V Zenska vzgoja. (Spisuje Jos. Ciperle.) ,,Dekle bodi materi veselje, In očeta svojega spoštuj! 15. Dober njima se otrok skazuj, Želja njiju bodi ti povelje!" Mislimo si, da smo izpridili uže svojo hčer tako, da nam je odrekla popolnem pokorščino. Mislirao si, da jo opomini in darila nič več ne ganejo; kaj bodemo storili? Ali si bomo pulili morda vsled tega lase z glave; ali si bomo raztrgali od žalosti obleko, ali potresli glavo s pepelom? Znabiti bode koristilo to, da jo kleče prosirao za božjo voljo, naj bode zopet tako dobra, naj nas zopet uboga? Žalibog, da je nekaj takib staiišev na svetu, kateri so in bodejo ravnali tako. Kajti oni, ki so vplivali na svojo hči ziniraj naopačno, ki so tcdaj sanii zakrivili, da je postala nepokorna, so tudi zmožni slednjič še to naopako storiti. Kaj je tedaj stoiiti? Misli si, ljubi moj vzgojitelj, da je nepokorščina bolezen, huda bolezen, nevarna bolezen. Ona je celo, rekel bi, kužua in nalezljiva bolezen. Vsaj veš, kaj pravi pregovor, da ena garjeva ovca pokvari vso čedo; in tako tudi en nepokoren otrok pokvari mnogo druzih, ki so z njim v dotiki. Prosim te, misli si o nepokorščini vse, samo dobrega nič ne. Ako si misliš tako o pokorščini, razumel bodeš lehko, da je treba, in da je kerščanska dolžnost dati bolniku zdravila. Znano ti je tudi gotovo, da so zdravila, in posebno ona, katera imajo odpravljati uevarne bolezni, največ grenka. In ker je nepokorščina taka bolezen, nioraš mu dati pokusiti nekaj grenkega. Kdo je iznašel to zdravilo, kdo je je prvi rabil, o tem molči zgodovina. Ali to vemo, da so pedagogi vseh časov dosegli ž njim vedno lepe uspehe. Se ve, pravi sedanji modri svet, da ti pedagogi ne spadajo, ter se tudi nimajo v vzgled postavljati v sedanji vzgoji. Zdaj naj se vzgojajo otroci drugače, ne več z onim zastarelim zdravilom. Ali kaj naj stopi na njega mesto, tega ne ve še prav zdanji modri svet. Po to zdravilo ti ni treba hoditi h kupcu ali k lekarju, ni ti treba pisariti na Dunaj ali v Pariz po nje, kakor morda po kaj nepotrebnega; to zdravilo najdeš lehko prav blizu, treba ti je niorda poseči le skozi okno, ter je odlomiti od kacega grmiča. To prevažno zdravilo je leskov les. Ali čemii ravno leskov les, ali morda drug les ne stori tako svoje dolžnosti? Pač, ali svetoval sem ti ga le iz pijetete do onih starih čestitljivih pedagogov, ki so ga rabili tako uspešno nekdaj v vseh časih, po vseh šolah, po vsch hišah in vseh dvoriščih. Tudi se pripisuje leskoverau lesu neka posebna simpatija do otroškega telesa. Le poglej, ali se ne krivi leskova palica, s katero tepeš, ravno tako, kakor tepeno telo otrokovo! Le poslušaj, ali ne čuješ necega glasu, ki prihaja iz notranjosti leske, in ki je podobno glasom, ki prihajajo iz prsi tepenega otroka! Ta glas imenujo nekateri žvižganje, drugi celo petje. In neki neusmiljenec je celo skoval pregovor, da sšiba novo mašo poje". Gotovo je bil ta eden onih pedagogov, ki ne spadajo več v naše stoletje. Razun imenovane simpatije ima leska tudi to dobro lastnost, da se ne zlomi tako naglo; tudi ni tako hudobna, da bi težko poškodovala koga. Pač provzroči uekaj vnanjih bolečin, ali zato ozdravlja vsako še tako nevarno bolezen, katera je provzročila naopačna vzgoja. Toliko o tem prevažnem zdravilu. Ali kaznovati se ima otrok le, ako je zaslužil to kazen tudi v resnici. Preiskovati se ima, ali je bil v resnici nepokoren; ali ni morda izvršil našega povelja zato, ker ga ni razumel, ali kar si bodi. Dalje naj se otrok ne kaznuje za vsak prestopek na enak način; kajti krivična kazen, in tudi ona, ki ni priiuerna, t. j. prevelika ali premajhna za velikost prestopka, pokvarja le še bolj otroka, na mestu da ga izboljša. Z nobeno stvarjo si ne odtegnejo stariši ložje Ijubezni otrokove, kakor s krivično kaznijo. Toda niina se misliti, da vsaka kazen vcepi otroku sovraštvo do svojih starišev. Pač se je raztrgala z nepokorščino mej stariši in otrokora vsa zveza. A!i pravična kazen jih ima zopet zediniti, kar se tudi doseže, kajti kaznjenec bode poteni največ zopet ubogal. — In da zopet uboga, zato se je kaznoval. (Dalje prihodnjič.)