VSAKDANJA  TOŽBA
T i n   U j e v i ć
Kako težko je biti slalb, kako težko je biti sami, in biti star, pa biti mlad!
Li biti slab in breiz moči, in nimaš, koga bi poiskal, ko žge nemir, ko tre obup.
In hodiš trudno po cestah, iii padaš v blato poteptan, brez zvezde, ki bi dala luč.
Brez svetle zvezde vsojene, ki je nad zibko stala ti, z repom in sončno mavrico.
O Bog moj, Bog moj, spomni se vseh svojih čudežnih obljub,
ki si mi tistikrat jih dal.
O Bog moj, Bog moj, spomni se, ljubezni spomni se in zmag, in lovorja in pa dairov.
Glej, sin tvoj  zdaj po svetu gre, po svetu skoz dolino rev, čez trnje in čez kamenje,
od hudega do hudega, in noge mu že krvave, in glej, srce je ranjeno.
In  trudne so mu že kasti, in duša mu je žalostna, in on je sam in zapuščen.
In sestre ni in brata ni, očeta ni ne matere, ne ljube ne prijatelja.
303
Nikogar ni, ki bil bi z njim, le trn, ki v srcu mu tiči, iii ogenj, ki gori v dlaneh.
Sam, čisto sam po s\'etu gre, pod sinjim neibom mutastim, čez mračno polje zemeljsko.
In komu naj potoži se? Nobeden ne posluša ga, še bratje ne, ki tavajo.
O Bog, beseda tvoja žge in v grlu stiska me in tišči, in rada zakričala bi. •
Vsa v meni je zgrmadeiia in moram jo zavpiti v svet, če ne, bom zgorel kakor kres.
Pa naj bom ogenj na gorah, naj   v zublju bom goreči dih, če nisem klic, kii s streh doni!
O Bog, samo da se skoiiča ta trudna, tavajoča poi pod nebom, ki ne sliši me.
Saj brez besede ne zdržim, glas in odgovor si želim, ljubezen ali sveto smrt.
Pelinov venec je grenak, in kelih strupov je teman, za vročim julijem kričim.
Saj, ker bridko je biti slab, saj, ker bridko je biti sam (in ko lahko bi bil močan,
ko bi lahko bil ljub in drag) ampak bridko, najbolj bridko je biti star, pa tako mlad!
304