Časopis s podobami za, slovensko mladino. Štev. 12. V Ljubljani 1. decembra 1878. Leto VIII. Dr. Janez Blfiwcis. Težkč Re najde človek v našej milej elovenskej domovini, ki bi ne bil slišal še nikoli tega imena. Dr. Janez Blei weis znan je v vsakej kilči prostega slovenskega ljudstva, a znan je tudi daleč daleč po širocem svetu. Naše prost« domače ljudstvo ga poznä na gospodarsko-kmetijskem polji, a učenjaki ga poznajo po izvanrednosti njegovega duhi. Gost mrak je še ležal po slovenskih pokrajinah, ko je dr. Janez Bleiweis že pred petintridesetimi leti stopil podučevaje med naše slovensko ljudstvo, katero se večinoma niti zavedalo ni svojega rodu, a mnogi so se še celò sramovali svojega milega materinega jezika. A krepko in nevstraäeno je šel on med zaničevani narod slovenski, povzdignil ga je iz prahu, izpodbnjal in podučeval ga je, kakor le dobri oče podučnje svoje otroke. In njegovo vztrajno delovanje ni bilo zastonj; odprl je slovenskemu narodu hrain vsestranskega znanja in izomike. Zato se je pa tudi v središči slovenskih dežel. v belej Ljubljani, vršila 19. dné pretečenega meseca velika nirodna slavnost, kakoršne ni še doživel nobeden izmed nas Slovencev, zavedajočih se svojega naroda. Ta slavnost je bila v čast dr. Janezu Bleiweisu, kateremu je dobri Bog dal učakati sedemdeseti dan njegovega rojstva. Od vseh strani mu je na ta dan slovensko ljudstvo čestitalo in izrekalo svojo udauost, svoje spoštovanje, svojo ljubezen. In kaj mu ne bi ? Slovenski narod poznà in ceni brezštevilne zasluge tega gospoda, ter ga že davno imenuje svojega „očeta." Njegova dela bodo blagoslavljali še pozni vnuki in pomnili bodo, da je on za časa narodnega probujeuja bil njihovim pradedom vodnik. In ta mož, ki v sedemdesetem letu svoje dòbe še vedno dela za narod slovenski, kakor je delal v najlepšem cvetu svoje mladosti, pač zasluži, da se ga tudi vi otroci hvaležno spominjate. Saj njegovo srce ljubi tudi vas, kar se vidi iz mnogih njegovih spisov in krepkih govorov, v katerih se vedno poteza za vspešni nauk v materinem jeziku po naših ljudskih šolah. Njemu se imate tudi zahvaliti, da imate že zdaj precejšno število primernih knjižic, pisanih v svojem milem materinem jeziku, kajti njegov časopis ^Novice" so izpodbujaie slovenske pisatelje, da naj marljivo delajo na domačem slovstvenem polji. On je bil tudi prvi, ki je z veseljem pozdravil vaš „Vrtec" in vam živo priporočal, da ga berite. Ko bi hoteli vse na drobno popisati, kaj je storil dr. Janez Bleiweis za napredek in izomiko slovenskega naroda, narasla bi velika in debela kniga ; po pravici ga torej imenuje slovensko ljudstvo svojega „očeta." In res je dr. Janez Bleiweis naš narodni oče, kakoršnih se le malo najde po svetil. Tako slovčč in plemenit mož, čegar dela so razširjena ne le po vsej našej domovini, nego tudi po drugih deželah, katerega imé je znano tudi tujim izobraženim narodom, vreden je, da ga tndi vi poznate, ljubi otroci. Sramotno bi bilo za vas, ki bodete poznejši gospodarji in gospodinje na slovenskoj zemlji, ako bi ne zuali povedati : kdo in kaj je bil dr. Janez Blei weis. Zatorej si dobro zapomnite in se učite na pamet naslednje vrstice: Dr. Janez Bleiireis se je porodil 11). novembra 18<)8. leta v Kranji na Gorenjskem. Oče Valentin mu je bil trgovec, ki si je s poštenostjo m pridnostjo prid-obil obče spoštovanje in je umrl ltjtìtì. leta v Izubijani. Mati mn je umrla leta 1821)., ko je bil Janez /7 let star. Ljudske šole je izvršil v Kranji, latinske v Ljubljani. Po dovršenih latinskih šolah gre na Dunaj zdravoslovja se učit. Leta 1832. postane doktor medicine, ter ostane še dalje na Dunaji, kjer posluša predavanja o zivinozdravilstvu na ondotnem c. kr. ii- vinozdravniškem zavodu. Leta 1843. pride v Ljubljano — svojo domovino. Tukaj dobi profesorsko službo na tedanjej medicinskoj in ranocUniškej Soli, ter postane ob jednem tajnik c. kr. kmetijske družbe. S tajništvom prevzame tudi uredovanje „Novic," katere se dandanes izhajajo v prospeh kmetijskega gospodarstva na Kranjskem. Z „Novicamiu so dobili Slovenci tudi kmetijsko kemijo, vinorejo, občno povestnico in več drugih za slovenski narod prav primernih knjižic. Iz Bleitceisovega peresa je poteklo mnogo koristnih knjig za naše kmetijske gospodarje, pa tudi drugih učenih spisov in razprav je prišlo z njegovim trudom na svitlo. Ta njegova marljivost se je kmalu razglasila tudi po dì'ugih zemljah preko našega cesarstva. Ne samo, da ga so roana učena daljna društva za svojega častnega, pa tudi dopisavajočega uda imenovala, počastil ga je tudi ruski car 1862. I. z odlikovanjem Vladimirovega reda za njegove slovstvene zasluge. Istega leta poklonili mu so štajerski Slovenci zlat kozarec; 1863. leta podarili so mu ljubljanski čentUelji v slavo dvajsetletnega vredo vanja „Novic" srebrn tintnik z zlatim, peresom, a 1866. leta podelil mu je naš cesar Franca-Jožefa red. Predsednik slovenskega literarno-j)olitičnega društva 1848. 1. je mnogo storil na korist svoje domovine. Qd tega leta je bil zmirom narodni zastopnik v kranjskem deželnem zboru, a pozneje tudi deželni in mestni odbornik. To vam je kratek životopis tega plemenitega slovenskega rodoljuba, katerega majheno sliko imate na prvej strani denašnjega „Vrtčevega" lista. Zna se, da v tej sliki ne najdete onega plemenitega lica in one prijaznosti, ki ju je možno gledati le v živej podobi Bleiweisovej. A vi otroci, ki ga znabiti poznate živega, gotovo bodete pripovedovali v svojej starosti o tem slovenskem učenjaku vsem ónim, ki niso imeli te sreče, da bi ga bili poznali za časa njegovega življenja, a vaši potomci vas bodo šteli srečne, da ste živeli v döbi svoje mladosti z očetom slovenskega naroda — dr. Janezom Bleiweisom, Bog naj ga olirani še mnoga leta slovenskemu narodu na srečo, čast in slavo i j. t. Na sv. Miklavža večer. „Mamica, sladka moja mamica!" reče Vladimirček, „kako je vendar to, da sv. Miklavž k nam nič več ne pride ? Ali je bolan, ali je pa na mene hud, ker vam sem bil tolikokrat nepokoren. Poprejšna leta mi je vselej kaj lepega prinesel, a zdaj ga že tako dolgo ni bilo k nam." „Ljubo moje dete," rečejo mati, „zdaj so se časi izpremenilL Ko so Še tvoj oče živeli, lehko nam je bilo ti pripraviti kak darek sv. Miklavža; ali zdaj, ko nimaš več očeta, in se je po vojski vse podražilo, zdaj moramo veseli biti. da se preživimo in lakote konec ne vzamemo. Lehko bi mi bilo prenašati siromaštvo, ako bi le Še tvoj ljnbi oče bil pri življenji. Iiada bi vse drugo izgubila, rada s teboj od hiše do hiše kruha prosila, ako bi le on še bil živ, ali oh — oh, tvoj dobri oče je umrl!" „Mati, kaj je to: oče je umrl! Tega ne umejem," reče Tladimirček, položivši svojo kodrasto glavico v materino naročje. „Oče je umrl, to je, on je naju za vselej zapustil," rečejo žalostna mati, „ter je odšel tjà gori k nebeškemu očetu." „Oče s« tedaj odili t nebesa?" povpraša Vladimirček, „nu, to so prav storili. Ali kako je vendar mogoče, da so tebe. ljnba moja mamica, in mene, svojega Viadimirčka zapustili? Zakaj niso vzeli tudi naju s seboj? Ali znabiti naju niso imeli radi?" „In še kaku !" rečejo mati, „le ti ostani še uaprej tako dober in priden, kakor si bil doslej, in te bodo oče še vedno radi imeli. A morali so naju zapustiti, ker so morali umreti za cesaija in domovino." „Kakšen človek pa je cesar ?" vpraša Vladimirček, „o tem človekn mi niste še nikoli nič povedali. Ali je on tudi tako dober, kakor so bili moj oče? Ali nas ima tudi on rad?" „To se zna, ljubo moje dete," pristavijo mati, „on te ima ravno tako rad, kakor so te imeli tvoj rajnki oče. Cesarje oče nas vseb, on skrbi in varuje, da se v deželi vse lepo, redno in varno godi in zvršuje. Ako bi cesarja ne imeli, prišli bi sovražniki v naše hiše, zažgali bi nam jih in nam pobrali vse, kar imamo. Cesar skrbi za varnost našega življenja in premoženja. A še mnogo druzih dobrot nam izkazuje naš dobri cesar Franc Jožef L, ki bi rad, da bi bili vsi njegovi podložniki srečni iu zadovoljni „In vse to stori cesar!" vzklikne čudčč se Vladimirček, „on je tedaj velik dobrotnik ljudem. Tudi jaz ga hočem odslej ljubiti in vsaki dan zanj moliti : O Dog ohrani nam še mnogo let naäoga dobrega cesarja Franca Jožefa ! ker nas on tako rad ima iu nam toliko dobrot izkazuje, zatorej ohrani ga zdravega in veselega. A tudi meni daj, da bi bil pobožen in dober, ter bi tako mogel svojemu cesarju veselje delati. In kadar doraslem in krepkejši postanem, potlej ga hočem tudi jaz brauili, da se mu nič hudega ne zgodi, in če umrem zanj v vojski, potlej pridem tudi jaz v nebesa k svojemu dobremu očetu. Kaj ne, ljuba mamica?" V tem nekdo potrka ua vrata. Vrata se odpró na stež&j in star vojak ob brgiah stopi v sobo. „Oh, usmilite se, draga gospa!" vzdihne ubogi vojak „usmihte se mene onemoglega starčka! Dajte mi kaj jesti, že dva dni nisem imel grizijeja v ustih, in slab sem, da se komaj plazim po svetu ; usmilite se ubozega siromaka in Bug vam bode stotero povrnil." Materi se je vojak zelò smilil. Milo pogledajo Vladimirčka in mu rekó : „Nu kaj misliš, Vladimirček, kaj je uama storiti ?" „Ubozega starčka čez noč pri nas obdržati," odgovori Vladimirček, „in mu kaj jesti dati; vidi se mu, da je lačeu. Kaj ne mati, da storne tako? To bi biro pač grdo od naju, ako bi ta dobri starček morJ po tako mrzlej noči lačen in truden dalje potovati. Kadar sem jaz lačen, hitro pridete vi in mi date kruha; in če se na tru zbodem, pridete tudi, da mi trn potegnete iz noge. Ljuba mamica, vi ste tako dobri ■/. meuuj, bodite dobri tudi temu ubogemu starčku in obdržite ga pod našo streho." „Dà, dà, ljubo moje dete, to tudi storim," rečejo mati in si obrišejo solzé, ki so jim iz oči pritekle ; a starčku ponudijo stol, ter mu rekó, naj se vsede, dokler mu kaj za večerjo pripravijo. V tem prinese Vladimirček dve jabolki, ki so mu ju mati dali za kosilce, podi ju starčku in mu reče: „Vzemite in jejte, dokler vam mati pripravijo kaj boljšega za večerjo; znam, da lačnemu biti ni dobro." Kmalu je bila večerja gotova. Pri večeiji pripoveduje starček koliko hudega je moral že pretrpeti, odkar je iz vojaške službe, io se mora od hiše do hiše potikati, iu ob milostinjah dobrih ljudi živeti. Vladimirček je na odprta usta vse to poslušal, kajti kaj tacega še nikoli ni slišal. A mati so bili zelò žalostni : mis'ili so na svojega moža. kateri je. kakor jim je bile sporočeno. v vojski žalostno poginil „Oh," vzdihnejo, „kako srečna bi bila jaz, da mi moj mož še živi. če bi se tudi ob brglah vrnil domóv, kakor vi. Moj Rajko. Bog mu daj dobro, znal je vrlo lepo pisati, in s pisanjem bi si lehko po kak krajcar zaslužil, a jaz bi zopet pridno pléla in šivala, ter bi si tako pošteno za živež skrbela*" „Ali je Hajko Dohrinovič vaš mož?" pade jej starček v besedo. „O njem bi vam znal jaz kaj povedati. On ni mrtev: bil je res hudo ranjen, a rana ni bila smrtna iu zdaj mn je zopet dobro!" ..Kaj? moj mož Rajko živi!" zavpije od veselja vsa izvan sebe uboga žena. „on živi, in njemu je dobro? O govorite, starec, govorite, kje je? kje dobodem svojega dobrega moža, da mn pohitim naproti in ga pritisnem na svoje prBi? Povejte, pmsim vas, povejte, kje je moj mož Rajkr?" Zdaj položi starček brado in beraško obleko od sebe, objame osupneno ženo, poljubi jo in pritisne na svoje prsi. „O preljuba moja Ana!" zavpije veselo mož, „tedaj sem zopet tako srečen da te vidim! O koliko veselja za mene! In kako dober je ljubi Bog, da mi je mojo blago ženo zopet podaril! A tudi ti, dobri moj Vladimirček," rečejo oče vzemši dečka v naročje, „tudi ti si zopet pri meni. moje preljnb»znjivo dete! O Bog! hvala, stotera hvala ti bodi za to veliko srečo!" Zdaj zopet objema preljubo ženo, katera od prevelike sreče in veselja ni mogla druzega izpregovoriti, nego samo dve besedi : „Moj Rajko!" Ves čas je le molila, jokala in zopet molila. Ko se je to nenadno veselje nekoliko poleglo, začel je Rajko pripovedovati svoje zgode in nezgode. „Zahvalimo se." reče. ..preljuba moja Ana. najpred ljubemu Bogu. On me je obvaroval, da me ni zadela sovražna kroela in mi dal doživeti veselje, da se zopet srečni in zdravi vidimo. Ou je na klonil takó, da sem nadvojvodi Tešil življenje ter kmalu pi prvem ognji postal četnik (major). A zdaj je v zabodnej Indiji umrl moj stric, bogat trgovec, ki mi je zapustil osemdeset tisoč goldinarjev dedovine. Toda misel, da imam pošteno in bogo-Ijubno ženo, in dobrega sina, to me mnogo bolj veseli nego vse bogastvo, ki ga sem podedoval. A izkušati sem vaju hotel: si li ti. moja dobra žena Ana tudi dobro vzredila najinega sina Vladimirčka, in je-Ii Vladimirček äe vedno tako dober in priden kakor je bil, ko sem bil še jaz domi Nu tega sem se na svoje veliko veselje popolnem prepričal, da je äe VBe tako. kakor je bilo, ko sem bil äe jaz pri vajn." Nato odprejo oče popotno torbico in rekó : „Pri-nesél sem vama za denašnji večer hidi dar sv. Miklavža. Na, vzemi, Vladimirček. to lepo knjižico s podobami in ž njo tndi te lepe igrače; a ti Ana. vzemi ta prsten, in spomni se, kadar koli ga pogledaš, resničnih besed mojega rajncega očeta, ki so večkrat, djali: „Bog dobrih ljudi nikoli ne zapusti, nego poplačnje jih i nebeäkim blagoslovom." Manica. Bilo je na sveti večer. Oče so danes poprej kakor po navadi delo odložili. „Nn otroci," rekó Jožku, Ivanku in Manici, „vzemite svoje plašče in oblecite se gorko, gremo malo na trg, da vidimo, kako se božična darila razprodajejo." „Oh, tega smo veseli, ljubi oče !" vzkliknejo vsi trije ter se hité oblačil Ni trajalo dolgo, in oče. mati in otroci so bili v gorke kožuhe in plašče zaviti in pripravljeni na odhod. Oče zaprli vrata in veselo stopajo za mateijo in otroci. Kako se danes otrokom blestć lica od veselja! Tega večera so se že dolgo veselih. Po cesti je vse mrgolelo ljuili. Velika množica se je sprehajalo po mestnih ulicah sem ter tjà. Domóv idoči so nosili raznovrstne zavitke in zabojčke pod pazhó. Kaj neki je bilo v njih ? Zdaj je tudi naša drnžinica prispela na trg. Tù je stala dolga vrsta lesenih prodajalnic, ki so bile vse lepo razsvitljene. Kako se tu vse blesti in leskeče! Tu je prodajalnica s punicami, ki so skoraj vse v lepej z zlatom obrob-ljenej obleki. Kako prijazno se smejejo veselim deklicam, ki stojé v celili tropah pred njimi, t«r prosijo starše, da jim kupijo to ah óno. Ondu je zopet druga prodajalnica za dečke. Tu se vidijo puške, sablje, bobni, čelade, leseni vojaki, piščalke, vozički, konji in Bog zna kaj vse druzega. Pred to prodajalnico so stali dečki kakor pribiti. Niso se mogli nagledati lepih stvari, h marsikaterih ustic je bilo slišati : Oče, jaz bi rad imel to ! Mati, kupite mi konja, meni boben, jaz hočem sabljo, i. t. d. Glej, ondu je zopet mož. ki prodaja medene potičice, sladke in različne podobe, iztlačene iz sladkega medli in sladkorja. Vse je lepo okinčano in v pozlačen papir povito. Oh, kako vse te stvari lepo ležd ia vabijo otroke, kakor bi hotele reči: „Pridite in okusite nas!" Pred jedno prodajalnico takih slaščic se ustavijo tudi oče. Otroci so sft že na tihem veselih. Znali so, da se oče tukaj niso zamàn ustavili. In tako je tudi bilo. Vsacemu kupijo velik zavitek medenih kruhkov iu različnih sladkornih stvari. Jožek je radoveden, kakšnega okusa so te lepe reči; zatorej odvije zavitek in jih začne jesti. Ivanek vtakne svoj zavitek v žep. Pa tudi njemu ni dalo mirò. Skrivaje sega v žep in jih polagoma nosi v usta, da mu naposled nič več ne ostane v žepu. Le Manica ne okusi nobene stvarce. Globoko v žep potisne svoje sladkarije iu veselo stopa za materjo. „Ti boš svoje kruhke jedla še le domà?" vpraša jo Ivanek. „Dà!" odgovori Manica. A Manica je imela vse drugačne misli o svojem zavitku. Radovedno se je ozirala na vse strani, kakor bi koga iskala. Ugledavši tròpo otrok, skrbno jih je ogledovala. Videti je bilo, da se ne briga toliko za lepe stvari, temveč za otroke, ki so hodih po nlicah. Kaj neki je nameravala? Zdaj zagleda Manica ubogo deklico. Obraz je imela bled in prepaden. Obleko tenko in raztrgano. Okoli vratü staro volitato ruto. Na pol zmrzli roki drži pod ubogi platneni zastor. Tako stoji sirota in žalostno pogledava v prodajalnico, kjer se prodajejo sladki kruhki. Vidi se jej, da bi tudi ona rađa imela kak košček sladkega kruhka. A ni ga človeka, da bi se usmilil in kupil kruhek lačnej siroti, ki take milo gleda po lepih darovih, ki jih dobivajo drugi otroci Ali glej ! Nekdo je vendar, ki jo vidi in se je usmili. Bila je to Manica. „Uboga deklica," misli si „naj ima tudi kako veselje za božični praznik!" Zdaj ostane Manica nekoliko stopinj za svojimi starši. Tihoma potegne zavitek iz žepa, stopi k ubožnej deklici in ga jej naglo potisne v roki. Deklica se tega nekoliko ustraši. Hitro pogleda, kaj je v zavitku. — Oj, koliko veselje ! Dbožno dekletce se ozrč, da bi se zahvalilo blagej dobrotnici, ali Manica je že davno izpred nje. Bila je zopet pri svojih starših in zdaj je še le bila prav vesela lepih sladkih reči, katere so jej mati na sejmu kupili. Velika množica ljudi se je valila po ulicah gori in doli. Ali nihče ni zapazil blagega dejanja Maničinega. Samo jeden jo je videl — ljubi Bog v nebesih, Id stotero poplača vse, kar smo dobrega storili siromakom na zemlji. Tone Breaavnik. Mladi brijač. Lanske jeseni pride v priprosto krčmo nek tujec z veliko brado. Prej, nego si reče prinesti jedi in pijače, povpraša krčmarja, je-li tukaj blizu kak brijač, ker bi se dal rad obriti. Krčmar mu odgovori, da brijač stanuje precej tikoma njegove krčme, po katerega na tujčevo prošnjo tndi takój pošlje. Ko brijač pride, reče mu tujec: „Prosim vas, da bi me obrili, ali to vam povem, pazite se dobro, ker sem zeli občutljiv, da me ue vrežete. Ako me ne vrežete, plačam vam cekin, ako me pa le količkaj vrežete, takój vas prebodem z nožem." Tujec je res imel pri sebi velik, zelò oster nož, in brijač si je lehko mislil, da se tujec ne šali. Ves prestašen otide brijač iz krčme, ter ne reče niti besedice. Domóv prišedši, pošlje svojega pomočnika v krčmo k tujemu človeku. Tujec tudi temu ravno tako pové. Tudi ta se prestraši, otide, in pošlje brijaSkega učenca k njemu. Ko sliši brijaški učenec, da dobi cekin, zelò se razveseli tega in se Ukój pripravi za svoje delo. „Za cekin si lehko kupim celo obleko," misli si mladi brijaček, „a pazil se bodem, da tujca ne vrežem. Ako ga pa vrežem, nu potlej tudi znam. kaj mi je storiti . . ." Mladi brijač pride v krčmo. Tujec mn to isto pové, kar je povedal po-prejšnima, ali brijaški deček se za vse to nič ne zmeni ; vzame britev in začne tujca briti na vse strani, kakor da bi delal za kako navadno desetico. Ko tujec vstane in se v ogledalo pogleda, reče mlademu brijaču: „Ti si pa res mojster v svojem delu. Povedi mi, odkod ti je tolika pogumnost? Kajti po pravici ti povem, ako bi me bil le količkaj vrezal, jaz bi te bil res prebodel s svojim ostrim nožem." Smijoč se, odgovori mu pogumni brijaček: „Gospod, znabiti da ste drugače zelò moder človek, ali dopustite, da vam po pravici povem, da sem jaz vendar še modrejši od vas. Kako ste le misliti mogli na to. da bi vi mene prebodli ? Jaz sem prišel k vam in začel sem vas briti s trdnim namenom, ako vas le količkaj vrežem, da vam v tistem trenotku prerežem vrat in pobegnem. Moje življenje ni bilo tedaj v vaših rokah, ampak kakor vidite vsled vaših nepremišljenih besedi, bilo je le vaše življenje v m oj i h rokah. To, kar ste vi nameravali storiti z menoj ubogim brijačem vsled svoje nenmne baharije, to bi bil storil jaz z vami, da si rešim svoje življenje." Ko tujec vse to sliši, obledi kakor smrt. Vzame mošnjo z denarji in bogato obdari brijaškega učenca, rekoč: „Bil sem že večkrat v nevarnosti svojega življenja, ali v tolikej nevarnosti vendar še nikoli kakor danes." Ves zamišljen otide tujec iz vasi. Nas pa ta povest uči, kako premišljeni moramo biti, kadar kaj govorimo. D. V. Čudna hišica. Čudno hišico poznam s polnim gospodarstvom. Notri je mlin, notri je kuhinja, kjer se noč in dan pripravlja topla hrana. V tej hišici je mnogo hodov in prehodov in urni mali sluge raznašajo toplo hrano v vse ogle hiše. V tej hiši je uevtrudijiv gospodar. On ne zaspi ne po dnevi ne po noči niti jedne minnte; vedno dela in ropoče: tèk tek, ter goni nagle služabnike v vse ogle hiše, kjer se vpraša samo za hrano, pijačo in gorkoto. Tudi obširna dvorana je v tej hiši, kamor lehko prihaja čist zrak ; dvoje svetlih oken ima z oknicama. Po noči se oknici zapirate, po dnevi se odpirate. V hiši živi nevidna gospodinja. Te gospodinje ni videti, a vendar ona vse uravnava, vse oživlja ; zanjo se toliko trudi gospodar, zanjo delajo mali slnge, oua se gleda v svetla okenca, odpira in zapira oknici. Ako otide gospodinja iz hišice, takój vse omolkne. Gospodar neha zbijati, slnge se ustavijo po bodiščih, v vsej hiši postane tiho, pusto in hladno in oknici se zaprete. A kam gre gospodinja? Tjä, odkoder je prišla: v nebč. Na zemlji je ona samo gostja, in v prah se razsiplje hišica brez gospodinje. A. K. Zima. Pozno na jesen, ko ljube ptice, vse najboljše pevke, že davno od nas odlete; ko po rujavih pašnikih vse zapuščeno stoji; ko bridka slana päri poslednje blede cvetice in severna burja rézno brije po mrklej ledini v vrtincih igraje se z listjem, raz drevja nagolenim; — tedaj se nežno zelenje pa še jedenkrat. prijazno razvija po njivah, češ, da nam polje še zadnjikrat pokaže svoje nadepolno lice, predno se skoraj potem za dljé časa zagrne v beli plašč. Poleg vsega tega pa kmetič že vč, da je „zima pred dnrmi." Kamor se človek obrne, povsod je vse tiho in mirno. Le slm ter tja po skednjih še cepec poka ob ajdov snop in črne kavke, neme in lačne sčdajo na travnik To so znamenja, da pojde kmalu sneg. Nebd dan na dan mrklo sneži, megla se vlači od jutra do večera, noč bo stika z dnevom, in necega jutra, kako se čudno blišči I Vse je svitlo in belo, sneg je padel. Že ga je ca debelo, pa le še siplje. in z lehka prši doli na zemljo 1 Sedaj gre drobna sipa, sedaj gre koscema. Te bele muhe, vsaka mična in lična vrtalka na šest voglov, kako letajo in plešejo po mrzlem zraku! Tiho in nemo se sneg doli iz skrivnostnih višav vlega zemlji na onemogle prsi, kakor tlačeča mora po noči na spečega človeka. Skrbni gospodar kar molòé strmi izpred praga pod milo nebč. Dobro mu dè, videčemu, kako slamnata streha prijazno toplo odeva pohištvo ; ali milo se mu dela, pregledovajočemu, kako sadno drevje po vrtu teži k tlam, kako se napet« veje nizko šibč, poječivajo in pokajo. Pa kaj drevje, ki ne vé in ne čuti, kaj se godi; poglejmo uboge živali, ki z nami zimo prebijajo, prezebajo in stradajo! Kadar zapade sneg, gnjetč se vse okoli človeških stanovanj. Od jutra do večera milo preže po hrani za svoj prazni želodec, in skoraj miloščine prosijo človeka. Glej rujavega kraljička, ki prvi prinaša sneg z goril! Kako ta uboga živalca ves božji dan skakljà okoli pohištva, smuče skozi luknje v sklsdnice, ter na tanko in dobro prebrskava vsako smético tik stene, da bi dobil kaj jesti. Ščinkovec vrhi hruške na jednej nogi čepeč, drugo pa k sebi stiskajoč v razmršeni kožušček, čivka in lačno preži pred hleve, kedaj bode hlapec ali dekla živini nasipala in morebiti kako zrnice ali vsaj kak otrobek raztresla. In rumeni strnad, ves otrpnel od mraza, obeša se okoli svisel po gluhem klasji iz otepov, da bi našel kako zrnice in se okrepčal. Le vrabec malo kaj čnti tistih rev iu nadlog, s katerimi se njegovi sorodniki po zimi tako bridko bore. On po vsem pohištvu kakor domi, premeta vsa kota po svislih, po skednjih in odrih, kjer se kolikor toliko strnenega pridelka nahaja. Kadar sliši, da kurja tròpa v veži kokodače, že preži iz kake zgornje line pred prag. In komaj kuretina kaj dobi, smuk! je tudi on, nepovabljeni gost, že tudi med njimi. Ali predno se tako stradajoča ptičja žival komaj za najhujšo silo okrepča, zaléze jo noč. Pač gleda, da vsaj pod kakim nastreškom vtakne mrzlo glavico pod perotnico, vendar le na vsem životu od mraza drhti, razen vrabca, ki se blizu kacega toplega duška iz hleva še precej povoljno počuti Ne le samo živali, tudi ljudje mnogo trpé po zimi. Glej ubozega siromaka! Komaj za najhujšo potrebo v borne ziplate zavitemu se udje od mraza tresejo. Kako mu se nogi šibite, kako ga vedno kašelj sili. Strgan rokav, gosli gole, palec iz črevlja, glava vsa bela, kakor s snegom opadena, zares je on sam prava zima po zimi! In vkljub tega làzi ubožec po ozkej gàzi in zmrzlem snegu od veže do veže za suho skorjico kruha! Pa tndi marsikje stopi čez prag, kjer v hiši peč po zimi tako dolgočasno mrzla stoji, marsikje, kjer gladni otroci v samih srajcah milo prosijo matere kruha. Iz pouižne vasice pa tudi v mesto zima prikima. Tudi tn v velikih hišah in za širocimi vrati je toliko toliko sob, po katerih mraz izpreletava borne družine, katere nimajo kaj djati v peč in v lonec. Premčžnejši milosrčni ljndje ubogim siromakom dajejo hrano, obleko in kurjavo, pa se tudi spominjajo ubozih živalic, ki stradajo po zimi. Sneg in zimsko veselje. Zakrila je bogata jesen svoje milo in prijazno lice in mrzla zima uži krasoti vrhove naših gori. Mrzel veter razpihava in nosi vélo drevesno listje preko polja in travnikov; zaostale cvetice pa s povešenimi glavicami sanjajo o preteklem poletnem in pomladnem veseljL Mični glasovi preljubih ptičic so ntibnili. vse je tiho in mrtvo po naših gozdih in logih ; le tu in tam še odmeva kak hripav glas vriščečih vranov. Vsa narava nživa sladek počitek, ter mirno in tiho pričakuje od stvarnika svoje krasuobele odeje. Prijatelj.' ah ne vidiš iz tega, kako resnobno in vendar ljubeznjivo vlada roka bo?ja v naravi, in kako rédno se izvršuje neskončna misel božja v neizmerne) očetovej hiši ? Oko. katero rado gleda božje veličastvo v božjih navedbah, je v nebesa zamakneno; a srce, katero se z veseljem navzéma v naravi večne ljubezni, je vedno plemenitejše, ponižnejše in prijaznejše Bogu in ljudem. V tihej noči je mrzli krivec utrdil zemljino površje in pokril stojeće vode s tenkimi ledenimi šipami, ter s svojim votlo donečim glasom vso naravo sladko zazibal v zimsko spanje. A zdaj, ko je vse tiho in mirno, priplavajo iz oblakov nežno-bele stvarce, rahlo se vlegajoč na stolec božjega stvarjenja, ter preoblačujejo loge in livade, polja in travnike v jednostavno obleko, katero občuduje človeško oko. Ta skrivnostna lepota je zopet živ dokaz nerazumljive večne vzajemnosti v nebeškem prostoru. Poglejmo si zdaj natančneje te prelepe bele stvarce, ki zibajoč se veslajo po zraku jednako mušicam v gorkem poletnem večeru ! — „Sneg je,'1 odgovorih bodete otroci ; — dà, mrzel sneg je, katerega se večkrat toliko navali, da še v šolo ne morete iti. A mnogo veselja vam tndi sneg pripravlja, kadar pokrije hiše, ceste, polja in vse, kar je zunaj, s svojo lepo. belo odejo. Takrat vas veseli, če malo zadri-čate na saneh. In koliko veselja imate, kadar navalite pred sabo vehko grudo-snega, postavite grudo na grudo, ter si naredite sneženega mozä, da potlej képe letijo od vseh strani vanj. Kaj ne, vse to vam dela mnogo mnogo veselja! A malo kateremu izmed vas je znabiti znano, kako se naredi sneg, to je, ine lepe male stvarce, ki vsako zimo namesto dežja padajo na našo zemljo. Poslušajte torej, naj vam tudi to povem. Soparica, katera obstoji iz silno drobnih kapljic, po zimi zmrzne v zraku še predno se združi v kapljice. Potlej se sprime v bele kosmiče ali šopke; ki padajo ua zemljo kakor krpice, in mi pravimo, da sneg gre. Cim bol, počasi zmrzuje soparica v zraku, tem večji in obilnejši so sneženi kosmiči, kadar pa mraz soparico nagloma strpne, takrat pada „babje pšeno" in kmalu potem se vsuje kakor moka droben sneg. — Kakšno podobo pa ima sneg? — Vzemite košček črnega sukni, in pristrezite nanj debelih sneženih kosmičev (snežink), katere vam je treba potem z drobnogledom opazovati. Videli bote brezštevilne mične ledene iglice f podobi pravilnih zvezdic s šestimi trakovi. Vse to nam zopet kaže neskončno modrost in vsemogočnost božjo. Da-si ima zima mnogo neprijetnosti, vendar ima tudi mnogo veselja za nas. posebno pred Božičem, kadar hodimo k zoraicam častit s premnogimi lučicami obdano podobo matere božje ter zapojemo prelepo pesen: „Med zvezdami zvézdica sije." — In kadar vaši ljubi starti prižgć na božično drevesce lučice, takrat je va£a radost nepopisljiva. Takrat se tndi spominjajte, da sv. katoliška cerkev in ž njo vsi pravoverni kristjani obhajamo spomin Kristusovega rojstva, in da je ta dan najsvetejši celega leta. OynjeiUrv C-izdj. Božična. Zveličar preljubi Pri Betlehem' mestu Je prišel nocoj. Se čudo godi! Raduj ae, o človek. Tam v hlevu na situaci In slavo mu poj! To dete leži. Prelepo in milo Živinico revno Nebó se žari. Za družbo imä, Tak 8vitle ni bilo Pastirci tja pojd'te. Nikdar Se nodi! Molite Boga!" V risavi razlega In radi vsi k njemu Se petje lepó, Tja v hlevec hi té, Nebeški duhovi D&r'vati, postremi Na nebu pojó. 8kerbnó mn žele. „Naj Bogu bo slava." Pobožno častijo Odmeva vse čez, To dete sveto. „Mir zemlji izviraj Obljubijo vsi mu Nocoj iz nebes !" Služiti zvesto. In angel nebeški Let tisoč, že več je Približa se sam, Od tiste noči. Pastirjem oznani. On tisti pa zmiraj Ki pasejo tam: Pri nas še živi. „Nikar se ne bojte, Prisrčno častimo Veselje povem. S pastirci ga zdaj. Mesija vsem rojen Zvesto mu služimo. Nocoj je ljudem! Da pridemo v raj! A P. Na razvalinah Palmire. Zjutraj zgodaj smo bili »stali, tor se podali ua pot, da bi tem prej dosegli Palmiro.*) Še ne daleč od Karjacije in bili smo že v puščavi. Velikanska planjava se je razprostirala pred nami, le daleč daleč pred nami videli smo tenke krive črte, kakor da bi jih bila sapa risala v pesek. Konji so bili že zelò spehani in čeravno so se pri vsakej stopinji skoraj do kolen v pesek pogrezali, vendar smo zelò urno jezdili. Tudi vreme nam ni bilo ugodno, kajti suh veter je bril po puščavi in črni oblaki so se jeli zbirati nad nami. Časi sem si svojo druščino malo ogledal in spominjal sem se male podobice, ki sem jo nekdaj videl, predstavljajočo „tròpo Beduinov préd hudim viharjem bežečo." Zadej, čisto zadej na planjavi, videle so se razvaline. Je li to Palmira ? Zdelo se mi je, kakor bi ne bilo mogoče, da bi te razvaline kaj druzega kazale nego staro mesto Palmiro, in moja domišljija si je mnogo prizadevala, da bi si to krasno nekdanje mesto z vso njeno čarčbno podobo predstavila. Basni pripovedujejo, da pridejo dobri in zli duhovi iz puščave, ter prinesó novorojenim kraljevskim otrokom darila, in Palmira se mi je dozdeval kraj, iz katerega so le dobri duhovi dohajali. Palmira s svojim krasnim zidovjem, o katerem sem slišal pripovedovati, zdela se mi je mesto, s senčnatimi palmami obdano, v katerem 80 vsi dobri duhovi stanovali. črte, ki smo jih videli zjutraj, so bile goré, gole goré, brez dreves, brez listja in trave, samo skalovje, ki je oklépalo planjavo, kake 4 ure dolgo in ravno toliko široko. Dolina se je razprostirala proti severo-zahodu. Tu smo počivajoč pričakovali solnčnega vzhoda. Krasen pogled I ki ga pa nismo smeli dolgo uživati. Komaj so prvi žarki zlatega solnca posijali, že smo se dalje pomikali z našimi konji. Dve uri smo jezdili po dolini, da pridemo v drugo dolino. Radostno mi je srce igralo, ko se vrhu hriba na 200 stopinj približamo. Tir smo videli občudovanja vredno delo. Bil je „vodotok." ki je v prejänih časih mesto z vodo oskrboval. A od kod je tekla voda? Vsa okolica je pusta in s peskom posuta. Ponosne skale, ki nesó vodotok, nemajo ne duha ne sluha kake rastline ; vse je pokrito z drobnim puščavnim peskom, ki ga strašni vihar Samum priveje. Na desnej in Ievej stràni vodotoka smo videli nekaj čvetero voglatih zidov, bili so to velikanski stolpi. Pot, po katerem smo stopali, peljala nas je memo jednega teh stolpov, in zdaj še le smo zapazili, da so to grobni spomeniki. Veselo vriskajoč so tekali naši spremljevalci, ogoreli sinovi puščave, vrhu gore, raz katere je njihovo veselo vpitje odmevalo na vse strani. Mi smo hiteli za njimi, in od vrha goré smo ugledali staro, prekrasno mesto pod seboj — mrtvo sicer — a vendar v svojih razvalinih večno živeče. Ni mogoče popisati razvalin tega velikanskega mesta, še celò majheno podobo o njih narisati ni mogoče človeku takó, da bi si jih v duhu lehko predstavljal. Glede mnogih drnzih ostankov iz starih časov, ne poznam je razvaline, ki bi imela lepoto Palmire. Pri Palmiri narava ni ravno krasna, da bi kinčala velikanske razvaline ; tù je vse suho, planòtno in polno peska. Pla- *) Palmira je bilo od Salomona sezidan? mosto na nekej selenici v sirskej puščavi. njava, ki se do reke Evirata Siri, nerodovitna je in dolgočasna. Razpalo mesto je tako velikansko, da potrebnje človek dobri dve uri, da je obhodi. Kje so časi, ko je bilo to mesto polno življenja in veselega gibanja! Kje so časi, v katerih so bili ljudje zmožni tako velikanska poslopja staviti? Korintiških stebrov je vse polno, ki delajo velik vtis na človeka, ker jih le malo malo zidovja obdaja. Ni mogoče krasote in lepote teh stebrov primerjati s prelepim palmovim gozdom. Nemi in popolnem zamaknem v starodavno mesto Palmiro jezdili smo v klanec proti mestu pazno ogledovajoč vse, da bi se kaj ne izgubilo našim očem. Prvo, kar smo ugledali, bila je palača, od katere se pa samo dvorovi še vidijo, ki jih obdajejo lepo in umeteljno izdelani stebri. Dalje idoč, dospemo do templja, katerega velikost se lehko sodi po dobro ohranjenih stolpovih, ki ga obdajejo. Hiteli smo dalje. Tam zagledamo umeteljno izdelan vhod, tnkaj zopet kak slovesen oblók, ne daleč vrata iz lepih stebrov sestavljena. Steber za stebrom se vrsti, njih število je ogromno ; tukaj jih stoji cel kup, ondu se dviga samo jeden ponosno s svojim vrhom v zrak. Tu obdaje po več stebrov kak vodotok, ondu zopet lezé le kosi kace-ga stebra, ki o njegovej velikosti pričajo. Tu in tam molč iz zemlje na pol podrta zidovja, ostanki, različnih podob in gomile nekdanjih prebivalcev gledajo ua pol s peskom zasute izpod zemlje. Svoje konje smo spremljevalcem Beduinom v varstvo prepustili, in ves dan med razvalinami hodili ter jih občudovati. Tako lepa je Palmira! Poskušal sem poslopje ali prav za prav le razvalino nekdanjega poslopja si narisati; s konca sem hotel tudi celo mesto na papir spraviti, ali brez posebnih priprav se mi ta misel ni dala izvršiti ; tudi časa mi je k temu delu primanjkovalo. Iz začetka smo se namenili še drug dan tukaj ostati, ali brez potrebne hrane, in pa, ker so se turški dezerterji tu okrog klatili ni nam bito mogoče, in sklenili srno zvečer se domóv vrniti. Ko smo tedaj že v mraku svoje konje zasedli in se od lepe samice obrnili nazaj jezdeč preko gore, zdelo se mi je, kakor da bi bil nekaj zapustil, kar sem že davuo ljubil in poprej za spomin v svojem srci nosil, a zdaj pa ta spominek samo jedenkrat vidčč, moram ga za vselej zapustiti. Še dolgo smo vsi zamakneni gledali z vrha hriba doli na prelepo razsuto mesto, od žarkov zahajajočega solnca čarobno razsvetljeno. O kako strašno, strašno mrtva si Palmira ! Na tvojih razvalinah ni videti ne drevja ne listja, še uiahù ne, samo golo skalovje in nič nego golo skalovje ! Ko bi jaz Beduin bil, in bi mi moja mati umrli, pokopal bi jih v tvoje razvaline, da bi jih na tak način večno na svoje srce navezal. Toda nazaj se mi je treba vrniti, nazaj v mrzle severne kraje in samo tvojo podobo ponesem s seboj v svojo rojstno vas. To se zna, v prvem trenotku imam vtisek tvoje podode še lep in čist, a časoma tvoji stebri v mojem spominu razpadejo, pesek in prah se vzdigneta, in tebe, velikanska gomila iz spomina izbrišejo ali iz srca ne I — Z Bogom Palmira ! Z Bogom kraljica puščave. Podovenil M. Mdlovfh. Priredopisna-nateroznanske pofte. Severni jelen. Vem, dragi moji, da ste užč slišali kako povest o jelenu, da-si jelena samega še niste videli letati po naših gozdih. Zakaj bi vas toraj ne zanimalo, ako vam nekoliko povem o severnem jelenn, ki se precej loči od uašega ? Severni jelen se le redko še nahaja divji: udomačili so ga užč, kakor pri uas kozé. Po velikosti je našemu podoben, a glavo mu kinčata lepa, ve-jasta. nekoliko nazaj upognjena rogova : dlako ima po letu kratko, temno-sivo, po zimi pa dolgo in belo. Po letu se severni jelen ogoll. iu jeseni odvrže rogova, brez katerih ostane do pomlädi. Mladi jelenček ima rogova bela, srednje starosti siva, starec pa — črna. Na vsakem rogu zrasteti jelenu drugo leto po dve vejici, po tretje leto tri i. t. d. Vratu se lepo poda precej dolga griva. Tenke noge ima oborožene s preklanimi kopiti; repa pa skoraj nič nema. Ker ima kopita plčska in široka in zadej nekak izrastek, beži ta živali po snegu lehko, kakor bi jo veter podil. Vse bogastvo prebivalcev na visokem severu obstoji iz črede takih jelenov, ki šteje časih ua tisoče glav. Po tem številu se tudi tam gori mérijo bogatini. Oni nemajo krav ne konj ne ovac, imajo pa jeleua, ki službo vseh opravlja. Vprašali bodete: ali te črede jelenov redé po hlevih, ali ne? Ne redé jih, kajti jeleni ue potrebujejo posebne vrdéve: veseli so, da jih izpusté prosto ua pašo. Da bi se pa ne zgubili predaleč, privežejo nekaj jelenov po raznih mestih in to sili druge, da se vedno pasejo okolu privezanih tovarišev. Hrapav, brezploden in na vid neredilen bel mah in razni lišaji, to jim «estavlja glavno pičo vsak čas leta. Kjer so ti jelenje domä, traja skoraj vse leto zima. Le malo dni poletja se v teh mračnih krajih prikaže solnce, ki raztopi ledeno skorjo, privabi iz zemlje bledo travico, in zasuhla drevesa se začnč pokrivati z nebogatim zelenjem. Takrat se pasó jelenje tudi po travi in smukajo vrbovo, trepetličino in brezovo listje. Hudo se jim pa godi po zimi, zato pa takrat tudi zelč iz-hujšajo; z velikim trudom si morajo izkopavati izpod snega slabo pičo in s kopiti prebijati ledeno skorjo, da pridejo dO mahd. Še večja uadloga bi jih trla po letu, ako bi jej ue ubégali. V celih čredah se sélijo namreč na leto severni jelenje s svojimi gospodarji proti jugu, da bi se rešili tu v goratih krajih in lesovih pred svojimi najhujšimi sovražniki, komarji iu brenceljui. Spomladi in zgodaj na leto frčč komarji v celih röjih nad čredami jelenov, usedajo se jim na hrbet in pokladajo v gosto dlako svoja jajca, ki so drob-neja nego-li prosena zrna. Iz teh jajc se kmalu izležejo črvički, ki preglo-dajo, iskajoč si živeža, jelenovo kožo in se zarijč v njihovo telò. Ves hrbet se jim pokrije, z velicimi oteklinami, ki imajo na vrhu male luknjice. Od nestrpnega srbenja si jeleni večkrat razdrgnejo ves hrbet do krvi. Nekateri gredč v vodo, kjer prebijejo ves dan in pozabijo na krmo, da večkrat poginejo. V jelenovem telesu se črviči polagoma izpremené v ličinke, ki zraste velike kakor želod, ter se zvalč črez luknjico na zemljo kamor se znrijč, in le malo tednov še mine, pa priletč iz njih mladi brenceljui. Cemu bi tedaj krasne živalice ne ušle na pomlad tem groznim mukam? Jeseni se pa jelenj« zopet vračajo v svoje rodne kraje, in ako srečajo na poti vode in reke. naglo jih preplavajo. Vse potovanje se vrši v gotovem redn: spredaj gTe samica z jelenčekL samci jim pa sledé za nekoliko dni. Jelenje mleko je tolsto in daje zelò veliko masla, a ker maslo ni prav okusno, rajši narejajo iz mleka sir. Meso je okusno in tečno. Iz trdih jelenovih rogov se delajo noži, žlice in druga priprava; koža z dlako vred je pa za obleko. Severni n&rodi so vsi od glave do nog zaviti v jelenove kože, in ta obleka je tako topla in pripravna, da se v tem podnebji ne da zamenjati z nobeno drugo. Kožo sešivajo s posušenimi jelenovimi žilami, da dalje traja. Lepšega pa ni, kakor voziti se s tacimi jeleni po velikem snegu. V visoke, lehke sani vpreže gospodar po jednega aii več jelenov. Na poti jeleni nikdar ne skačejo, temuč jednakomerno jih nese po snežuej vršini z neznansko hitrostjo. Brez jelenov bi ne bilo mogoče živeti na daljnem severu in kaže se tudi v tem neskončna modrost roke bo$je. A. K. Eazne Drobtine. Pred Božič effl. f (SrbBlu oiradtu.) Božič, Božič buta Na oboja vrata. Nosi venec zlata. Da pozlati vrata Iu obà podboja. C. (Primorsko) šteje 560.000 duš, med katerimi je nad tri petine Slovanov. (Človeška starostv starem vekn.) Abraham je doživel 175 let; Izak 180, Jakob 147, Izmael 137, Sara 127, Jožef 110, Mozes 120, Jozua 110, Elija 90 let. (Električno osvitljavo) je iznašel Rus Jabločkov, katera je že po nekaterih ulicah v Parizu na Fran-cozkem namesto plina vpeljana. Pravijo, da se bo ta nova osvitljava vpeljala tudi v morskih vojašnicah in tovarnah Kronstata. Kratkočasnice. * Učitelj : Nu, Tonček, povédi nam, kakšno podobo ima naša zemlja? stvarL — Tonček: Okroglo. — Učitelj: In kako veš to? — Tonček: Ker ste nam vi sami to povedali! *(Postrešček pred sodnijo.) Sodnik: Zakaj mi niste precej povedali svojega imena, ko vas sem prvič vprašal? — Postrešček: Ker se ga nisem mogel takój spomniti. — Sodnik: Le kak neumnež more kaj tako neumnega odgovoriti. — Postrešček: Gospod, ako bi vas ljudjé celih 15 let le „število 18" imenovali kakor mene, potlej bi tudi vi gotovo že davno pozabili svoje pravo ime. * V nekej vàsi sta bila dva kmeta ; prvi se je pisal Volk, a drugi Medved. V tej vasi pa je živel tudi bogati Tine, ki je imel dve zelò pridni in dobri hčerki, ki ste se pozneje omo-žili. Necega dné pride k Tinetu njegov prijatelj, ki je bil že več let iz dòma. „Kako pa je to," vpraša prijatelj Tineta, „da tvojih hčeri nikjer ne vidim ? Kje pa ste ?" — „Veš, ljubi moj," odgovori šaljivi Tine, „pri svojih hčerah sem bil zelò nesrečen, ker jedno mi je vzel Volk, a drugo mlajšo pa Medved." Kmetska vremenska prerokovanja za mesec gruden. Prvi teden huda zima, osem tednov nt? odkima. Božič«n dež vzame rèi. Mnogo snega, nxnogo seni. Kolikor se ivja o Božiči na vejah blesti, toliko sadja prihodnje leto na drevji visi. Dèi in veter pred Božičem, koplje zimo rad mrličem. (i BftivJÄ iäLwja, ö ^ra&ta} >a.