List  6.
Ljubljeni in po vsem zasluženji češčen naš cesar, ki je ravnokar minulo leto praznoval 401etnico svojega vladanja prav tako v sredi zvestih svojih narodov, kakor ljubljen oče v ožjem krogu svoje hvaležne rodbine ter je obračal izraze hvaležnosti svojih narodov z modrostjo, kakoršna prihaja samo z neba doli tako, da je slavljenje cesarjevo postal trajajoč vir dobrodenja za narode same, — ta mili naš vladar doživel je dne 30. januarja 1.1. v svojem najožjem rodbinskem krogu dan tolike bridkosti, tolike nesreče, da se je pač iz ust vsih avstrijskih narodov, pa tudi iz ust cele Europe čul en glas: „Ubogi naš cesar, ubogi oče! Bog mu daj moč, prenašati toliko nesrečo! Kakor so „ Novice" poročale že v brzojavu z Dunaja, nastala je minulo sredo dopoludne tam govorica, da se je cesarjeviču Rudolfu pripetila nesreča na lovu v obližji Dunaja, kamor se je podal pred tremi dnevi. Govorilo se je začetkom tudi o nesreči na železnici, z vsake strani mesta prihajale so drugače govorice, vse pa so kazale na nenavadno večjo nesrečo, katera se je nekako namenoma prikrivala.
Konečno čuje se brez ovinkov trditev: cesarjevič je mrtev, dostavljalo se je, da je vstreljen. S to trditvijo bistveno v soglasji, glede uzroka smrti pa o nasprotji, bilo je prvo uradno poročilo o smrti cesarjevičevi, ki se je glasilo: brzojav 30. januarja: „Z Maierlinga pri Baden-u , kamor se je cesarjevič nadvojvoda Rudolf pr edvčeranj em podal na lovski izlet, prihaja namravnokar globoko presunljiva vest,da je Njegova cesarska   kraljeva   visokost umrl nagle smrti vsled mrtvouda."
Preden navajamo daljna uradna poročila, omenjamo, da je bil cesarjevič Rudolf rojen dne 21. avgusta 1858, da je toraj sedaj v sredi svojega 31. leta. Dne 21. maja 1881. poročil se je s cesarsko visokostjo nadvojvodico Štefanijo, hčerjo belgiškega kralja Leopolda II. — rojeno dne 21. maja 1864. S tega zakona rodila se je edina hčerka nadvojvodica Elisabeta dne 2. septembra 1883. leta.
Daljna uradna poročila o smrti cesarjeviča se glase: dne 30. januarja: Njegova ces. in kralj, visokost, presvitli cesarjevič Rudolf podal se je na lov v Maierling pri Baden-u, z njim več gostov, kakor: Njegova visokost princ Filip Coburški (svak cesarjevičev), ekscelenca grof Josip Hojos. Njegova c. in kr. visokost pa se je čutil že včeraj bolehnega, zato se je izgovoril, da se ni mogel udeležiti včerajšnega rodbinskega obeda na cesarskem dvoru. Ko so se danes  jutro lovski gostje sošli in se Njegova ces. in kralj, visokost  cesarjevič  Rudolf ni pri-
Cesarjevič Rudolf.
kazal, iznenadeni so bili oni po sočutnem popraševanji, z od bolečine omamljeni s strašanskim poročilom, da je presvitli cesarjevič vsled mrtvouda izdihnil svojo blago dušo. Kakor strela z jasnega neba zadelo je to naznanilo cesarski dvor. — Cesarica, ki jo pred zvedela žalostinko, prevzela je težko nalogo, sporočiti jo cesarju, popred še pa jo je naznanila nesrečni udovi nad-vojvodici Štefaniji.
Krog 1. ure nastala  je o nesreči enaka  govorica v državnem zboru in pa na borsi.
V državnem zboru došla je prva negotova govorica v gosposko zbornico, od tod pa naglo v zbornico poslancev. Princ A. Lichtenstein oipeljal seje takoj na cesarski dvor, pozvedit. kaj je resničnega. Preden se je še vrnil, kar je trajalo komaj '/4 ure, došel je že poslanec z gostilne blizo dvora cesarjevega, kjer se mu je povedalo, da je cesarjevič mrtev — vstreljen. Kmalu se vrne tudi princ Lichtenstein, ki je najpred ministru Dunajevskemu, potem pa še nekaterim osebam posamezno zaupal grozovito novico. Cez malo trenutkov zapustili so skoraj vsi poslanci zbornico in predsednik sklenil je sejo; koj potem doslo je uradno poročilo do predsedništva z nalogo, da se žalostinka naznani zboru poslancev, be le potem je eden došlih ministrov pred odhodom k cesarju odločno naznanil, da je cesarjevič mrtev. Skoraj enako vrelo je na borsi, preden se je uovica razglasila uradno.
Ob 2. popoludne došel je ministerski predsednik in z njim vsi ministri na cesarskem dvoru ter so takoj imeli zborovanje. Tudi minister Kalnokv zbral je v tistem času svoje sek-cijske načelnike v posvetovanje.
O cesarju se pripoveduje, da ga je po zaslišani grozni novici zapustila zavest. Ko se je zopet zavedel, zaprl se je v svoje sobe in ni celi dan nikogar pred se pustil. Tudi ce-saričina Štefanija je večkrat omedlela, potem, ko se ji je strahovita vest naznanila.
Med tem pa so imeli dvorski uradi skrbeti zato, da se je smrt cesarjev.čeva uradno naznanila na vse strani. Kmalu popoludne poročili so poslaniki in drugi zastopniki unanjih držav, žalostno dogodbo svojim vladam. Po drugi strani imeli so dvorski uradi skrbeti, da se spravijo vse stvari krog mrliča in pa ta sam na cesarski dvor. — Ob 1. uri zjutraj dne 31. januarja prepeljal se je mrlič na cesarski dvor — tiho, pa vendar ne skrivno, ker tudi to uro že stale so množice zbrane na cesarskim dvoru.
Drugo jutro, še po noči, podal se je cesar, ki vso noč ni zatisnil očesa, na zahodni kolodvor, sprejet tam svojo hčer nadvojvodico Giselo, ki je s svojim soprogom došla z Mona-kovega. Pripoveduje se o britkih prizorih, ki so se med tem vršili v oddelkih cesarskega dvora, ki so cesarjeviču odločeni za stanovanje. Cesar, udova Štefanija in cesarica podali so se vsak za se k mrliču in lahko se da misliti s kakšnimi srci, s peresom popisavati se ne dajo taki prizori. O nadvojvodici udovi Štefaniji pripoveduje se, da je edino tolažbo sprejemala od svoje tudi v solzah vtopljene petletne hčerke nadvojvodice Elizabete.
Med tem dohajala so v četrtek milovanja od vsih strani, po zraku pa so švigale vsakovrstne govorice o načinu smrti cesarjevičeve. Uradno se je naznanjalo, da je cesar izrekel željo, da se pogrebne svečanosti vrše po vsem prosto in da nikakor ni v stanu sedaj sprejeti unanjih knezov in vladarjev, ki so naznanili namen osebno udeležiti se pogreba. Zgoraj omenjenim govoricam o smrti cesarjevičevi pa je konec storilo sledeče pojasnilo uradnega lista „Wiener Zeitung" z dne 1. februarja št. 27. Pojasnilo v neuradnem delu z napisom Avstrija, na Dunaji dne 31. januarja, se glasi prevedeno v slovenščino tako:
wNaša včerašnja poročila o uničevalni dogodbi smrti Nj. c. in kr. visokosti presvit-lega gospoda cesarjeviča nadvojvoda Rudolfa operale so se na prva opazovanja, ki so nam sem došle od najbližje okolice visokega mrliča, sprejeto pod omamljivim vtisom osodepolne dogodbe.
Te osebe so, potem koso bile vrata spalnice vlomljene, vstopivše našle Nj. ces. in kr. visokost mrtvo v postelji. Na ta prvi vtis operale so se na Dunaj došle naznanila in pa menenje o mrtvoudu. Tam navzoči pozvali so c. kr. dvornega svetovalca profesorja dr. Wider-hoferja v Maierling z nujnim brzojavom, kamor se je ta takoj s prvim vlakom odpeljal. Dvorni svetovalec Widerhofer izrekel in našel je pri takoj uvedeni preiskavi, da se je nahajala na glavi umrlega   precejšna   rana z razširjenem  odkrušenjem pokrova in  kosti cepine, vsled
42
43
česar je morala smrt takoj nastopiti. Potrdila se je rana kot povzročena po strelu in na strani postelje, tikoma poleg desne roke bil je izstreljen revolver. Lega orožja ni puščala dvoma na tem, da je vsmrtenje zvršeno bilo z lastno roko. — Glede na to, da so služabniki Nj. c. in kr. visokosti razdeljeni v hišah okolice in da je visokonjemu odredjen sluga sprejel naročila za priprave za lov ter hišo zapustil za malo časa, ni mogel strela nihče slišati.
Takoj v Maierling odposlani in po določilih dotičnih naredb sostavljeni komisiji je bila: resnično dogodbo in dotične okolnosti popisati v zapisniku.
Ne moremo zamolčati, da so nekatere osebe iz najbližje bližine Nj. c. in kr. visokosti pri Njem opazovale v zadnjih tednih več znamenj bolestne razburjenosti čutnic, tako, da se je držati menenja, da je ta strašna dogodba izvirala iz zmešanosti v onem trenutku.
Vrh tega zdi se nam primerno navesti, da je Nj. c. in kr. visokost nekaj časa sem večkrat tožil da ga glava boli, kar je sam smatral kot posledico padca s konja v minuli jeseni.   Ta   nezgoda pa se je svoj čas na izrecni lastni ukaz pokojnega prikrila."
Tako piše uradni list.
Morebiti se že nahaja kedo, ki hoče zvedeti še kaj več o tej grozni, nesrečni do-godbi. Mi sodimo drugače: Preveč bi že bilo nesreče, ko bi bil cesarjevič naravne smrti sklenil svoje mlado življenje. Vse preveč in strašno pa je, kar nam tu razodeva — resnici na ljubo — uradni list. Preveč je to za nas, za avstrijske narode, vse britkeje in nepopisljivo hudo pa zadeva ta napričakovan grozni udarec dobrega očeta, ki po njem zgubi, zgubi strašni poti samoumora. edinega ljubljenega sina. — Zato pa tudi odmeva po širni naši državi le en klic: Bog ohrani očetovskega, ljubega nam cesarja, Bog mu daj moč prenesti toliko nesrečo! Bog tolaži nesrečno udovo!