„Narodna Tiekarna" v LJubljani.

Vsebina 12.
1.	Goräzd: Solus. Legenda............705
2.	Dr. J. Vošnjak: Odlomki iz človeške tragikomedije III.
Usodni dan...............708
3.	Svojmir: Drobne pesmi............715
4.	J. Trdina : Bajke in povesti o Gorjancih 25. Gospodična
Cizara.................716
5.	Josip Stari: Pisma iz Zagreba. XII........725
6.	Matej Tonejec-Samostal f- Podgorka.......729
7.	Andrej Fekonja : Latinsko-nemške šole v Slovencih od
XIII.—XIX. veka.............733
8.	Jos. Cimperman : Osehlo cvetje. Soneti. . .... 737
9.	Ivan Vrhovec : Kako so naše očete v vojake jemali . 738
10.	Janko Kersnik: Agitator. Roman. (Konec.).....745
11.	D. Fajgelj: Nove muzikalije. VIL, VIII., IX.....752
12.	Književna poročila :
VIIL Učitelj: Prvo berilo in slovnica za slovenske
ljudske šole...........755
IX. Fr. Wiestbaler: Leopold Volk mer .... 758"
13.	Slovenski glasnik: Nove knjige slovenske. — Cerkvena
književnost slovenska. — Pisateljsko podporno drn-štvo — Gospod Janez Šubic. — Slovenski naš slikar g. Jurij »Šubic. — Blag rojak. — Čehovin. HrvaŠka književnost. — Poziv. — Izkaz.
14.	J. Kalan: Šah...............768
Denašivjo številko smo poslali samo tistim gg. naročnikom, ki so z naročnino svojo popolnoma v redu. — Nekaterim listom smo priložili nekoliko odtiskov glagolskega nad-pisa, o katerem je g. Lovro Ž vab pisal v zadnjem „ljubljanskem Zvonu" na 690. in 691. strani.
Listnica. Št. 159. v Celji: Vse v redu. — N. v G. Balada je preveč na Široko raztegnena ter najmenj za deset razstavkov predolga. Ta osnova je zoper bistvo balade. Darin, was er weise verschweigt, zeigt sich der Meister des Stils. Ta izrek velja zlasti o baladah. — Nekdo v Ljubljani bi rad prodal 28 tečajev „Novic" (1843—1870), dobro ohranjenih in v usnje vezanih. Cena samö 15 gld. Adreso vč uredništvo naše.
L
J
Leto v. Y Ljubljani, 1. decembra 1885. štev. 12.
Solus.
Legenda.
remoženje vse deli ubogim, Vse bogastvo svoje sveti Solus; f Mdre dušne če se iznebiti, 5 Le Bogü, le njemu če služiti. „Pridite vi reveži, prosjaki, Zapušččni, lačni siromaki, Pridite, za vse bo vsega dosti, Solusovi vi odslčj ste gosti!"
Vsak dan s praga Solus revne kliče, Vsak dan truma njih se mu primiče. Tč napaja, čnim kruha reže, Z žitom tukaj, z mesom tam postreže; Bösi, nagi pritekč berači — On obuva jih in jih oblači. Ko največe so pred hišo gneče, Ves denär med njč svetnik pomeče. „Hvala nebu! Zdaj si brez vse teže, Duša, nič te več na svet ne veže. Hiša, polje, vrti stoj! in logi? — Da, še tö — vse vaše je, ubogi! Ni pošteno trčbuh svoj gostiti, Ko tvoj sösed mora se postiti." Sam pri sebi sveti Solus pravi, Pravi, dčdov svojih dom ostavi.
Brez bogastva, brez ljubdvi, dčma, Kako lehko se po svčti roma! Roma Solus ko berič okoli, Bčga hvali, za darilca moli; Pak iz jedne v drugo cerkev hodi, In v nebesa dušo svojo vodi.
Zläto, srebro ni mu več na poti, Maraon trohli, ta ga več ne moti, In čedalje'bolj se posvečuje, In pobožnik vsak dan širje sluje. ,,Sveti Solus!" kliče peScev tropa, Ko po cesti romar mimo stopa. „Sveti Solus!" pravijo vaščani, Ko priroma k njim popotnik znani; „Sveti Solus!" srenja vsa, šepeče, Kadar v cerkvi moli on goreče.
T6 svetnika jame žalostiti, Žalostiti, tiho togotiti: — Še ljudij se treba iznebiti!
Ide Solus, ide v kraje tuje, Glas človeški kjer se več ne čuje; Vsemu svetu čc se izogniti In napästim njega' vsem uiti.
Dolga vije že za njim se cesta:
Vse za njim tam: sela, trgi, mesta
In za njim tam svet jo,z bučnim hramom,
In ljudje so s svojim vsednjim šumom;
Tam za hrbtom zanke in zmotnjavc.
Tam pasti so vse in izkušnjave,
Vse za njim — na veke! — Dliin nad čelo,
Sole, özri se na rodno selo!
Ozri se! — Ne? — Ne! Naprej v samdto,
Dalje, dalje v svöbodno tihoto
Po neznanih potih, temnem lesi,
Ob prepadih, med brlogi.....
Kjč si?
Kj6 si, Sole? — Tiho, vedno tiše Okrog njega. Le priröda diše, Sope krepko, vedno svobodndje, Dih nje sveži mu nasproti včje Iz ogrödij silnih, veličajnih, Iz ogrödij njenih večnih, tajnih. — Kako lehko tukaj jc moliti, In moliti in Bogu služiti! . . . Izpod skale tam šumlju studenec, Solus tiho moli rožni venec; Vrh nad glavo mu šepeče palme, Ves zamaknen on prepčva psalme; Sveti vzdihi mu iz prs kipijo, Ko ob zöri ptice žvrgolijo. Izkušnjave ni je tukaj mične, Od Bogäi nič ga ne trga ....
Kjlj zagleda včeraj sveti Solus?
V	nočnih sanjah? Ne! o belem dnevi. Praznovaje? Ne, ne! Psalm peväje. Kaj zagleda? — Ko iz mčgle s kraja Pred očmi mu znano selo vstaja.
V	sela sredi bčli se zidövje —
Dil, to širni, krasni dom njegöv je! In ko da so se odprli zidi, On v sobane prebogate vidi. Oh, z močjč ga vse neznano miče, In s čarčbnim glasom vse ga kliče: „Vrni k nam se, vrni, tukaj bivaj, Vrni se, tu živi in uživaj!" — Gleda Solus tč mameče krase, Sluša, sluša te vabeče glase; Gleda, sluša . . . glej! in spet domÄ je, Po domačih tleh se izpreliaje; In sosčska vsa kakö slavi ga, Vse ga hvali, vse na glas časti ga! . . . „Majka božja!" svetec ves se strese — In prikazni v hipu razkadč se. Zbrano Solus peva spet in moli, Ž njim priroda moli naokoli. Divja roža se tik njega ziblje — Kdj nad čašo vspenja se ji, giblje? Glej, jasneje se podoba dviga — Lice dčvc — ki mu kima, miga?! Tudi ti tu! — Solus se pokriža, Da napast mu več se ne približa. A zamän; za sliko druga slika Mimo njega v sencah se pomika D;in na dan — — — — — —
Čuj, lovski rog glasi se Po dobr&vi: Tam, kjer gozd jasni se, Zgrüznen spal pod palmo je sred laza, Mir sladak mu je sijsil z obraza, Mir, na veke varen pred napästmi, P6koj včder, čist, neskiiljen s strastmi; Vir šumlj&l mu je mrtvaške pesni, Palmov list je držal v roki desni, A na listu čitali so slova, Ki jih roka pisala njcgdva: „Vsemu svetu pač ušel lehk<5 si — Sčbe nesel sämega s seb<5 si!"
Odlomki iz človeške tragikomedije.
Spisal dr. Jos. Vošnjak.
III.
Usodni dan.
o sem bil leta 1860. v Kranji za zdravnika, imel sem veliko prostega časa. Ljudje v tistem letu niso hoteli zbolevati in moje sanje o zlati praksi so kmalu splavale po Savi. No, živeti se je dalo za silo in ker človek, dokler mu še sije zarja mladosti, ne misli na nakopičenje posvetnega blaga, počutil sem se prav dobro v starikastem mesteci in si nobenih skrbij ne delal za prihod-njost. Čitalnic tačas še nismo poznali. Zato pa je Kranj imel svojo kazino, kjer se je shajala „haute volče", zlasti uradniki. Gospodje so me izvolili predsednikom, menda zategadelj, ker sem najbolj utegnil. Prvo moje delo v novem dostojanstvu je bilo, da sem naročil „Novice", katerih doslej ni bilo med kazinskimi časniki. To je spcklo nekatere kazinarje in malodane bi postala kriza v društvu. Pa narodno nasprot-stvo začetkom leta 1860. še ni bilo tako ostro in okrajni predstojnik gospod Derbitsch, že tačas mogočen, bil je v tem vprašanji celö na moji strani.
V tistem času sem pisal tudi prvi svoj dopis v slovenski list, v „Novice". Na Gašteji se je prigodila vojakom pri vajah neka nesreča, in vse to sem vestno in obširno opisal v „Novicah". Dr. Bleiweis me je pohvalil in vspodbujal, naj še večkrat kaj pišem. Moje prijateljstvo z g. Derbitschem, s katerim sva skoraj vsako popoludne piketirala v kazini, bilo pa je močno omajano, ko je mož slišal, da sem v njegovem okraji nabral 1200 podpisov za tisto slovensko prošnjo, katera se je potem z 20.000 podpisi izročila Schmerlingu. To je bila prva moja narodna agitacija in dr Bleiweis je bil zopet prav zadovoljen, ko mu prinesem cele kupe podpisanih pol iz vseh župnij kranjskega okraja.
Proti večeru sem se najrajši sprehajal ob Kokri mimo pokopališča po polji do malega senčnatega gozda, da sem imel pred seboj prekrasni razgled na Storžič, Grintovec in Karavanke. Na teh spre-
hodih sem se večkrat srečal z g. Florijanom, kranjskim meščanom, ki zdaj že tudi počiva v grobu, in šla sva večkrat skupaj ter se menila o raznih stvareh. G. Florijan je bil omikan mož, dasi brez akademiš-kih študij in se je rad pogovarjal o filozofičnih in metafizičnih vprašanjih; socijalna tačas niso še bila na dnevnem redu, kakor dandanes.
Nekega dnč sva se zopet sprehajala po navadni poljski stezi ob Kokri in g. Florijan je zasukal govor na stari, a vedno zanimivi predmet, na človeško usodo in nepričakovane dogodbe v človeškem življenji.
Jaz sem trdil, da človek navzlic vsi previdnosti in modrosti ne more uteči svoji usodi in da pregovor: „Vsak je sam svoje sreče kovač" le kaže o človeški domišljavosti in prevzetnosti. Vse se vrši po prirodnih, od stvarnika za vse veke urejenih zakonih, in v takem natančno določenem redu ni prostora za svobodno voljo, torej tudi ne za samovoljno uredbo pogojev k srečnemu ali nesrečnemu življenju. Moj spremljevalec je zagovarjal prosto voljo in menil, da se le takim ljudem godi slabo, kateri nečpjo marljivo delati in nimajo dovolj trdne volje, da bi si pomagali iz zadreg in se vspeli do blagostanja. G. Florijan je lehko tako govoril, ker ga je podedovano premoženje obvarovalo pred položajem, v katerem se nahaja večina ljudstva, pred uboštvom, ki se začenja v zibeli in konča v grobu. Ko bi ga bila pa usoda postavila v siromašno kočo, v kateri bi bil vzrastel v lakoti, telesni in duševni, ter v obojnem oziru zaostajal za srečnejšimi svojimi tovariši istih let, težko da bi bil sodil, da je „vsak svoje sreče kovač".
Pritrdil pa je g. Florijan, da se prigodi človeku časih kaj tako nepričakovanega, bodi si dobrega ali slabega, da se mu izpreminja tek življenja, ne da bi vplival bil ali sploh mogel vplivati s svojo voljo. Kadar je g. Florijan izrekel kako trditev, imel je že pripravljeno do-godbo, s katero jo je dokazal. Vedel sem torej, da pride zdaj kaka historija in ker je g. Florijan znal kratkočasno pripovedovati, bilo mi je vselej po godi, kadar je začel z dokazom resnice.
„Takih nepričakovanih dogodeb," oglasim se jaz, „iz katerih se najbolj vidi, da človek ni kos usodi svoji, kar mrgoli v zgodovini vsega človeštva in vsakega posameznega človeka. No, kakor Vas poznam, imate na jeziku kak posebno eklatanten slučaj. Sediva tedaj tukaj v senco" — prišla sva ravno do gozdiča — „in pripravljen sem poslušati."
G. Florijan se nasmehne.
„Zares eklatanten slučaj, o katerem ste morebiti že slišali, ker se je po vsem Gorenjskem veliko o njem govorilo in se še govori. V mislih imam gospoda Gazolija. Ime Vam je znano?"
„Ne, da bi se spominjal."
„Torej ne včste, kaj se mu je pripetilo?" „Ničesar ne vem. Le začnite! Radoveden sem." G. Florijan jame pripovedovati.
Ko je še Lombardo-Beneško bilo priklopljeno našemu cesarstvu, prigodilo se je časih, da je kakšen uradnik italijanske narodnosti bil prestavljen ali ex offo ali vsled svoje prošnje z Laškega v druge kraje cesarstva. Po tem poti je prišel Gazoli, ki še dobro nemški ni znal, sem na Gorenjsko in dobil je pri organizaciji cesarskih uradov v petdesetih letih službo kancelista, ki je na uradniški lestvici prva stopinja od zdolaj, in še to le začasno. Plača majhna, da še jeden sam človek ne more ob nji shajati, kamo li vsa družina, žena s četvero otrok, vajenih, kakor se je videlo, boljšega življenja, nego se hraniti s krompirjem, zeljem in kruhom. Otroci so hodili prav slabo oblečeni, do malega razcapani in posebno proti koncu meseca so stradali tako, da so sosedje slišali, kako so se jokali in vpili po kruhu. Očitali so sicer Gazoliju, da ne on, niti njegova žena ne znata gospodariti, ker začetkom meseca, ko potegneta plačo, preveč tratita; a kako se more govoriti o zapravljanji pri tako neznatnih dohodkih? Iz početka, dokler Gazolijeve razmere niso bile še bolj znane, pomagal si je s kreditom; pa ta vir je usahnil v kratkem času, ko je skoraj vsak trgovec, mesar in pek v tistem mesteci imel na rovaši Gazolijevo rodbino, pa zastonj čakal, da bi se poravnal dolg.
Uboštvo je torej rastlo od meseca do meseca, in ker so upniki začeli rubiti njegovo uradniško plačo, začel se je Gazoli bati, da bi ne izgubil službe, tembolj, ker je nemškega koncepta bil tako malo zmožen, da ga v pisarni niso mogli rabiti za druzega, nego za prepisovanje in še to mu je šlo slabo izpod rok. Predstojnik bi se ga bil rad iznebil in ga je nagovarjal, naj prosi na druga mesta, kar je večkrat storil, pa zastonj. Ostal je, kar je bil in kjer je bil, ubog kancelist.
Ko je predstojnik uvidel, da se Gazolija ne more iznebiti in je sam imel večkrat sitnobe zavolj zaostajajočega dela, obrnil se je do višje instance s prošnjo, naj Gazolija premakne na drugo mesto ali pa naj ga začasno denejo v pokoj. Predstojnikov predlog se je potrdil, toda ker Gazoli ni bil stalno nameščen, nakazala mu se je plača samö še za tri mesece, potem pa se naj izpusti iz službe brez pokojnine. Predstojnik naznanivši to Gazoliju, tolažil ga je, da mu bo že preskrbel v tem času službo kje drugod; a malo mari mu je bilo za to; želel se ga je samö iznebiti iz urada svojega.
Ko je nesrečni Gazoli slišal to njega uničujočo vest, stal je, kakor okamenel pred svojim predstojnikom; ni slišal njegovih tolažilnih besed, po ušesih mu je donela le beseda: Brez službe, brez kruha, ti, tvoja žena, otroci tvoji! Zdelo se mu je, da je obsojen na smrt, na grozno smrt od lakote. Zdajci mu šine po glavi čudna misel ter mu za trenutek, kakor blisk temno noč, razsvetli črno bodočnost nesrečne njegove obitelji.
Ohrabri se in vpraša s tresočim glasom:
„Ako pa zdaj umrjem, ali bi dobila vdova pokojnino in podporo za vzgojo otrok?" In proseče je vzdignil svoje oči do predstojnika, kakor bi on imel odločevati o smrti in življenji.
Predstojnik ga začuden pogleda:
„Vi služite več ko deset let, a ker ste zdaj le začasno nastavljeni, nima vdova zakonite pravice do pokojnine. Toda jaz menim in dozdaj se je še vselej tako ravnalo, da bi se vdovi vsekako dovolila pokojnina."
Bledo lice kancelistovo se malo zarudi in na poluglasno ponavlja:
„Vsekako dovolila pokojnina."
„Pa čemu to vprašujete?" nadaljuje predstojnik. „Ali ste bolni? Tudi meni ste se že delj časa zdeli, da se sušite."
Ubogi kancelist bi bil lehko odgovoril, da pač ni čuda, ako se suši človek, ki nima kaj prigrizniti. Pa molčal je, ker menda še slišal ni vprašanja, poklonil se, kakor po navadi in odšel iz sobe v pisarno, kjer je stala njegova pisalna miza obložena z akti. Toda ni sedel k mizi, še pogledal ni, kakšno delo ga čaka, prepisovanje se mu je že davno pristudilo, temveč snel je svoj klobuk s klina ter, ne da bi se poslovil od svojega tovariša, ki je po papirji praskal pri drugi mizi, odprl vrata in naglo odšel.
Ko je stal zunaj na čistem zraku, začel je premišljevati, kam. Sklep je bil storjen, trden sklep, da se hoče umakniti s tega sveta, kjer mu je vse izpodletelo in nima niti najmanjšega upanja do katere koli službe. Čemu še dalje gledati mizerije obiteljske, stokajoče žene, slabo opravljenih, stradajoči!) otrok? Ako čaka, da mu poteče obrok, potem bo popolen berač in nemara da ga odžen6 z obiteljo vred po odgonu nazaj v rojstveni kraj. Oj, kakšna sramota! Rajši umreti, le brž umreti! Ostane vsaj pokojnina za vdovo.
In Gazoli hitro stopa do stanovanja svojega, zmuzne se pod streho, kjer je vedel, da visi vrv za sušenje perila, vzame jo in skrije pod svojo suknjo ter odide pri zadnjih vratih preko dvorišča na polje in v bližnji gozd. Stari hrasti so tam širili svoje veje, steze pa so vodile
na razne kraje. Nesrečni Gazoli si ogleduje drevje in konečno pošto j i pod hrastom, od katerega je sezala debela veja tako globoko do tal, da je bilo mogoče vrv oplesti okoli nje. Vzame kamen, priveze ga na konec vrvi in luča kamen preko veje. Potem zveze trden vozel in nategne vrv. Zdaj jo poskuša, ali dobro drži in se z rokama obesi na vrv. Ko se je prepričal, da ga drži', oddahne se in sčde k hrastu, glavo pa nasloni na debelo z mahom obrasteno korenino. Vrv se mu ziblje pred očmi in se vije v prepihu, kakor kača in zdelo se mu je, da se iz vozla vanj opira dvoje bodočih očij in da proti njemu zija in piha kačja glava, da ga smrtno piči.
Strah pred smrtjo mu izpreleti vse ude in da bi ne gledal te grozne kačje pošasti, stisne oči. In zdaj, ko je bil gotov z vsemi pripravami in ga je ločilo le še malo trenutkov od večne smrtne teme, preživi v duhu še jedenkrat vse svoje težavno, pusto, neplodno življenje. Tam daleč na jugu, kjer se vedno jasno nebo razpenja nad italijanskim polu-otokom, živel mu je oče, mal avstrijski uradnik, conte Gazoli, naslednik stare plemenite, toda obubožane rodbine. Vz ras tel je v majhnem mesteci, pa dasi je časih manjkalo vsega v hiši, v spominu so se mu prikazali dnevi brezskrbne mladosti v tistem čarobnem svitu, s katerim jutranja zarja rumeni vrhove daljnih planin. In vidi se mladeniča v šolah; najpridnejši ni bil, pa preril se je tako daleč, da ga je oče spravil k nekemu uradu in s tem se je pričela njegova uradniška karijera, katera pa je obtičala že na prvih stopnjah, ker ni dostal tistih nesrečnih izpitov. Kaj to? Zlati dnevi so mu napočili, pri svojem ognjišči je užival z Marjeto sladosti prijetnega družbinskega življenja, če prav v skromnih in čimdalje tesnejših odnošajih, odkar se je množil mladi narastaj. Vse to tiho življenje je preminilo leta 1848. in valovi revolucije so odnesli Gazolija z drugimi avstrijskimi uradniki vred čez je-zikove meje italijanske v severne kraje.
In pričela se je dolga vrsta temnih, nesrečnih dnij. Odtrgan od rojstvene zemlje, odkrušen od naroda svojega, prestavljen na tuja tla, bil je tujec med tujimi in potrt na duhu, oslabljen na telesi, kako bi mogel dobro opravljati službo svojo? No, zdaj se bliža koncu svojega trpljenja, še malo trenutkov in njegov duh, prost telesne teže, bode plaval po zraku, plaval čez mrzle, snegobele planine in zopet bo videl preljubi j eno domovino. Tam se bode spustil doli do mesteca na podnožji apeninskem in se oziral po tesnih ulicah, ali še stoji tista hišica z verando na sprednji strani, okoli katere se razkošno vije vinska trta ? Na verandi je sedeval ob večerih in se pogovarjal z znanci, ki so hodili po cesti mimo hiše, otroci pa so skakljali okoli njega.
In zdelo se mu je, da res spet sedi na verandi in gleda po cesti, po kateri se bližata dva črno oblečena gospoda. Dobro sliši, kako se pogovarjata in na uho mu donč sladki glasovi materinega jezika. Dvoje otrok pa beži pred njima in na glas in boječe kliče po očeti. Zdaj ga zagledata in že sta pri njem in objemata ga. On pa ju pritisne k sebi in vsi trije se smejč — tako srečno! črna gospoda prideta bliže in bliže in zdaj postojita pred verando ter ga spoštljivo pozdravita. Kaj neki želita? . . .
V	tem trenutku čuti Gazoli, da ga nekdo prime za rame in strese. Odpre oči in gleda ves zmeden okoli sebe. Starejši sin Alberto nagnen je nad njega in ga drži za ramo, hči Regina pa stoji pred njim in ga začudena gleda, za njo pa vidi dva črno oblečena gospoda.
„Kaj pa tu delate, oče?" vpraša Alberto. „Povsod smo Vas že iskali. Ta dva gospoda bi rada z Vami govorila o važnih stvareh."
Gazoli si mane oči in vstane, nejevoljen, da se mu je preprečilo, kar je nameraval in da se mora, če prav morebiti le za nekaj ur, zopet vrniti v to težavno in zoperno življenje.
Gospoda zdaj pristopita in starejši s klobukom v roki vpraša ga v italijanskem jeziku:
„Imam li čast, uklanjati se gospodu conteju Gazoliju, sinu conteja Aleksandra Gazolija?"
„Tako se je pisal oče moj in tako se pišem tudi jaz."
„Torej," nadaljuje slovesno stari gospod in se pripogne globoko, „predstavljam se ponižno Vaši milosti, kot upravitelj pokojnega gospoda marquisa Umberta Gazolija, ter se priporočam prihodnjemu svojemu gospodarju, naj mi bode tako milosten, kakor ranjki marquis."
„Jaz Vas ne razumem," reče Gazoli in ne v6, ali bedi ali še sanja.
Mlajši gospod, katerega je starejši predstavil za notarja, zdaj potegne pismo iz žepa.
„Blagovolite prebrati to pismo in ako Vam drago, skazati mi tisto zaupanje, s katerim me je počastil pokojni Vaš strijc."
Gazoli razgrne pismo in bere, da ga je marquis Umberto Gazoli v Turinu postavil glavnim dedičem premoženja svojega in da s tem majorat in fidejkomis marquisa Umberta Gazolija prehaja na njega. Bere in zopet bere, a ne verjame svojim očem.
V	tem zgovorni stari gospod pripoveduje, da pokojni marquis Umberto ni hotel ničesar slišati o svojih žlahtnikih, ker so ga vedno nadlegovali s prošnjami za podporo. Imel pa je zapisane vse bližnje in daljne še živeče sorodnike in kateri izmed njih ga je prosil, naj mu da kaj podpore, ni mu je odrekel prvič, a zaznamenoval ga je, da mu ne da no-
bene dedščine. In tako so bili tekom let drug za drugim prečrtani in ostal je jedini kancelist Gazoli, kateri se nikdar pri njem ni bil oglasil s kako prošnjo.
Stari gospod, kateremu je tekel jezik, kakor klopötec ob vetru, hvali modrost in previdnost, da Gazoli nikdar ni zahteval od marquisa Umberta kake miloščine ali kakega posojila. Toda Gazoli je bil strijcasvojega le zaradi tega pustil v miru, ker ni prav včdel zanj in zarad oddaljenega sorodstva tudi ni pričakoval nobenega povoljnega odgovora.
„In zdaj," konča napösled upravitelj besedovanje svoje, „vabim Vašo milost, da se odpeljete z nama v Turin in prevzamete marquisovo dedščino."
„Kolika je ta dedščina?" vpraša Gazoli.
„Našli smo po smrti," razklada notar, „v raznih omarah skritih državnih papirjev v vrednosti pol milijona lir, druga posestva so pa tudi toliko vredna, če ne več."
„Pol miljona lir!" ponavlja Gazoli. „In to da bi zdaj bilo vse moje?"
„To in kar je hiš in posestev," potrdi notar.
„Ali bedim ali sanjam?" mrmra Gazoli. „Alberto, si res ti in Regina, je li res, kar slišim? Stisni mi roko, prav trdo, da vem, da ne spim."
Alberto in Regina se smejeta na glas in ga vlečeta za roki.
„Čutim, vidim, slišim. Torej bedim ! Moj Bog, kakšna izprememba!" In v mislih dostavlja: „Le nekaj minut pozneje in našli bi mrtvega moža." Plaho vzdigne oko do veje, od katere je visela usodna vrv. Zagledala sta. jo tudi otroka in nanjo se obešala in se zibala.
„Sträni, le hitro strani odtod in domov," vsklikne Gazoli in hiti po stezi iz gozda uplašen, kakor bi ga preganjala divja zver.
Ne bom Vam opisa val veselja v Gazolijevi obitelji, niti začudenja po vsem mesteci, da, po vsem Gorenjskem, ko se je raznesla vest o velikanski dedščini poprej tako ubogega kancelista Gazolija.
Zdaj so vsi ponujali, česar so želeli v Gazoüjevi hiši in vsak je hotel biti že od nekdaj najboljši prijatelj bivšemu kancelistu. In kako so ga zdaj hvalili vsi, njega in ženo in otroke!
Kmalu potem se je odpeljal Gazoli v blaženo Italijo in ko se je vrnil dva meseca pozneje, pripeljal se je v elegantni kočiji z livreva-nimi strežaji.
Gospod conte Gazoli živi po zimi na Loškem, po leti pa se pripelje na Gorenjsko in ostane po več tednov v m;steci, kjer je prebil najhujša leta življenja svojega, ali pa na graščini svoji, ki jo je kupil ne daleč od tod.
Gospod Florijan je končal svoje pripovedovanje in umolknil.
BPa da Vi vse to tako natanko veste! Kajti toliko fantazije Vam ne prilastujem, da bi zmislili vse te podrobnosti."
„Zakaj ne? A, da resnico povčm, slišal sem vse iz ust marquisa samega, s katerim sva že poprej bila znana in ki mi je to pravil, ko sva se jedenkrat sprehajala po tistem gozdu."
„Je li res podedoval tako velikansko premoženje?" vprašam.
„Pravijo, da prej več, kakor menj. Živi pa zdaj prav po knežje, skoraj bi dejal, da zapravlja. No, s takim bogastvom se da že shajati nekaj časa."
„Konečno," menim jaz, „utegne pa le usahniti."
„Mislim, da ni mogoče. Saj so že letne obresti tapo premoženje."
Tega pogovora sem se spominjal, ko sem letos bral v časnikih sledečo notico:
„Danes so našli v gozdu pri . . . na Gorenjskem conteja Alberta, ležečega pod nekim hrastom s strelno rano na čelu. V desni roki je držal še revolver in ni dvojiti, da se je sam usmrtil. Uzrok samoumora so baje slabe premoženjske razmere. Upniki so mu ves imetek zarubili in te dni se proda poslednje njegovo posestvo po ekse-kutivni dražbi "
Usoda, katera je prizanesla očetu, pehnila je sina v nesrečo in smrt. —
Drobne pesmi.
Uslava listič po jezera Nežni, zgodaj veli,
Listič veli, plavajoči
Ti sreč si möje .... Skrijtc, skrijte kakor lista Poti so i tvöje! . . .
O pov&j mi, kam li plavaš,
Listič osameli? . . .
13.
Travo in cvetice, Vse je pobelila.
Letos pa je rano Slana dol pokrila,
Ni pokrila doli,
Ni cvetic, ni trave Pobelila pa je —
Liise moje glave.
14.
Tiho bom prenašal in molčč Svojega sred temno gorjč; Togo v prsno bom globino skril, Čez obräz pa bodem mir razlil;
Skril- bom vse, bridkost in j »d, Če le tebi cvela bo poml&d. Če radost bo nosil tvoj obraz ; Kaj kalil bi tvojo srečo jaz?
Svojmir,
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal J. Trdina. 25. Gospodična Cizara. majhni vasi šmihelske župnije je prebival trpin Muk. Ker je spadal med uradnike, dejali so mu gospod, ali služba njegova je bila ne le neznatna, ampak tudi nestanovitna. Živel je bolj v dolgovih in na upanje, nego o svojih dohodkih. Imel je gibčno, jako čedno ženo, katero je resnično ljubil, ker je bila proti njemu vedno ugodljiva, krotka in prijazna. Kadar mu je vrgla sreča v žep nekoliko šestič, zapila sta jih zložno zajedno. Ce je bila blagajnica prazna, stradala sta pa tudi zložno zajedno: ona ni nikoli godrnjala, možu svojemu nikoli ničesa očitala. Proti drugim ljudem pa se je vedla rada precej osorno in zabavljivo. Sosebno soseda Kucigaza je pikala neprenehoma za hrbtom, kdaj pa tudi v obraz, da so mu otroci zmerom tako blatni in razcapani. Kadar so se igrali za hišo njeno, regljala je vselej: Grših paglavcev nego so Kucigazovi ni v devetih župnijah; zakaj jih dedec ne da v rejo ciganom, ki bi skrbeli zanje vsekako bolje od očeta njihovega, ali pa naj bi jih zaprl vsaj k packom v svinjak, da nam ne bi bilo treba gledati teh strašil. Kucigaz glasno ni rekel žal-besede, skrivaj pa se je strašno togotil na jezično sosedo. Bil je hudoben človek, ki je škodil že marsikomu z vražjimi svojimi umetnostim i. Znal je nastavljati vsakovrstna zdela, ki so naklonila tistemu, kdor se jih ni ognil in varoval, dolgo bolezen ali kako drugo veliko nesrečo, večkrat celö smrt. Za kmetijo svojo se je malo brigal, kaj rad pa je hodil na lov. Pogodil je vsako žival; zato so trdili lovci, da se je zapisal hudobcu, ki mu je dal začarano puško. Mukovka je zanosila. Kakor marsikatero tako, nadlegovale so tudi njo vsakeršne bolezni in bolečine, ki so ji jemale vso dobro voljo. Neprestano se je zadirala in vpila na vsakega človeka. Najmanjša reč jo je ujezila, da je pihala kakor gad. Na nečedne sosedove otroke se je nekoč tako razsrdila, da je vrgla nanje pomije. Kucigaz je to videl in dejal: Čakaj baba, bom ti zacvrl, da ti se bo gabil tudi tvoj pankert in mi boš še zavidala zdrave in krepke dečake moje, naj bodo zamazani in razdra-pani kolikor jim drago. Vzel je puško in ustrelit velikanskega povodnega ptiča, kakeršnega še nihče ni videl v tem okraji. Desno nogo mu je bil odbil; leva, ki mu je ostala, pa je bila dolga gotovo dva čevlja. Ptiča je iztrebil in obesil pod streho na steno, ki je bila obrnena proti
Makovemu stanovanju. Ko je Mukovka odprla okno in zagledala zdelo Kucigazovo, zazijala je, plesnila z rokama in se čudila ptiču, najbolj pa strašanski njegovi nogi. Nakaze se kar ni mogla nagledati. Povedala je vsem znankam zanjo ter jih vodila k oknu, od koder se je videla. Celo v ponočnih sanjah se ji je prikazovala in jo strašila grda divjačina in noga njena. Prišel je čas, da je porodila. Povila je zdravo hčerko, ali, o joj, imela je samö desno nogo človeško, leva pa ji je bila tanka, suha s krempeljci, vsa takova, kakeršno je molil od sebe povodni ptič na sosedovi hiši. Kucigazu se je volja na pol izpolnila. Mukovka mu je res zavidala blatne in raztrgane dečake, ali se ji ni gnusil ubogi otrok, nego neskončno smilil, da je premišljevala noč in dan, kako bi mu pomogla in ga obvarovala sramote in zaničevanja. Kakovo ime je dala hčerki svoji, nisem nikoli čula; ljudje so ji rekali sploh: C iz ara in tako jo bom imenovala tudi jaz. Mukovka je obvezala Cizarici ptičjo nogo tako na debelo s cunjami in povoji, da s^ na oči ni razločila čisto nič od desne, človeške. Ko je nekoliko odrasla, dala ji je narediti za obe nogi jednaka čeveljca. Ker sta mati in oča znala molčati, ni zvedel noben človek, kakovo nogo je načaralo Cfzarici Kucigazovo zdelo. Deklica je ostala vedno zdrava kakor riba in se je razvijala brzo in krasno. Lepši in pametnejši od nje ni bil noben otrok na vsem Dolenjskem. Prikupila in priljubila pa se itak ni nikomur. Nihče je ni hotel pe-stovati ali se z njo igrati. Ljudje so govorili, da se jim mrzi, dasi niso vedeli, zakaj. Celö psi so začeli lajati o pogledu njenem, kakor bi bila kaka divjačina. Očitno se je pokazala o vsaki priliki grozna nezgoda, da je prejela od pošastnega ptiča ne le nogo, ampak tudi odur-nost in zopernost njegovo. S petnajstim letom je dorasla in se popolnoma razcvetela in dozorela za možitev. Po ti sreči je kar kopernela, kajti je bila že z dvanajstim letom vsa zaljubljena. Imela je trdno vero, da si bo izbrala ženina lahko po svoji volji. Za lepoto se ji ni moglo primerjati nobeno dekle, ni kmetiško ni gosposko, ni domače ni nemško. Govorila je prijetno, kakor bi se ji usipale iz ust dišeče rožice, pela sladko, glasno in ubrano, kakor zvon in kadar se je smijala, trepetalo je poslušalcu srce od miline in rajskega veselja. Bog pa je obdaril tudi duh njen s čudovitimi sposobnostimi in umetnostimi. V bistroumji, v pametnem odgovorjanji in v slani šaljivosti dohajal jo je malokdo, prekosal pa nobeden ne. Pisala je gladko, razločno in lično, kakor bi bilo natisneno. Zaradi tolike nadarjenosti se je je prijel častni priimek: doktorica. Zaslovela je daleč in po pravici, kajti takega čuda rojaki naši niso še nikoli čuli in videli. Iz bližnjih in
daljnih krajev so vreli mladeniči in vdovci vseh stanov v Mukovo hišo, da se uverijo na svoje o.či in ušesa, če govorica ne laže. Kdor koli je prišel, zatrdil je prvi hip, da slavč in povzdigujejo ljudje Cizaro še veliko premalo, kajti nje krasota ni zemeljska, nego nebeška; njen glas, naj pripoveda ali poje, ne človeški nego angelski. Ali to zamikanje ni dolgo trajalo. Kolikor dalje so sedeli prihodniki pri nji, tem bolj se jim je tožilo. Priljudnost njena se jim je zdela mrzla in posiljena. Oko se ji je neznano zarilo; človeka je začela obhajati groza, kajti se ni mogel iznebiti slutnje, da mu preti' nevarnost in poguba. Vsak je komaj čakal, da se poslovi in odide. Prišedši na cesto je hvalil Boga, da diha zopet zdravi, prosti zrak, o Cizari pa je nesel s sabo domčv tako mnenje, da je ne bi hotel ni za ljubico, nikar za ženo. Doktorica ni mogla razumeti in pojmiti, da se nobeden teh oglednikov ne povrne, da bi jo snubil. Mislila je, da jih žali in odbija nje obleka, ki je bila čedna ali bolj kmetiška nego gosposka. Zahtevala je, da ji kupi oče parazol, klobuček in druge take nepotrebnosti. Muk zaječi: Kako za Boga, ali ne vidiš revščine naše? Hudobno dekle se zadere: To mene nič ne briga, vi ste gospod, ne more mi se tedaj zameriti, da hočem imeti opravo po svojem stanu. Mukovki je ta prepir, ki se je ponavljal odslej vsak dan med očetom in hčerjo, začel presedati. Dejala je možu: Privošči ji to veselje, privošči! Denarja res nimamo, ali saj se dobi v pro-dajalnici obleka tudi na dolg. če bova mogla, bova že plačala. Muk je vzdihnil in se podal. Tako se je prelevila Cizara iz kmetice v prvo j aro gospodično na Dolenjskem. Za mladosti moje zvale so se gospodične samö hčere višjih uradnikov, včlikih trgovcev in graščakov. Vzgled napuhnene „doktorice" začel je najprej rušiti ta pošteni starinski red in običaj. Mestnim dekletom dejali smo, da so „purgarske", večje časti jim ni dajal nihče, niti je niso želele. Zdaj pa so hotele vse posnemati Cizaro. Gospoščina se je jela širiti po mestu in po deželi kakor kolera ali kaka druga nalezljiva bolezen. Iz Rudolfovega so hodile proste punčare služit v Gradec. Za leta dnij so se vrnile v klobučkih in kmalu so si začele omišljati klobučke vse njihove vrstnice. Cape so izpremenile tudi naslov. Že pred kakimi petnajstimi leti so se imenovale gospodične hčere vseh mestnih rokodelcev, deželskih učiteljev, kme-tiških bogatinov, prvakov in bahačev. Prvo znamenje te nove dobe je bil povsod parazol. Trdo po konci stopaje so držale to marčlico razpeto, če prav je bilo oblačno in gospodje, ki so jih srečavali, pozdravljali so jih: Dober dan, gospodična! Oh, kako lepo jim je zvonela na ušesa ta besedica! Pokazale so, da znajo napredovati. Navlekle so nase drugo suknjico z mrežastimi ovratniki in vsakovrstnimi čipki, resicami, vrp-
cami, podšivi, naši vi, povezami in bingeljci. Naposled so si nateknile na glavo tudi tisto nečedno, šemasto kofrnico, kateri pravijo gospoda klobuk. Tako je šlo za vrstjo, dokler ni bilo nobenega vnanjega razločka več med pravimi in jarimi gospodičnami. Take cunje so slabe in dostikrat precčj drage, ali ti stroški bi se dali morebiti še nekako utrpeti in pozabiti, ko bi bilo ž njimi vse odpravljeno. Toda izkušnja uči, da se primrzč jari gospodični tudi druge dobre domače navade. V jedi izbira, da ji ni moči ustreči. Hotela bi papkati vsak dan mes<5 in kofetek ob nedeljah in kdaj tudi med tednom piščence in potvičico. Resno delo se ji upira in smrdi. Z voljo lika k večjemu kako lepo perilo; pometajo, pospravljajo, šivajo in kuhajo naj pa mati in dekle. Če roditelji nečejo ugajati bedasti njeni trmi, naredi se bolno, pa se cmeri, ihti in javka, dokler se ji ne izpolni želja. Ranjki prošt Arko so izustili jako modro besedo. Dejali so: Dekle, ki je omikano in pametno, ob jednem pa pridno in pošteno, sme se zvati slobodno gospodična, naj bo katerega stanu mu drago; malopridnice in trape pa niso vredne nikakove časti, če prav so grofovskega rodu. Dostikrat se spomnim Marentetove Marice v Šent-Petru. Bila je krasne rasti in belega, ljubkega obraza, da malo takih. Tudi ona je nosila parazol in lepo obleko, ali si jo je pošteno zaslužila. Marentetova krčma se je povzdignila z njeno skrbjo, da je spadala med najboljše na deželi: hodili in vozili so se tja radi tudi mestna gospoda. Mater so mikale bolj poljska dela, očeta pa zdravilstvo (bil je homeopat) in drugi opravki: krčmarila je Marica največ sama. Točila je prav dobro vino, znala je pa tudi izvrstno kuhati, streči ljudem in dati vsakemu človeku pravi odgovor. Pomenkovala se je prijazno s kmetom in gospodom, ponašala pa se vsegdar tako modro, da je bila za vzgled vsem dekletom našega okraja. Iz ust ji ni prišla nikoli nobena neumna in nespodobna beseda, kvantačev se je bolj bala nego kuge. Vpričo nje so brzdali jezik najhujši razuzdanci, da je ne bi užalili. Ostala je nepokvarjena in nedolžna sredi brezštevilnih izkuš-njav in prilik za greh. Ta deklica pa je bila tudi omikana in zbrisana, kakor le malo katera meščanka. Če ni bilo pivcev ali kakega druzega dela, sedela je vedno pri bukvah, zvečer jo je morala mati skoraj s silo goniti spat, ker se ni mogla ločiti od branja. Po slovensko je govorila, kadar je hotela čisto in brez napake kakor kak učenik ali duhoven, vsaka beseda bi se bila mogla natisniti. To so mi potrdili uradniki in profesorji, ki so bili gostje njeni. Ta Marica je bila gotovo vredna, da se ji veli gospodična in marsikdo ji je tudi dejal, ali skromna deklica se je sramovala in branila te časti, prosila je gospode, naj ji reko po domače: Mica ali Marica. Tudi kak zastaven gospod bi bil lahko
hvalil usodo svojo, ko bi jo bil dobil za ženo. Ali Bog ji je namenil še veliko boljšo srečo: vzel jo je mlado in cvetočo k sebi v nebesa. Od te dične šentpeterske device se je ločila negodnica Cizara kakor noč od dnč, kakor led od ognja. Delati ni hotela nič, živela je kakor lilija na polji, ki ne seje in ne žanje pa je lepše oblečena nego kralj Salomon. Po glavi ji je rojila samö jedna misel: Kako bi zasačila kakega ženina in se omožila. O fantih in možitvi se je pogovarjala po dnevi, o fantih in možitvi se ji je sanjalo po noči. Brala in pisala ni nikoli nič druzega nego zaljubljene čenče. Močno jo je prevarilo upanje, da ji bo nova njena gospoščina privedla snubačev na izbčr. Ker se nihče ni sam oglasil, jela jih je vabiti in klicati od vseh stranij k sebi. Naročala in pisarila je znanim in neznanim fantom in gospodom, naj pridejo k nji na kratek pomenek, ker jim mora nekaj posebnega raz-odeti. Prosila je vse vrstnice svoje in celö romarice in beračice, da bi jo po svetu hvalile in priporočale. Mnogi mladeniči in možaki so se dali res pregovoriti in jo prišli gledat. Ni moči našteti vseh zvijač, s katerimi jih je mamila in lovila. Med prvimi se jo pridrdral k nji jeden tistih malih graščakov, ki jim pravimo kurnikarji. Zapazivši, da je brezverec, jela je Cizara prav po judovsko udrihati po resnicah katoliške vere. Sploh je zabavljala duhovščini proti vsakemu škricu, na-dejaje se, da se mu bo prikupila s to nesramnostjo. Če se je oglasil kak dober Slovenec, gorela je tudi ona kakor žfvi ogenj za dom in pravice naše in psovala Nemce in nemškutarje, kakor da jih hoče po-srebati v žlici vode. Kadar se pa je menil z njo kak nemškutar, bahala se mu je z borno nemščino svojo in imenovala naš jezik paversko kro-kanje. Pela mu je, ker drugače ni znala, po naše ali je trdila, da so slovenske samö besede, napevi pa vsi nemški, ker bedasti Slobenarji do zdaj niso mogli izumiti ni jednega svojega napeva. Proti kmetom je obrekovala gospodo, da so pijavke, ki hočejo posrkati prostemu ljudstvu zadnjo kapljo krvi, proti gospodom pa je čvekala, da je kmet naš hujši od živine in ni vreden, da mu se reče človek. Prilizovala se je iz raznih razlogov vsakemu: mladim in starim, samcem in oženjenim, takim, ki so se mogli pa tudi takim, ki se niso mogli in niso smeli ženiti. Slepila je dijake višjih šol, ker je čula, da se v srcih nezrele mladeži ukorenini ljubezen kdaj najčvrsteje in najgloboče, da se ne da nikdar več izrovati. Pomislila je, da utegnejo imeti nekateri čez šest ali osem let že dobro službo. Ako bi morala ostati do takrat brez moža — groza jo je izpreletela o ti misli — prišel bo morebiti kateri teh zvestih ljubovnikov po njo in jo odrešil mrzkega samovanja. Mukov sosed je bil krepak in jako imovit mož, ali ni bil nič srečen, ker mu
stara vedno bolna žena ni mogla m živeti m umreti. Cizara je upirala zaljubljeno vanj oči svoje, češ, baba pogine nemara vender le že letost pred pustom vzame potem mene. Sploh se je milila in silila najrajši bogatinom; če ne poročnega prstana smela se je nadejati od njih lepih daril, svilnatega krila, zlatih zapestnic in drugih takih, očem in srcu ljubih rečij. Ponujala se je oči vidno celo sivolasim župnikom, mikalo jo je priti k njim za skrbnico ali tovarišico. Navdajalo jo je presladko upanje, da bo po bližnji njihovi smrti ogrenila ves imetek njihov, včste, tistih 40.000 goldinarjev, katere ima poleg trdne vere slovenskih kmetov vsak star duhovnik spravljene v hranilnici. S tolikim denarjem si bo kupila ženina, kakeršnega bo hotela. Vzel jo bo rad vsak baron, nikar meščan — kmeta ne bi ni pogledala. Največ prilike za lov so ji dajale nedelje in cerkvene svečanosti. Ob takih dneh in zgodah se je vselej tako nafrfulila, da so jo fantje že od daleč zapazili. Če so bila druga dekleta belo oblečena, dejala je nase črno opravo, če so bile pa vrstnice črne, oblekla je belo krilo. Brez nje ni minilo nobeno proščenje. Navadno se je vstopila na kak grič, ali pa prav na dno kake doline, da so jo lahko vsi videli. Hodila je po vseh krčmah, kjer se je zbirala moška mladež, da se ji je nastavljala in jo ugrevala in zavajala z zvonkim svojim petjem. Sramu ni poznala nobenega, prepevala je rada tudi najostudnejše kvante, ako je mislila, da ugajajo vinjenim poslušalcem. Nekoč so jo čule Podgorke in so se nanjo tako razsrdile, da so pljuvale skozi okno v pivnico, kjer je sedela in vpile jedna čez drugo: Grdoba, pojdi razveseljevat v Gorjance gorjanske kozle, v krščansko društvo ti ne spadaš! Večkrat je spremljevala krdelo pijanih rogoviležev od jedne beznice do druge, grohotaje se surovim njihovim burkam. Ljudje so so zgledovali in povpraševali: Ali jo vidite? Fej te bodi! Pa taki vlačugi da bi morali reči gospodična?! Vsaki kravarici gre to ime prej nego nji. Popoludne se je napotila v lepem vremeni iz vasi in sedla pri razpotji na klop, katero si je dala sama narediti, ker se ji je zdel ta kraj posebno pripraven za nje namen. Tamo je popevala najmičnejše pesmi, katere je znala, da se je razlegalo daleč tja čez polje po vseh vaseh, ki so stale v obližji. Ljudje so se smijali in šalili: Cizara vabi! Kdor nima ljubice, hajdi na razpotje, da si jo najde. Takih neumnosti njenih bi naštela lahko še veliko ali ni treba: Cizaro zdaj poznamo. Žlahtne božje darove je rabila krivo in napačno, zato ji niso prinesli ni slave ni sreče, tem več pa nezadovoljnosti in sramote. Celih petnajst let ni delala in snovala nikoli nič pametnega in koristnega nego je vrebala in prežala samö na to, da bi ujela kakega dedca. Takove zaljubljene babe se imenujejo po pravici
46
na vsem svetu p r i s m o d e. Mrežo svojo je razpenjala čez vso kranjsko in nekoliko tudi čez hrvatsko in štajersko deželo; zanjke svoje imela je nastavljene celö v Gradci in na Dunaji. Ali ves ta smešni trud ji je ostal in moral ostati brezzspešen in jalov, ker ji je bilo prirojeno čudno svojstvo, da se je vsakemu človeku gabila in mrzela. Vse njene vrstnice in znanke, tudi najgrše kmetice veselile in kratkočasile so se s svojimi ljubčki in se zvečine pomožile. Prelepa Cizara je bila na Dolenjskem jedina, katere nihče ni maral, nihče ljubil, nihče spoštoval. Ljudje so jo obirali ne le med sabo, ampak se ji grohotali in rogali tudi v oči. Prvotni njen priimek „doktorica" so zavrgli in pozabili. Izmislili so si nov pridevek, ki je bil jako primeren in resničen ali zanjo silno razžaljiv, zvali so jo: Prazna mreža. Kako drugo bi bilo to (Zaničevanje izbegalo in morebiti ugonobilo, malopridnici Cfzari pa nikakor še ni obupalo predrzno srce. Zarežala se je zabavljivo: Ob-rekovalci moji se jako motijo, ko mi prerokujejo, da se bom postarala brez moža. To rekši sede za mizo in napiše dolgo pismo, ki ni bilo namenjeno ni fantu ni vdovcu nego gospodarju gorjanskih višav in brlogov — rogatemu Hudobcu. Poročila mu je, naj vzame po smrti slobodno dušo njeno, ali dobiti ji mora moža, ki bo bogat in mogočen, da se bo mogla maščevati vsem tistim, ki so prezirali ljubezen njeno. List je pisala s svojo krvjo in zapečatila s črno smolo, v katero je vtisnila svoje ime. Dala ga je stari postrežnici Murdi, da ga odnese v Gorjance. Ne daleč od karlovške ceste, streljaj od stra-žarnice je stala velika suha bukev s štirimi kljukastimi vejami, ki so molele na vse štiri strani sveta. Na te veje se je hodil Hudobec v jasnih nočeh najrajši gugat, kar so potrdili mnogi vozniki, ki so ga videli na svoje oči. Bukvi je bilo deblo otlo od vrba do tal. V to duplino je položil prošnjo svojo, kdor je potreboval od Hudobca kake pomoči ali milosti. Vanjo je dejala tudi Murda Cizarino pismo. Tretji dan po poludne pride pred Mukovo hišo majhen, jako ličen kolesec. Z njega stopi dolg, porasten mož. Oblečen je bil drugače tako, kakor kočevski krošnjarji, na glavi pa mu je čepela rudeča kapica, kakeršne nosijo Vlahi. Tujec gre v hišo, pozdravi priljudno vse domačine in po-klonivši se Cfzari veli: Prišel sem te snubit. Mukovka pogrne mizo in prinese nekaj borne jedi in 'pijače.- Snubač je niti ne pogleda nego sname preramno torbico ter izvadi iz nje za poln koš pečenke, butilij najslajšega vina pa toliko, kolikor jih je moglo stati na veliki hrastovi mizi. Po veseli pojedini razodene Cfzari gorečo svojo ljubezen in jo prosi, da bi šla precej ž njim na oglede v njega gorjanski grad; če bo zadovoljna, praznovala bosta poroko svojo še tisti dan o polunoči.
Cfzara je komaj čakala takovega povabila. Skočila je z ženinom na voz in iskreni konjiček je zadirjal z njima proti Gorjancem. Vrnila se je domöv še le čez štirinajst dnij. Mukovka radovčdnim sosedam ni hotela povedati, kamo se je odvezla. Zlagala se jim je, da je šla k sestri svoji v Sotesko. Odslej Cfzara ni lovila več ni mladeničev ni vdovcev. Vse življenje njeno se je predrugačilo. Od jutra do večera je spala, potem pa sedla za mizo in se gostila z roditelji vred v pozno noč z divjačino, piščeti, plečem in vinom. Muk je stare svoje dolgove poplačal in ni delal novih, hiša mu je bila založena z vsakim blagom, z vsako dobroto. Mesa se je nakuhalo vsak dan, da je ostajalo ne le družini, ampak tudi psom, mačkam in prašičem. Ljudje so mnogo ugibali, od kod je prišlo Mukovim toliko bogastvo. Večina je sodila, da jim je pomogel bankovčar Prelesnik. Ženske so iskreno hvalile Cfzaro, da se je spametovala in poboljšala, samö to se jim je čudno zdelo, zakaj gre vselej takrat od doma, kadar se približuje kaka nevihta. Sestrična njena je bila mesec dnij pri Muku na počitnicah. Radi bo-lehnosti več nočij ni mogla skoraj nič spati, pa bi se bila rada menila kaj s Cfzaro, ki je ležala v isti izbi. Ali zaman jo je klicala. Ko je vstala, da bi jo potresla in vzbudila, našla je nje posteljo prazno! To je bilo potem vsako noč in tako se je žlahtnica uverila, da Cfzara ne spi nikoli doma. Popolnoma pa je razjasnil vso skrivnost gospod Brnač. Ta mož je bil nekdaj uradnik pa je pustil službo, ker se ni mogel navaditi jarma. V krčmi se je seznanil z Mukom, ki ga je povabil, da bi prišel večkrat k njemu na dom. Cfzara mu se je dobrikala na vse pretege, da bi ga vnela za se in dobila za moža. Ko ji je izpodletelo, prisegla mu je osveto. Brnač je hodil rad na Gorjance, nekoliko radi dobrega zraka, najbolj pa zato, da bi se pogovoril kaj z bistroumnimi Podgorci, katere so škrici in njih podrepniki razvpili za bedake, ker spe reveži na trdi slami in nosijo debele, robate srajce. Jednoč zatekla ga je v hosti huda ura. Skočil je pod skalo v jazbino. V tem zavetji je hotel počakati, dokler bi se zopet izprevedrilo. Videti ga ni mogel nihče, ker je raslo pred zijalko grmovje, on pa je razločil prav lahko vse, kar koli se je godilo in vršilo na bližnji trati. Prikorakala sta tja držeč se za roke velik, kosmat dedec in — Cfzara! On jo je vprašal, smijoč se, če je že kaznovala ljubimce svoje, ki so bili proti nji tako trdega srca. Cfzara mu odgovori: Ne boj se, u tekel mi ne bo nobeden. Nekatere sem že malo požgačkala. Uradniku, ki mi je ugrabil najprvi dušni mir, še tisto leto pa se oženil pri drugi, prestopila sem otroka, da ne bo mogel nič več rasti. Roditelji bodo javkali in jaskali, jaz se jim bom pa smijala. Sosedu, ki ima staro babo, pre-
46*
žela sem žito, govoreč: Pol meni, pol tebi. Dobil bo sam6 polovico pridelka, druga polovica preselila se bo na našo njivo. Graščaku — kurnikarju pobrenkala bom danes vse polje s točo, nijedna bilka ne sme ostati po konci. Svaku svojemu, ki je videl grdo mojo sestro, mene pa ne, usadila bom o prvi priliki v srce črno muho, da ne bo nikoli zadovoljen ni z ženo svojo ni s stanom svojim. Modrijanu Brnaču sem se pa že maščevala. Prišla sem mu do živega brez co-pernije. Najprej sem ga razglasila za tatu. Ker je pa poštenje njegovo preveč znano, niso mi hoteli ljudje dosti verjeti, zato sem ga osvi-njala v ljubljanskem časniku z z debelo lažjo, da je nesramen človek, ki pohujšuje nedolžno mladino. — Po tem pomenku se je pridružilo ti dvojici še veliko drugih dedcev in bab. Kosmatina so pozdravljali vsi za vladarja in vodnika svojega. Zatulili so mu trikrat: Živio kralj naš slavni Hudobec! Prepevaje grde kvante je plesala druhal četrtinko ure po trati, potem pa zavrisnila in se dvignila v oblake. Zdaj je Brnač zapazil, da ima Cfzara samo jedno nogo človeško, drugo pa tičjo. Kmalu je začelo v zraku strašno mešati se, vreti in vršati. Predno je preteklo deset minut, pobila je toča skoraj vso šmihelsko, prečinsko in mirnopeško župnijo. Brnač je oznanil ljudem, kaj je videl in slišal v Gorjancih.Ko je Cfzara zapazila, da so nje tajnosti izdane, zbala se je srda in napada rojakov svojih in je pobegnila v hribe k Hudobcu. Prikazala se ni nikoli več nobenemu našemu človeku, zato se ne more nič vedeti, če živi ali je že poginila. Tudi Muk je zapustil dolenjsko stran in se preselil na Hrvaško. Neki trgovec nam je pravil, da je govoril z njim v Zagrebu. Služil je tamo več let policiji za vohuna, potem pa so ga dijaki liaklestili, da je bojč umrl. Brnač je bil tako razkačen na Cizaro, da se ji je hotel na vsak način osvetiti osramo-tivši za večne čase njo in spomin njen. Opisal je nje življenje in razložil prav na tanko vse nje hudobe, sleparstva in budalosti. Te bukve je imenoval: Prazna mreža. Mislil jih je dati na svetlo, da bi poznali vsi Slovenci peklensko pošast, ki je okuževala in oskrunjevala toliko let dolenjsko življenje in poštenje. Prišle pa so vmes neke nepričakovane sitnosti in zapreke, da se je moralo tiskanje odložiti. Brnač je umrl in z njim tudi namen njegov. Rokopis se je ohranil ali ne vem, v čegavih rokah se zdaj nahaja. Gostje naši so ga prinesli večkrat s sabo v krčmo in nam brali iz njega tako mične in čudne prigodbe, da smo kar zijali in strmeli. Kadar bom zadela kaj dosti v loteriji, dala bora „Prazno mrežo" prčcej o svojem strošku natisniti.
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Starfe.
XII.
sak človek ima kako stvar, ki mu je posebno mila in draga ; čuva jo, kakor punčico v očesi, a ne bi se mogel od nje ločiti tako rekoč za ves svet ne. Pa ne le posamezen človek, tudi narodi čuvajo take spomine, ki so jim sveti po svoji starosti, po svoji umetni vrednosti ali pa po tem, da so ozko zvezani z usodo naroda samega. Takšna svetinja je hrvaškemu narodu prelepa stolna cerkev zagrebška.
Ko se je dnd 9. novembra leta 1880. stresla zemlja in so vsak čas dohajala poročila o novih nesrečah, ni nobena vest obudila toliko žalosti, kolikor ta, da se je podrla stolna cerkev. Starim ljudem so kar solze stopile v oči; saj si Zagreba niso mogli niti misliti brez starodavne stolice. Kmalu se je razjasnilo, da se je le obokani strop podrl in da se je sredi cerkve omajalo nekoliko glavnih stebrov; ali škoda je še zmerom bila tolika, da je marsikdo zmajal z glavo in rekel: „Jaz že ne doživim, da bi se v nji zopet opravljala služba božja." Toda hrvaški narod ni obupal; kakor je samega sebe že tolikokrat s svojimi močmi rešil pogina, tako ni dal, da bi mu propadel ta redki spomenik stavbinske umetnosti, ki je od veka do veka gledal vso njegovo dobro in slabo srečo. Povzdignili so se zakladi, pobirali milodari, a minilo je samo pet let, in stolna cerkev se je iz razvaline svoje povzdignila nova in lepa, kakeršna še ni bila od postanka svojega.
Kakor mlada nevesta, ki čaka ženina svojega, tako je stolica divno opravljena čakala trenutka, da bode zopet posvečena in izročena vzvišenemu svojemu namenu; in kakor prijatelji in znanci prihajajo nevesti čestitat ter ji na večer pred srečnim dnevom pojö, tako so zagrebški umetniki in domoljubi v predvečer posvečenja (dne 6. novembra) napravili v sijajno razsvetljeni stolici cerkveno-glasbeni koncert ter ž njim še bolj povzdignili srca zbrane množice, ki je pobožno ginena kar strmela in se čudila krasoti stavbinske umetnosti. Dne 8. novembra t. 1. pa je včliki zvon veselo naznanjal, da se ob petletni grozni obletnici zopet odpira hram božji. Kdor je mogel, hitel je tja, da bode priča novemu zgodovinsko imenitnemu dejanju; da vidi novo posveče-vanje tolikanj svetega mesta. Redka zadovoljnost se je sijala na obrazu tisočerih pobožnih kristjanov in svestnih rodoljubov, in ko je po dovr-
šenem opravilu kanonik Veber stopil na lečo ter s kraljem Davidom veselo vskliknil: „Oj, Gospod, kako lep je Tvoj stan!* odmevale so te psalmistove besede gotovo v srcih pričujoče množice, in kadarkoli bo kdo stopil v to vežo božjo, ponavljal jih bo zopet in zopet. —
Predno opišemo to prelepo in imenitno svetinjo hrvaškega naroda, mislimo, da ne bode odveč, ako čestitim čitateljem „Ljubljanskega Zvona" povemo nekoliko črtic iz njene preteklosti.
Ko je leta 1093. ogerski kralj sv. Ladislav utemeljil škofijo zagrebško, trebalo je tudi dostojne stolne cerkve, kakeršne takrat v Zagrebu ni bilo. Ladislavova smrt (1095. I.) in državne prekucije so nekoliko ovirale imenitno delo, vendar pa se je zidanje cerkve začelo še v XII., a dovršilo v začetku XIII. stoletja. Leta 1217. posvetili so jo v navzočnosti ogersko-hrvaškega kralja Andreja II., ki je ravno takrat v Zagrebu nabiral križevniško vojsko za Palestino. Ta cerkev je bila po splošni tedanji šegi zidana v romanskem zlogu. Razdeljena je bila v tri ladje vštric in jedno povprečno, da je vsa cerkev imela podobo križa. Toda ta cerkev je stala komaj četrt stoletja, kajti leta 1242. prihrumeli so divji Mongoli in jo tako popolnoma razdejali, da ni bila več za rabo.
V	tem so po Evropi začeli zidati gotske cerkve in celö stare romanske so prezidavali po tem zlogu. Tudi v Zagrebu so tedaj za novo cerkev napravili osnovo v gotskem zlogu, prav tako, kakor je bila osnovana prelepa cerkev v Regensburgu ali pa cerkev sv. Vrbana v Troisu na Francoskem, kar nam najbolje priča, kako so Hrvatje že takrat ljubili lepe umetne stavbe in da niso bili divjaki, kakor radi trdč narodni naši nasprotniki. Velikansko delo pa je počasi napredovalo. Tedanji zagrebški nadškof Timotej (1264 — 1287. 1.) dal je razvaline stare cerkve od prečne ladje do tal podreti ter srednji ladji dozidati svetišče in ap-sido, potem pa še desno in levo apsido postranskim ladjam nasproti. Pa še je vsa dolnja cerkev bila v razvalinah. Isti škof Timotej je položil tudi še temelj dvema zvonikoma, ali po njegovi smrti so državne prekucije ustavile zidanje in še le v tretjem desetletji XV. veka je bila vsa cerkev z zvoniki dodelana, in sicer tako, da sta postranski ladji bili jednako visoki s srednjo. Pa še istega stoletja je cerkev trpela veliko škodo od požara, ko je celjski grof UIrik bil hrvaški ban ter požgal hiše zagrebških kanonikov. Minilo je zopet mnogo let, predno so cerkev mogli popraviti.
V	začetku XVI. stoletja so zagradili cerkev z močnim obzidjem, da bi jo zavarovali pred Turki; ali večja nesreča jo je zadela tedaj od druge strani. Ko namreč zagrebški škof ni hotel priznati novega lir-
vaškega kralja Ferdinanda avstrijskega, poslal je Ferdinand v Zagreb grofa Turna s španjolskimi vojščaki, ki so neusmiljeno streljali v škofov grad in cerkev, kateri so podrli oba zvonika, lepo sprednjo stran in vso streho (1528. L). Na to je cerkev vse XVI. stoletje in tudi še v začetku XVII. stoletja bila brez zvonikov in brez sprednje strani, a pokrita je bila za silo z deskami. V tem je bil leta 1624. v Zagrebu grozen požar in vihar je zanesel ogenj tudi na stolno cerkev. Ko je pogorela streha, zvrnil se je težek železni križ na cerkev, prodrl obok nad svetiščem in zdaj je tudi v cerkvi pogorelo vse, kar ni bilo zidano. Kuga in lakota sta zavirali popravljanje do leta 1632.; takrat pa je kranjski mojster Janez Albertal iz Trebnjega sezidal novi obok nad svetiščem. Toda kakor drugi zidarji tedanjega časa, tako niti naš rojak ni razumel gotskih stavb in osnoval je obok prenizko ter ga naslonil na zid, a ne na posebno stebrovje. Isti Janez Albertal je od leta 1633—1641. sezidal visok zvonik od samega štirioglatega sekanega kamena. Leta 1645. je cerkev zopet pogorela in ker je bila čez leto dnij brez strehe, podrl se je od velike deževne mokrote kos oboka ter pokončal več oltarjev, orgije in druzih stvarij. Janez Albertal je tedaj leta 1647. tretjič prišel v Zagreb, da je poškodovano poslopje znova popravil.
Tako je ostala cerkev do leta 1880. Znotraj se je po spačeni šegi barokizma marsikaj napravilo, kar je zakrilo*prvotno stavbeno lepoto ter cerkvi dalo vse drugo lice, dokler ni sedanji kardinal Josip Mihalovič leta 1878. pozval slavnega umetnika Seli m id ta z Dunaja, da načrta osnovo, kako bi se krasna stolica dala tako ponoviti, kakor zahteva nje gotski zlog in kakor jo je nekdaj osnoval nje začetnik, bržkone isti, ki je zidal tudi krasno cerkev v Regensburgu. Višji stavbeni svetovalec Schmidt je zagrebško cerkev na tanko proučil, napravil vse črteže ter težavno delo poveril svojemu najboljšemu učencu, zvedenemu mojstru in umetniku Hermanu Bole tu, ki se je na to preselil v Zagreb ter se takoj lotil dela. Dne 18. avgusta 1. 1880., na rojstveni dan presvetlega našega cesarja, položili so z veliko slovesnostjo temelj novemu prezidavanju, a dne 9. novembra istega leta se je o groznem potresu podrl ves obok, ki ga je Albertal krivo sezidal, ter zasul in zdrobil krasni včliki oltar, zlati tabernakelj in druzih dragocenostij, katerih je bilo ravno v svetišči največ.
Danes je cerkev znotraj vsa popravljena in ponovljena, zunaj pa je dovršena okoli svetišča in stranskih apsid. Zidana je v gotskem zlogu ter znotraj in zunaj obložena z zglajenim štirioglatim kamenom. Sprednja stran, ki še ni ponovljena, kaže nam romanski zlog; ali to
je samo naključje, kajti potem ko so Turnovi topovi razdejali staro gotsko čelo, popravili so je. samö, da je bilo, ter so mu vzidali romanska vrata od kake druge podrte cerkve. Tudi so mu zazidali nekdanji okrogli roseton in napravili neukusno podolgasto okno. Vse to se bo po novi osnovi prezidalo po gotskem zlogu. Ob krajib sprednje strani sezajo do podstrešja lepi gotski temelji za dva zvonika, ali samö na južnem temelji je povzdignil že imenovani Albertal sedanji močni in visoki stolp, ki se je ob zadnjem potresu nekoliko razpočil in so ga do zvonov morali podreti. Meri pa tudi zdaj še čez 63 metrov. Ponovljena cerkev imela bo zopet dva zvonika v strogem gotskem zlogu, ki bosta do vrh strehe imela 93 metrov.
Šest vitkih lepo zrezljanih stebrov loči notranjo cerkev v tri jednako visoke ladje, od katerih sta postranski ožji ter od srednje za toliko krajši, kolikor jima prostora jemljejo temelji za zvonike. Postranski ladji imata vsaka po četvero visokih gotskih oken, katere znotraj in zunaj tanki podporni stebri ločijo drugo od druzega. Šest stopnic in lepa kamenitna ograja veže srednjo ladjo z vzvišenim, jako prostornim svetiščem, čigar obok se zdaj naslanja na štiri močne ali ukusno zrezljane stebre; za svetiščem pa je peterokotna apsida s petimi visokimi okni in ravno tolikimi rosetoni, ki jih na zunanji strani ločijo lični podporni stebri. Postranske ladje zapirata manjši trikotni apsidi, ki sta tudi razsvetljeni z visokimi gotskimi okni. Obokani stropi kažejo nam modro zvezdnato nebo, sicer pa vidiš po cerkvi le toliko ornamentalne slikarije, kolikor je treba, da se še bolj povzdigujejo lepe stavbinske oblike. Prelepi kras so tudi okna, ki so raznolično pobarvana ter čarobno razsvetljujejo cerkev. V svetišči nam kažejo vnebohod device Marije, cerkvena patrona sv. Štefana in sv. Ladislava, in druge svetnike; na ostalih oknih vidimo pa samö raznobojno ornamentiko, ki je po Boletovih načrtih tako divno zložena, da ne včš, če ni lepša od podob. Okna v včliki apsidi so že leta 1847. po naročilu ranjcega kardinala ITavlika narejena v Monakovem; ostala so letos zdelana v Insbruku in na Dunaji, a darovali so jih hrvaški velikaši. Sredi svetišča je veliki oltar s kamenitnim gotskim baldakinom, nad katerim stoji prelepo zrezljana podoba sv. križa, a za oltarjem v apsidi so sedeži za škofe, kanonike in prebendarje. Okoli svetišča je nameščenih deset plinovih svetilnikov, ki sijajno razsvetljujejo cerkev. Ostalih oltarjev za zdaj še ni, a bode jih deset; v vsaki stranski apsidi po jeden, a po četvero na vsaki strani ob zidu. Pred potresom je bilo po vsi cerkvi petindvajset marmornatih oltarjev, ali ker se nobeden ni ujemal z gotskim cerkvenim zlogom, podarili so jih drugim cerkvam; le dva sta
začasno še ostala, kakor je tudi ostala marmornata leča, ki jo je leta 1695. zdelal kranjski klesar in ljubljanski meščan Mihael Kusa. Nad vhodom v srednji ladji je kor z dragocenimi orgijami, ki jih je leta 1855. za 26.000 goldinarjev zložil slavni umetnik E. T. Val ker iz Ludvigsburga na Virtemberškem.
Prostor nam ne dopušča, da bi opisali tudi bogato zakladnico ter veliko in umetno zidano zakristijo, ki je ob jednem kapela, v kateri stari gospodje po zimi mašujejo. Pa saj smo tudi sicer le toliko povedali, da bi Slovence opozorili na ta prelepi hram božji, o katerem je tuj, nepristranski umetnik rekel, da je samo zavolj njega vredno, da človek potuje v Zagreb.
Podgorka.
Spisal Matej Tonejec-Samostal f.
olnce je zašlo za mogočne gore, le še sivi vrhovi so bili v žaru, in obnebje nad njimi je bilo z rudečo barvo prevlečeno; ali tudi vrhovi so jeli naglo izpreminjati barvo, potemnili so se in obnebje nad njimi je izgubilo rudeči žar; pokazala se je tu pa tam svetla zvezda na njem in vedno več lučic je lesketalo v neizmerni višavi. Na obrežji, z vrbjem obrastenem, stala je lesena hišica s slabim plotom ograjena. Temno je bilo v borni koči. Za nekoliko korakov od samotnega bivališča dveh prebivalcev je šumljal bister potok. Mrzla voda mu je dotekala iz različnih studencev, ki so izvirali izpod apne-nikovega skalovja. Krasen mir je miroval krog in krog — bilo je v soboto večer — in ljudje, ki so imeli v gorah opraviti, bili so že z večerom vred odšli v bližnje vasi. V samotni koči se je posvetilo, prižgal je nekdo slabo luč. Na mizi je brlela „Ičščerba". Nasproti te 8amije, 6nkraj potoka v skalovji se je čul glas ponočne ptice uharice, da se je razlegalo in odmevalo od skalin. Jež, ki je bil dosedaj skrit, odšel je na ponočno delo in lisica je zapustila berlog svoj, tudi jazbec je prilezel iz temne luknje, ter šel pogledat, kaj bi se dobilo za prazni želodec. A ti trije ponočnjaki niso kalili ponočnega miru; delal je vsak sam zase in lovil po tiho na svojo roko.
Priletna ženska, vendar še močna, čeravno suha kakor kol v plotu, a za to koščena in žilasta kakor smreka, ki vzraste na skali, prinesla je nekaj v leseni skledi na mizo. Bila je kaša, vroča, da se je kadilo
iz nje. S klopi pri peci se je pobral, ko je zadišala kaša, fantalin in sčdel k mizi, v tem, ko je šla žena zopet ven in prinesla drugo posodo v izbo. Mleko je bilo v ilovnati skledi; posirjeno, toda posneto mleko. Na obrazi pri mizi sedečega, moškega prebivalca te samije se je videlo, kako dobra vendar mora biti ta večerja, kajti komaj je čakal, kedaj bode smel mahniti z veliko leseno žlico po gorki kaši. Črne oči so se mu zalesketale pod čelom, ko je pogledal stari teti v obraz, kakor bi hotel reči: „Ali udariva po nji?" z žlico v roci.
„Moli, Janez!" pravi stara.
Prčcej sta končala navadno molitev, ki sta jo opravljala pred jedjo
„Ali bodeva prizajemala, ali mleko na kašo vlila?8 vpraša ne-potrpežljivo dečko.
„Prizajemala! saj vidiš, da je prevroča kaša, da bi se smelo mleko nanjo vliti.8
Janezu je bilo vse po volji, da se je že le začelo jesti.
„Tako sem se urezal danes," pravi črnolasi dečko po večerji, ko se mu je v želodci nekoliko poravnalo, „da mi je kar curkoma kri lila iz prsta."
„Kaj si neroden!"
„Nisem bil neroden; hotel sem hudovitnovo vejo zelo pri tleh odrezati, da bi bil napravil prav močno trto iz nje, in nož mi je izpod-letel, pa kar pocedila se je kri iz prsta. Tisto metlo, ki leži zunaj na klopi, sem imel zvezati. Ravno gori pod Belo skalo sem bil, koze pa so stale vrh Kremža. Bilo je že proti večeru in gnal sem potem kmalu domov."
„Koliko metlä si napravil?"
„Dve češminjevi in jedno brezovo, pa tisti dve iz resja, ki sem ju včeraj pozabil na Kremži, prinesel sem tudi domöv. Kmalu bode toliko narejenih, da jih bode vredno nesti doli v vas h kmetom naprodaj, če boste hoteli."
„Zdaj jih še ne bom nikomur ponujala, bolj tja v jesen, ko bodo ljudje ndstelo napravljali; takrat se bolje prodadö. Tudi nama bodo kmetje lože kaj od žita ali od družili poljskih pridelkov dali za nje, kakor zdaj, denarja tako nikdo nima v teh časih. — Ali ti živina dobro hodi?"
„Dobro, tako da bi jo lahko pustil, same bi prišle zvečer domöv; tako so se privadile ubogati. Če hočete, da grem časih z Vami v goro korenine kopat, spustim zjutraj kozö. Sivka jih bode tako lepo vodila, da zvečer gotovo vse štiri dobiva, ko prideva domov."
„Potrebovala bi te že, ker dostikrat je treba tako v skalovje lesti, da me vse mrzi, ali ker ni nikogar z menoj, moram sama iti za rožami in koreninami. Vendar zdaj, ko si v prst urezan, boš moral le pri kozah biti, da se zopet pozdraviš."
„Prst bode kmalu dober."
„Bo, ali pa ne! Kako si ga obezal?"
„Dobro; kar naravnost k studencu sem tekel, tja k tistemu mrzlemu, ki izvira pod Kremžem, in do dobrega sem izpral rano, potem pa sem natrgal perjiča od rož „Lovčeve Nežice", tistega perjiča, ki tako trdo po zemlji raste in navezal sem ga na rano, pa včm, da bode v malo dneh popolnoma zaceljena."
„Že prav tako, to perjiče je dobro. Dovolj rade se rane celijo po njem, če se prčcej rabi. Toda zmiti se morajo poprej, in še le potem se dene mastnato perje nanje, kakor si ti naredil."
„Zakaj pravite temu perju, da je perje od rož „Lovčeve Nežice?"
„Lovčeva Nežica je bila hčerka dobrih staršev, toda zgodaj je izgubila svojega dobrega očeta, skoraj tako, kakor se je izgubil tvoj oče. Povest nekako tako-le pripoveduje o nji:"
„Nežica je bila hčerka nepremožnih staršev. Živeli so v gorah. Oče ji je bil lovec, mati ni imela druzega posla, kakor opravljala je domača dela. Živeli so zadovoljno, ker potreb ni bilo posebno veliko pri mali družini, in čeravno tudi dohodki niso bili posebni, vendar se je zaslužilo za vse potrebe."
„Svojo hišico so imeli, in celo nekoliko zemlje krog nje je bilo njih, da se je jeseni, čeravno malo, vendar vsaj nekaj pod streho spravilo za zimo. Šel je mož jesensko jutro od doma v goro. Minil je dan, nastala noč. Mati in njena hčerka sta pričakovali očeta, ko se je stemnilo. Toda ni ga bilo. Ali prigodilo se je večkrat, da je prenočil v kaki kolibi v gorah in je prišel še le drug dan, torej skrb ni bila še prevelika. Mislili sta, da pride jutri; ali zopet je pretekel dan, in lovca ni bilo z gore. Zdaj jih je jelo bolj skrbeti, posebno ker je vrhove gora obelil sneg. Mnogo so ljudje prehodili in preiskali v hribih, ali nikdo ni mogel zaslediti lovčevih stopinj. Ostale sta ubogi zapuščeni. Debel sneg je pokril zemljo in prejokali sta revi v veliki žalosti zimski čas. Nežica je bila dekle štirinajstih let. Tako je ljubila očeta, da je prejokala več dnij, nego poprej ves čas v svojem življenji, od kar se oče ni več vrnil. Ni mogla verjeti, da ga ne bode več videla. — Ko je prišla zopet pomlad, bila so lica lepe lovčeve Nežice bleda in upadla, čeravno je bila poprej mdeča, kakor jabolko na jablani. Grozno je trpelo nežno čuteče srce v mladih prsih, težek kamen
je tlačil ubogo zapuščenko, in ravno tako je žalovala njena dobra mati. Sneg se je stajal, vedno krepkejši so postajali solnčni žarki. Ptice so zopet jele za gnezdo napravljati v zelenem gozdu. Kakor vsako pomlad so prišle prijazne pevke in naselile so se nekatere v drevji krog lovske hišice, toda letos je vladala žalost v tem mirnem kraji. Nikdo več ni presajal cvetlic, nikdo jim ni prilijal, kakor druga leta. Pred kočo je sedela zamišljena ženska, zrla je v skalovje in zopet si jo brisala solze iz očij. Bila je žena lovčeva, sama je sedela, ni ji bilo tolažnika. Hčerka je izginila zjutraj in ni je bilo nazaj. Materi je poprej večkrat pravila, da pojde sama iskat očeta in oba bodeta prišla zopet domov; toda vedno ji je mati ubranila, da ni šla v goro, kjer so ji bile steze neznane. Že nekaterekrati jo je zahitela in jo obrnila, ko je šla deklica od doma. Pogovorila jo je in tolažila, pravila ji je, da se izgubi ako pojde od doma. Ali dekle je dejala, da dobi očeta, ker mnogo je že molila in prosila, ter da jo bode vodil angelj varuh, da se ji ne zgodi nič hudega. Pravila je, da je videla očeta v sanjah, in rekel ji je, naj le pride ponj, pa bode zopet mati vesela. Res, izgubila se je deklica, ki je tudi mater videla vedno žalovati, in ni je bilo več. Zašla je v skalovje, hotela je pripeljati žalostni materi izgubljenega očeta in ji napraviti največje veselje. Ali izgubila se je sama in gorje materino je postalo toliko večje. Pastirji so čuli klicanje v pečinah, ko so poganjali zvečer čede proti domu, a vedeli niso, kdo kliče. Tema je pokrila dolino in hrib, Nežice ni bilo, materi pa je žugalo od žalosti počiti srce. Drugo jutro pa ni bilo več čuti glasu v skalovji, kjer je zvečer ubogo dete klicalo po očetu."
„Mati je hotela sama za hčerko, toda ni mogla; slabost in žalost je bila večja, kakor njene moči. Hiteli so možaki, katerim so bile steze znane, klicali so in iskali po izgubljeni siroti, toda zastonj! Še le po dolgem iskanji so jo zasledili po rudečib kapljicah, ki so bile posušene na ostrem kamenji, kjer si je ranila nožice deklica, ko je šla za očetom. Vendar nikdo je ni mogel več najti, izgubila se je. Ljudje pa so rekli, da je vzrastlo iz solz, ki jih je pretočilo dekle iskaje svojega očeta, da bi ga pripeljalo zopet žalostni svoji materi, in iz kapelj krvi, ki ji je tekla iz ranjenih nog, dvoje sorte cvetlic, ki so si jako podobne. Prva, ki je vzrastla iz pretočenih solz, ima nežen belorumenkasti cvet, druga pa, ki so jo porodile kaplje krvi, je prvi popolnoma podobna, samo da je cvet njen višnjevkast — violeten. Zasejali sta se, da rasteta zdaj po vsem predplaninskem pogorji. Na nizkem steblici visi nežni cvet., perjiče pa se drži zemlje in je mehko, gladko in leži tako blizu pri tleh, da ga še kosa ne zadene, ako senoseki pridejo na gorske
senožeti travo seč. Peresca, ki so nekoliko mastnäta, pa pravijo ljudje, imajo zdravilno moč, posebno za rane. Zato jih trgajo, ako se kdo ureze ali useka in jih devljejo na rane. In ravno zarad tega leži perje tako pri tleh, da ga ne more ni kosa poseči, ne živina popasti, da si ga morejo ljudje vsak čas natrgati, ako ga potrebujejo."
Cvetlica, o kateri govori povest, ni druga, kakor v botaniki znana: Pinguicula.
«lvV7
Latinsko-nemške šole v Slovencih od X11I.-XIX. veka.
Spisal Andrej Fekonja.
Prve početke višje naobraženosti so prejeli Slovenci dakakor od Nemcev, katerim so bili povse podložni že sčm od zadnje četrtine VIII. stoletja. Vendar ta iz Nemčije podajana duševna hrana ni bila nemška, temveč le vseobčna tedanja latinska, a je sprva, kakor povsod, tako tudi v Slovenski morala biti jako neznatna in omejena. Pouk je bil sploh jedino v rokah duhovnikov, v oni dobi prvih dvorskih svetovalcev in deželnih uradnikov; zato so bile posebno pri cerkvah, in to največ po mestih, tedaj osnovane skromne šole, v katerih so dijaki, ne samö za cerkveno nego tudi za svetsko službo odločeni, dobivali potrebnih naukov.
V naslednjih vrsticah podajem Slovencem nekatere črtice: kje, kedaj in kako so bile pri nas utemeljevane šole, od kar nam je po poročilih znano, pa do začetka sedanjega veka. Podatke za to sem vzel iz Sim. Ljub i da knjige: „Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske", na Rieki II. 1S69 str. 538-544.
Prvi sledovi javne učilnice v Slovenski se pokazujejo v stolnem mestu Ljubljani. V listinah tamošnjega križevniškega reda od XIII. stoletja se omenjata dva ljubljanska učitelja, neki Jakob in Volflin iz Loke. Šola, katera je bila XIV. veka pri Sv. Jakobu tam ustanovljena, preživela je le prav malo časa; ali 1. 1418. se je z dovoljenjem nadvojvode Ernesta znova odprla, da bode pozneje začetek večje in vspešneje. V Cel ovci se nahaja spomin o neki šoli, katera je tam obstojala že leta 1355.; pozneje je bila razdvojena na plemenitaško in na meščansko, ter poleg njiju še je bila napravljena jedna vsa nemška. Za vsako je bil po jeden učitelj. Tudi v Kamniku je bila šola že leta 1393., ker je tedaj neki Oton Stüppl tam podaril svoj vrt za mestnega učitelja; a v Ribnici izvestno leta 1407., kakor nam poroča
Barkhard Zeng v svojem letopisu, da je prišedši v Kranjsko tega leta, na ribniški šoli prejel prve nauke.
V dobi protestantizma, v drugi pol. XVI. stoletja, bilo je po večjih mestih v naših krajih utemeljenih še več in bolj dovršenih šol, samo žal! da le za novoverske namene, in to po deželnih stanovih. Taka „evangeljska" šola je bila zopet v Ljubljani leta 1565. ustanovljena pri Leonardu Budi ni po osnovi ljubljanskega superinten-denta Krist. Spindlerja in slovenskega pisatelja Jurija Dalmatina, s tremi razredi. Glavna predmeta na nji sta bila: latinski in grški jezik. Ravnatelj ji je bil najprej slovenski slovničar in ustanovitelj tedanjega slovenskega pravopisa Adam Bohorič, s tremi pomočniki, a za njim Nikodem Frišlin, kateri jo je preustrojil na pet razredov, s štirimi pomočniki. Ostal nam je od nje šolski program od 8. maja 1584. 1. Učni jezik na ti šoli je bil za prva dva razreda latinski, za ostala dva nemški, a v 2. in 3. razredu je bilo celo strogo prepovedano le besedico slovenski izustiti (pravi Ljubič). Iz nekega katekizma, med 1. 1562—72. pri Jan. Mandelci v Ljubljani nemški in slovenski za porabo stare latinske šole tiskanega, zdelo bi se, da se je vendar vsaj nekoliko pazilo tudi na materinski jezik. — Tudi v Celovci je bila taka stanovska šola že leta 1563. utemeljena za ple-menitaše pod naslovom „Collegium sapientiae et pietatis", v katero so se sprejemali časih tudi meščani. Imela je štiri razrede, a osobje njeno je bilo: ravnatelj, sedem profesorjev, učitelj petja, orgljanja in telovadbe ; poleg njih oskrbnik, kateri je v istem času ravnal s šolo združeno vzgajališče, kjer se je za 40 gld. letne plače sprejemalo do dvajset mladeničev na vzgojo. Na ti učilnici predavalo se je še: hebrejski jezik, fizika, početki astronomije in morala; za zvezdarstvo je bila lesena zvezdarnica. Že tedaj so dijaki komade iz latinskega in grškega deklamovali, ter v nekaterih slučajih tudi igrokaze predstavljali. Razven te in stare latinske je bila v Celovci tedaj osnovana tudi nemška šola z jednim učiteljem. Leta 1579. bilo je še v istem mestu utemeljeno vzgajališče za deset mladeničev, kateri so potem od deželnih stanov prejemali pomoč, da si morejo na vseučilišči dobavljati višje nauke, no s pogojem, da pozneje stroške zanje izdavane, poplačajo s svojo službo. Leta 1573. pak je v Celovci beli svet zagledala prva ženska šola v Slovenski; a še druga nemška se je pokazala tedaj tudi z jednim učiteljem, v tem ko sta v isti dobi <5ni dve že obstoječi, stara latinska in nemška bili oskrbljeni vsaka z jednim pomočnikom. Mestni odbor, kateri je zanje plačeval stroške, upravljal je tudi ž njimi, imenoval učitelje in dajal jim napotke.
Ko so po smrti nadvojvode Karla (1590. 1.) za nadvojvode Ferdinanda v Slovensko bili uvedeni j ezuitj e 1595. 1., prevzeli so ti duhovni sinovi sv. Ignacija tudi ves javni pouk. Tedaj so oni utemeljili v Ljubljani alumnat in začasni seminar, imenovan „Collegium Carolinum nobilium" za pleminitaše in za öne, kateri so bili odločeni za duhovnike. Ta alumnat se je delil na dva odseka: na gimnazijo in na licej. Gimnazija je imela šest razredov z jednim učiteljem za vsak razred; a učni predmeti so bili tu: latinski in grški jezik, za tem poetika in retorika, pozneje tudi nekateri drugi; na liceji pak so se predavale višje znanosti. Latinščina je bila učni jezik, a največ se je skrbelo za učenje nemščine. — Jezuite je v njih poslu odločno podpiral ljubljanski škof Ivan Tautscher (1580 —1597.1,); a še bolj njegov naslednik Tomaž Chron (1598—1630. 1,), kateri je v tedanji stolnici Gornjem Grddu po svojem spredniku osnovani zavod „Collegium Marianum" pomnožil za bogo-slovce škofije svoje. — V Gorici so tudi jezuitje leta 1616. ustanovili alumnat in osnovali početno šolo, katera se je do 1. 1624. razvila na petrazredno gimnazijo; in po zalogu barona Werdenberga je bilo tam še 1. 1630. otvorjeno semenišče za prosjaške dijake. V naslednje se je öni alumnat zmerom bolj razširjal ter se je na njem učilo: jus canonicum, logika, kazuistika in metafizika. Francoska vlada je ta zavod preustrojila ter poleg gimnazije osnovala licej. Ta se je začel 10. nov. 1810. 1. sedaj s poučnim jezikom italijanskim, pod ravnateljstvom Petra Nisetiča (iz Starega Grada na otoku Hvaru), kateri je v istem času predaval matematiko in fiziko; a že 1. 1812. preustrojil se je licej zopet na petrazredni alumnat. Avstrija ga je zopet povišala na gimnazijo s šestimi razredi in pozneje mu je dodala še filozofiški tečaj, dakakor z nemškim jezikom kot poučnim. — Pod Francozi je dobila tudi še Postöjina 18. avg. 1. 1810. nižjo gimnazijo.
Raz ven do sedaj imenovanih učnih zavodov v Slovencih bodi omenjena tudi učilnica v Rušah nad Mariborom, katero je bil osnoval tamošnji župnik Jurij Kozina leta 1645., zdi se, po jezuitskih načelih, in katera je pod vodstvom vsakokratnega farnega predstojnika trajala tja do 1. 1758. Na ti tako zvani „ruški gimnaziji — Gymnasium Rastense" — šolalo se je mnogo plemenitašev, cerkvenih in svetskih dostojanstvenikov in slavnih možev, iz Štajerske, Koroške, Kranjske, Hrvaške, Furlanske, Avstrijske idr. — Leta 1758. pak je bila osnovana gimnazija v Mariboru z učitelji jezuiti; a leta 1808. še gimnazija (nižja) v Celji, ta mnogo po trudu lavantskega stolnega prošta Jan. Pav. Ješenaka. —
Za Marije Terezije (1740—80. 1.) seje začelo nekaj delati tudi za poučevanje preprostega naroda. Po šolski osnovi, katero je ta cesarica izdala za vso državo, bile so tudi v Slovenski ustanovljene po večjih vasčh ljudske, a po mestih vzgledne šole, vse podrejene deželnemu odboru, kateri je ž njimi upravljal
Kar se tiče predmetov na srednjih učevnih zavodih, bili so po odstranjenji jezuitov 1. 1773. pravilneje urejeni in še novi dodani. Posebno v L j ubij an i sta bila dva odbora nameščena kot vrhovna uprava, jeden za teologijo in filozofijo, drugi za gimnazijo in glavne šole. Leta 1775. pak so izišle tako zvane „Leges Academicae" za višje zavode, po katerih seje moglo v Ljubljani doseči filozofiško lavoriko; a 1. 1781. je bila izdana nova osnova z novimi predmeti za gimnazije. Malo pozneje je cesar Jožef II. 1. 1784. v Ljubljani odpravil bogoslovni tečaj, in 20. oktobra 1. 1785 tudi modroslovni; no ta je oživel zopet 20. aprila 1. 1788., a oni 10. unija 1. 1791. po Leopoldu, kateri je poleg tega zapovedal, da se v vseh stolnih mestih za šolsko upravo ustroji posebno svetovalstvo ali odbor. Ljubljana ga je dobila že 20. aprila 1792. 1. — V francoski dobi (1809 — 1814. 1.) so bili na tukajšnjih srednjih zavodih predmeti: veronauk, francoščina, latinščina, italijanščina, zemljepis, povestnica, računstvo — in slovenščina.
Prej je bil, kakor omenjano, poučni jezik na vseh šolah v Slovenski latinski ali nemški, ter se je znanost Slovencem predavala v mrtvem ali tujem jeziku. Jožef II. zadal je potem latinščini velik udarec, ukazavši, naj se povsod poučuje v nemščini. Očitno je torej, da Slovencem od strani Nemcev ni za las ni bilo pomagano k razvoju narodne učenosti. — Še le za francoske vlade je stopil naš slovenski jezik na polje javnega pouka. Ko je bil namreč Napoleon ustrojil „Ilirske pokrajine" leta lb09., tačas so Francozi takoj v šoli podrli nemškega malika, kateremu se je do tedaj vse klanjalo. Na ljubljanskem zavodu je postal naš Vodnik prvi učitelj slovenskega jezika in pisatelj šolskih knjig slovenskih. Tedaj je narodni jezik prevladal tudi v javnem življenji ter mu je i v državnih zakonih i naredbah i v sodstvu bilo odločeno dostojno mesto. *)
No kako je postalo zopet vse pod Avstrijo, je znano.
*) Da je res, kar g. pisatelj trdi v zadnjem stavkn, vidimo iz tega, da so se za francoske okupacije celö razsodbe vojaškega sodišča izdavale v slovenskem jeziku, o čemer blagovoljne bralce svoje o priliki prepričamo s tem, da objavimo tako vojaško razsodbo v slovenskem jeziku.	Uredn.
Osehlo cvetje.
a	XIX.
jesenskih r6ž delitččih je iz vrta Poslala nje dobrotna roka meni. Dragi mi cveti zdaj so prineseni, Ko zima pot si brez ovinkov Črta
XXII.
ebö v meglJth, grmi, vse vprek se bliska, Pogubna med dcžčvjem pada toča, Na polji klas, po vrti cvet bijčča, Razljučeni vihftr buči in piska.
A vladaj krog puščoba razprostrta Utrujeni prirodi, osamljeni. Veselje v sobi moji zapuščeni Našlč je vrata na steždj odprta.
Oj, naglo, vč, cvetice, izgubite Lepoto in prijetno vso vonjavo, Ki dneve majeve nazaj mi kliče.
A še suhč svedökinje bodite
In oznanjujte nje ljubezen pravo, Katera mene v lepši svet zamiče.
XX.
pripoveduje svet o dobi stari,	i
Da mrtveci so rake ostavljali In časih se ljudem prikazovali, Svarčči jih, braneči bližnji kvari.
Kdor bal se, da nesreča ga udari In sklčsti upanje njegovo v kdli, Lehkö se je otel, ker glas mu dali Mrliči, kdaj opasnost zavih&ri.
Iz moje se minulosti globine Pogostoma dvigujejo prikazni, Svareče ne, sreč samö straščče.
Ko duh moj gleda medle te spomine
V	sedanji döbi, ziime neprijazni, Propasti bolj še gotov sem preteče.
XXI.
||esedc meni često, ne zameri,
Polzč iz ust zbadljive in osorne, Pretresajo ti duše dno pokorne In v trdni te majö do mene veri.
A najosornejših besed naperi Rezköst bolesti moje neumorne, Čez svojega sred jaz misli vzorne Oblasti nisem dal še nikateri.
Preöster sem, kar dobro vse mi znano, A toga ti, verjemi, nisi kriva, Saj bitja tvojega poznam blagoto.
Krog sebe le poglčd moj neprestano
V	sreč po kaplji strup morilen vliva, Ki govorjenje vse poji z grenkčto.
Minila je nevihte zlöbna stiska, Zasveti solnčna luč prijazno zroča, V valeh potoka naglih se tresAča, In duša spet olajšana zavriska.
Omlačeno poljč, uničen v vrti
Ves bodi cvet., saj časih še odžene, Vsak dan med gromom ne viliril deževje.
Človeku, vpisanemu v knjigo smrti, Pomoči ni dobiti mu nobene, Drevo je, ki mu sklčščeno vejčvjc.
XXIII.
Jpčšam skoraj, truden že v poköji Rad spa val bi, počil si od težave Naj tudi brez česti vojščdk in slave, Pozabljen po junaškem vročem boji.
Do vencev želja v prsih mi ne röji, Mladost imd le takšne izkušnjave, A jaz je v slavo nimam včrc prave, Preradi ničnost ji krijö ovöji.
Ne bodem tožil, kadar moč opčša In izpusti orožje iz desnice, Ki sučem je v blaginjo domovine.
Sreč mori mi žalost, ker pogrčša Bojnikov in zaščitnikov pravice Obilnejšega broja iz množine.
XXIV.
^reč mi ne prestane hrepeneti
Po vzorih svetlih, vzvišenih življenja, Če tudi pčdlost ččznje svoj razpenja Zasmčha pldšček, željna jih zastreti.
Lepoto v čislih spömladno imeti, Do tega ni ljudem, ki hrepenenja Prepolno je sreč jim, kdaj zamenja Jesen darove s spömladnimi cveti.
Na vseh darčh jeseni hvala bodi, Cvet je prijeten, sad samö koristi, Dozörjen klas in grözd budita petje.
A slast naj vzvišenejša vse nas vodi Ter misli, hrepenenje naše čisti: Hvaležni sad, veseli glejmo cvetje.
Jos. Cimperman.
Kako so naše očete v vojake jemali.
Spisal Ivan Vrhovec.
arsikatero težko breme je trlo očete naše, a pač nobene teže niso čutili bolj živo, nego vojaško dolžnost. Z vojaško suknjo se rojak naš že od nekdaj ni mogel sprijazniti. Pač se je skazoval neustrašenega junaka, kakeršnih Grki in Rimljani niso imeli boljših, ako so se zasvetile grmade po gorah in oznanjale, da je Turek prilomastil v deželo. Ko pak je nevarnost odbil in Turka zapodil iz dežele, odpasal si je zopet meč, obesil puško na steno ter prijel zopet za plug ali motiko. Ni jedenkrat niso naših prednikov poklicali v boj zoper Turka, da ne bi bili pridrli v polnem številu na kraj, kjer je bila nevarnost največja. Neustrašen in rad pak je hodil Slovenec minulih stoletij v boj le na domači zemlji, toda izgubil je bil ves pogum, ako so ga poklicali iz dežele v tuj svet, med tuje vojake. Že Valvasor je včdel praviti o veliki antipatiji rojakov svojih do vojaštva ter jo razlagal ne morebiti s strahopetnostjo, saj jih je pač poznal; bil je sam vojaški poveljnik in znal je ceniti junaštvo m<5ž, katere je vodil v boj. Njegova sodba, da jemlje Kranjcu veselje do vojaštva samo ljubezen, ki ga z vsemi močmi veže na domovino njegovo, zanesljiva je torej dovolj. Naši predniki, neustrašeni, kadar je pridrla turška sila v deželo, poskusili so vsa dovoljena in nedovoljena sredstva, da bi ušli vojaški suknji, kadar so jih klicali v tuje polke in v tujo deželo.
Odkar so se namreč v Evropi ustvarile stalne vojne, odpošiljati so morale tudi posamezne dežele avstrijske odločeno jim število vojakov. To število ni bilo vsako leto jednako. Avstrijski knez je naročil n. pr. 1. 1737., da mu zberö vse avstrijske dežele 20.000 vojakov; to število je bilo nekako normalno, dasi tudi n. pr. 1. 1739. ni zahteval več kakor 6000 nasproti temu pak 1740. leta 25.000 mož.*)
To število se je razdelilo na posamezne dežele. V deželnih zborih se je sklepalo potem, naj se li zahtevano število dovoli, ali ne. Ker se je le redko kdo oglasil prostovoljno, bilo je deželam jako težavno, zbrati potrebnih vojakov. Zato se je le redko kdaj zahtevi takoj pritrdilo. Ko je došel v Ljubljano deželnemu glavarju cesarski reskript, s katerim se je objavilo zahtevano število, sklical je deželni glavar zbor, kateremu se je bilo posvetovati o cesarjevi zahtevi. Deželni zbor je sklenil skoraj vselej odščipniti nekoliko od zahtevanega števila. *) Landtagsprotocolle Bd. 47. Fol. 201. Deželni arhiv kranjski.
L. 1737. n. pr. dati bi bilo vsem avstrijskim deželam 20.000 mož, kranjski se jih je prisodilo 723. Deželni glav&r, ki je izrekal v deželnih zborih ob vseh stvareh prvo besedo, objavil je stanovom, da se mu zdi to število previsoko, ter je svetoval, naj bi se dežela vedla tako, kakor se je Štajerska. Ti se je to leto prisodilo 1736 mož, a v zboru se jih je dovolilo le 1000. Če je Štajerska tako storila, zakaj bi tudi Kranjska ne. V primeri s Štajersko, ki je odbila torej več kot 42°/o zahtevanih vojakov, spodobilo bi se Kranjski dovoliti le 400 mož; a da se ne bi niti naj menj dvojilo o požrtvovalnosti kranjskih stanov, zato je priporočal deželni glav&r, naj stori dežela celo več, ko Štajerska ter dovoli 100 m6ž več, torej 500 in sicer teh 100 m6ž „in natura", s čimer se bodo stanovi še bolj prikupili, kajti Štajerska ni dala „in natura" ni jednega moža, ampak odkupila se z dotično svoto. Z denarjem odkupovati se je bilo takrat popolnoma navadno in dostikrat se je ustreglo s tem obema, cesarju in deželam. Cena vojakov je bila različna, letos visoka, drugo leto nizka, kakor sedaj živina na sejmu. Ko je poslal cesar Štajercem ono leto (1737.) zahtevo, da mu morajo poslati v vojsko 1736 vojakov, določil je ob jednem tudi ceno za vsakega vojaka, ko bi se hotela namreč dežela odkupiti. V tem slučaji je zahteval za vsacega vojaka po 61 gld., toda Štajerci so tudi od te cene nekoliko odščipnili ter obljubili, da ne dado za moža, ki ga ne bodo poslali „in natura" k vojakom, več kot 56 gld.
Po tem vzgledu, svetoval je deželni glavar, ravnali naj bi se tudi kranjski stanovi. Sto mož privoliti „in natura", kaže že zavoljo tega, ker so se kranjska mesta in kranjski trgi v deželnem zboru izjavili, da so popolnoma izžeti, da ne morejo v denarji nikakor ne pripomoči, pač pa da hočejo nabrati določeno jim število „in natura". Vrhu tega je navedel deželni glavar še drug uzrok. Narejenih je bilo namreč že petdeset vojaških oprav, za katere niso mogli dobiti vojakov; sicer pak ima dežela nakupljenega še mnogo sukna, ki ni za nobeno drugo rabo.
V tem zmislu je deželni zbor tudi sklenil ter poslal 22.400 gld. za 400 mož; s tem pa se cesar ni zadovolil, temveč zahteval popolno ceno, 61 gld. za moža. Deželni stanovi si niso mogli drugače poma-magati, dovoliti so morali še nedostatek 2000 gld.*)
Brez ugovora so stanovi zahtevano število le redkokrat dovolili. Za leto 1740., v katerem je potreboval cesar iz avstrijskih dežel 25.000 m6ž, morala bi bila Kranjska dati 904 može; vrhu tega pa še 92 ki-rasirskih in 46 dragonskih konj. Ker se ji je ona pot, po kateri se je zasukala po vzgledu Štajerske leta 1737., tako slabo sponesla, poskusili
*) Landtagsprotocolle Bd. 47. F. 81.
so stanovi sedaj drugače. Dejali so, da se jim je v primeri s Koroško, koji seje prisodilo samö 1302 möz, zgodila krivica; ako bi se bilo prav računilo, ne zahtevalo bi se več kakor 868 mož, torej je dežela oškodovana za 36 m0ž, kar se ji sicer godi že več let. Stanovi so zračunili, da bodo stali oni 904 možje 55.144 gld., konji pak 25.489 gld.; vse novačenje tega leta je tedaj stalo deželo 80.633 gld.
A s tem se vojskinim zahtevam še ni zadostilo; vojskini minister, če ga smemo tako zvati, zahteval je vrhu tega še doneskov za artile-rijo in generalni štab zunaj dežele, utemeljeval pak je to terjatev s tem, da dežela to leto ni ničesa trpela od kuge, ki je morila druge dežele in da se ji je vrhu tega prizaneslo to leto z ukvartiranjem vojakov.
To zahtevo je pak deželni zbor odločno odbil, toda s tem ni kar ničesa dosegel, razven da je na videz dokumentoval, da ima on pravico dovoljevati, ali ne dovoljevati; naposled je pa vendar cesarjeva obveljala.
Tretja zahteva je bila tako zvani turški davek (Türkenpfennig). Cesar je zahteval 120.000 gld., stanovi pak so dovolili le 72.000 gld.*) Ker bi nas te obravnave privele predaleč od našega predmeta, prihraniti si jih hočemo za drug pot: zdaj se pa vrnimo k naboru.
Kadar se je torej dovolilo vojaštvo „in nitura". razdelilo se je vojaštvo na posamezne graščine in posamezna oblastva, katerim je pripal nalog, ozreti se po mladih, za vojno sposobnih ljudeh. To pak je bila jako sitna in težavna stvar, kajti treba jih je bilo loviti. A loviti so se le smeli v Ljubljano brez kacih pisem došli tuji rokodelci, postopači, hlapci itd. Mnogo mladih ljudij pak je bilo vojaščine prostih. V Ljubljani n. pr. so bili prosti vsi meščanje in njihovi sinovi, deželni uradniki in sluge, službujoči ali v kaki deželni službi, ali samö pri kacem plemenitaži, v zadruge vpisani rokodelci, kmetje, katerih pak v Ljubljani seveda ni bilo veliko, naposled duhovniki in pridni dijaki. Gledč lenuhov pak je (1. 1805.) moralo šolsko vodstvo predložiti imenik önih, ki so dobivali večkrat dvojko. Po 16. točki konskripcijske sisteme uvrstiti so se morali taki v vojake. Višja oblast je zaukazala magistratu, naj naznanjene dijake polovi ter dostavila upanje, da se to zgodi na skrivnem, brez šuma in ne, da bi ljudje drli skupaj. Nekateri naznanjenih dijakov so bili še le po 13 let stari. Zlasti pridno so pre-žali na slabe dijake. Leta 1802. so zasačili nekega 18 let starega dijaka, ki je kvartal v neki krčmi na dunajski cesti od 5—8. ure zvečer. Na rotovž priveden in vprašan, zakaj že več tednov ne hodi v šolo, dejal je, da meni iti v Trst v neko prodajalnico. Potrebni denar mu je dosedaj pošiljal oče, a zadnji čas je prodal svoji dve žepni uri, da
*) Laudtagsprotocolle Bd. 47. Fol 253, 259.
je mogel kvartati. Magistrat je sklenil vtakniti ga v vojake. Leta 1806. se je prepovedalo ujetnike na rotovž goniti v verigah, ker se s tem sovraštvo do vojaškega stanu le še podžiga in se ljudje strašijo.
V kolikih zadregah so se nahajala oblastva in graščine, pojasnu-jejo nam magistratova poročila in deželnozborske seje. L. 1804. je morala dati Ljubljana 10 m6ž. V tajni seji se je sklenilo na rotovži, da jih bodo lovili v noči od 16. do 17. aprila, a priporočalo se je, n\ besedice ziniti o tem, sicer bi mladi ljudje vsi pobegnili iz Ljubljane; vrhu tega naj se lov vrši kolikor mogoče tiho in brez vsega hrupa.
A za vojake godni so navzlic temu vendar le še o pravem času zvedeli za magistratov sklep, in ko so se razkropili biriči po krčmah in zasebnih hišah (kajti imeli so celo pravico, ljudi jemati iz postelj), prestregli so to noč samo dva in do 26. majnika še le šest, med njimi tudi neccga tiskarskega učenca. Njegov gospodar, tiskar Retzer, prosil je zanj, naj mu ga izpustč, ker se je fant pri njem že dve leti in pol učil. Ako mu ga ne dado nazaj, moral bo tiskarno zapreti, ker je nemogoče v Ljubljani dobiti tiskarskih pomočnikov.
Kaj se jo zgodilo ž njim, ne včmo, kajti rokodelski pomočniki so se smeli jemati v vojake, le trgovski stan je bil za svoje pomočnike oproščen tega bremena.
Še le v naslednjih mesecih se je posrečilo magistratu priti 21 mladim ljudem do živega, od kojih pak jih je bilo le 6 sposobnih za vojaštvo. Magistrat se je obrnil vsled tega do višjega oblastva, naj mu spregleda one 4, ki mu jih še manjka; pri tem pak je kaj slabo naletel. Dobil je prav osoren ukor, vendar pak ne še tako osornega, kakor leto pozneje, ko je moral nabrati 41 mož. Okrožni urad mu je odgovoril: „Ako se ne bode do 8. novembra (odlok je datovan od 24. oktobra, torej je imel magistrat 14 dnij časa) dopolnil primankljaj novincev, ustavila se bode gospodu županu in svetovalcu, komur je ta posel izročen, plača, in se bo pri višjem oblastvu prosilo, da se odstavita „ab officio®, ker pač bi se ne bilo treba prav nič potruditi, da bi se nabralo od 10. septembra pa do danes 41 moža.*)
Ravno take preglavice je delal nabor po kmetih. L. 1741. so tožili stanovi, da je nemogoče dati vojake „in natura", dokler ne bode v deželi stalne milice, s katero bi se, ko bi druzih primanjkalo, napö-sled lovili tudi kmetje (Huebsässige), kar se je sicer že večkrat naglašalo. Kmete z njihovih kmetij jemati pak sicer nikakor ne kaže, ker bi trpel cesar sam pri tem največ škode. Blagovolil naj bi se le spomniti, kakšen vrišč je bil po kmetih leta 1731. in da na Štajerskem celö vojaki niso
*) Mestni arhiv F. 90.
ničesa opravili proti kmetom. Leta 1735. prigodilo seje pri naboru mnogo pobojev in gosposke po kmetih so se bale, da bo kmet za orožje zgrabil in se ž njim po robu postavil. Dasi tudi se jih je veliko priprlo in bi se jim bili poboji lehko dokazali, vendar se jih gospöda ni upala tožiti in izprasevati, ampak jih je izpustila, ravno ker nima vojaške pomoči.*)
Leta 1738. tožil je deželni zbor: Novačenje „in natura" je sila težavno; jeden novinec se odda, trije pa uidejo in še ta jedni popiha jo po navadi kmalu. Poskusilo se je s prostovoljci, a oglasilo se jih je le 5, potrebovalo pa se jih 217. Vrhu tega je letos še slaba letina, kar dela ljudi celo čmerne. S Hrvaškega jih je mnogo k Turkom pobegnilo, ker so se vojaščine ustrašili; to pak le napade Turkov godi. Lani (1740.) sta si dva Gallenbergova podložnika posekala prste, samo da jima ni trebalo iti v vojake. V Polhovem Gradci so se kmetje on-dotnemu oskrbniku resno po robu postavili. V Velosovem je ujeti novinec onega, ki ga je gnal v graščino, ubil po poti. Ti dogodki pač jasno pričajo, da se brez vojakov ne opravi nič. Gosposka se je že potrudila dobiti vojakov „in natura", pisala je v Gradec, naj se ji pošljejo vsi potepuhi semkaj. To je bil še najboljši pot preskrbeti se z novinci; Kranjska jih je dobila tem potem 170, poprej pak jih je imela že 25 ujetih.**)
Ker se je bilo 1. 1738. bati, da bi utegnili zaprti novinci pobegniti, prosili so cesarja, naj kar najhitreje pošlje vadne učitelje (Exer-ciermeister), češ, da se je prigodilo že večkrat, da so ujetniki razdrobili vrata in ubežali: nevarnost je pak to pot tem večja, ker jih je skoraj sto skupaj, če uidejo, pripisala bo dežela škodo cesarju, ker ni poslal o pravem času starih vojakov, da jih krotč.
Ti novinci so se poslali cesarju, ki je zahteval veliko večje število, z opravičenjem, da je dežela storila, kar je le mogla, in da več storiti ne more. V tacih razmerah je kmalu kateri zadostoval; vprašalo se ni delj o njem, da je le fizično ugajal. Tudi zločinci so se smeli oddajati kot novinci, le rabelj jih še ni smel v roki imeti in pa na galeje niso smeli še biti obsojeni. V Bakru (Buccari) so zvčdeli 1. 1739., da iščejo na Kranjskem novincev; pisali so deželi in ji ponudili dva hudodelca, ki so ju imeli tam zaprta. Dežela je segla takoj z obema rokama po njiju; odgovorila, naj se ji takoj pošljeta ter plačala stražnika, ki sta ju spremljala, po 24 kr. na dan.
Kdor je mogel in znal, odtegnil se je vojaški suknji. Gledč pravice do kacega ujetega novinca, spoprijele so se dostikrat celo gosposke
*) Landtagsprotocolle Bd. 47. Fol. 252
**) Landtagsprotocolle Bd. 48. Fol. 707—708.
med seboj. Na Koroškem so priprli in hoteli vzeti k vojakom kranjske podložnike, a dežela se je oglasila, da ima ona prvo pravico do njih. Vrhniški čolnarji so zahtevali, da so vojaščine prosti; magistrat je branil rokodelce od vojaščine ter se zaplel z deželo v prepir. Vsled cesarske svoboščine so bili delavci po rudokopih, fužinah in fabrikah vojaščine oproščeni. L. 1757. je imel neki Cappus pl. Pichelstein na Poljanah tako zvano „solitarsko plantažo" (Salniterplantage, Salniterfabrik). Ko se je čulo o vojaškem naboru, umaknilo se je preteči nevarnosti nekoliko delavcev v to tovarno. 0 dveh med njimi pak je magistrat trdil, da ima on do njiju prvo pravico, kajti cesar je oprostil samo za tehnična dela sposobne, ne pa navadnih delavcev; ker jih pak Kapus ni hotel dati iz rok, pritožilo se je mesto do cesarice Marije Terezije.
V ti pritožbi se magistrat ni bal cesarici naravnost povedati, da poskušajo Kranjci vse, da bi le vojaščine bili prosti; takoj, ko začutijo kaj o naboru, poskrijejo se po fužinah in rudnikih in fabrikah. Zatem je utemeljeval pravico svojo do imenovanih dveh delavcev, češ, da se sme sicer vsak podložnik (Erbhold) prostovoljno oglasiti k vojakom, in bilo je na Kranjskem že od nekdaj običajno, da so smeli graščaki in gosposke, ki niso mogli doma dobiti potrebnega števila novincev, kupiti tudi tujega podložnika, ter ga zase asentovati, zlasti zato, ker je vsakemu polku prostovoljec mnogo mnogo ljubši, kakor prisiljenci. Pri tem pak so se dostikrat vneli prepiri med posameznimi gosposkami. Stolni kapitelj n. pr. je reklamoval jednega svojih podložnikov, ki ga je vzel smledniški baron v vojake. Tudi magistratu se je že kaj tacega pri-godilo. Plačal je prostovoljcu 70 gld., a izgubil je ta denar, ko se je prostovoljčeva gosposka oglasila zanj ter ga zahtevala nazaj. Le takrat ima tudi tuja gosposka do koga pravico, če je že živel najmenj deset let na njenih tleh.*)
Lehko pak nam je umljivo, da so se mladi ljudje vojaške suknje tako zelo bali, ker se je še le z odlokom 14. majnika 1. 1802. odpravila naredba, da je bil vojak zavezan, služiti vse svoje žive dni; določilo se pak vendar še ni, koliko let je moral služiti odslej. A še ta čas se niso upali po končanem naboru zopet na svetlo prišedših kaznovati, ker so se le-ti zbirali v tolpe in se s silo ustavljali kazni. Zato se je duhovnikom zankazalo, naj poučujejo ljudstvo z leče, kako škodo trpe taki uhajalci, ker ns morejo ničesa prodati, kupiti, v najem vzeti, ničesa podedovati, ali pak jih celo lehko postrele. Vrhu t*ga naj jim še posebno zabičujejo, da se ti od božje previdnosti jim odločeni častni usodi ne bodo nikakor mogli odtegniti. Prej ali slej jih bode *) Magistratni arhiv, fasc. 1—6. magistr. akt.
gotovo dosegla. Okrajni komisarji naj skrbno na to gledajo, da se ta cesarski ukaz v resnici izpolnuje ter naj imenoma oglašajo v tem oziru pridne in tudi nemarne duhovnike. Tistim, ki pomagajo mladim ljudem uhajati, ali celo zbirati se v tolpe, zažugala se je kazen od treh mesecev do petih let. Vsacemu srenjskemu sodniku, ki bi zasačil v kaki vasi fanta brez potnega lista, obljubilo se je 20 gld.; ta denar pak se bode plačal z imetjem zasačenega ali pa onega, ki ga je prikrival in pod streho jemal. Če pak se bo moglo kacemu sodniku skazati, da je ka-cega beguna prikrival, kaznoval se bo prvikrat kot prikrivatelj (bržkone v denarji) drugič jih bo dobil po petindvajset na zadnjo opldt, tretjič pak bo plačal talijo. Gosposke pak naj si druga drugi pomagajo loviti novince.*)
Kako pa so po kmetih možje v imeni gosposke lovili mladeniče, da bi jih vteknili v vojaško suknjo; kako so skušali zlasti tistega dobiti v pest, do katerega je imel posestnik ali graščak kako sovraštvo in kako kruto so ravnali z ujetimi — vse to je bolje, nego morem jaz, opisal pokojni Jurčič v klasični povesti svoji, v „Domnu".**) Ta nesrečni Domen je pravi tip za vse tiste milovanja vredne mladeniče slovenske, ki so dorastli vojaška svoja leta in na katere je prežala gosposka, kakor na divjo zver, da jih posili v vojake.
A ne samö pri nas v Avstriji, po vsi Evropi je bila navada loviti mladeniče. Posebno na slabem glasu v tem oziru je bil pruski kralj Friderik Viljem I. (1713 — 1740. 1.), ki ni lovil samö po svoji državi, ampak je vojaške lovce skrivaj pošiljal tudi v tuje dežele na človeški lov, zarad česar bi se bil do malega zapletel z Nizozemsko v krvavo vojsko. Njegova poželjivost po krepkih, zlasti velikih in dolgih mladeničih je bila tolika, da se za njegovega vladanja noben mladenič, ki je meril blizu sežnja, ni upal potovati po pruskih deželah, ker se je večkrat dogodilo, da so pruske gosposke takega dolgina, če je bil tudi podanik tuje države, kar pograbile ter ga posilile v pruske vojake. In vsi upori in protesti tujih poslancev so bili potem brezvspešni.
Kakor mnoge druge stvari, tako je tudi način novačenja popolnoma predrugačila francoska revolucija. Carnot je bil 1. 1793. vzdignil črno vojsko (levde en masse) in general Jourdan je nekoliko pozneje izumil konskripcijo ali popis vseh vojaščini podvrženih mla-deničev. In s to je prenehal nečloveški človeški lov; kajti kmalu so za Francozi uvedle konskripcijo vse evropske države, ki je potem ostala do denašnjih dnij, ko se je uvedla splošna vojaška dolžnost.
*) Mestni arhiv, fasc. 90.
**) Glej Jurčičeve zbrane spise, III. zvezek, 9—113. str., in tudi II. zv. str. 236.
Agitator.
Roman. Spisal Janko Kersnik.
Trinajsto poglavje.
akor strela iz jasnega, tako je zadelo Bolčtovo pismo Hrasta. Poklical je Korena in mu molčč pokazal liste, katere je bil malo prej prejel. Tudi ta je prebledel in se zopet zarudel v lice, in ni včdel, kaj in kako bi izpregovoril.
„Sedaj smo izgubljeni!" vskliknil je odvetnik.
,,Mislite li, da bo Bolč priskočil našim nasprotnikom?" dejal je Koren skoraj boječe, ker je čutil, da je on uzrok temu polomu.
„On je nagle jeze, in — verujte mi — tega nam no bo odpustil. Jaz sem seveda — nedolžen! Pa najbolj neumno je to, da mi Vi niste zaupali. Zakaj mi niste razodeli razmer Svojih?"
„Ko bi šel takoj k njemu? Povedal mu bom in ga prepričal, da Vam ni bila trohica znana!"
Hrast je malo pomislil.
„Ne, ne, tu je vse zastonj! Vrata Vam bo pokazal, in sedaj je sigurno vse prepozno! Oh, te nesrečne — vražje volitve!"
Bekši je vrgel polno pest aktov in pisem, katere je v naglici zagrabil, po mizi, da so križem odleteli.
„Propali bomo in vrhu tega sem se spri z najboljšim prijateljem, katerega sem imel tu v trgu."
„Vse še ni izgubljeno, gospod doktor! Notar mi je malo prej povčdal, da je pridobil zopet dva glasa, hišno svojo gospodinjo in svojega čevljarja, Kopitarja!"
5» Pojte, pojte!"
„Le delati, agitirati je še treba!"
Hrast je tekel dvakrat po sobi gori in doli.
„Povejte mi vendar, gospod Koren, kateri vrag Vas je motil, da ste pričeli take neumnosti z Milico? Da bi resno mislili . . .
„Gospod doktor!" vskliknil je razdraženi koncipijent.
„Oh kaj! Da bi resno mislili — študirali bi, izpite svoje končali, potem še le se lotite takega dekleta! Sedaj pa — kaj pa ste sedaj?"
Koren je bil razdražen, jezen, a ob jednem vendar nekako potrt, Skusil se je premagovati.
„Kaj pa — sedaj! Sedaj le delam in agitiram za Vas, in za naše dobro, narodno prepričanje!" dejal je pikro.
„Haha," posmehnil se je doktor, a zinil ni besedice. Stal je pri oknu in bobnal po steklu.
Koren je hotel oditi.
„A kako je Bole zvedel vso to stvar?' vprašal je naglo doktor, ne da bi se obrnil.
„Niti slutnje nimam; a povedala mi bo Tilhova Barba.K
„Skusite! Pa še nekaj! Vedeti nam je treba še nocoj, kaj je ukrenil Bole; to je važno in odločevalno. Ako nam je očiten nasprotnik, potem bode bolje, da ne kandidiram!"
„Kaj pa mislite vendar! Če nam bo tudi nasproten, vsekako je treba poskusiti."
„Bodemo videli!"
Koren se je poslovil. Delati ni mogel več; bil je tako poln raznih vtisov in čutil, da je moral ven iz zaduhle sobe pod milo nebo na čisti zrak. Pa ne samo to — govoriti je hotel tudi s pismonošom, s Tilhovo Barbo, in napotil se je v sotesko za Medenovo pristavo.
Srečal je babnico ž«- pri uhodu v sotesko, dejala je, da se je namenila k njemu, ter potem brž začela razkladati vse, kar se ji je bilo tekom včerajšnjega in denašnjega dnč pripetilo; kako jo je ulovil koncipist Ruda, in danes zopet graščak. Naposled je pošepnila Korenu na uho, čeravno brez potrebe, ker nikjer ni bilo videti žive duše: 8Gospodična bi rada z Vami govorila; zvečer v mraku pridite tja za grad, že včste kam, tja, kjer sta bila zadnjič; Vi bolje veste nego jaz."
„Ali nocoj?"
„Nocoj — glejte no, kedaj pa — vprašala pa nisem — pa bo že nocoj, ker se je gospodični tako mudilo."
Kdo je bil srečnejši od Korena! Da mu je bila Milica vrnila njegovo pismo, ni ga žalostilo, nego še vesel je bil teh zaprek, ki so se nastavljale njegovi ljubezni; saj je včdel, da ga deklica ljubi, kakor le ljubi prva ljubezen, in slutil je, da ji bode očetov upor le še utrjeval ta čut. Umel je tudi takoj, da ga hoče pri ribnjaku pričakovati.
Napotil se je proti večeru tja po stranski stezi, kjer se ni bilo bati, da bi srečal koga, in dospel je ob določenem času k ribnjaku. Milica je bila že tam.
„Ni prav, da sem Vas vabila semkaj, pa povedati Vam moram, kako je vse to prišlo!" dej ila je hlastno, ko jo je bil on burno pozdravil in prijel obe njeni roki. Stala sta na mestu, kjer sta se bila prvič poljubila.
„Vedite, Elza, Me^enova gospa je očetu vse razodela! Kje in kako je ona zvčdela ..."
„Oh, to včm pa jaz!" hitel je Koren.
Sedaj je bila vsa spletka obema jasna. Nj» n uzrok pa je Koren takoj uganil.
„Volitev, volitev, ta nesrečna volitev!" vzdihnil je potihoma.
„Da, da, to sem jaz vedno trdila!"
„Pa maščevati se hočemo, naj velja kar hoče! Meden mora pasti."
„Oh, pustite to! Andrej, obljubite mi, da pustite vso stvar !-4
„Katero? Volitev? Ni mogoče, Milica!*4
„Oh, obljubite mi, saj je prvo, kar Vas prosim! Oče so že tako razburjeni - sedaj so v trgu pri kaplanu gospodu Antonu, in . . ."
„Kaj, pri Antonu?" vskliknil je Koren ves preplašen.
„Da, popoludne so se odpeljali tja, in do eedaj jih ni bilo še domöv!"
„Potem je pa slabo za nas; oh, nesrečni rod!"
„Pustite jih, naj sami izbojujejo, kar imajo med seboj; ne hodite med nje — to sem Vas hotela prositi. Saj bo še lehko vse dobro!"
Koren je komaj čul dekličine besede. Zavest, da bode Bole sedaj v istini očiten nasprotnik Hrastov, razburila ga je silno.
„Milica," dejal je po kratkem molku, „Vi ne včste, kaj je to, ako človek posveti vse svoje sile, vse svoje strasti jedni sveti ideji, ako mu dušo polni vroča, pekoča želja koristiti narodu in domovini, pri tem pa mora gledati, kako se po branjevsko ravna s to zavestjo, kako sleparsko se ista uporablja za sebične strankarske namene!"
Deklica ga ni umela, toda strastni ogenj, ki mu je žaril v očeh, bil bi jo skoraj navdušil in razvnel, ko bi njena skrb ne bila večja, da zabrani preteči očitni razpor med svojim očetom in tem strastnim Hrastovim agitatorjem.
„Vi pravite, da Vas naudaja povse le skrb za domovino," rekla je nekako boječe in sramežljivo, „in mene — mene pa ne ljubite?"
„Milica!"
„Odgovorite mi!" hitela je pogumneje.
„Ljubim Vas, to včste, kakor jaz," dejal je Koren, in njegovo pošteno oko se je ujelo z njenim.
„In zakaj mi ne morete izpolniti želje, zakaj me ne uslišite in se ne izognete boja, kateri nama ne koristi, in kateri bo tudi z laj za Vas brezvspešen — kakor sami trdite?"
„Ne morem!" rekel je agitator svojeglavno in povesil oči.
Deklico je posilil skoraj jok.
„Vi me silite, da Vam še nekaj povem!" dejala je ihteče in zakrila svoj obraz
.Kaj?«
„Oče pravijo, da imate Vi najmenj pravice siliti se v te stvari — pravijo, da morate skrbeti najprej zase, in to so mi očitali tudi zarad Vašega pisma!"
Koren se je stresnil in povesil glavo. Danes je že drugič čul jednako očitanje — toda sedaj je bilo bolj pekoče, nego prvo.
Kratka, a mučna tišina je bila nastala.
Deklica se je prva obrnila zopet k ljubljencu, in svoj rudeči obrazek, na katerem je bilo pol joka pol smeha, naslonila na njegovo ramo.
„Andrej!" šepnila je poluglasno
On se ni mogel več ustavljati. Objel jo je strastno in ji polju-boval oči in ustni.
„Da, da, Milica, jaz te bom ubogal,8 dejal je potihoma. Bilo je prvič, da jo je tikal, in nje se je pri ti besedi tudi polastil čuden, sladak čut.
Z gradiča je zapel zvonec, ki je klical posle k večerji.
„Hvala ti, Andrej! Lehko noč!"
„Lehko noč!"
Ločila sta se naglo On je postal še nekoliko trenutkov na obrežji in zrl za njo, dokler njeno belo krilo ni izginilo za zeleno vrtno ograjo.
Štirinajsto poglavje.
Istega večera je doktor Hrast dolgo pričakoval svojega koncipijenta. Tako je bil nemiren, da se mu niti večerjati ni ljubilo, niti govoriti z ženo Vjednomer je hodil k odprtemu oknu ter zrl na ulice, če li že prihaja Koren V jasni mesečini se je videlo daleč, a Korena vendar ni bilo ugledati. Naposled je hotel odvetnik ven v krčmo, kjer je mislil dobiti Andreja. Šel je res, akoravno ga je žena ustavljala, češ, da se bo še bolj razburil, v čitalnico, a tam tudi ni našel koncipijenta. Nihče ni znal, kje je. Domov vračajoč se povprašal je doktor v Korenovem stanovanji po njem, a zaman. Silno nejevoljen je prišel domov.
Druzega dnč je bil Koren ob navadni uri v pisarni.
„Kje ste hodili sinoči? Kaj novega, kako stojimo?" hitel je Hrast z vprašanji.
„Obupal sem — slabo, slabo za nas ! Najbolje bo, ako odstopite od kandidature!"
„Kaj, Vi to svetujete, Vi?"
„Da, prepričan sem, da propademo; Bole se je zvezal z Antonom, in potem lehko sodite sami."
„A dobro! Odstopil pane bom; če hočejo, naj imajo boj! če propadem, propadem pač častno 1"
„Jaz bi dejal, gospod doktor, da bo morebiti za vse bolje, ako odstopite," ugovarjal je znova Koren.
„Kdo Vam je vdihnil to misel, kdo Vas je prerodil v ti noči?" klical je odvetnik, in postal pred <5nim.
„Prepričanje, da je vse brezvspešno! Ob jednem pa čutim, da nam bo trdovratno nasprotovanje še več sovražnikov nakopalo; — le pomislite, sedaj je že Bole ..."
„Aha, ta Vam najbolj po glavi hodi — umejem, umejem — zakaj ..."
„Ne žalite me, gospod doktor! Uverjeni ste o moji dobri, resnj volji, toda, če je vse zaman, vse agitovanje . . . ."
„Bolje pošteno propasti, nego umakniti se bojazljivo — tako vsaj ste še včeraj trdili!"
„To trdim tudi sedaj! Toda v politiki morate pomisliti tudi vse mogoče posledice!"
„Oh, izvrstno! Sedaj ste postali cel<5 oportunist."
Ločila sta se oba nejevoljna. —
Dva dni pozneje je prijavil dnevnik, da doktor Hrast ne kandidira. Ta novica je prišla tako nenadno, da je posamezni izmed odvet-nikovih pristašev niso hoteli verjeti. Stoprav, ko je Koren pritrdil po-vprašujočim, zmajavali so glave, in glasno izraževali svojo nezadovoljnost.
Na dan volitve pa Hrastovih pristašev res ni bilo na volišči. Ko bi oni trdovratni mesar, ki se je še vedno hudoval na glavarjevega pinča, ne bil navzlic Hrastovi izjavi, da ne kandiduje, dal svojega glasu njemu, bil bi Meden jednoglasno izvoljen. Pa navdušenja je bilo malo. Volilci so smejoč se prihajali in odhajali, — a kaj to! — voljen je bil vendar nemškutarski graščak, ker je narodna disciplina tako zahtevala!
Tudi Bole je bil prišel in glasoval za onega. A mudil se ni dolgo v trgu; pravili so o njem, da je bil jako slabe volje. —
Nekoliko dnij po volitvi je bila zabava na Medenovem gradu, kamor so bili vabljeni vsi odličnjaki iz okolice in iz trga. Tudi Hrast in Koren sta prejela vabili, a prvi se je izgovoril z nujnim potovanjem, koncipijent pa je dolgo premišljal, bi li šel tja, ali ne; včdel je, da bo Milica tamo, pa mislil je, da ne bi imel dovolj poguma, da bi govoril ž njo, če tudi le med plesom. Naposled je vendar šel.
Veselica je bila sijajna, tako da se je vse čudilo ob znani Mede-novi šeedljivosti. Gostje pa so nam povse znani. Nekateri so se le čudili, da se je udeležil te zabave tudi gospod Anton. Zašel je bil v družbo oficirjev, brez katerih na Medenovem gradu ni bilo veselice.
Kvartali so, in taroka je bil gospod Anton tudi včšč, med tem pa pili plzensko pivo in močna vina.
„Hoch, hoch, der Herr Abgeordnete!" klical je vjednomer mali, pijani lajtnant, in gospod Anton je trkal ž njim. Rad bi bil vpil: „Živio", pa v družbi, ki je le nemški besedovala, se še tega ni upal. Tudi koncipist Ruda je bil v ti družbi, a zapustil jo je kmalu, ter lazil za Medenovo gospo, vzlasti ko se je pričel ples.
„Sedaj smo zmagali, milostiva,a dejal je plešoč ž njo prvi valček; „in meni ne pripisujete nobenih zaslug?"
„Oh, seveda, jeden glas ste oddali!" smeje se malomarno Elza.
„In da smo Bolčta pridobili?"
„Oh, pozabila sem skoraj! Toda tudi tam je glavna zasluga moja!"
„Vi se šalite!"
„Ne, ne, nikdar ne!"
To rekši se mu je zahvalila, in plesala z drugim.
Koncipijent je od jeze prebledel in hotel oditi k igralcem. A tu je Koren mimo njega privedel Milico.
„Haha, Vi ste tudi tukaj, gospod agitator; to je fino, izvrstno — sedaj se veselite zmage svojega nasprotnika! Kaj ne gospodična, to je moč prepričanja, liaha!"
S temi besedami je ustavil (Sna dva.
»Gospod koncipist," zavrnil je Koren razburjenim, tresočim glasom, „tu ni mesto, da bi se razgovaijala, kakor gre med nama."
„Oh, izvolite, izvolite," sikal je oni.
„Zunaj, na vrtu torej, če dovolite!"
„Oh, le pridite! Počakal Vas bom."
Koren je vedel Milico nazaj k materi.
„Za božjo voljo, nikari ne hodi doli," šepetala je deklica, tresoča se na vsem životu.
„Ne boj se! Povedati mu moram, kar mu grč!"
B0I6 ni nič kaj prijazno pogledoval Korena, ko je privel hčerko na njen sedež, a ozdravil mu je vendar uljudno. Nocoj sta se tu prvič .srečala.
Korenu je šinila nova misel v glavo. Stopil je k graščaku in ga prosil, naj gre ž njim. Ta je ubogal, akoravno začuden, ter šel za kon-cipijentom iz grada na vrt.
Ne daleč od uhoda dobila sta Rudo, pušečega cigareto.
„Prosil sem Vas, da idite z menoj, in sedaj Vas vnovič prosim, da me poslušate," dejal je Koren graščaku, in stopil pred koncipista,
ki se je naglo za cel korak umaknil; „treba je, da Vam razjasnim, česar morebiti še ne včste."
Povedal je potem v kratkih besedah vso zgodbo svoje mlade ljubezni — kako je rešil Milico iz koncipistovih rok, in kako sta Buda in Medenovka osnovala vso zadnjo spletko, da bi prekanila graščaka in ga odvrnila od starega prijatelja Hrasta.
Koncipist je jecal nekoliko besed, graščak pa je molčal. Morebiti pa bi bilo prišlo vendar do besedovanja, ko bi ne bila v tem trenutku prispela Medenovka mimo. Vodil jo je mlad oficir.
„Gospodom je tudi vroče!" dejala je glasno in mahala s pahljačo.
„O, mi se razgovaijamo o lesni kupčiji," zavrnil je Bolč z ironičnim naglasom, in odšel za Korenom.
„Vas li smem spremiti?" silil je Ruda ves upehan.
„Hvala, gospod lajtnant tu je že tako prijazen." Rekši je zavila s svojim spremljevalcem v stran po peščeni poti, ki je jasno odsevala v mesečini.
Ruda je čul še kratek posmeh in potem hitel nazaj v grad.
„Nemarna koketa!" sikal je med zobmi. — — — — —
Minili sta zatem dve leti.
Doktor Hrast in graščak Bole sta zopet prijatelja, kakor nekdaj, in to tembolj, ker sta sedaj oba najhujša nasprotnika Medenova, ki je tudi po deželnem zboru krenil v nemški tabor.
Koncipist Ruda je bil kmalu po zadnjih dogodkih premeščen v drug kraj, in tam si po starem pravilu političnih uradnikov išče zopet novih ženskih znanstev.
Tudi gospoda Antona ni več v Borji; dobil je faro v daljnih hribih in čaka, da pride na boljšo; njegovi politični prijatelji mu jo bodo sigurno preskrbeli.
Koren pa je napravil izpite svoje; sedaj je še vedno pri Hrastu zvest in spreten koncipijent, vendar v kratkem bo otvoril v bližnjem mesteci svojo pisarno, in tedaj bo tudi poroka njegova z — Boletovo Milico. Pravijo pa, da je še vedno stari, strastni — agitator.
zložiti tak valček, da bi ga tudi menj izurjene roke igrale brez težave. Valček ima kratek uvod v es dur; št. 1. je tudi v es; št. 2. v ž»; št. 3. v es; št. 4. v es in „coda" tudi v es. Melodije skladbi so jako žive in pregnantne; zatorej smo si v svesti, da se bo mladina kaj rada po njih sukala, da, še kakemu starejšemu možu utegne valček razgreti kri, da se bo po njem v krogih vrtel v potu obraza svojega, kakor zaljubljen, mlečnobrad mladenič osemnajstih let. Kaj hočemo sploh o valčku boljega povedati ? Zatorej pa vsestransko izobraženemu g. skladatelju na ti skladbi čestitamo in želimo, da bi se nahajala v rokah vsakega slovenskega kla-virista.
IX.
Muzikalije, katere je podala „Glasbena Matica" za leto 1885. svojim plačujočim udom, so te-le:
a)	Njega ni! Besedo Simona Gregorčiča. Čveterospev, zložil Anton Förster. Op. 35. Zvezek XV. Cena 40 kr. Tiskala Engelmann in Mühlberg v Lipskn.
Vajeni smo iz strokovnjaškega peresa g. skladateljevega prejeti vselej kaj nenavadnega, izbornega. Ne moremo tajiti, da nas je tudi zdaj naš glasbeni prvak prijetno iznenadil s to skladbo. Dobri in vrlo izvežbani pevci naj svojo moč na ti skladbi poskušajo in spoznali bodo, kaj premore mojster spisati v čustvu in glasbeni fakturi.
b)	Zbirkaslovenskih napevov, ubranih za čvetero ali petero moških gl asov.
Zvezek XVI. Cena? Natisnili Jos. Eberle in dr. na Dunaji.
Ta zvezek obseza naslednje skladbe: Št. 1. „Slovenski svet, ti si krasän!" Uglasbil Hrabroslav Volarič. (Zbor.) Občutna, milobna skladba, ki se bo povsod rada popevala. — Št. 2. „Ti!" Čveterospjev. Uglasbil Gj. Eisen hut op. 104. Lepa, nežna glasba. — Št. 3. „Planinska roža." Čestitim pevcem ljubljanske čitalnice v spomin dne 27. sept. 1879. posvetil in uglasbil dr. B. Ipavec. Zmatramo to pesem za jedno najboljših .Ipavčevih. — Št. 4. „Pobratimija." Uglasbil D. Fajgelj. — Št. 5. „Uspavanka". Čveterospjev. Uglasbil Gj. Eisen hut. Motivi te skladbe se nam zde preobrabljeni — sicer je dobra. — Št. 6. „Opomin k petju." Uglasbil D. Fajgelj. — Št. 7. „Za goro solnce mi zahaja." Moški zbor s samospevom. Uglasbil Anton Razinger. Skladba ta se nam zdi tako čvrsta in tekstu prikladna, da bi se radi z vrlim skladateljem še mnogokrat srečali. — Št. 8. „Kaj bi mi srce ogrelo." Uglasbil Kamilo Mašek. Vrla skladba, polna lepoglasja; prava sestra pesmi: „Oj, rožica."—Št. 9. „Molitev za slovanski rod". Zbor. Uglasbil D. Fajgelj. — Ši 10. „Dievča, dievča, čo že to maš?" Slovaška narodna. Uglasbil Konsta Jahoda. Vsacega, kdor se peča s slovansko glasbo, bode ta napev jako zanimal.
zložiti tak valček, da bi ga tudi menj izurjene roke igrale brez težave.-Valček ima kratek uvod v es dur; št. 1. je tudi v es\ št. 2. v b\ št 3. v es; št. 4. v e« in „coda" tudi v es. Melodije skladbi so jako žive in pregnantne; zatorej smo si v svesti, da se bo mladina kaj rada po njih sukala, da, še kakemu starejšemu možu utegne valček razgreti kri, da se bo po njem v krogih vrtel v pötu obraza svojega, kakor zaljubljen, mlečnobrad mladenič osemnajstih let. Kaj hočemo sploh o valčku boljega povedati ? Zatorej pa vsestransko izobraženemu g. skladatelju na ti skladbi čestitamo in želimo, da bi se nahajala v rokah vsakega slovenskega kla-virista.
IX.
Muzikalije, katere je podala „Glasbena Matica" za leto 1885. svojim plačujočim udom, so te-le:
a)	Njega ni! Besede Simona Gregorčiča. Čveterospcv, zložil Anton Förster. Op. 35. Zvezek XV. Cena 40 kr. Tiskala Engelmann in Mühlberg v Lipsku.
Vajeni smo iz strokovnjaškega peresa g. skladateljevega prejeti vselej kaj nenavadnega, izbornega. Ne moremo tajiti, da nas je tudi zdaj naš glasbeni prvak prijetno iznenadil s to skladbo. Dobri in vrlo izvežbani pevci naj svojo moč na ti skladbi poskušajo in spoznali bodo, kaj premore mojster spisati v čustvu in glasbeni fakturi.
b)	Zbirkaslovenskih napevov, ubranih za čvetero ali petero moških gl asov.
Zvezek XVI. Cena? Natisnili Jos. Eberle in dr. na Dunaji.
Ta zvezek obseza naslednje skladbe: Št. 1. „Slovenski svet, ti si krasän!" Uglasbil Hrabroslav Volarič. (Zbor.) Občutna, milobna skladba, ki se bo povsod rada popevala. — Št. 2. „Ti!" Cveterospjev. Uglasbil Gj. Eisenhut op. 104. Lepa, nežna glasba. — Št. 3. „Planinska roža." Čestitim pevcem ljubljanske čitalnice v spomin dne 27. sept. 1879. posvetil in uglasbil dr. B. Ipavec. Zmatramo to pesem za jedno najboljših .Ipavčevih. — Št. 4. „Pobratimija." Uglasbil D. Fajgelj. — Št. 5. „Uspavanka". Čveterospjev. Uglasbil Gj. Eisen hut. Motivi te skladbe se nam zde preobrabljeni — sicer je dobra. — Št. 6. „Opomin k petju." Uglasbil D. Fajgelj. — Št. 7. „Za goro solnce mi zahaja." Moški zbor s samospevom. Uglasbil Anton Razinger. Skladba ta se nam zdi tako čvrsta in tekstu prikladna, da bi se radi z vrlim skladateljem še mnogokrat srečali. — Št. 8. „Kaj bi mi srce ogrelo." Uglasbil Kamilo Maše k. Vrla skladba, polna lepoglasja; prava sestra pesmi: „Oj, rožica."—Št. 9. „Molitev za slovanski rod". Zbor. Uglasbil D. Fajgelj. — Št. 10. „Dievča, dievča, čo že to m&š?" Slovaška narodna. Uglasbil Konsta Jahoda. Vsacega, kdor se peča s slovansko glasbo, bode ta napev jako zanimal.
c)	Posamezni glasovi k Nedvedovi maši: „K tebi srca povzdignimo! Tenor
1. II.. skupaj; bas I II. skupaj.
Lep tisek, priročen format na močnem papirji.
d)	„V domačem krogu". Potpourri slovenskih n&rodnih pesmij za klavir zložil in velečestitemu gospodu ravnatelju Francu Dominku udano poklonil Hrabroslav
Volarič. Op. 4. Cena? Musikaliendruckerei v. Jos. Eberle et Comp, in Wien III.
Res je, kar pravi „Poročilo" o društvu „Gl. Matica" v Ljubljani, priobčeno 1. 1885., o g. Volariči, da obeta po izredni svoji nadarjenosti, plodovitosti v skladanji in marljivosti mnogo prav lepih glasbenih del zložiti. Potpourri je vsega priznanja vreden, dosti lahko izpeljiv in rado bo sezalo klavir igrajoče občinstvo po tem lepem delu. G. skladatelju čestitamo, da je mimo lani pokazal velik napredek v glasbi.
e)	Poročilo o društvu „Glasbena Matica" v Ljubljani. Priobčil odbor leta 1885.
Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. Cena?
Zanimiva brošurica prinaša na dveinštiridesetih straneh nasledno tvarino: Odborovo poročilo o delovanji „Glasbene Matice" koncem društvenega leta 1884/5. Poročilo o godbeni šoli „Gl. Matice" v dobi od 15. aprila 1882. do 15. septembra 1885. Statistični pregled o stanji godbene šole tekom šolskega leta 1884/5. Sklep računov „Gl. Matice" za XII. društveno lete od dne 1. maja 1884 do 31. avgusta 1885. Odbor „Gl. Matice". Društveniki „Gl. Matice". Letniki ljubljanski, letniki zunanji. Šolski red „Gl. M." za gojencc glasbene šole. Kazalo muzikalij, katere je „Gl. Matica" tekom svojega obstanka od leta 1873. do leta 1885. na svetlo dala ter jih ima v zalogi svoji.
Vsebina „Poročila" je prezanimiva. Osobito nas veseli velikanski napredek glasbene šole Matičine. Bog dal, da bi se iz tako nenavadno vspeš-nega pričetka izcimil v Ljubljani za nadarjene Slovence prepotrebni glasbeni konservatorij.
f)	Predigre za orgije ali harmonijum (tudi na klavirji izpeljive) zložil in preče-stitemu gospodu Janezu Kokošarju udano poklonil Danilo Fajgelj. Op.
16 (a). Cena 60 kr. Tiskali Blaznikovi nasledniki.
Kratke predigre utegnejo služiti organistom za porabo pri službi božji in 6nim, ki se bavijo z resno cerkveno glasbo. Oceno prepuščamo 8trokovnjaškemu peresu. '
Po vsem, kar smo o „Glasbeni Matici" na kratko omenili, sklepati je, da ta jedini naš glasbeni zavod vrlo napreduje in veseli nas, da se zänj zanimajo celö visoki krogi. Kako pa mi Slovenci podpiramo to občeko-ristno društvo? Sramujemo se povedati, koliko udov izmed narodne duhovščine, učiteljstva i. t d. šteje društvo. To ni lepo !
X.
Te D en m. Za mešani zbor zložil in prečestitemu gospoda gospoda Jožefu Dolenca, doktorju theologiae udano poklonil Ign. Hladni k. Op. 3. Lastnina skladateljeva. — Tisk J. Blaznikovih naslednikov. Prodaja katoliška bukvama v Ljubljani, 1885. Cena. 40 kr.
Slovenski organisti imajo malo primernih skladeb te hvalnice. G. Foerster je sicer v I. letniku „Cerkv. Glasbenika'4 podal lep in praktičen „Te Deum", a potem „Glasbenik" ni več prinesel te skladbe. Zatorej radostno pozdravljamo g. Iiladnikovo skladbo tembolj, ker so melodije v nji popolnoma cerkvene, glasbena faktura dobra, stay jasen in pravilen. Monotonije zarad dolgega teksta se je izognil skladatelj s tem, da je več stavkov koralno harmonizoval ter uvedel „falso bordone". Terjatva višine in nižine do posameznih glasov ni velika, izpeljava ne bo težavna in skladba je dosti hvaležna. Lepo skladbo radi in prav toplo priporočamo.
Danilo Fajgelj.
Književna poročila.
VIII.
Prvo berilo in slovnica za slovenske ljudske šole.
Sestavila A. Razing er in A. Žumer, ljudska učitelja. — Cena vezani knjigi
24 kr. — Natisnila in založila Ig. pi. Kleinmayr in Fed. Bamberg. — V Ljubljani 1885, 8, «6 str.
V resnici nas je razveselila vest, da je visoko c. kr. naučno ministerstvo potrdilo to učno knjižico za uporabo v ljudskih šolah. Poučevati smo morali, kakor nam učni črtež veleva, a pripravnega berila za drugi šolski oddelek nismo imeli. Marsikdo je tožil: „Abecednik" podaje premalo, a „Drugo berilo" je pretežko za drugo šolsko leto. Vsak je čutil ta nedo-statek v vrsti šolskih beril, pa tudi spoznal potrebo, da se skoraj odstrani. Želja se nam je zdaj izpolnila. Dobili smo berilo v vsakem oziru izvrstno sestavljeno. Vsa učna tvarina se vrsti paralelno z 6no v „Abecedniku", ter je razdeljena v 18 oddelkov. Pisatelja sta se vedno držala jedino prave učne poti: od znanega k neznanemu, razširjajoč nazorni pouk v koncentričnih krogih po načelu:
„Eins muss in das And're greifen, Eins durch's And're blühn und reifen".
Učenec si po tem na vodu ogleda najprej šolo I. *), opazuje potem svojega součenca (Človek II.) — saj mu je ta poleg oprave, ki se na-
*) Rimske številke pomenjajo oddelke.	Pis.
48»
haja v učilnici najbližji — in glavne stvari človeku v življenje potrebne (Jed in pijača III. Obleka IV.), kar ga privede v stanovanje V. Nemogoče je otroku misliti na dom, da ne bi hkrati mislil na svoje ljube starše in sestrice (Družina VI.) Teh se spominja veliko prej in bolj živo, nego domačega imetja. — Izmed vseh poslopij v vasi pa otroku do-pada najbolj cerkev VII. Dasi tudi ni v vsaki vasi cerkve, vendar se čuti učenec z bližnjo farno cerkvijo nekako združenega, kakor bi v farni vasi stanoval. To vez narejajo in vzdržujejo ravno prazniki. —
Na poti v šolo ali v cerkev si ogleduje vas VIII; semenj ga spomni trga in mesta IX. — Ko se vrača domčv mu pes prvi priskače naproti. Doma ima deček tudi opravka pri domačih živalih X. — Zljubi se mu večkrat stopiti na vrt XI., da pogleda, gnezdijo li ptički letos tudi ondu, kjer so lani. Tu mu raste lepo sadno drevje, v posebnem oddelku pa cvetice in zelenjad. Sreča ga tu mnogokrat kaka bučelica ter mu zašepeče kaj na uho, a krilati metuljček mu kaže svojo iz-birčnost. Oče mu tudi velevajo iti na polje XII. Koliko življenja in delovanja mu tukaj kaže priroda! — iKo pa pridejo veseli dnevi košnje, ne more strpeti, da ne bi takoj, ko odloži šolsko torbico, stekel na travnik. — Prišla je jesen. Treba je stopiti v gozd XIII. Tudi učenec gre tja z očetom ali hlapcem. Mnogokrat se pripeti, da prikoraka mimo njih lovec, divjačine iskaje. V šoli pa sliši, da se v nekaterih gozdih potikajo tudi zveri, katere so potem večkrat predmet živahnega razgovora med sinom in očetom, zlasti kadar sta v gozdu. — V kakem gozdnem jarku je našel deček čisti studenec. Modri oče ga svare, naj vroč ne pije, razlože mu pa tudi, kje se jemlje ta lepa vodica XIV., da je nikdar ne zmanjka, in kako narasta v potok in reko. Spominjajo ga domačih rek, ter mu poved6, kam dreve valove svoje. — Pouče ga tudi, kaj je slana, sneg in led. Prilično govorita še o živalih, ki živč v vodi. Voda se torej nahaja v zračnem prostoru in na zemlji. — Deček je bil že mnogokrat na polji, na travniku, ali v gozdu; videl je, da zemeljska tla niso povsod jednaka. Še rajši pa se je oziral v visoko jasno nebo. zato je vselej tožen, kadar mu ta najlepši pogled zabranijo oblaki. — Da si bodo učenci bolje predstavljali zemljo in zrak XV., pelje jih učitelj na bližnji hrib, da jim ondu govori o lepoti stvarjenja. Nehote se mu vsili vprašanje: Kdo je vse to tako lepo naredil ? — Tako jih privede od prirode k B o g u XVI., od „znanega k neznanemu", kakor uči glavno didaktično pravilo. — Misli na Boga spominjajo mladino vsega, kar so že lepega slišali o njem. Vsi želimo jedenkrat k njemu priti. Ako pa hočemo, da se bo v resnici to zgodilo, moramo čas XVII., ki nam ga Vsemogočni d& preživeti, dobro porabiti, t. j. pridni in pošteni biti. A, kako hitro beži čas! Ne zamu-
jajmo ga, da več storimo v blaginjo domovine XVIII. ter si hkrati nabiramo zakladov za nebeško domovino.
To je nekakšen posnetek vsebine: jednota posameznosti, ki je bila — po mojem mnenji — pisateljema kažipot že pri sestavi „Abecednika". Vseskozi je „učenje v življenji in življenje v učenji". Pri vsakem oddelku nahajamo pripravna vprašanja, ki zahtevajo ponavljanja tvarine prvega šolskega leta; pa tudi sestava posameznih berilnih vaj napeljuje k temu. Vse vaje so kratke, jedrnate; niti jedne besedice ne najdeš odveč. Vsakemu oddelku dodane povesti, basni in pesemce so s posebno skrbjo izbrane; nekaj vaj je spisanih v dvogovoru, uganka pa je nekakšen „solo" v vsi kompoziciji. Taka osnova zabranjuje suhoparno obravnavo iste tvarine, ter daje vsemu pouku prikupljiv značaj, kar je jako velike važnosti. Primerni izreki, kateri se izvajajo iz povestij in basnij (in nekatere pesemce) pa uče morale, ter narejajo knjigo tudi vzgojevalno. Tako se blaži srce, v tem ko se bistri um in, to združeno, vzbuja v učencih veselje o lepoti pouka, katero prevzame čisto srce tako, da pozabi vsega drugega ter se čuti srečnega, kakor dojenček v materinem naročaji. Šola mu postane prijeten, domač prostor. To jasno oko, ta zadovoljni smehljaj, ki mahoma prošine nedolžni obrazek, vse nam spričuje 6no srečo, in tedaj pridejo človeku v misel besede iz znane pesmi:
„Dass Gott dich erhalte So schön und rein und hold!"
Pisava je v vsem berilu dosledna; le na dveh krajih menda nahajaš dvojni padeževi obliki. Jezik je gladko-tekoč, lehko umljiv in vsi sestavki otroškemu duhu jako primerno spisani. Bere se prav domače, a vendar se čuje povsod lepota, krepost in milina našega jezika. Da se med male znaš ponižati, ter jih učeč lehkotno — dejal bi igraje — dovedeš na prihodnjo višjo stopinjo, to je umetnost, po kateri se ceni učiteljska sposobnost.
Da se učenec vadi prav naglašati, postavila sta pisatelja potrebna znamenja; in da zapazi takoj jedro nove tvarine, nahaja nove pojme debelo tiskane, in sicer — z ozirom na slovnico — vse le v prvem padeži.
Dostaviti hočem le še to, da je vsa tvarina obravnavana tako, da ji bode prav lehko sledilo „Drugo berilo in slovnica", katero do sedaj ni našlo dovolj pripravljenih učencev. Vse je priprava za pouk v realijah, pa vendar ne bo mogel nikdo reči, da ni ta učna knjižica vsa v verskem duhu pisana. Prej bi jo kvalificiral za „versko-nravno, nego za nravno-versko".
Drugi del obravnava slovnico v dvajsetih vajah. Vsak drugi teden bi nasledovalo nadaljevanje, ostalih šest tednov pa porabimo v ponavljanje. Vsaka šola bode lehko prebavila toliko tvarine, ako le ni prenapolnjena.
Vsa slovnica se naslanja na berila, zato je tudi berilo tako uravnano, da ji more služiti. Vidi se na vsaki strani, kako sta se pisatelja trudila, povedati vse v golih, razširjenih in — k večjemu — skrčenih stavkih; le tam, kjer ni bilo drugače mogoče, posluževala sta se zloženih.
Iz vzgledov izvajata pravilo (katero je povsod debelo tiskano) in temu sledi uporaba v nalogah, katere se zdelujejo le s pomočjo berila Stoinse-demdeset nalog nam je na izbero; nič preveč! Ako nam bode časa primanjkovalo, izpustili bodemo to ali 6no prav lehko, ne da bi pouku kaj škodovali. Kako dobrodošla bode pa ta množica nalog, zlasti učiteljem, ki morajo skrbeti za posredni pouk! — Zahteva se od učenca le toliko, kolikor je v učnem črteži zaznamenovanega. — Spregatev in sklanjatev mu jako zlajšujejo tabele. Tudi za vaje v spisji je skrbeno, kolikor ta oddelek potrebuje.
Iz tega se vidi, da je slovnični oddelek ravno tako previdno in modro sestavljen, kakor berilo.
Smelo si torej upam trditi, da se ta učna knjiga lehko meri z vsako drugemu šolskemu oddelku namenjeno — bodisi tudi nemško. Ker je tudi zunanja oblika prav lična, tisk razločen in lep, papir močan, cena jako nizka, zato jo z ozirom na zgoraj navedene prednosti priporočam vsem slovenskim šolam, zlasti önim na deželi, za katere je v prvi vrsti pisana. (Koliko vaj in katere bodemo vsled pomanjkanja časa izpustili, to nas bodeta učila premišljevanje in izkušnja). Prepričan sem, da bode s prihodnjim šolskim letom že v vseh ljudskih šolah v rabi, kajti, v resnici dobra knjiga si hitro pridobiva prijateljev.	Učitelj.
IX.
Leopold Volkmer,
veseli pesnik Slovenskih goric. ♦1741. + 1816. Objavil in založil dr. Jožef Pajek. Ponatis iz „Popotnika". Natisnila Leonova, pozneje tiskarna sv. Cirila. V Maribora 1886. Včlika osmerka, str. 66 + 2. Cena 40 kr.
Slovenskemu slovstvu toli koristno pot, katero je nastopil marljivi književnik kranjski, g. prof. Mam, pred mnogimi leti s svojim „Jezični-kom", ubral je sedaj prav vspešno tudi štajerski, Slovencem že po drugih literarno-in kultumo-zgodovinskih spisih znani pisatelj dr. Jožef Pajek v Mariboru. Ravnokar namreč je objavil v gori navedeni, iz „Popotnika" ponatisneni knjižici dela štajerskega, sedanjemu rodu bolj po imeni kot po svojem delovanji poznatega pevca Leopolda Vol k me rja. Ta mož je bil prvi in tudi jedini, ki je v žalostni „ponemčevalni dobi" deloval med štajerskimi Slovenci v narodnem duhu ter izobraževal rojake svoje ne le kot propovednik in šolnik, marveč tudi kot pesnik. Res, da njegovi
umotvori niso prosti nemškega duha, akopram se je mož dokaj trudil, peti kolikor možno v narodnem duhu, res tudi, da jim poleg obilnega zdravega humorja češcc nedostaje pesniškega polčta in vznosa in da so pisani v pogrešnem jeziku in pravopisu; a z druge strani gre Volkraerju ta zasluga, da je s svojim na pol narodnim pesnikovanjem oživil ljubezen do pesništva sploh ter tako pripomogel, da se je ohranilo i narodno pesništvo v sicer že precej ponemčenih Slovenskih goricah na levem bregu Drave. Vrhu tega odlikujejo zlog njegovega narečja mnogotere znamenite jezikovne posebnosti, ki so prava slast učenim jezikoslovcem, zlasti leksiko-grafom. Zato pozdravljamo to delce z veliko radostjo in s trdnim prepričanjem, da bodo vedeli zanje prihodni književni zgodovinarji slovenski trudoljubivemu g. izdajatelju zasluženo hvalo. Jednakih izdaj starejših in menj znanih pisateljev slovenskih s pridejanimi životopisnimi in književnimi opazkami živo pogrešamo v našem slovstvu; to so pravi temeljni kameni, brez katerih se ne bode nikdar dala spisati popolna, na vse strani zadovoljujoča književna zgodovina slovenska.
Knjižica ima na čelu za geslom predgovor, v katerem g. izdajatelj pripoveduje, da je hotel s tem delcem „o m 1 a d i t i spomin starega častitega pevca Vol k m er j a," ob jednem pa tudi „svojim rojakom ustreči s kratkočasnim in koristnim berilom, ki ne-hotč čitatelju smeh v lice privabi, pa tudi resne misli in čute vzbuja." Kdor je spis le površno prečital, pritrdil mi bode, da se je g. profesorju izvrstno posrečilo doseči dvojni ta namen. Posebno hvalo pa mu izrekamo na tem, da nam pesnikovega, če tudi sem ter tam dokaj pohabljenega jezika ni popravljal, niti mu s tem popačil prvotnega značaja; to je prednost, s katero se žalibog 'ne morejo ponašati marsikateri novejši izdajatelji klasikov slovenskih, ki mislijo, da morajo prenarejati jezik starih piscev tako, kakor prenarejajo „modistke" staro šaro. Za predgovorom podaje nam knjižica v treh delih: I. Volkmerjev životopis (str. 5—8) ali bolje povedano precejšnje število dodatkov in popravkov k že znanemu životopisu Volkmerjevemu, ki ga je objavil A. M. Slomšek v Drobtinicah (VIII. 1. str. 107 -126; prim. Lendovšek, Slomšk. „Zbrani spisi8, III., str. 85 — 114). — Za „životopisom" sledi II. „Književno blago Volk m erjevo, uvrščeno po onem redu, vkterem je nastalo" (str. 8 —13) in III. (od str. 13—66) Vo 1 kmerj e v e basni in pesni. Knjižici povišuje vrednost posebno to, da je pripisaval g. izdajatelj vsakemu Volkmerjevemu umotvoru vir. iz katerega ga je zajel (zajemal je namreč tudi iz še nenatisnenih rokopisov), da je dalje povedal, odkod je dobil Volkmer sam dotično snov, koga je posnemal in kje so posamezni Volkmerjevi umotvori že nalisneni ali vsaj prepisani. Pod črto
se nam poleg drugih potrebnih opazek tolmačijo menj znani izrazi, kar je vse hvale vredno. Obžalujemo le, da se g. profesorju ni posrečilo, v roke dobiti vseh Volkmerjevih spisov, ki bodo gotovo prej ali slej preminili, ako jih ne reši kmalu kaka usmiljena roka. Koncem knjižice stoji abecedno kazalo Volkmerjevih basnij in pesnij s pridejano stranjo, na kateri se nahajajo v ti izdaji; zadnja stran pa nam kaže tiskovne pogreške.
Jezik g. izdajatelja je gladek in skozi in skozi pravilen; želeli bi le, da bi se bil izognil nepotrebnih tujk, kakor farof, predga,pensio-niran i. t. d. Kranjskemu ušesu menda tudi ne bo ugajalo, da piše g. pisatelj dosledno „njo", tudi na mestih, kjer bi ne bilo potrebno. N. pr. „ko wjo (knjigo) je čital, n]o je pač tudi koj hitro za potrebe svojih rojakov predelal."
Konečno toplo priporočamo to delce vsem prijateljem slovenskega slovstva.	Fr. Wiesthal er.
Nove knjige slovenske. — Družba sv. Mohorja je za 1. 1885. razposlala te knjige: 1. Sveta brata Ciril in Metod, slovanska apostola. Spisal Matija Majar Z i 1 j s k i. — 2. Zgodovina sv. katoliške cerkve za slovensko ljudstvo. II. zvezek Spisal dr. Ivan Križanič. — 3. Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina sv. Jožefa, IV. snopič. Popisal Janez Volčič. (Kratko poročilce o teh treh knjigah glej spodaj.) — 4. Slovenski pravnik. III. snopič. Spisal dr. Ivan Tavčar. — 6. Slovenske Večernice za poduk in kratek čas 39. zvezek, ki obseza tc spise: „Dora.* Povest, spisala Pavlina Pajkov a. — „Pesmi", zložil J. G—k. — „Prebivalci avstro-ogerske države po narodnosti in veri." Spisal Ivan Stcklasa. — „Stalne zvezde ali nepremičnice." Spisal Jeron i m Val. — „Nekoliko črtic o dragem kamenji ali o biserih." Spisal Ivan Šnbic. — „Kratkočasnicc", zapisal M. SI. i. t. d — 6. Koledar za navadno leto 1886. prinaša poleg kalundarskih stvarij še imenik vseh udov družbe sv. Mohorja, družbin oglasnik, semnje po slovenskih deželah in še naslednje spise: „Razgled po svetu". Spisal F. H. — „Dneva ne povč nobena pratka". Povest, spisala P. P. — „Ribica brez vode", zložil S. M. P. — „Proti žganju." Spisal dr. J. Vošnj ak. — „Kaj ljudje na naši zemlji jedo." Spisal Janko Pajk. — „Kako rastline zmrznejo in pozebejo." Spisal Janez Majciger. — „Zakaj peša kmetski stan?" Spisal dr. J. Vošnj a k. — „Lovske kvante." Nabral Fr. R. — „O zavarovanji užitka ali pokojnin." Spisal I. Hr. — „Pavola ali drevesna volna." Spisal A. K. — „Torbica za poduk in kratek čas." — „Smešnicc." — „Zbirka gospodarskih, zdravniških in dragih skušenj." — Ta kratki pregled kaže, kako ogromna, a tudi kako raznovrstna je tvarina, katero družba letos podaja udom svojim. Pri taki množini vsakovrstnih spisov ne smemo in ne moremo zahtevati, da bi nam odbor podajal samö dovršene stvari, in res nahajamo med bogatim, čistim in trdim zrnjem tudi nekoliko plev. Zlasti pri leposlovnih spisih, v prvi vrsti pri pesmih in povestih, svetovali bi odboru nekoliko več izbirčnosti in nekoliko več zdravega ukusa. „Dora"
Slovenski glasnik.
je že v 22. št. mariborskega „Popotnika" našla oceno, kakeršne je vredna. Tudi pisava je do malega po vseh knjigah pogrešna, po nekaterih mestih kar naravnost barbarska. Niso nam v mislih tu pravopisne nedoslednosti, katerih se pri toliko pisateljih ni možno ogibati, ampak spotikamo se ob očitne slovniške napake, in zlasti ob zloglasne nemčizne, katere bi lehkö iztrebila vsaj nekoliko vestnejša tiskovna korektura. A zdi se nam, da imajo o ti stvari v Celovci drugačne nazore; kajti čuli smo že dva pisatelja tožiti, da jima odbor samovoljno kvari pisavo ter namesto lepih slovenskih besed vtika v spise ravno tako grde, kakor nepotrebne germa-nizme. — Družba je letos dosegla najvišje Število udov, kar jih je k edaj imela doslej t. j. 29.590. Za prihodnje leto razpisuje odbor 200 gld. nagrade za šest krajših izvirnih nravno-poučnih povestic (vsaki po 35 gld.), obse-zajočih vsaj po pol tiskane pole, in 140 gld. nagrade za štiri poučne, vsaj po pol tiskane pole obsezajoče spise razne vsebine, vsakemu po 35 gld.
—	Indijska Talija. Zbirka indijskih glediščnih iger. I. zvezek Urvaši. Indijska drama Kälidfisova. Na slovenski jezik preložil dr. Karol Glaser, c. kr. gimnazijski profesor. Založil pisatelj, tiskarna V. Dolenca v Trstu 1885, m 8, 105 str. Cena? — Dčeni g. pisatelj, ki se peča, kakor je tudi bralcem našega lista znano, zlasti z indijskimi študijami, nkrenil je nekoliko gledaliških iger indijskih preložiti na jezik slovenski, tako: Malaviko, Ratnflvali, Sakuntalo in pričenja v tem zvezku z Urvašico. Drama je pisana nekoliko v prozi, nekoliko v verzih, in g. prelagatelj se je strogo ravnal po izvirniku tudi v tem oziru. Verze mu je blagovolil pregledati znani naš pesnik Goräzd. Knjižica je posvečena g. Davorinu Trstenjaku. Tako imamo po angleškem in nemškem vzgledu tudi Slovenci svojo „Indijsko Talijo", kateri želimo vsaj toliko kupcev, da g. pisatelj za svoj domoljubni trud ne bode imel še matorijalne izgube.
—	Jurjev koledar za navadno leto 1886. Uredil „Juri s pušo" s pomočjo drugih velikih in malih Jurjev. II. letnik. Natisnila tiskarna A. Amatija sinov v Trstu 1885, 8, 112 str. Cena 50 kr. Vsebina je naslovu primerna.
—	rNeposredni davki za vse v dunajskem državnem zboru zastopane dežele avstro-ogerske monarhije.8 Tako se imenuje knjiga, obsezajoča okoli deset tiskovnih pol, katero je spisal Raj mu n d Šine k, c. kr. davkar v Lošinji na Primorskem. Knjiga se skoraj dotiska v Hilarijanski tiskarni v Gorici. To delo bo prvo svoje vrste v slovenskem jeziku, kolikor je nam znano. Vsakdo, ki ima z davki in fasi-jami opraviti [in kdo je tega prost!], moral bi si naročiti to knjigo, v kateri dobi pouk na marsikatero stran, ki mu je morda do zdaj še nejasna.	nSoča.u
Cerkvena književnost slovenska. Družba sv. Mohorja je razposlala svoj letošnji bogati dar mnogobrojnim udom. Izmed knjig pripadajo tri bogoslovno-nabožni stroki, in sicer: — Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Popisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. Izdala in založila družba sv. Mohorja. Drugi del. Z dovoljenjem visokočestitega Krškega knezoškofijstva. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci 1885. 4, 164 str. Cena za neude 60 kr.
V tem delu se dokaj poljudno razlaga o Marijinem češčenji; pojasnujejo se I. Marijini prazniki, II. Marijine bratovščine in III. Marijini redovi. Pisava je sem ter tja nedosledna, posebno gledč topljenja nj in lj. Tvarini bi ne škodovalo, ako bi se še bolj skrčila, ker se itak dokaj ponavlja. Vsak vernik nahaja tu posebno za praznične dneve prijetno berilo.
—	Sveta brata Ciril in Metod slovanska apostola Spisal Matija Majar Ziljski, duhoven Krške škofije. V tisočletni spomin smrti sv. Metoda izdala in založila družba . . (nt supra). 4, str. 80. Cena za nende 50 kr.
Med letošnjimi se sme imenovati to zlata knjiga, naj se oziramo na vsebino ali pa na obliko. Iz vsega spisa veje pravi krščansko-slovanski duh starega sku-šenega bojnika na polji slovanske prosvete. Oslepčli Majar Ziljski je morebiti to knjigo svojemu ljubljenemu narodu, ki mu pa v njegovi bedi ni dosti hvaležen, podaril kot poslednji proizvod svojega v prosveto naroda tako pridnega peresa. Ko Ziljskega zdavnaj več ne bo, bode še slovenska mladina iz te izvrstne knjige crpila navdušenost za sveto krščansko in slovansko stvar. Vsako VIII. poglavij je po svoje zanimivo. O, ko bi rodoljubne besede VII. oddelka: „Kako bodemo Slovani sv. Cirila in Metoda v prihodnje vredno in dostojno častili" — padle na dobro zemljo ter obrodile kaj sadu! Tudi 26 lepih slik diči ta slavnostni spis, ki naj ga vsak čitanja vešč Sloven gotovo prebere.
—	Zgodovina svete katoliške cerkve za slovensko ljudstvo. Spisal dr. Ivan Križanič, profesor bogoslovja in podvodja v kn. šk. duh. semenišči v Mariboru. Izdala .. (ut supra) II. zvezek. 8, str. 288. Cena za neude 60 kr.
V gladki besedi predočuje se nam tukaj dragega veka dvojna doba, katerih prva opisuje razširjanje krščanstva med raznimi narödi (in zelö zanimivo posebno med slovanskimi), druga pa od Gregorja VII. do Lutra (pisava Luter-ja nam ne ugaja". Primerno se pisatelj pri opisovanji zunanjega povsod ozira tudi na zno-tranje življenje cerkveno; kajti še le po ti spopolnjeni sliki se čitatelj prepriča, da res duh božji vodi in vlada katoliško cerkev. Tudi kot pomožna knjiga pri cerkvi no-zgodovinskem pouku na naših srednjih šolah se bo lahko rabila ta zgodovina, ker so sedanje učne knjige te stroko dokaj nedostatne. Celö na bogoslovnih učiliščih, ako bi so zgodovina, kakor pastirstvo, slovenski predavala, bi se po na-vodu g. profesorja lahko pridoma rabila; nekdanja Robičeva nemška gotovo ni bila dosti boljša in popolnejša.
Ob sklepu letošnjega pregleda moramo se še zahvaliti gosp. —e—o—a za „kratko opazke" v prejšnjih snopičih. Naša objava o Krčonovih Šmarnicah je bila besedoma povzeta iz kritike „Duh. Pastirja", o „pastirskih listih" pa po „Slovenci". Ako sami ne dobimo v roke dotičnih spisov, povzemamo naznanilo po drugih listih, katere zmatramo verodostojne. In ravno v tem slučaji smo se držali zgor-r.jih listov, ki sta v bogoslovnih in cerkvenih razmerah menda najbolj poučena. A kakor kažejo te resmčne opazke, varali smo se.	—n.
Pisateljsko podporno društvo ima naslednjih 94 udov: I. Častni ud: Gospod Davorin Trstenjak, župnik v Starem Trgu pri Slovenjem Gradci, ustanovitelj pisateljskega društva. II. Ustanovni ki: Gg. dr. Jožef Vošnjak, deželni odbornik v Ljubljani, Mihael Vošnjak, inženir in državni poslanec v Celji, dr. Ivan Tavčar, advokat v Ljubljani. —III. Pravi udje v Ljubljani: Dr. Drč Jožef, zdravnik, Förster Anton, pevovodja, Grasselli Peter, župan ljubljanski, Hribar Ivan, glavni zastopnik „Slaviji", Leveč Fran, c. kr. profesor, Lah Evgen, tajnik „Matice Slov.". Magolič Srečko, urednik „Škrata", Pleteršnik Maks, c. kr. profesor, Pire Gustav, tajnik kmetijske dražbe, Raič Anton, c. kr. profesor, Trstenjak Anton, urednik „Slovana", Tomšič Ivan, c. kr. vadniški učitelj, Vrhovec Ivan, profesor na realki, Žumer Andrej, mostni učitelj, dr. Gregorič Vincencij, zdravnik, Šuman Josip, c. kr. gimn. ravnatelj, Bedenek Jakob, sodelavec pri „Slovenci". Naglič Ivan, urednik „Ljublj. Lista", Železnikar Ivan, urednik „Slov. Naroda", dr.
Volčič Edvard, c. kr. avskultant. — IV. Pravi vnanji udje: Haderlap Lipe, urednik v Celovci, P&pler Franjo, učitelj v Borovnici, Majaron Danilo, pravnik v Borovnici, Rutar Simon, c. kr profesor v Spletu, Vesel Ivan, dekan v Trnovem pri II. Bistrici, dr. Gregörec Lavoslav, župnik v Novi Cerkvi pri Celji, Senekovič Andrej, c. kr. gimn. direktor v Novem Mestu, Kersnik Janko, graščak in c. kr. notar na Brdu. — V. Podporni udje v Ljubljani: Bergant Fran, c. kr. poštni uradnik, Bayr Alojzij, c. kr. računski svetovalec, dr. K. Bleiweis vitez Trsteniški, primarij, Bonač Ivan, knjigovez, Drenik Franjo, zastopnik „Fonciere", Dev Jakob, oskrbnik mestne klavnice, dr. Jurij Hrašovec, adv. koncipijent, Hafner Jakob, profesor, Hanuš Jaromir, mestni inženir, Hribar Fran, usnjar, dr. Jenko Ljudevit, zdravnik, Križaj Josip, mestni komisar, Kadilnik Fran, privatni uradnik, dr. J. Kladva, c kr. avskultant Knific Rajko, trgovski pomočnik, dr. Krisper Valentin, advokaturski koncipijent, Kuhar Josip, uradnik „Slavije", Jos. Kušar, trgovec, Murnik Ivan, cesarski svetovalec, dr. Papež Fran, advokat, Pelan Alfonz trgovski pomočnik, Marolt M., zdelovalec klavirjev, Pelan Oton, notarski solicitator, Prosenec Josip, glavni zavarovalni zastopnik, Petričič Vaso, trgovec, Pire Kari, profesor na realki, Rotnar J., c. kr. avskultant, Souvan Eran, trgovec, Svetek Anton, c. kr. finančni uradnik, Vitez Schwarz Frid., c kr. prezidijalni tajnik, Šešek Janez, advokaturski koncipijent, Valentinčič Ignacij, hišni posestnik, Zagorjan A., notarski koncipijent, dr. Zupanec Jarnej, c. kr. notar, Arcč Rajko, c. kr. poštni oficijal, Hudnik Matija> advokaturski koncipijent, Globočnik Fran, c. kr. profesor, Dolcnec Oroslav, svečar in hišni posestnik, Gcba Josip, urar, Grošelj Jarnej, c. kr. poštni uradnik, Jenko Ivan, c. kr. poštni uradnik, Juvanec Ivan, notarski koncipijent, Hole Vatroslav, uradnik pri „Slaviji", Pire Alfonz, pravnik, Pribil Ivan, uradnik pri „Slaviji", Rohrman Zmagoslav, posestnik, Zupančič Filip, stavbinski mojster, Lisec Ivan, železniški uradnik, Strohmayer Rajko, železn. uradnik, Vesel Kajetan, c. kr. finančni uradnik, Vrabec Matija, c. kr. finančni uradnik. — VI. Vnanji podporni udje: Kapus Adolf pl. Pichlstcin, c. kr. poštar in posestnik v Kamni Gorici, Majaron Ivan, župan v Borovnici, Munda Jakob, c. kr. okrajni sodnik v Marenbergu, Pesjak Miha, župan v Kamni Gorici, Suša Anton, posestnik v Senožečah, Jenko Slavoj, trgovec v Podgradu, Svetec Luka, c. kr. notar v Litiji, Globočnik Viktor, c. kr. notar v Kranji, Stanič Jos., notarski koncipijent v Kamniku, Sterle Fran, načelnil^ železniške postaje v Zalogu, Vršeč Maks, tajnik posojilnice v Celji.
Odbor pisateljskega podpornega društva jo osnoval tudi prijateljske zabavne shode, pri katerih se zbirajo vsako soboto zvečer člani njegovi. In taki prijateljski razgovori so nam baš zdaj, v dobi, politične razcepljenosti in osebnega nasprotovanja, silnopotrebni. V politiki menda res ni možna popolna zloga, pač pa bi pisatelji slovenski, ki imajo vsi isti vzvišeni smoter, lehko osnovali svoje kolo, iz katerega bi moralo biti izobčeno vse prazno in največkrat tudi prazuoglavo politi-kovanje, ki le ruši in razdvaja. Doslej je bilo pet takih shodov, katerim so predsedovali gg. Vaso Petričič, dr. Jos. Vošnjak, Fr. Leveč, Ivan Železnikar in Jos. Kušar. Udeležilo se jih je vselej po 30—40 članov. Dva večera je dr. Vošnjak bral zanimivo svojo razpravo „o mističnih prikaznih človeškega duha1 in dvakrat g. profesor Ivan Vrhovec svojo zgodovinsko študijo „Ljubljana pred sto leti," ki je zaradi jsvoje temeljitosti in zaradi velike množine interesantnih novih podatkov, katere je g. predavatelj nabral v tukajšnem mestnem arhivu, jako zanimala poslušalce. Peti večer je g. dr. Grcgorič predaval „o fizičnem in psihičnem podedovanji" na občno zadovoljenje. Taki shodi so prejšnja leta rodili mnogo lepega sadu. V teh shodih seje iz-
( prožila in tudi dejanski zvršila krasna misel, osnovati javna predavanja na korist „Na-crodne Šole", katera je na ta na>čin prejela podpore več sto goldinarjev. V teh shodih se je porodil marsikateri spis, ki je pozneje polnil predale tega ali önega slovenskega lista. V teh shodih so se nabirali novci za raznovrstne plemenite namene, n. pr. za spomenike pisateljem slovenskim, za „Narodni Dom" in za druge domoljubne zavode in naprave. Želimo, da bi se tudi letos povrnilo med nas tisto plemenito prijateljstvo, tista odločna delavnost in tisto domoljubno navdušenje, brez katerih nam ni možno zvršiti nobene lepe in občekoristne stvari.
Gospod Janez Šubic, slovenski slikar in brat mlajšega Jurija, postal je definitiven profesor na bavarskem umetno-obrtnem muzeji v Kaiserslauternu v bavarski Palaciji. Tako poročajo nemški listi z dnč 19. novembra t. 1.
Slovenski naš slikar g. Jurij Snbic je dovršil te dni v novem deželnem muzeji kranjskem portrete onih slavnih rojakov, katerih podobe imajo po sklepu deželnega odbora lepšati strop vestibula. Ko vstopimo skozi glavna vrata, zapazimo ravno nad vhodom v stopnjišče sliko barona Valvasorja, čegar lice je pač vsakemu znano po bakrorezu v njegovi znameniti knjigi. Slikar je posnel glavne poteze po onem starem delu, a vsled drugačnega prostora (portröti so slikani v velikih ovalih) moral je podobi marsikaj dodati in jo znatno povekšati. Tako je nastala iz nadprsne slike skoraj polovica telesa. Umetnik je prvotnemu originalu dodal roki — desnica počiva v rudečem, svilenem pasu, levica pa sloni na držaji meča in drži pergamen, na katerem čitamo naslov Valvasorjevega glavnega dela: „Die Ehre des Herzogthums Krain". Slikar nam na ta način riše slavnega rojaka kot zgodovinopisca, ob jednem pa kot vojaškega poveljnika: „— des Hertzogthumbs Crain im untern Viertel des Fuefsvolkhs Haubtman". Umetnik je opustil čelado, ki jo kaže originalna podoba — pač zaradi črte v kompoziciji —, a ogrnil je viteza s tedaj običajnim plaščem.
Na desni sträni vestibula gleda na prišleca preblagi mecčn slovenski, baron Ž Zois, slikan po originalnem portrötu iz tukajšnje biblijoteke. A umetnik je sledil tudi pri ti sliki samo črtam lica, drugo pa je originalno njegovo shvatenje. V desnici Zoisovi opazujemo gosje per<5, v levici pa knjigo, v katero namerava učeni mož ravno nekaj zapisati, ali pa preudarja zapisane besede — to je vtis slike. Okrog vratu visi zaslužnemu rojaku cesarsko odlikovanje, visok red, katerega nima originalna podoba, a vidi se na znanem litografičnem portretu, ki upodablja Zoisa v historičnem vozičku, v katerem se je vozil hromi mož po svojih sobanah.
Ž. Zoisu nasproti je naš pevec - buditelj Valentin Vodnik. Z bistrim očesom in milobnim obrazom se ozira doli na sedanji rod, ki hvaležen obožava spomin njegov. Temnovišnjev plašč pokriva pesnikove rame; v roki drži knjigo — pač pesmi svoje — kazalec desne roke pa ima vtaknen med liste; morebiti v duhu premišljuje nesmrtne verze, katere je bil ravno zapisal svojim rojakom, morebiti mu šume po ušesih blagoglasni stihi:
„No hčere, ne sina Po moni ne bo ... "
Na četrti s trän i, ravno nad uhodom, je podoba slavnega kranjskega diplomata in etnografa Žige Herbersteina. Umetnik ga nam riše kakor starega moža, odetega z dragocenim, z zlatom okrašenim kožuhom, ki mu ga je podaril ruski car. Roko ima vzdigneno, kakor bi razlagal samosilniku ruskemu pomen in moč za-padne države, ki ga je poslala na njegov dvor. Blagi in interesantni obraz čestit-ljivega starčka je moral vzbujati povsodi spoštovanje, celo na tedanjem polubar-
barskem ruskem dvoru. Ko se je Herberstein šolal, zvali so ga sošolci — tega je zdaj kacih 400 let — „windischer Kodrotz". Mož je pokazal svetu, kaj zmore slovenski „kodrovec"; spomin njegovih del živi še danes, ko so pretekle štiri stotine let! —
Tako nam je umetnik slavne naše rojake upodobil z ozirom na njihov pomen. Ne dolgočasnih potrčtov, ampak z življenjem in pomenom navdihnene podobe nam je naslikal in s tem pokazal, da je moči tudi stare, oglate originale poživiti in in-teresantne napraviti. Žal, da prostor ni posebno ugoden. Takim rojakom, kakeršni so. opisani štirje, pristojalo bi pač drugačno mesto, kjer bi jih narod lože opazoval in cenil, kakor v stropni višini. Umetnik pa je rešil svojo težavno nalogo jako ugodno in storil, kar je mogoče v takem položaji. Portreti Valvasorja, Zoisa, Vodnika in Herbersteina bodo gotovo našli povsodi obširno zanimanje in zasluženo ocčno.
Blag rojak. Pod tem naslovom je v 10. št. našega lista na 624. strani gospod —n. priobčil kratko, a jako zanimivo črtico o blagem rojaku našem Martinu Lamb in Schwarzenbergu, ki je 1. 1744. v Gradci ustanovil novčni fidej-komis, iz katerega se je zdaj založilo več ustanov za dečke in deklice, porojene v Vipavi, Idriji in v Črnem Vrhu pri Idriji. Gospod pisatelj omenjeno črtice pravi, da ne vč, ni kdaj je pi. Lamb in Schwarzenberg porojen, niti kje je pokopan. G. Anton Poženel, računski uradnik pri c. kr. višjem sodišči v Gradci, po šil ja nam k ti črtici naslednji interesantni dodatek, za katerega mu bode gotovo hvaležen vsak prijatelj domače zgodovine: Od č. gospoda črnovrškega vikarja sem zvčdel, da seje pi. Lamb in Schwarzenberg prvotno pisal Lampe, kajti g. vikar je v starih krstnih knjigah našel to črtico: „DieXXI. 8bris 1670 natus Mar-tinus, filius legitimus Marci Lampe et ejus uxoris Annae baptizatus levantibus pa-trinis domino Andrea Kallin, decano et Marg. Nagode." Njegov brat Andrej je bil porojen 30. sept. 1658; bil je torej dvanajst let starejši. Umrl je pa Martin pl. Lamb in Schwarzenberg vsled mrtvaških bukev tukajšnje (graške) farne cerkve pri sveti Krvi dn6 30. januvarja 1744. Bil je cesarski svetovalec pri dvornem vojinskem računstvu. V protokolu te fare se nahaja, da je bil Martin pl. Lamb in Schwar-. zenberg, cesarski svetovalec, pokopan s tremi duhovniki v fari Strassgang v cerkvi očetov Dominikanov v Gradci. Ta cerkev je spadala ob tistem času menda k fari Strassgang, koja je jedno uro oddaljena od Gradca
V ti cerkvi sem po mnogem trudu našel ploščo na levi sträni oltarja sv. Križa. Plošča je udolbena v zid, na levi str;'mi je vrezana smrt s koso. Plošča nosi nasledni napis: „Hier liegt begraben der wohledle geborne Herr Martin von Lamb und Schwarzenberg, gewesener keyserlicher Hofkriegs-Buechhalterei-Rath. welcher den 30. January des 1744 Jahres selig in dem Herrn verschieden ist, seines Alters 74 Jahr, demc Gott und allen Christ-Gläubigen Seele eine fröhliche Auferstehung verleihen wolle."
Ne včm, katera pisava je pravilnejša, Martin pl. Lamb und Schwarzenberg ali M. pl. Lamb von Schwarzenberg. Moje mnenje je, da je Martin pl. Lamb s Črnega Vrha pravilneje, ker sem tudi v starih listinah, ki se nahajajo pri tukajšnjem deželnem sodišči, dostikrat naletel na pisavo Martin Lamb von Schwarzenberg. — Tako nam piše g. Poženel.
Tudi smo poročali v 10. št., da so se iz novcev pl. Lamba in Schwarzen-berga založile štiri ustanove za dečke po 150 gld. in štiri ustanove za deklice po 50 gld., porojene v Črnem Vrhu pri Idriji. Toda dnč 24. okt. t. 1. sta g. vikar in županstvo v Črnem Vrhu vložila prošnjo na c. kr. deželno vlado v Ljubljani,
da se ustanovno pismo prenaredi tako, da bode za dečke po šest in za deklice po šest ustanov založenih. In c. kr. deželna vlada je z razpisom dnč 14. novembra 1885, št. 10.994 to prošnjo ugodno rešila ter določila, da se iz novcev pl. Lamba in Schwarzenberga za dečke v Vipavi. Idriji in v Črnem Vrhu porojene založi šest ustanov po 100 gld., in za deklice tudi šest ustanov po 40 gld. Omenjamo, da se lepih teh dvanajst ustanov prvič razpisuje s c. k. deželne vlade razglasilom dnč 14. nov. 1885., št. 11.619, kije natisneno v uradni „Laib. Ztg". dnč 28. nov. 1.1. Tako je velikodušna darežljivošt blagega rojaka in ginljiva ljubezen njegova do rojstvenega kraja Črnemu Vrhu in njega prebivalcem naklonila prelep dar, o katerem želimo, da bi še poznim rodovom črnovrškim rodil plemenit sad. Mladina črnovrška se pa pokaži dostojno plemenitega daru in hvaležna hrani spomin blagega rojaka svojega — Martina pl. Lamba Črnovrškega!
Celiovin. Na 701. str. (v 11. sešitku) letošnjega „Ljubljanskega Zvona" pišete o baronu Andreji Če h o vinu. Ker je to ime slovensko in tudi rečeni junak bil slovenskega rodti sin, zatorej povčdimo, kakö so ga izrčkali Notranjci, njega domovine bližnji sosčdi. Senožččan pokojni gosp. Josip Dejak (uprav: Divjdk), tast slovenskega pesnika in skladatelja Miroslava Vilhaija, nikoli nč govoril drugače, nego li: Čehčvin (Čehovun), a potlej: Čehovina, Čehovinu itd.: 6 je treba široko izreči, kakor nekak oa, kakeršen je tudi v besedah noga, otröka, böba itd. Tak je tega domaČega priimka resnični in zatorej tudi pravi priglas. —st—.
Rekli smo v zadnji številki na 702. str., da je bil Čehovin vsem dozdanjim biografom — Italijan. Naravno, da smo s temi besedami mislili nemške živo-topisce Čehovinove, kajti vsi slovenski biografi njegovi slavč Čehovina kot odličnega slovenskega junaka; tako n. pr. Vcrdelski, Kajetan Huber in M. Hladnik v „Novicah" in — kar danes dostavljamo — tudi Mozirski (g. Anton Leban, nadučitelj v Komnu), ki je 1. 1877. precej obširno opisal Čehovina v „Soči". Zlasti g. Leban poudarja v spisu svojem Čehovinovo ljubezen do ožje domovine-svoje ter po priliki piše tako: „Čehovin je dohajal navadno vsako leto v nepozabljeno mu Branico na odpust Navadno je povabil vse svoje znance, prijatelje in sorodnike k sebi. Ž njimi se je razveseljeval pri kapljici domačega vinca. Svoj dom, svoje roditelje in brate je strastno ljnbil. Vsakikrat, ko je jemal slovo, igrale so mu solze v očesi. Najmanjših dogodkov ni pozabil poročati domov. Pisal je vselej v materinem slovens kem jeziku" — Čujemo, da mnogo Čehovinovih pisem hrani bivši mu prijatelj g. kanonik Abram v Gorici. (Beri tudi, kar M. Mihaeljev o Čehovinu piše v „Slovenci" z dnč 25. in 26. nov. t. 1.)
Hrvaška književnost. (Konec.) Dr. Fran Vrbanič v Zagrebu je izdal II. zvezek obširnega svojega znanstvenega dela „Mjenbeni zakon", ki so ga strokovnjaki zelö lepo ocenili in pohvalili; zato ga prav toplo priporočamo slovenskim pravnikom. — Tajnik zagrebške trgovinske zbornice M. Krešič je napisal obširno „iz-vješče o talijanskoj izložbi 1 1884. ter je v njem podal čitateljem prav dobrih črtic o Turinu in o italijanskem obrtu in o poljedelstvu sploh. — Od že omenjene „Enciklopedije" je prišel v Oseku na svetlo 3. snopič. —
— Akademija znanosti j je izdala drugo polovico LXXII. knjige „Rada", v katerem čitamo te članke: „Teorija parabole na temelju racionalnoga parametra" od ak. dr. Zahradnika; „o krivuljah n-toga stupnja s točkom (n-2) strukom" od Strnada; „o plohi trečega stupnja", za tim „o posebnoj plohi četvrtoga stupnja" od Vanečka; in „predteče Darwina" od ak. dr. Šuleka. LXXV. knj. rRada" ima nadaljevanje članka „predteče Darwina" od Šuleka in „o krivuljah u ravnini" od
Zahradnika. V LXXVI. knjigi „Rada" pa so tiskani ti članki: „Priloži za sin-taksu jezika hrvatskoga" od Broza; „Prinos k naglasu u novoslovenskom jeziku" od Valj a vc a; in „Izvieštaj dr. Račkoga o šestom arheoložkom sastanku v Odesi."
Poziv. Ko sem bil meseca sušca lanskega leta vzel Vaničkovo delo sanskrt-skega jezikoslovja v predelovanje in svršetek. (ime mu bode: Indische Nomen-clatur der Naturgeschichte), našel som v njegovi zapuščini mnogo listov glaso-vitih jezikoslovcev, Curtija, Schleicherja in drugih. Takoj sera spoznal, da se iz tega gradiva more sestaviti primeren životopis. Zasluženim jezikoslovcem se v ži-votopisih stavljajo zasluženi spomeniki: tako ga je Diezu, ustanovniku romanskega jezikoslovja spisal Spengel v „Erinnerungen an D^cz", tako Lehman Schleicherju. Tudi mi Slovani ne smemo zaostati, da bi avstrijskemu in slovanskemu učenjaku, „registratorju primerjajočega jezikoslovja", kakor se imenuje sam, ne postavili spomenika.
Vaničkov životopis je početkom tega leta v rokopisu prečital dr Lindner, vseučiliški profesor v Pragi, in mi je pisal, da je po njegovem mnenji „celö primeren in da se prijetno Čita". Kljubu ti ugodni sodbi v treh velikih mestih nisem mogel dobiti založnika; izdal sem ga tedaj na svoje stroške na Dunaji pod naslovom: A. Vaniček, biographische Skitze von Dr. K. Glaser. In Commission bei K. Konegen, Opernring III, Heinrichshof. Velja 80 kr..
Ranjki Vaniček je bil gimnazijski profesor in ravnatelj na Poljskem, Ogcr-skem in Češkem in je prišel konečno za rednega profesorja za staro-indijsko in indo-evropejsko primerjajoče jezikoslovje v Prago, kjer je pa čez pol leta umrl.
Da ne bi imel jaz kot spisovatelj poleg ti uda še materijalne škode, obračam se v prvi vrsti do svojih stanovskih tovarišev na Slovenskem, HrvaŠkem, Češkem in Poljskem, da si naj omislijo životopis in me tako podpirajo. Dve tretjini živo-topisa sta tako popularno pisani, da morata zanimati vsacega omikanega Človeka, posebno pa profesorje; saj jc Vaniček, izvzimši pol leta, nčiteljeval in ravnatcljeval mnogo let v raznih deželah. Pa tudi drugi omikani stanovi v Slovanih naj podpirajo početke sanskrtskih študij pri nas in to iz rodoljubnega namena.
Naj tedaj ta ali öni slovanski profesor na raznih gimnazijah v slovanskih deželah avstrijskih blagovoli prevzeti nalog, da pridobi knjigi nekoliko kupcev, da se vsaj tiskovni troški poravnajo
Trst 1. novembra 1885.	Dr. K. Glaser.
Izkaz
o stanji in premoženja društva „Narodni dom" v Ljubljani dne 30. septembra 1885,
1.	Naloženo pri kranjski hranilnici in različnih slovenskih posojilnicah (obresti niso priračunjene)......... 32.650 gld. 58 kr.
2.	v obligacijah kranjskega zemljiškega razbremenila
z dne 1. novembra 1851 ....... 5.250 „ — „
3.	v gotovini......._.	158 „ 54 „
vkup . 38.068 gld. 64 kr.
Poleg tega inventar.
Za upravni odbor društva „Narodni dom" v Ljubljani: Dr. Josip Stare,	Dr. Alf. Mosche,
blagajnik.	predsednik.
Za pregledoval ni odsek: Fr. Ks. Souvan,	Dr. Jarnej Zupanec,
odbornik.	predsednik.
Šah.
Ureduje Janko Kalan v Vdlikih Laščah.
ljubom partijo, ki se ne odlikuje po svoji izvrstnosti ali izredni pravilnosti, nego zaradi svoje zgodovinske zanimivosti. Igral jo je bil Napoleon I., znan kot strasten šaholjub z gospö Remusat-ovo v Malmaison-u 1804. leta.
(Nepravilno odpretje.) Beli: gospä Remusat. Črni: Napoleon 1.
1. d2 — d3 Sg8 — f6
2.	e2 —	e4
3.	f2 —	f4
4.	f4 X	e5
5.	Sbl — c3
6.	d3 —	d4
7.	g2 - g3
Sb8 — c6 e7 — e6 Sc6 X e5 Sf6 — g4 Dd8 — h4 f Dh4 — f6
8. Sgl — h3 **) Seß — f3 f
0. Kel
10.	Ke2 — d3
11.	Ke3 x e4
12.	Ke4 X c5
13.	Kc5 — d5 Beli je mat.
Sf3 X d4f Sg4 X e5 f Lf8 — c5 f Df6 — b6 f Db6 — d6 f
Rešitev XIII., XIV. in XV. naloge v 10. in 11. zvezku „Ljubljanskega Zvona".
XIII.
Sestavil Jan. Smutny. Bell.	Črni.
1.	Sf3 — e& Kf4 x e5 (a, b, c.)
2.	Dhl — cl! i. t. d.
a.
1	.----Kf4 — f&
2.	Sf6 — g4 i. t. d.
b.
1	.----Kf4 e3
2.	Dhl — d2 i. t. d.
c.
1	.----Kf4 — g3
2.	Sf6 — g4 i. t. d.
XIV.	r
Sestavil Jožef Örnovsky
1.	Dh2 — c2 Sf4 X o2 (a)
2.	f3 — f4 f	mat.
a.
1.	—--— Kakorkoli drugače.
2.	D ali S dade mat
XV.*) Sestavil $ * #
1.	Dh2 — g3 Tg7 X g3 (a)
2.	Sb4 — c6 f	mat
a.
1	.----Lf4 X g 3
2.	Sf6 — d7 f	mat.
Druge varijante je lehko najti. — Zapeljivo je 1. Dh2 — gl, a mat v 2. potezi zapreči črni z 1. a4 X b3! — Naloga je prvenec problemista — začetnika, čegar imena zdaj še ne smemo priobčiti, a polagoma bode „Ljubi. Zvon" prinesel še kako njegovili nalog — V tem izdelku so hvale vredne čiste in prijetne konečne pozicije.
2. partija.
Danes podajamo slovenskim šaho-
*) V 11. zvezku stoji po pomoti število XIV., kar naj č. Šaholjubi naši blagovoli popraviti.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr., četrt leta po 1 gld. 15 kr* Za vse neavstrijske dežele po 5. gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Nove ulice 5.
Tiska »Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
**) Prava poteza bi bila: 8. Ddl — e2.
Uaznanilo.
„Ljubljanski Zvon" bode prinašal tudi v bodočem letniku šah ter nadaljeval na zavitku navodilo za začetnike, katero je moralo (kakor tudi naloga) danes izostati, ker nam nedostaje prostora. V bodočem letniku bodemo priobčili več izvirnih in drugih nalog, ter kolikor bo dopuščal prostor, včasih tudi kako partijo. — Zanimivih partij se je nadejati v dolgo pričakovanem boji med prvima šahovcema na svetu: Stei-nitz-em in Zukertortom, ki ga bo-deta t£ mojstra po večletnem pogajanji menda vender pod konec tega leta začela biti v Ameriki. V jednem prihodnjih zvezkov izpregovorimo več o tej stvari in priobčimo tudi kako igro iz znamenitega boja.
Urednik šahovega oddelka.
Vabilo na narocbo.
Ko smo pred petimi leti s pokojnim Jurčičem osnovali „Ljubljanski Zvon", hoteli smo ž njim omikanemu občinstvu slovenskemu, srednjemu stanu našemu, podati v roke lepo knjigo, da bi si ž njo um vedril in srce blažil ter se vnemal za sveto domovinsko stvar. Kajti bili smo preverjeni, in zlasti nepozabljivi Jurčič je vedno in vedno poudarjal, da slovenski književniki vse premalo skrbimo za tako berilo, I'' bi ugajalo krasnemu spolu, odrastli mladini, rodbinam našim in sploh vsem tistim omikanim Slovencem, ki iščejo v knjigi poleg pouka zlasti prijetne zabave in plemenitega veselja.
Za nežno mladino našo skrbi lepi „Vrtec" ; preprostemu narodu podaja krepke hrane družba sv. Mohorja; stroko\njaku in učenjaku slovenskemu prijajo — poleg drugih — knjige Matice naše; a dolžnost in prava naloga leposlovnih listov naših bodi, srednjemu stanu našemu, našemu učitelju, uradniku in trgovcu, našemu tržanu in meščanu in njih rodbinam oskrbeti toliko prijetnega domačega berila, da ne bodo morali sezat« po tujem. Vzbudite mu z domačimi pesmimi in baladami, z domačimi pove8timi in ukovitimi spisi veselje do knjige slovenske, in pridobili ste njega in rodbino njegovo za domovinsko stvar!
Po teh načelih smo skušali doslej uredovati „Ljubljanski Zvon". Smo li dosegli svoj namen, o tem ne gre sodba nam. Vsaj resno smo se trudili o tem! Po teh načelih bodemo uredovali list naš tudi odslej.
Tudi odslej bodemo skrbeli najprej za leposlovno, zabavno in ukovito berilo: za pesmi, balade in romane; za povesti, novele in za znanstveno-poučne razprave raznovrstne vsebine.
Na prvem mestu bodemo bralcem svojim prinašali povest „Prvi sneg",
katero nam je spisal znani književnik slovenski, g. profesor Jos. Stare v Zagrebu. G. pisatelj v ti povesti, zajeti iz resničnega življenja, spremlja slovenskega mladeniča na včliko šolo ter nam živo opisuje vse dogodke njegove v včlikem svetovnem mestu, katero s svojimi velikimi napravami in s svojim živahnim socijalnim življenjem silno vpliva na duševni razvoj našega mladega Slovenca ter naposled določi usodo njegovo.
G. Janko Kersnik, ki nam je doslej tako vestno in zanimivo slikal slovensko gospodo po trgih naših, spisal nam je za prihodnji tečaj ,k r i m i n a 1 n o novelo
«Testament".
Zlasti pa opozorujemo bralce svoje, da mislimo odslej iz literarne* ostäline Jurčičeve, posebno iz njegovega romana
„Slovenski svetec in učitelj6'
priobčiti najlepše celotne prizore, v katerih nam nedosežni pripovedovalec-slovenski v divno krepkem jeziku in s svetim domovinskim ognjem opisuje najimenitnejše dogodke po slovenskih pokrajinah v drugi polovici IX. stoletja za delovanja Metodovega in kraljevanja Samovega.
Preverjeni, da raziskavanje domače zgodovine in opisovanje ime-^ nitnih in zaslužnih mož slovenskih posebno povzdiga narodni pono» ter v dovzetnih srcih vzbuja ljubezen do domovine, utrjuje značaj ii> voljo do krepkega delovanja, nadaljevali bodemo tudi letos razpredel
.Slavni Slovenci" ter v njem opisali več slovenskih umetnikov in književnikov ali drugače za domovino našo zaslužnih mož.
A temu razpredelu bodemo dodali novo rubriko pod naslovom: „Iz domače zgodovine", v kateri bode g. prof. Ivan Vrhovec priobčeval raznovrstne, nove zgo-' dovinsko- znamenite črtice, ki jih je nabral po raznih arhivih ljubljanskih.
Vrhu tega bode „Slovenski glasnik" vestno naznanjal vse novr knjige slovenske ter točno poročal o delovanji književnih in kulturnik zavodov naših.
Konečno omenjamo, da imamo že listu pripravljene ali za gotovo obljubljene raznovrstne spise, ki so jih spisali priznani književniki slovenski, tako n. pr. gg.: Goräzd, dr. Fr. J. Celestin, Jos. Cimperman, Andrej Fekonja, Anton Funtek, dr. Fr. Kos, Jos. Kržišnik, Alfonz Pirec, Simon Rutar, Svojmir, dr. K. Štrekelj^ Janez Trdina, dr. Jos. Vošnjak, Fr. Wiesthaler in še mnog* drugi pisatelji naši.
Oziraje se na tukaj razviti program „Ljubljanskega Zvona", nä-dejemo se, da nam zvesti ostanejo dozdanji in da nam prispö na pomoč tudi novi naročniki, ter želimo, da bi se, kakor doslej vsako leto, tudi* v bodočim tečaji v našem listu oglasili novi pisatelji, da nam bode toliko lože zvrševati nalogo našo. In ta je: vsestranski razvoj» lepe in znanstveno-ukovite književnosti slovenske.
V Ljubljani dne 1. decembra 1885. 1.
Uredništvo.