohvali. Zato pa, ako hočete imeti pri ljudeh veljavo in spoštovanje, bodite »mož-beseda«. »Mož-beseda« je v svojem mišljenju naravnost in brez hinavščine, pravičen, kakor zlata tehtnica. Sam ni rad goljufan in zato tudi ne mara drugih varati. Kakršnega se kaže na zunaj, tak je tudi navznotraj. Nanj se smeš vselej zanesti. »Mož-beseda« v govorjenju ne pozna laži. Čudno je to, vsi sovražijo laž, kadar jo zasačijo pri drugih. A sami se je pa ne ogibljejo tako vestno, kakor da bi bilo soditi po tem sovraštvu. Laž je prišla že tako v navado, da se mnogokrat zelo težko zdi verjeti. Kako veseli smo torej, ako najdemo otroka, o katerem smo prepričani, da nikoli ne laže in da je pripravljen rajši še tako veliko škodo trpeti kakor pa le enkrat se zlagati. Ako ti je tak otrok kaj obljubil, se smeš brez skrbi zanesti, da ti bo izpolnil. Ce pa mu ni mogoče svoje obljube izpolniti, se bo ob pravem času opravičil. »Mož-beseda« je vsikdar pravičen. Nikomur ne prizadene nobene krivice. Rajši sam trpi kako škodo, kakor pa da bi se po njem godila komu krivica. In taka vsestranska poštenost je vir njegove sreče. Otroci bodite taki in srečni boste celo svoje življenje. UGANKARJEM. V prvem letošnjem kotičku je bila uganka lahka. Glasi se: Novo leto 1934. Rešitev je poslalo 28 otrok. Nagrado dobijo: Makar Zinka, Marjan Košir, Mici Jezernik, vsi trije iz Domžal in Cotman Ivanka, Gor. Jarše. — Gospod žreb je bil naklonjen posebno domžalskim otrokom. Rešili so pravilno še sledeči: Helena in Mina Košir, Kovač Minka in Angelca, Tavčar Mici, Peter Košir, Oberwalder Kurt, vsi iz Domžal; Mici, Julka in Ivan Beden, šorn Kristina, Vir; Pančur Tončka, Gornji Tuhinj; Jenko Marica, Vodice; Micka in Francka Pavlin, Bukovica; Mihelca Stupica, Podrečje; Mici in Stanka Kosmatin, Rova; Slavica Erjavšek, Stahovica; Kerč Zdravko, Dob; Franjo in Angela Burgar, Repnje; Tončka Paštelar in Branka Hribar, Krtina, Jerman Andrej, Radomlje. Sicer je Katica Andrejka iz št. Vida pri Lukovici zadnjič stričku očitala, da daje nagrade samo otrokom okrog Grobelj. Pravi, da to dela striček zato, ker nima denarja, da bi poštnino plačal za odposlane nagrade. Pa s tem dela Katica stričku in g. žrebu krivico. Oba sta nepristranska. Kdor ima srečo, tistega zadene Žreb. Katice se najbrž pa vedno smola drži, ker je tam pri svojem stricu smolnate smrekove skorje prijemala, ko je stric iz kož usnje delal. Pa naj Katica tudi prešteje v današnjem kotičku, koliko je rešilcev samo 'iz Domžal. Ravno polovico. Zato jih pa tudi g. žreb rajši ima in njim nagrade prisodi. Mogoče bo pa prihodnjič prisodil Katici — striček njej to želi. Ugank za ta mesec striček ni poslal. Ne vemo, ali je pozabil ali kaj ? Je pač že star, zato mu ne smemo zameriti'. (Urednik) Nohti in še kaj. (Piše zdravnik.) Na rokah imamo nohte. Da, toda kakšne? Morda dolge, z umazanim črnim robom? Pravijo, da črno za nohtom pomeni žalost; jaz vem, kakšno. Da je njihov lastnik malomarnež, zanikrnež, umazanec, ki je prelen, da bi nohte očistil in postrigel. Najlepša je roka, če je čista in nohti na njej kratko porezani. — Da se s prsti ne sme vrtati po nosu in ne drezati v zobe, si vam skoro ne upam razlagati, ker me je strah, da mi boste očitali: Kaj pa vendar mislite o nas? Take stvari pripovedujte . otrokom, ki še platno prodajajo, ne pa nam, ki smo že skoro odrasli. — Da so vam te stvari znane, ne dvomim; dvomim pa, da to znanje tudi vedno izvajate. Ni tako redko, da imam opravka z dijakom vaših let, ali celo še starejšim, ki mora iskati pomoči' za svoj krastavi nos ali kak gnojni izpuščaj, ki so ga povzročili nedostojni prsti z drezanjem in praskanjem. Za nos je robec, ne prst, to si zapomnite! Ker smo ravno omenili robec, pomenimo se še malo o njem. Robec ima, kot vemo, svojo čisto določeno nalogo. Vendar ga mnogi uporabljajo za stvari, ki se z nje- govim namenom ne strinjajo. Ali niste še nikdar videli, da je kdo z robcem obrisal stol, na katerega je sedel ? Ali da je z robcem otrl prah z mize ? Celo čevlji se čistijo z robcem, če tako nanese prilika, ftekaj časa nato pa, meni nič, tebi nič, se z istim robcem obrišejo usta in nos. Lepa navada, kajne? Ne posnemajte je pod nobenim pogojem! S svojim zdravjem se igra, kdor tako dela. — Stol in čevlje brišete s paprijem; če pa ste se poslužili v ta namen robca, ga za obraz ne smete več rabiti. Precej pogosta, nelepa navada je grizenje nohtov. Pri zdravniških pregledih najdem v vsakem razredu vsaj par učencev, ki imajo nohte obgrizene in obglodane, kot da so se miši gostile na njih. In vendar je splošno znano, da prsti ne spadajo v usta. Tako početje ni ne olikano ne zdravo, torej proč z njim, predno je postala železna srajca navade. Ker ste dijaki, imate opravka s knjigami in pisalom. Tudi tu so udomačene razne navade, ki nasprotujejo zdravstvenim pravilom. Recimo, da čitaš; že si pri koncu strani in treba bo obrniti list. Kar sam od sebe se dvigne prst k ustom, osliniš ga in obrneš list na drugo stran. Ali veš, kje tiči napaka? Knjiga, nova ali stara, ni nikdar popolnoma čista, tudi prsti niso brezhibni, kar se tiče čistote, in sploh ne spadajo v usta. — Ko sestavljaš nalogo in premišljuješ o njeni izvedbi, držiš svinčnik v roki. Morda se niti ne zavedaš, kdaj in kako je zašel v usta; sliniš ga in grizeš za kratek čas. Pri slikanju je v nevarnosti čopič, da se bo znašel v ustih in slina bo morala pobrati iz njega barvo, ki je voda ni izprala do dobra. Modro pač ne ravnaš, če tako delaš; tovarišem daješ slab zgled in zdravju gotovo ne koristiš. Ali ste že kdaj lepili znamko na pismo ali razglednico? Kako ste jo lepili, z vodo ali s slino? Pravilno je, da pomočimo prst v vodo in potegnemo z njim preko lepljive znamkine strani. — Pa porečete: to so malenkosti. Kar je v zvezi z zdravjem, ni in ne sme biti malenkost. Poleg tega so te malenkosti del našega vsakdanjega življenja in kdor ni vesten v Izvrševanju malih vsakdanjih dolžnosti, tudi velikim ne bo kos. Mladina ljubi živali. Božje stvarstvo s° in prav je, da jih imamo radi. Samo ne preveč in ne brez pameti. Kako jih nekateri objemajo, pritiskajo k sebi in se pust« lizati od njih po rokah in obrazu. To je fej in fuj, ker žival povoha in obliže marsikaj, kar ni, da bi se preneslo na človeški obraz. Tudi razne bolezni, garje in gliste sa lahko nakoplje, kdor je pretiran v svoji ljubezni do živali. Bodite jim prijatelji v dostojni razdalji! In ne pozabite na p0" trebno umivanje, ko ste jih spustili iz rok’ Tako smo se pomenili o nekaterih navadah vašega življenja. Ugotovili smOi kako se dogaja in kako bi pravzaprav moralo biti. Nočem vas vprašati ponovno, fie živite tako, da cenite svoje zdravje, ker slutim, da ni bilo pri vseh vedno vse tako. kot bi moralo biti. Sramote pa ne nameravam delati nikomur. Ta ali oni med vam* morda niti vedel ni, da ne ravna prav, zato ne bi bilo v redu, če bi ga obsodil* zaradi napak, ki jih je storil po nevedom&' Odslej bo drugače; ne boste se mogli izg0' varjati, da niste vedeli. — Kdor se čuti krivega, naj se v bodoče popravi, kdor P8 je že doslej vršil vse tako kot je prav, naj ostane zvest svojim načelom — sebi i” drugim v korist. Potem za vas ne bo nik' dar veljalo, kar trdi uganka o zdravju: Ceniš me, kadar me nimaš, ko me imaš, me pa ne poznaš. — Ako potrebujete dobre peči, oglasite se pri Franc Kosmaču v Velikem Mengš11 (cesta na Moste) kjer bodete dobili najboljše ^ najcenejše PEČI, izdelane domačih družinsk. članov-stro' kovnjakov, zato brez konkU' renče v delu kakor tudi v ceni' Proti jamstvu tudi na odplačil*' Jamstvo presega večkratni znesek vseh vlog.