153 * Filozofski inštitut ZRC SAZU Filozofski vestnik | Letnik XXXVIII | Številka 1 | 2017 | 153–169 Rado Riha* Badiou, Marx in analiza vrednostne forme blaga V članku bomo poskušali preveriti, ali je mogoča povezati Marxa in Badiouja na področju, kjer je, ne samo na prvi pogled, njun vsebinsko-tematični stik mini- malen, tako rekoč ničen: na področju Marxove kritike politične ekonomije. Naše preverjanje vodi hipoteza, da obstaja homologija med Badioujevo onto-logiko, ki je organizacijsko in vsebinsko jedro Logike svetov, in, če že ne Marxovo kritiko politične ekonomije v celoti, pa vsaj njegovo analizo vrednostne forme v prvem poglavju prvega zvezka Kapitala. Strukturna sorodnost obeh miselnih zastavi- tev je, če našo hipotezo razvijemo, v njuni materialistični orientaciji oziroma v načinu, kako je ta orientacija zastavljena. Ustavimo se najprej pri Badioujevi onto-logiki. Z njeno kompleksno problema- tiko se tu ne bomo ukvarjali, za namen članka zadošča, da uvodoma samo na kratko predstavimo, kako jo tu razumemo. Onto-logika je na svoji elementarni ravni Badioujev odgovor na vprašanje, na kakšen način sta med seboj poveza- ni dve temeljni problematiki njegove filozofije: na eni strani ontološki problem biti-kot-biti, problem čistega, nekonsistentnega mnoštva, mnoštva mnoštva, na drugi strani logični problem pojavitve biti, ki je v tem, da je bit vedno dana v obliki neke situacije oziroma sveta. A če se bit-kot-bit sicer vedno udejanja kot biti-tu-v-nekem-svetu, je Badioujeva bit za razliko od Heglove indiferentna do svoje pojavitive, do svojega biti-tu, tako kot je njena pojavitev vedno kontin- gentna glede na bit samo. Udejanjenje biti ni zahteva, vpisana v bit-kot-bit, z Badioujevimi besedami, telos biti ni njena pojavitev.1 Badioujeva onto-logika se zato ne ukvarja z vprašanjem, kako lahko bit-kot-bit pripelje samo sebe do poja- vitve – biti-tu je pač način biti-kot-biti. Njena naloga je vse prej opredeliti, na ka- kšen način je lahko v pojavitvi biti, v njeni vselejšnji svetni lociranosti, navzoč tudi moment biti same. Na kakšen način je torej bit-kot-bit, ki se kot taka v svoji pojavitvi ne pojavlja, v njej vseeno navzoča. Artikulacija te navzoče odsotnosti biti-kot-biti v njenem biti-tu sodi k logični teoriji materializma objekta. Naloga 1 Cf. A. Badiou, Logiques des mondes [Ldm], Seuil, Pariz 2003, str. 45. FV_01_2017.indd 153 26. 10. 17 11:08 154 rado riha dialektike je potem, da opredeli, na kakšen način je mogoče priskrbeti momentu ne-svetnega, ne-situacijskega njegovo telo in ga kot takega uveljaviti v svetu.2 Vrnimo se k temu, kar smo imenovali materialistična orientiranost Badioujeve in Marxove misli. Tako pri materializmu onto-logike Logike svetov, kakor pri materializmu Marxove kritike politične ekonomije gre za materializem sveta, ki nima, če uporabimo Badioujevo formulacijo, ne nekega spodaj (substancialne- ga temelja, ki bi ga nosil), ne nekega zgoraj (zunajsvetnega, transcendentnega načela, ki bi ga urejal).3 Tri značilnosti določajo tako Badioujev kakor Marxov materializem sveta brez spodaj in zgoraj. Prvič, pri obeh avtorjih je materializem, za katerega gre, logični materializem ozi- roma materializem realnega. To je materializem, ki ga proizvedejo logične opera- cije kot zunanjo posledico svojega notranjega logičnega, pojmovnega razvijanja. Proizvedejo ga kot posledico, ki je za logične operacije nujna in v kateri se potr- jujejo kot konsistentne in koherentne logične operacije, vendar jih ta posledica hkrati presega. Je nekaj, kar je za njih kontingentno in nanje ireduktibilno.4 Drugič, pri obeh miselnih zastavitvah je nosilni moment materialistične orien- tacije teorija objekta. Pri Badiouju je objektu taka vloga pripisana eksplicitno. Teorija objekta oziroma logika pojavitve, transcendentalna logika biti-tu, je po- leg teorije teles resnic nosilni element njegove materialistične dialektike. Prav vprašanje objektivnosti je po Badiouju temeljno za razmejitev materialistične 2 Minimalna, a absolutno nujna zahteva, ki mora biti izpolnjena, da bi lahko mislili skupaj obe ravni, raven indiferentnosti biti do njene pojavitve, in raven kontingentnosti pojavitve glede na bit, je v tem, da je na ravni pojavitive zarisana tako sled indiferntnosti biti do njene pojavitve kakor tudi sled kontingentosti pojavitve glede na bit. V tej dvojni sledi je navzoča bit-kot-bit, bit, ki je nekaj manj kot bit-kot-bit, zgolj njena sled. Badioujev odgovor na vprašanje, na kakšen način je na ravni transcendentalne organizacije biti navzoča tudi na tej ravni odsotna bit-kot-bit, je koncept kraja, site, cf. Ldm, str. 380. 3 Ldm, str. 234. Dodajmo, da je tak svet brez spodaj in zgoraj prav tisti svet razveze sleherne vezi in razkroja sleherne substancialnosti, ki ga na ravni politike rekonstruirata Marx in En- gels v Komunističnem manifestu kot svet kapitalizma (cf. Karl Marx, Friedrich Engels, Komu- nistični manifest, v Marx-Engels, Izbrana dela, zv. II, Cankarjeva založba, Ljubljana 1971). 4 Za materializem Marxove analize vrednostne forme lahko, v nasprotju z materializmom marksizma, uporabimo tudi trditev, ki jo Pierre Bruno formulira v navezavi na Lacana: da je namreč pogoj avtentičnega materializma prednost realnega pred resničnim. Cf. Pierre Bruno, Lacan, passeur de Marx. L’invention du symptôme, Point Hors Ligne, Editions érès, Toulouse 2010, str. 28. FV_01_2017.indd 154 26. 10. 17 11:08 155 badiou, marx in analiza vrednostne forme blaga dialektike od demokratičnega materializma. Logike svetov prinašajo, kot zatr- juje Badiou, novo definicijo objekta, ki jo je treba razumeti kot logično teorijo, v celoti tujo slehernemu nauku reprezentacije ali referenta in ki je prav kot taka stvar materializma.5 Marx svoje analize sistema meščanske ekonomije, ki je hkrati »prikaz sistema [...] in skozi prikaz njegova kritika«,6 v nasprotju od Badiouja sicer ne predstavlja kot teorije objekta. A ne glede na to je za Marxovo analizo objektov sistema meščan- ske ekonomije značilno to, kar je značilno za Badioujevo logično teorijo objekta, da so namreč objekti zanjo, pa naj gre za objekt »kapitalistični produkcijski na- čin« ali pa za objekt »blago« in »denar«, ne-empirične pojmovne tvorbe, produkti logične, pojmovne konstrukcije.7 Z epistemološkega gledišča bi lahko kritiko po- litične ekonomije tako opredelili kot Marxov »kopernikanski obrat« na področju politično-ekonomskega mišljenja, saj je njen dosežek v tem, da empirično mate- rijo ekonomskega mišljenja sploh šele spravi na pojem, se pravi, jo preoblikuje v znanstveni objekt v pravem pomenu besede. Tako, denimo, H. Brentel ugotavlja, da je prav Marx odkril specifično ekonomsko-družbeno predmetnost oziroma specifični objekt kapitalistične družbe.8 Zaradi odkritja specifičnega objekta eko- nomije lahko zato za Marxovo kritiko politčne ekonomije nedvomno rečemo, da je v strogo epistemološkem pomenu zastavljena kot teorija objekta. Tretjič, prišli smo do tretje značilnosti Badioujevega in Marxovega logične- ga materializma. Ne za Badiouja ne za Marxa logično-pojmovna konstrukcija objekta ni ne končni produkt njune teoretizacije ne njen smoter. Skratka, ni že vse – uspešna je takrat, kadar kot njena zunanja posledica iz nje izpade moment materialnega, realnega. Teorija objekta je zgolj prehodni element, ki pelje k mo- žnosti dojetja realne spremembe. Realna sprememba pa je sprememba, ki teme- lji na specifični artikulaciji materialističnega, realnega momenta teorije objekta. 5 Ldm, str. 46 sl. 6 Marx Lasallu, 22. 2. 1858, Marx-Engels Werke [MEW] zv. 29, str. 550. 7 Cf. tudi M. Heinrich, Die Wissenschaft vom Wert. Die Marxsche Kritik der politischen Öko- nomie zwischen wissenschaftlicher Revolution und klassischer Tradition [WvW], Verlag We- stfälisches Dampfboot, Münster 2011, 5. izd., str. 175: »ne posamezne kategorije ne katego- rialni prehodi nimajo neposrednega empričnega referenta«. 8 H. Brentel, Soziale Form und ökonomisches Objekt. Studien zum Gegenstands- und Metho- denverständnis der Kritik der politischen Ökonomie, Springer Fachmedien, Wiesbaden, 1989, str. 12 sl. FV_01_2017.indd 155 26. 10. 17 11:08 156 rado riha A bolj kot samo vprašanje materializma je za možnost povezave Badioujeve onto-logike in Marxove kritike politične ekonomije zanimiva tista formalna in materialna konceptualna operacija, na kateri temelji celotna struktura Logike svetov. To pa je, z Badioujevimi besedami, suplementacija realnosti Dvojega s Trojim, na kratko, prehod od suverenosti Dvojega k Trojemu kot notranji izjemi Dvojega.9 Pri Badiouju je prehod zastavljen kot integralni del materialistične di- alektike, v okviru naše hipoteze o homologiji med onto-logiko in Marxovo anali- zo vrednostne forme pa ga razumemo na naslednji način: če naša hipoteza drži, mora biti tudi mogoče pokazati, da je operativen in kako je operativen prehod od Dvojega k Trojemu tudi na področju Marxove kritike politične ekonomije. Prehod je namreč pogoj možnosti za zadovoljiv odgovor na ključno vprašanje Marxove analize vrednostne forme »kaj je vsebina te forme?«. Skratka, prehod od Dvojega k Trojemu je po našem mnenju nujno treba afirmirati na področju Marxove kritike politične ekonomije. Prehod je potreben, da bi lahko analizirali in razvili njeno vsebinsko raven, se pravi, njen specifični, logični materializem. I Naše stališče, da je prehod od Dvojega k Trojemu logično-formalna zahteva, na katero mora danes odgovoriti vsak resen poskus reafirmacije Marxove kritike politične ekonomije, bomo najprej upravičili po posredni poti. Za izhodišče bomo vzeli zaključek članka Quentina Meillassouxa »Zgodovina in dogodek pri A. Badiouju« iz l. 2008.10 V njem se Meillassoux, potem ko je obravnaval Bit in dogodek in Logike svetov, naveže še na Svetega Pavla in Badioujev prikaz sv. Pavla kot »utemeljitelja univerzalizma«, ki je dojel, da je resnica zadeva borbe- nosti, ne pa učenosti. Temu Meillassoux potem dodaja: »V tem smislu predsta- vlja [Badiou] nedvomno eno od mogočih prihodnjih usod marksizma, ki je od svojega izvora naprej razdeljen na kritično misel in revolucionarno eshatologijo. Velik del bivših marksistov se je odpovedal eshatologiji, češ da gre za religiozni preostanek, ki je eden glavnih virov prometejskih katastrof realnega socializma. Badioujeva enkratnost pa je, kot se zdi, v tem, da iz marksizma izloča njegov eshatološki del in ga hkrati ločuje od njegove, po Badioujevem mnenju iluzorne, 9 Če navedemo še znano Badioujevo formulacijo: »Obstajajo samo telesa in jeziki, razen da obstajajo še resnice … Te resnice so netelesna telesa, jeziki brez smisla, generične neskonč- nosti, brezpogojni suplementi,« Ldm, str. 12. 10 Quentin Meillassoux, »Histoire et événement chez Badiou«. http://michelpeyret.canal- blog.com/archives/2016/02/21/33402815.html FV_01_2017.indd 156 26. 10. 17 11:08 157 badiou, marx in analiza vrednostne forme blaga zahteve po ekonomski znanstvenosti, ter ga, polnega zanosa, predaja razprše- nim subjektom najrazličnejših bojev, tako političnih kot ljubezenskih. Namesto da bi se kritika ukvarjala z razpustitvijo religiozne iluzije eshatologije, razvija eshatologija dogodka, ki je postala ireligiozna, svojo kritično moč v temačni se- danjosti naših vsakdanjih odpovedovanj«.11 Kar velja po Meillassouxu za Badioujev lik sv. Pavla, velja seveda še toliko bolj za Badioujevo »filozofijo pod pogoji« v celoti: le težko bi se namreč ne stranjali s tem, da je resnica v njej predstavljena in dojeta kot stvar »borbenosti«, ne pa »učene vednosti«. Ne glede na to pa se nam zdi Meillassouxjevo neposredno zoperstavljanje »ekonomske znanstvenosti« in praktično-kritične »eshatologije dogodka« problematično. Problem, ki ga vidimo v taki neposredni zoperstavi- tvi, je dvojen. Prvič, Meillassoux govori sicer o marksizmu, a plat »ekonomske znanstvenosti« drži v njem slej ko prej Marxova kritika politične ekonomije. Z zarisano opozi- cijo pozitivne vednosti na eni strani in borbene resnice na drugi Meillassoux dejansko prevzema in vzdržuje tradicionalno podobo Marxa kot kritičnega teo- retika specifičnega področja vednosti, ekonomije. Tradicionalna podoba Marxa kot avtorja kritike politične ekonomije,12 ki je zaznamovala delavska gibanja 20. stoletja in bila tudi sestavni del marksizma v njegovih različnih inačicah, je v sebi podvojena. Podvojena je, na eni strani, na podobo Marxa kot avtorja ogromnega korpusa pozitivne, ekonomske vednosti o kapitalističnem produk- cijskem načinu in, na drugi strani, na plat Marxa kot kritika,13 pri čemer je Marx- kritik spet podvojen na teoretsko kritiko politične ekonomije, na Marxa, ki je izvedel znanstveno revolucijo na področju ekonomije kot znanstvene vede, in na Marxa kot političnega misleca in akterja, ki mu gre v njegovi teoretski kritiki za praktično, revolucionarno spremembo danega družbenega reda, kapitalizma. Podvojena podoba Marxa je ena od manifestacij usode marksizma, ki se je, če tvegamo poenostavitev, v 20. stololetju razvijal v podobi dveh nasprotujočih si 11 Ibid. 12 Marx jo imenuje v pismu Ferdinandu Lassallu z dne 22.2.1858 »moje ekonomsko delo«. Njegova izjava se v celoti glasi: »moje ekonomsko delo = kritika ekonomskih kategorij oziroma, če ti je ljubše, sistem meščanske ekonomije, prikazan kritično. Je hkrati prikaz sistema [ekonomskih kategorij] in skozi prikaz njegova kritika«. Op. cit., str. 550. 13 Cf. k temu M. Heinrich, WvW. FV_01_2017.indd 157 26. 10. 17 11:08 158 rado riha zastavitev. Vse do svojega zatona kot žive misli se marksizem namreč ni znal rešiti antinomije ekonomskega in razrednega redukcionizma, nihanja med sta- liščem, da odloča o družbenem dogajanju v zadnji instanci ekonomska baza, in stališčem, da je dejavnik, ki odloča v zadnji instanci, praksa političnih in ideo- loških bojev. Lahko bi tudi rekli, da ni znal prignati do njenega pojma Marxove na videz enostavne izjave, da je kritika politične ekonomije prikaz sistema eko- nomskih kategorij in skozi prikaz njegova kritika. Meillassouxjevo vezanje prihodnje usode marksizma na nasprotje znanstvene vednosti in borbenega delovanja v zaključku njegovega članka nam naravnost vsiljuje naslednjo misel: zdi se, da je, potem ko je zlom realnih socializmov oznanil tudi zaton tradicionalne podobe tako Marxa kakor tudi marksizma, ne- kaj od te uhojene podobe vendarle ostalo živo. In sicer prav forma podvojenosti tako Marxove kritičnoekonomske zastavitve, podvojene na njen pozitivno-znan- stveni in njen kritično-politični del, kakor tudi marksizma in njegovih dveh antinomičnih zastavitev, prednosti instance ekonomije, področja »znanstvene vednosti«, vs. prednosti instance politično-ideoloških bojev, področja »borbene resnice«. Ohranila se je prav tista forma, in v tem je za nas temeljna proble- matičnost Meillassouxjeve argumentacije, ki je bila eden od generatorjev krize marksizma, v kateri se je marksizem nahajal že veliko pred zrušenjem realno obstoječega socializma. Kar pomeni tudi: o dvojnosti »pozitivne vednosti« in »borbene eshatologije dogodka« je danes mogoče govoriti le pod pogojem, da smo vzeli krizo marksizma resno. Vzeti krizo resno, pa je to, kar imenuje Badiou na nekem drugem mestu subjektiven, natančneje, subjektiviran odnos do krize. Odnos implicira, da smo kot subjekti krize vzeli krizo nase, šli skozi njo in stopili iz nje.14 Prekoračitev krize je po našem mnenju vezana na naslednjo zahtevo: po zlomu tradicionalne podobe Marxa in marksizma se je nujno treba znebiti tudi tega, kar je od nje še preostalo. To pa so, kot nam z vso očitnostjo kaže Meillassouxjeva argumentacija, formalne razlagalne sheme v okviru Dvojega: v njenem primeru je to opozicija »ekonomske vednosti« in »borbene resnice«, če poenostavimo, opozicija teorije in prakse. Marx sam sicer ni marksist, ven- dar je njegova misel danes neločljiva od marksizma: znebiti se zadnjih preo- stankov tradicionalnih miselnih shem marksizma je zato nujen pogoj tudi za reafirmacijo Marxove kritike politične ekonomije, vsaj tisto reafirmacijo, ki je 14 Za subjektiviran odnos do krize napotujemo na Badioujevo opredelitev treh možnih drž do krize v Ali je mogoče misliti politiko, prev. R. Riha, Založba ZRC, Ljubljana 2004. FV_01_2017.indd 158 26. 10. 17 11:08 159 badiou, marx in analiza vrednostne forme blaga pripravljena vzeti krizo marksizma resno. Ni torej nedolžnega marksističnega branja Kapitala. Drugi problem, ki ga vidimo v dvojici, s katero operira Meillassouxjev članek, je povezan s prvim. Formuliramo ga lahko takole: če je opozicija znanstvene vednosti in borbenosti resnice pertinentna za dojetje Badioujeve filozofije, po- tem bi bilo treba iz Logike svetov in zarisa onto-logike v njej izločiti kot odvečno, torej nepotrebno, skoraj celotno »Veliko logiko« in njeno teorijo objekta oziroma logike pojavitve. Logična teorija objekta, ki jo Badiou razvija, je, če se še enkrat spomnimo, tuja slehernemu nauku reprezentacije ali referenta in je znamenje materializma onto-logike. Kot taka je eden od dveh ključnih elementov materia- listične dialektike – drugi je teorija resničnostnih teles – če jo izločimo iz Logike svetov, izgubimo tudi materialistično orientacijo Badioujeve filozofije. Če izgu- bimo njeno materialistično orientacijo, pa izgubimo hkrati z onto-logično zasta- vitvijo tudi ireligioznost eshatologije dogodka. Velja pa tudi nasprotno: če teorije objekta, kot sami postavljamo, ni mogoče iz- ločiti iz onto-logike kot organizacijskega jedra Logike svetov, potem lahko po našem mnenju odpravimo in hkrati ohranimo nasprotje med ekonomsko znan- stvenostjo in borbeno resnico na podlagi hipoteze, da obstaja homologija med onto-logiko Logike svetov in Marxovo kritiko politične ekonomije v Kapitalu, pri čemer je, kot smo postavili, nosilni element te homologije materialistična orien- tiranost obeh del. V tem primeru bi bilo tisto, kar vsebinsko in formalno organi- zira problemsko zastavitev tako enega kakor drugega teoretskega dela, če za naš namen uporabimo Badioujevo dikcijo, prav specifični kontrast med ekonomsko znanstvenostjo in borbeno resnico15, kontrast, ki se manifestira v logičnem ma- terializmu Marxove misli. II Našo hipotezo o homologiji med Badioujevo in Marxovo miselno zastavitvijo bomo zdaj poskušali upravičiti bolj neposredno. Njeno veljavnost bomo preve- rili na področju Marxove kritike politične ekonomije. Obširno področje Marxove 15 »Pot materialistične dialektike organizira kontrast med kompleksnostjo materializma (lo- gika pojavitve ali teorija objekta) in intenzivnostjo dialektike (živa utelesitev v postopke resnice).« Ldm, str. 46. FV_01_2017.indd 159 26. 10. 17 11:08 160 rado riha kritike politične ekonomije bomo pri tem zožili na en sam, vendar ključen se- gment: na začetno analizo vrednostno določenega produkta dela, blaga, natanč- neje, na analizo njegove vrednostne forme. Marxova analiza vrednostne forme blaga je prikaz načinov, kako se pojavlja vrednost blaga, od njegove enostavne, preko razvite ali totalne in obče vrednostne forme vse do zadnje, denarne forme, v bistvu pa je kompleksen odgovor na enostavno vprašanje »zakaj ta vsebina to formo?« oziroma, kot se glasijo Marxovi stavki: »Politična ekonomija je, čeprav nepopolno, analizirala vrednost in vrednostno velikost ter odkrila vsebino, skri- to v teh formah. Nikoli pa ni niti zastavila vprašanja, zakaj privzema ta vsebina to formo, zakaj se torej delo prikazuje v vrednosti in mera dela z njegovim časov- nim trajanjem v vrednostni velikosti produkta dela.«16 Vprašanje se ne ukvarja z delom, ki je vsebina vrednosti, ukvarja se z vrednostjo samo. Sprašuje, zakaj ima vrednost kot taka, vrednost, vzeta sama na sebi neko od sebe ločeno, osamo- svojeno pojavno obliko. Kaj torej dobimo, če apliciramo na to Marxovo vprašanje, kot smo to zahtevali zgoraj, badioujevski prehod od Dvojega k Trojemu? Če anticipiramo odgovor, ki ga bomo širše razvili v nadaljevanju: dobimo možnost, da v odgovoru na to vprašanje podrobneje določimo denarno formo v njeni funkciji izjeme Tretjega glede na izključnost Dvojice vsebine in forme. Pojmovni prikaz pojavitve vre- dnosti v okviru analize vrednostne forme je prikaz nečesa, kar nima svojega predmetnega referenta, kar pa vseeno obstaja. Prikaz pojavitve vrednosti je hkrati tudi že konstrukcije svojega referenta, in sicer konstrukcija, ki ji ustreza neka realna predmetnost. Konstrukcija tega referenta stoji in pade z možnostjo pojmovnega razvitja tiste druge, vrednostne predmetnosti, ki jo ima blago poleg svoje naturalne, čutne predmetnosti. Kar pomeni: stoji in pade z uspešnim raz- vitjem predmetnosti denarnega blaga. Marxovo vprašanje »zakaj ta vsebina to formo?« operira s pojmovno dvojico vsebina/oblika in je dejansko heglovski dialektiki zvesta zahteva po posredo- vanosti vsebine in oblike. Rezultat njune posredovanosti v okviru analize vre- dnostne forme je na formalni ravni to, kar nemški razlagalci Marxa imenujejo Formgehalt, se pravi, formna vsebina. Vse, v prvi vrsti pa status materialistične dialektike, je seveda odvisno od tega, kako to posredovanost in formno vsebi- 16 K. Marx, Kapital. Kritika politične ekonomije, zvezek 1, knjiga 1, [K1], Cankarjeva založba, Ljubljana 2012, str. 63/64 FV_01_2017.indd 160 26. 10. 17 11:08 161 badiou, marx in analiza vrednostne forme blaga no kot njen rezultat razumemo. Jasno je, da formna vsebina ni zgolj seštevek vsebine in forme. Prav tako pa je tudi ne smemo reducirati na tisti trivialni tip dialektične posredovanosti vsebine in forme, v veliki meri ljub tudi tradiciji he- glovskega marksizma, ki se zadovolji z razumevanjem formne vsebine kot vselej že s formo določene vsebine oziroma vsebinsko razvite forme, z nečim torej, kar v bistvu ni kaj več kot njuna kombinacija ali zmes. Po našem mnenju nas denarna forma kot rezultat Marxovega razvijanja vredno- stne forme naravnost sili k sklepu, da je Marxovo posredovanje vsebine in forme zvesto tistemu tipu dialektike, o katerem govori Badiou, ko zapiše, da v skladu s Heglom »dialektika« pomeni, da je »bistvo sleherne razlike v tretjem terminu, ki zaznamuje razmik obeh drugih«.17 V tem smislu je formna vsebina kot rezultat posredovanosti vsebine in forme nekaj, kar je ireduktibilno tako na formo ka- kor na vsebino, presežek nad njuno posredovanostjo. Namesto dvojega, vsebine in oblike, imamo strukturo trojega: obstajata samo vsebina in oblika, razen da obstaja še formna vsebina, ki ni ne vsebina ne forma, pač pa obstaja natanko v preseku: kot presek obeh. Lahko bi rekli tudi, da je materializacija dvojne nega- tivnosti, materializacija praznine, ki jo prinaša dvojni ne.18 A kaj v Marxovi analizi vrednostne forme ustreza formni vsebini, torej vsebini, ki se kot izjema Tretjega dodaja Dvojemu vsebine in forme? Vsebini, ki je iredukti- bilna na posredovanost vsebine in forme, čeprav je njen rezultat? Izhodišče na- šega odgovora bo Marxova opredelitev vrednostno določenega produkta dela, blaga, na začetku Kapitala I. Blago je delovni produkt, ki ga določata dva fak- torja, oziroma je nekaj »dvocepega«, »ein Zwieschlächtiges«, če prevedemo ne- koliko bolj dobesedno Marxovo sopomenko za dva faktorja. Dva cepa, na katera je razcepljeno blago, sta uporabna vrednost in, vsaj na prvi pogled, menjalna vrednost. Vsaj na prvi pogled zato, ker je menjalna vrednost zgolj pojavna forma tega, kar imajo različna blaga skupno, to pa je njihova vrednost. Prava razceplje- nost blaga je njegova razcepljenost na uporabno vrednost in vrednost, na upo- rabno in na vrednostno reč. Na empirični, pojavni ravni pa se to, z Marxovimi 17 Ldm, str. 12. 18 Formna vsebina je vsebina, ki je ireduktibilna na svojo vselejšnjo določenost s formo, in je forma, ki je organizirana okoli vsebinskega presežka, ki ga proizvede kot čista forma. Je vsebina same forme, tista njena vsebina, zaradi katere ima forma, in ravno v tem je epistemološko novum Marxove analize (vrednostne) forme, svojstven primat nad vsebino oziroma interesom za neposred(ova)no vsebino. FV_01_2017.indd 161 26. 10. 17 11:08 162 rado riha besedami, »notranje nasprotje« prikazuje v obliki »zunanjega nasprotja« med uporabno vrednostjo in menjalno vrednostjo kot samostojno pojavno oziroma izrazno formo vrednosti.19 Marxova opredelitev dvojice uporabne vrednosti in vrednosti kot »notranjega nasprotja« blaga nam seveda preprečuje, da bi oba faktorja oziroma cepa blaga razumeli preprosto kot dve sestavini blaga, ki skupaj prebivata v blagu in bi ju lahko dobili, če bi blago uspeli nekako razstaviti na njegova dva cepa. Kako naj razcepljenost blaga in Marxovo dialektiko notranjega in zunanjega nasprotja pravzaprav razumemo? Prvo, kar bomo pri odgovoru na to vprašanje upoštevali, je, da blago, ki je pred- met Marxove analize, ni empirično dana entiteta, pač pa je logično oziroma pojmovno konstruiran objekt. Marxova pojmovna konstrukcija objekta »blago« je pri tem zgrajena na abstrakciji od vseh konkretnih, uporabnovrednostnih lastnosti delovnega produkta kot blaga, prav tako tudi na abstrakciji od vseh značilnosti konkretnega dela, potrebnega za njegovo produkcijo. Materializem analize vrednostne forme temelji na redukciji oziroma izbrisu materialnosti kot nečesa neposredno, empirično danega. Zaradi te Marxove prekinitve z empirizmom se bomo v prvem koraku naše raz- lage razvojnega niza vrednostnih form blaga v prvem poglavju Kapitala 1 oprli na logiko označevalca. Gre namreč za logiko, ki prav tako temelji na redukciji materialnosti oziroma na mortifikaciji stvari same. Oprli se bomo na dve na- čeli tiste označevalne logike, ki jo je na podlagi strukturalistične lingvistike F. Saussurja razvil J. Lacan, na načelo diferencialnosti in načelo sistemskosti.20 Načelo diferencialnosti nam pomaga razložiti, v kakšnem pomenu je razceplje- nost blaga »notranje nasprotje« blaga, ki se pojavlja v obliki »zunanjega naspro- tja«. Načelo sistemskosti pa nam pomaga razumeti specifično občost vredno- stne določitve produkta dela, splošneje rečeno, univerzalistični značaj blaga in blagovne produkcije. 19 K 1, 49/50. Izpeljava vprašanja »zakaj ta vsebina to formo?« bi bila: »Zakaj potrebuje vred- nost neko od sebe ločeno, osamosvojeno formo?«. 20 Opiramo se na prikaz Lacanove rabe označavalne logike v seminarju 1, 2, 3, 4 iz leta 1984/5 Jacquesa-Alaina Millerja (neavtorizirana objava). FV_01_2017.indd 162 26. 10. 17 11:08 163 badiou, marx in analiza vrednostne forme blaga Začnimo z načelom diferencialnosti, se pravi, z elementarno ravnijo označeval- ne logike. Za označevalec velja, če ponovimo njegovo splošno znano osnovno definicijo, da se določa v razliki do drugega označevalca. Oziroma, kot se glasi znana Lacanova opredelitev označevalca: označevalec je to, kar zastopa subjekt za drugi označevalec, S1 – $ – S2. Homologija z blagom je na tej elementarni ravni neposredna: blago je, kot smo rekli, vrednostno določen produkt dela. Vendar pa blago svoje vrednosti ne izraža na samem sebi. Tako kot določanje »v razliki do« velja za označevalec, velja tudi za blago, da se določa, se pravi, izraža svojo vrednost edino v razliki-razmerju do drugega blaga. Šele v tem razmerju, v tej razliki do samega sebe, pride blago k sebi kot vrednostno določenem produk- tu dela. In tako, kot velja, da označevalec reprezentira subjekt za (vselej) drugi označevalec, S1 – $ – S2, velja v primeru blaga, da blago reprezentira vrednost za (vselej) drugo blago, torej B1 – V – B2. Tej osnovni formalizirani pojavni obliki blaga ustreza to, kar imenuje Marxova analiza enostavna vrednostna forma bla- ga: x blaga A = vredno y blaga B.21 Subjekt, ki se nahaja v presledku dveh označevalcev, je v gornji formuli prečr- tan, in sicer zato, ker v označevalem nizu ne more priti do svoje biti. Prečrtati pa je treba tudi vrednost, ki pride, natančneje, ki naj bi prišla do svojega izraza v enostavni vrednostni formi. V prečrtanosti vrednosti je za nas tista »skrivnost« vrednostne forme, o kateri govori Marx.22 Skrivnost, ki žene razvijanje vredno- stnih form od enostavne vrednostne forme do denarne forme, je v tem, da blago v svojih vrednostnih formah v nasprotju s tem, kar te vrednostne forme so, so pa formalizirani vrednostni izrazi blaga, ravno ne more priti do svoje vrednostne določitve. Oziroma, ko blago v denarni formi končno le pride do svojega vre- dnostnega izraza, je to določitev neke predmetnosti, ki je ni mogoče določiti, predmetnosti brez razpoložljivih predmetnih določitev. A glede skrivnosti prečr- tane vrednosti moramo biti natančni. Skrivnost ni neposredno sama odsotnost vrednosti v nizu njenih izrazov. Skrivnost je v tem, da je ta odsotnost način, kako je vrednost ravno prisotna. Na to mislimo, ko trdimo, da je vrednost blaga v nje- govih vrednostnih formah prisotna le kot nedosežena, z drugimi besedami, kot vselej že prečrtana. Pojasnimo zdaj naše trditve. 21 K1, str. 39. 22 Za nas: zapuščamo torej raven Marxovega samorazumevanja, ne pa tudi, kot upamo, kon- ceptualne in metodološke zastavitve njegove analize vrednostne forme. Marxov stavek se glasi: »Skrivnost sleherne vrednostve forme tiči v tej enostavni vrednosti formi. Analiza te forme je torej tista prava težava.« K1, str. 40. FV_01_2017.indd 163 26. 10. 17 11:08 164 rado riha Da blago v svoji enostavni vrednostni formi ne more priti do svoje vrednosti, ni težko razumeti. Blago ni namenjeno menjavi samo z enim blagom, kot to zapi- suje ta forma. Namenjeno je menjavi s potencialno neskončno množico blag. V menjavi z enim samim blagom ostaja njegova vrednost nedoločena. A njego- va vrednost ostaja nedoločena tudi v naslednji, razviti vrednostni formi, kjer je blago v vrednostnem razmerju s potencialno neskončnim nizom drugih blag. Nedoločena ostaja ravno zaradi odprtosti, načelne nedokončanosti tega niza. V prvem primeru je torej v razmerju premalo blag, v drugem jih je preveč. Zdi se, da je rešitev teh težav z izrazom vrednosti dosežena s tretjo po vrsti, z občo vre- dnostno formo blaga. Do nje pridemo z enostavnim obratom razvite vrednostne forme. Blago, ki je izražalo svojo vrednost v neskončnem nizu vseh drugih blag, postane s tem obratom blago, v katerem vsa druga blaga najdejo svoj vrednostni izraz. Postane obči ekvivalent, torej izraz vrednosti nasploh, s katerim je vredno- stna forma vseh drugih blag izražena kot »enostavna in skupna, torej obča«.23 Obči ekvivalent je blago, ki stoji vsem drugim blagom nasproti kot obči izraz oziroma reprezentant njihove vrednosti. Na eni strani preoblikuje neskončni niz blag v celoto blag, na drugi strani je iz tega blagovnega univerzuma samo izklju- čeno. V primeru obče vrednostne forme je torej blag ravno prav, ravno prav pa jih je takrat, ko tvorijo blagovni univerzum, v katerem eno blago manjka, tisto, ki blaga sklene v celoto vseh. Z občo vrednostno formo smo dejansko že stopili na področje veljavnosti dru- gega načela označevalne logike, načela sistemskosti. Sistemskost je logična konsekvenca diferencialnosti označevalca: da bi lahko označevalni niz nekaj pomenil, se mora na neki točki skleniti z označevalcem, ki zaznamuje, poeno- stavljeno rečeno, da je bilo izrečeno vse, kar je bilo v danem primeru treba reči. Gre za izjemen označevalec, ki zapre ostale v sistem oziroma celoto Vseh: celo- ta vseh obstaja edino pod pogojem, da je še eden več. Sistemskost je, kot smo rekli, logična konsekvenca diferencialnosti, Marxovo razvijanje vrednostnih form pa je zgrajeno tako, da opozori na logično konsekvenco same sistemskosti. Konsekvenca je v tem, da se označevalca, ki prešije označevalni niz v celoto ozi- roma sistem vseh, drži neki zunaj – oziroma neoznačevalni presežek. V primeru vrednostnega razmerja blag je to zunajvrednostni presežek tistega blaga, ki s tem, da reprezentira vrednost nasploh, prešije ostala blaga v celoto. Prav ta zu- najvrednostni presežek zastopnika vrednosti nasploh, ki je konsekvenca načela 23 K1, str. 53. FV_01_2017.indd 164 26. 10. 17 11:08 165 badiou, marx in analiza vrednostne forme blaga sistemskosti, je tisto, kar nam omogoča vstop v problematiko formne vsebine, se pravi, v problematiko specifične materialnosti denarnega blaga. Vendar obča vrednostna forma ne uspe rešiti težave, ki jo imata enostavna in raz- vita vrednostna forma s prikazom vrednosti blaga. Ne le zaradi očitne empirične hibe te forme, da lahko namreč, načelno vzeto, katerokoli blago zavzame mesto občega ekvivalenta. Težava je v sami strukturi ekvivalentske forme. Vsa blaga v njej sicer izražajo svojo vrednost enotno in obče v enem samem blagu, toda zara- di izključenosti tega blaga iz sveta vseh ostalih blag, obči ekvivalent strogo vzeto sam ni več blago. S tem pa izgubi tudi svojo zmožnost, da na ustrezen način, torej z »objektivno trdnostjo« in »obče družbeno veljavnostjo«,24 izraža vrednost. Negativne konsekvence, ki jih ima izključenost občega ekvivalenta za prikaz vre- dnosti, postanejo manifestne z vrednostno formo, ki deluje kot dovršitev obče vrednostne forme in s katero se niz vrednostnih form zaključi, z denarno formo. Denarna forma nastopa s pretenzijo, da odpravlja pomanjkljivost obče vredno- stne forme, ki je v tem, kot smo zapisali, da lahko v njej vsako blago blagovnega sveta – in torej nobeno zares – prevzame vlogo občega ekvivalenta. Z denarno for- mo se namreč vloga občega ekvivalenta omeji na eno samo blago. Naturalno telo tega izključenega in izključnega blaga je zdaj izraz vrednosti vseh drugih blag.25 Z omejitvijo reprezentanta vrednosti nasploh na eno samo blago pride tudi do tega, kar je za denarno formo Marxovega prikaza bistveno: naturalna forma de- narnega blaga, ki je postalo izključni obči ekvivalent, se zraste, če uporabimo Marxov izraz, z njegovo vrednostno formo.26 Denar je blago, pri katerem natural- na forma neposredno, v svoji čutno nazorni predmetnosti, velja za vrednostno formo, natančneje, katerega naturalna forma je neposredno tudi že predmetnost same vrednosti. Na začetku tretjega razdelka »Vrednostna forma ali menjalna vrednost« Marx pripomni, da se vrednostna predmetnost od običajne, čutno oprijemljive predmetnosti reči razlikuje po tem, da ne vemo, kje bi jo prijeli27. Z 24 Za oba izraza cf. K1, str. 56. 25 Za Marxa je blago, ki je, in sicer, kot zapiše, zaradi družbene navade, prevzelo vlogo obče- ga ekvivalenta kot zastopnika vrednosti, še zlato; ibid. 26 »forma neposredne obče zamenljivosti ali obča ekvivalentska forma je zdaj zaradi družbe- ne navade dokončno zraščena s specifično naturalno formo blaga zlato.« Ibid. 27 Cf. K 1, str. 39. Nanašamo se na Marxovo shakespearjansko prispodobo, da se »vrednostna predmetnost blaga od vdove Furje [lika Shakespearovega dela »Henrik IV«] razlikuje po tem, da ne vemo, kje bi jo prijeli«; v nemškem izvirniku Kapitala se zadnji del stavka glasi: FV_01_2017.indd 165 26. 10. 17 11:08 166 rado riha denarnim blagom pa imamo pred seboj vrednost, ki ima telesno, čutno nazorno predmetno formo. Pri denarju torej vemo, kje in kako lahko vrednostno predme- tnost »primemo«. Za denarno formo bi lahko rekli, da je v njej vrednost končno prišla do svojega izraza. Bi lahko skoraj rekli, če smo natančni. Skoraj zato, ker lahko zdaj vrednostno predmetnost sicer »primemo«, imamo pa zato opraviti z drugim problemom – da namreč vrednostne predmetnosti ne moremo določiti. Da torej ne vemo, kaj pravzapav držimo v roki. Vrednostna predmetnost je mo- dus predmetnosti, ki je obstoječi svet in njegova dvojica materialnih in duhovnih entitet ne poznajo in za katero ni na razpolago nobenih predmetnih določitev. Oglejmo si še enkrat strukturo denarnega blaga. Denar je vrednostna forma, v kateri se vrednost kot to, kar je skupno vsem blagom, kot občost, ki abstrahi- ra od vseh partikularnih lastnosti blag, kot taka vrednostna abstrakcija vzpo- stavi v tem, od česar abstrahira, v partikularnosti nekega blagovnega telesa. Natančneje, vzpostavi se, ker je to blagovno telo nekaj enkratnega, v neki enkra- tni partikularnosti, torej singularnosti. Denar je neko singularno telo, ki je hkrati točka eksistence obče vrednostne abstrakcije kot obče. Vrednostna predmetnost je, formalno vzeto, občost, ki ima kot občost svojo bit v točki zanjo nedosegljive singularnosti. V vrednostni predmetnosti denarnega blaga nam Marx predlaga nekaj, kar je, če uporabimo Badioujevo formulacijo v njegovem besedilu »Scena Dvojega«28, Eno, ki je iz sebe ven Dvoje, Eno Dvojega, v kar se da čisti obliki – ne da bi imel sam na razpolago pojmovni aparat, s katerim bi lahko dojel tako v sebi razcepljeno Eno. Cena, ki jo mora, vsaj na prvi pogled, Marxova analiza vrednostne forme plačati za to, da v njej vrednost blaga naposled le pride do svojega ustreznega izraza v vrednostni predmetnosti denarja, je visoka: da se jo sicer »prijeti«, je čutno opri- jemljivo navzoča, vendar se izmika vsem obstoječim predikativnim določilom predmetnosti. Ni ne fizična ne metafizična, ne čutna ne nadčutna. Še najbliže ji pridejo Marxove ironične opredelitve blaga kot čutno-nadčutnega dejanstva, kot pošastne predmetnosti itn. «...daß man nicht weiß, wo sie zu haben ist«, cf. Kapital Kritik der politischen Ökonimie, MEW, zv. 23, str 63. Prevod »da ne vemo, kje bi jo prijeli«, je naš; slovenski prevod se od- loča za prevod Mateja Bora angleškega izvrinika »A man knows not where to have it«, »človek ne ve, kam naj jo dene«, cf. K 1, str. 39. Glede našega prevoda cf. tudi. http://www. englishpage.net/showthread.php?6975-a-man-knows-where-to-have-her 28 Cf. A. Badiou, »Scena Dvojega«, prev. A. Zupančič, Analecta 11, Ljubljana 1999. FV_01_2017.indd 166 26. 10. 17 11:08 167 badiou, marx in analiza vrednostne forme blaga Ena od najboljših interpretacij Marxove kritike politične ekonomije, interpre- tacija M. Heinricha, se zato odloča, da je Marxova določitev denarnega bla- ga kot utelesitve oziroma upredmetenja vrednosti zgrešena. Karkoli lahko, po Heinrichu, reprezentira denar, predmetenost vrednosti ni zares nekaj pred- metnega, materialnega, ustrezneje je, če jo razumemo kot »predmetni refleks družbenega razmerja«. Heinrichova kritika je po našem mnenju nezadostna,29 vendar ni mogoče prezreti, da se dotika dejanskega problema Marxove analize vrednostne forme: da se sicer konča s pojmovno, logično izpeljano utelesitvijo vrednosti kot druge sestavine blaga. Vendar ne ponudi, vsaj ne eksplicitno, lo- gičnih operacij, s katerimi bi lahko določili ontološki status upredmetenja vre- dnosti. Če formuliramo konec analize vrednostne forme v jeziku stare dileme: ali je Nekaj ali ni Nič, potem bi lahko rekli, da se Marxova analiza konča s trdi- tvijo, da vrednost je Nekaj. Ne glede na to odločitev za Nekaj, pa določitev tega Nekaj pri Marxu umanjka. Tako da se na koncu zdi, da tam, kjer je Marx videl Nekaj, vendarle ni Nič.30 Iz te zagate se lahko rešimo po našem mnenju le na en način. Tako, da vztraja- mo, če že ne na črki, pa vsaj na duhu Marxove analize. Kar pomeni naslednje: pri Marxu je sicer predmetnost denarja vezana na denarno blago, konkretno, na zlato. Vztrajati na duhu Marxove analize pa zahteva, da vežemo material- nost denarja na logično operacijo razvijanja vrednostnih form, ne na neki že dani »zunanji predmet«, ki bi imel funkcijo reprezentanta čutno-nadčutne pred- metnosti vrednosti. Skratka, da vežemo vrednostno predmetnost na to, da je referent vrednosti, toda referent, ki je rezultat konstrukcije same vrednostne analize. Vrednostna predmetnost je rezultat, ki je zunanja posledica notranjega pojmovnega razvijanja in je kot taka nekaj realnega. Prav s svojo izpadlostjo iz pojmovne konstrukcije, s svojo zunanjostjo, potrjuje torej njeno uspešnost in deluje kot konstrukciji strogo notranji moment. Vrnimo se zdaj k našemu izhodiščnemu vprašanju, kako je treba razumeti raz- cepljenost blaga, prav tako pa tudi k naši trditvi, da ja na področju analize vre- dnostne forme mogoč in potreben prehod od Dvojega k Trojemu. Končni rezultat 29 Nezadostnost te kritike je vsebovana že v njenem nosilnem pojmu »refleksa«, ki ostaja na ravni adekvatnosti med mišljenjem in realnostjo, torej pod ravnijo minimalne dialektike med realnostjo in mišljenjem. 30 Kar pomeni tudi: predmetnost denarja je znamenje tistega kraja v danem svetu, kjer lahko pride do realnih sprememb. FV_01_2017.indd 167 26. 10. 17 11:08 168 rado riha našega pregleda niza vrednostih form – pojavitev vrednosti blaga v obliki neke čutno-nadčutne predmetnosti, ki je, ni je pa mogoče določiti – nam namreč omogoča, da formuliramo tako odgovor na vprašanje o razcepljenosti, kakor tudi, da upravičimo našo zahtevo po prehodu od Dvojega k Trojemu. Če se ozremo iz končnega rezultata analize vrednostnih form nazaj na enostav- no vrednostno formo, lahko ugotovimo, da je pravzaprav že v tej vrednostni for- mi na dva načina dovolj jasno zarisano, kaj je vrednost kot drugi faktor blaga. Nedoseženost vrednosti v enostavni vrednostni forma nam pove, prvič, da vre- dnostni faktor blaga strogo vzeto ni več kot neko prazno mesto, ki sodi k blagu. Vrednost je vpisana v blago kot nična razlika, ki blago ločuje od njega samega in ga v tej ločenosti od njega samega sploh šele postavlja kot blago. Kot blago ga postavlja, drugič, v drugem blagu, katerega telesna, predmetna eksistenca po- stane vrednostni izraz prvega blaga. Ta predmetna eksistenca je sicer od prvega blaga ločena, blagu zunanja, vendar gre za zunanjost, ki mu je strogo notranja, saj šele v njej pride do svoje blagovne eksistence. Blago je, nam pove začetek Kapitala 1, razcepljeno na uporabno reč in na (menjalno) vrednost. Toda v sebi je razcepljena tudi vrednost sama. Nastopa v dveh oblikah, na eni strani kot pra- znina, na drugi strani kot neka predmetnost, ki je pojavna oblika te praznine. Če hočemo biti natančni, moramo torej od dvojega uporabne reči in vrednosti preiti k trojemu. V luči prehoda od Dvojega k Trojemu se razcepljenost blaga kaže ta- kole: blago je razcepljeno na vrednostno razcepljeno blago, se pravi, na Dvoje čutne uporabne reči in nadčutnega občega vrednosti, to Dvoje pa suplementira izjema Tretjega, eksistenca blaga v obliki neke zunajvrednostne, presežne pred- metnosti, ki ni ne čutna ne nadčutna, pač pa obstaja kot materializacija prazni- ne, do katere pripelje ta dvojni ne. Marxova delovna teorija vrednosti je kot monetarna teorija tudi že kapitalska teorija.31 Za podrobnejšo določitev te presežne predmetnosti bi bilo zato seve- da treba upoštevati še njeno nadaljnjo formno določitev, določitev kapitala. A to, kar smo razvili doslej, nas vendarle že upravičuje k naslednjemu sklepu: Marxova monetarna teorija delovne teorije vrednosti vpeljuje v svet blagovne produkcije neko predmetnost, ki ni del tega, blagovnega sveta, neko posebno, presežno predmetnost, ki je vselej nekaj več in drugo od same sebe. Kot blagov- 31 Cf. H. Brentel, op. cit., str. 256: »Vrednostno teorijo je mogoče kot delovno teorijo vrednosti razložiti le kot kapitalsko teorijo«. FV_01_2017.indd 168 26. 10. 17 11:08 169 badiou, marx in analiza vrednostne forme blaga nemu univerzumu izvzeta predmetnost je navzočnost možnosti nekega drugega in drugačnega sveta. Literatura Badiou, Alain (2003), Logiques des mondes, Seuil, Pariz. Isti (1999), »Scena Dvojega«, prev. Alenka Zupančič, Analecta 11, Ljubljana. Isti (2004), Ali je možno misliti politiko. Manifest za filozofijo, Založba ZRC, Ljubljana. Meillassoux, Quentin (2016), »Histoire et événement chez Badiou«, dostopno na http://michelpeyret.canalblog.com/archives/2016/02/21/33402815.html Brentel, Helmut (1989), Soziale Form und ökonomisches Objekt. Studien zum Gegenstan- ds- und Methodenverständnis der Kritik der politischen Ökonomie, Springer Fachme- dien, Wiesbaden. Bruno, Pierre (2010), Lacan, passeur de Marx. L’invention du symptôme, Point Hors Ligne, Editions érès, Toulouse. Marx, Karl (2011) Kapital. Kritika politične ekonomije, Zvezek 1, Knjiga 1, Naprej, Ljubljana. Isti (1971), Das Kapital Kritik der politischen Ökonomie, Erster Band, Buch 1, Marx-Engels Werke, zv. 23, Dietz Verlag, Berlin. Heinrich, Michael (2011), Die Wissenschaft vom Wert. Die Marxsche Kritik der politischen Ökonomie zwischen wissenschaftlicher Revolution und klassischer Tradition, Verlag Westfälisches Dampfboot, Münster. FV_01_2017.indd 169 26. 10. 17 11:08