Trošasina na vino Menda ni stvari, ki bi bila našemu vinogradniku bolj zoprna, pa tudi ne zadeve, glede katere bi se bilo že vee govorilo in pisalo in o kateri bi bila mnenja bolj različna, kot je trošarina na vino. Vinogradniki in njihove organizacije pri nas kakor tudi v Dalmaciji, Vojvodini in drugod, se borijo proti njej že od nekdaj. Je pa ravno vino oni kmetijski pridelek, ki daje oblastvom, državi in banovinam ter občinam, najbolj zapeljivo podlago za dosego sredstev za kritje svojih izdatkov. Ker nadalje niso vsi predeli niti v vsej državi, niti v naši banovini primerni za pridelovanje vina, nimajo tudi povsod pravcga razumevanja za vinogradnikove težnje in skrbi in smatrajo vino kot luksuzni predmet, ki ga smejo čim bolj obremeniti. Ali je trošarina na vino upravičena? Ker smatrajo večinoma v nevinorodnih fcrajih vino za predmet, ki ni neobhodno potreben, je s tem dana navidezno upravičena misel, da naj le plača tisti, ki ga hoče uživati. Ne pomislijo pa vsi ti, da je od prodaje vina odvisno veliko ljudi in njihovo preživljanje. Seveda bi bilo drugače, ako bi pridelovalci vina imeli rnožnost gojiti mesto vinske trte na njihovih zemljiščih kaj drugega. Na žalost pa je vecina vinogradniških zemljišč sposobnih le za vinograde, ne pa za druge kmetijske sadeže. Zato so primorani imeti na teh kamenitih in strmih zemljiščih samo vinograde ali pa bi bila ta zemlja le pušea, ki bi preživljala samo nekaj zajeev, ne pa ljudi, ki sedaj živijo od te zemlje. Ako ne bi feilo tukaj vinogradov, bi morali prebivalci iti 3 trebuhom za kruhom po svetu, ker druge Hiožnosti ni. Vinogradi preživljajo sicer borno, pa vendarle veliko ljudi v kamenitem svetu naših Haloz, Slovenskih goric, Dalmacije, kjer lahko živijo ljudje le, ako jih bo redila vinska trta, drugače življenja na domaCi grudi nimajo. Vsi lastniki teh zemljiše pa tudi plačujejo od njih že davek — zemljarino. Kakor smejo ostali kmetje, ki plačajo od svojih zemljišč zemljarino, prodajati svoje pridelke kakor hočejo in koder hočejo, bi naj smel prodajati svoj pridelek — vino tudi vinogradnik. Z isto upravičenostjo bi lahko zahtevali prebivalci vinorodnih krajev, da se posebej obdavčijo tudi ostali kmetijski pridelki: živina, mleko, pšenica, med itd., kakor zahtevajo oni iz nevincrodiiih krajev, da se obdavčuje vino. Seveda nam ne pride niti na misel, da bi to zahtevali, ker smatramo, da plačujejo primeren davek že itak v zemljarini. In samo isto zahtevamo tudi za vino. Sicar se zatrjuje povsod, da plačujejo trošarino potrošači vina, torej oni, ki vino pijejo, ne pa oni, ki ga pridelajo. Zato je važno vprašanje, kdo prav za prav plača trošarino na vino. Kdo plača v resnici trošarino na vmo? Zatrjujejo, da plačajo trošarino na vino pivci vina. Ko bi bili oni, ki vino pijejo, tako premožni, da bi jim bilo vseeno, koliko za vino plačajo, oni pa, ki prodajajo vino na drobno, zadovoljni z vsakim zaslužkom ali bi bili lahko tudi brez njega, bi to mogoče odgovarjalo. Ker pa temu ni tako, se z dvigom cene vinu, kar je neobhodno, ako prištejemo cenam vinu pri vinogradniku še trošarino, potrošnja vina zmanjša. Ker se s tem zmanjša tudi povpraševanje za vino, se morajo po vseh narodnogospodarskih pravilih zmanjšati tudi splošne cene vinu. Ker pa so pridelovalni stroški vina že itak tako visoki, kot so ponavadi cene vinu v trgovini na veliko, gre to nadaljnje znižanje cen na škodo in v izgubo vinogradnika. Tudi so običajno cene vinom po gostilnah kolikor toliko stalne. Tako ne more gostilničar poljubno zvisJati cen vinu, svojega zaslužka pa seveda noče in tudi ne more dati za trošarino. Tako mu ne preostane drugega, kakor da kupi vino toliko ce- neje, da je s tem krita tudi trošarina. Afco pa proda vinogradnik vino naravnost poirošaču in prične ta računati, da bo moral plačati še trošarino, navadno odstopi od kupčije ali pa mu mora plačati trošarino vinogradnik, ako hoče kaj prodati. V resnici pSača trošarino na vino le vinogradnik. Boj vinogradnikov proti trošarini na vino Zaradi tega je popolnoma razuinevno in tudi upravičeno, da se borijo vinogradnilri že od nekdaj proti tej prekomerni obremenitvi svojih pridelkov. Najbolje bi seveda bilo, ako bi odpadla vsaka trošarina na vino. Ker pa mora dobiti tudi oblast nekje potrebne dohodke za kritje svojih izdatkov, je razumevno, da skuša obremeniti vse mogoče, tako tudi vino. Samo, da bi ta obremenitev ne bila previsoka! Ker pa gre to mnogo previsioko, bo ubito s tem vse našc vinogradništvo. Vemo, da je dobila dravska banovina na banovinski trošarini čez 20 milijonov dinarjev letno, prav toliko pa so pobrale še občinc. Tega vinogradništvo ne bo preneslo stalno. Pa ne samo, da se vino prekomerno obremenjuje, močno se tudi s tem ovira vsak promet z vinom. Svoječasno je bila navada, da je imel v nevinorodnih krajih vsak kmetovalec vino kar doma ter ga je uporabljal za delavce in za sebe dnevno. Sedaj je to ravno zaradi oviranega prometa onemogočeno, ker kmet vseh ceremonij, ki so potrebne pri dobavi vina, ne prenese, pri vinskem trgovcu pa je vino predrago. Posledica tega je, da dobita kmet in njegov delavec vino le v nadrobni prodaji in da jima takrat v prekomerni naeri zaužito vino lahko celo škoduje, dočim bi jima pri vsakodnevnem zmernem užitku na vsak način koristilo. Pa tudi poraba vina je na ta način manjša, kar škoduje spet vinogradniku. Tudi je bilo prej običajno zamenjavanje vina z drugimi kmetijskimi pridelki med vinogradruM in kmeti v nevinorodnih krajih. Sedaj je tudi to onemogočeno, ker je na eni strani vino previsoko obremenjeno, na drugi strani pa dobava vina naravnost od vinogradnika močno ovirana. Zaradi tega je tudi upravičena zahteva vinogradnikov, da bi naj bilo treba plačati trošarino le od vina, ki ga prodajo v nadrobni prodaji, ne pa tudi za ono, ki ga kupi potrošač naravnost od vinogradnika ali ga pridobi za zamenjavo za druge kmetijske pridelke. Celo podariti bi ne smel niiiče vina, ne da bi plačal predpisano trošarino. Ali trošarina od litra ali pa pavšalna trošarina? Sedaj je uvedena pri nas trošarina od litra, svoječasno je bila uvedena tudi že pavšalna trošarina. Pri zadnjem načinu pobiranja trošarine bi plačal nek določen znesek vsak gostilničar, promet z vinom pa bi bil popolnoma prost. Seveda bi plačali tako trošarino na vino samo točilci vina na drobno, dočim bi bili pridelovalci vina trošarine prosti. Prav gotvo bi se promet z vinom pri tem načinu pobiranja trcšarine močno dvignil, ker bi marsikdo lahko užival vino, ki ga sedaj ne more. To bi se pa ne zgodilo na škodo gostilničarjev. Kdor gre v gostilno, gre itak neglede na to, ali ima na razpolago vino doma ali ne. Prepričani pa smo, da bi bilo potem v gostilni dobiti mnogo boljšega vina kot sedaj, ker je boljše vino zaradi trošarine sedaj tudi za gostilničarja predrago, pa tudi oviran promet z vinom mnogokrat sedaj preprečuje pravilno kletarjenje v gostilničarjevi kleti. Oblast bi dobila mogoče nekaj manj trošarine na vino kot sedaj, bi pa prišla končno na isto, ker ]ji odpadji tudi vsi izdatki, ki jih ima oblast sedaj zaradi potrebe kontrole pri prodaji vina in pri pobiranju te. Potem bi odpadlo tudi vse morebitno tihotapljenje vina, ki se sedaj mogoče dogaja, ker bi postalo nepotrebno. Zaradi tega je čisto upravičena zahteva vinogradnikov po izvedbi pavšalne trošarine, je pa tudi izvedljiva. Vinogradniško vprašanje je vprašanje obstoja naše severne meje v narodnostnem oziru Večina prebivalstva severnega dela Slovenije je odvisna od tega, kako se bo prodalo vino. Prav dobra je misel nekega dobrega poznavalca najrevnejšega dela severne Slovenije, to je Haloz, da bo temu predelu pomagati le na ta način, da omogoeimo tamkajšnjim ljudem prodajo njihovega pridelka — vina po primerni ceni. Tudi viničarsko vprašanje bo rešeno učinkovito takrat, ko bodo lahko vinogradniki prodali vlno po primerni ceni. Svoječasno Je bilo pravilo, da je plačal vinogradnik dnino v višini cene enega litra vina. Kako naj sedaj isti vinogradnik plača trikratno ali celo štirikratno dnino od cene litra vina? Naša severna meja bo močna, ako bo gospodarsko močan nekdanji in sedanji steber ob njej. To pa je in bo edino naš kmet. Zato je neobhodno potrebno, da pričnemo razmotrivati o tem za naše prebivalstvo severne meje tako važnem vprašanju trezno in ga skušamo rešiti tako, da bo lahko vinogradnik spet prosteje zadihal.