120 The Influence of Ball Handling Exercises of Different Intensities performed during the between sets rest period on Plyometric Training output in Female Basketball Players Abstract This study investigated the acute effect of active rests with different ball handling exercises on the effectiveness of plyometric training of fe- male basketball players. Eighteen female basketball players (mean age 18.72 ± 2.44 years) participated in the study. We found that active rests consisting of high-intensity ball-handling exercises significantly affected the reduction in jump heights and reactive strength index (RSI) (p < 0.0001), with higher-intensity rests having a greater negative effect than lower-intensity and passive ones. This shows that passive rests are the best choice for achieving improvements of plyometric training exclusively. However, considering that active rests involving low and medium intensity ball handling exercises, have an influence of less than 10% on jump height and RSI compared to passive rests, the choice of these forms of rests could be reasonable in polyvalent structure of basketball training. On the other hand, high intensity active rests are not appropriate during plyometric training sets as they had the most negative effects on the key parameters studied. The results of our cross-sectional study undoubtedly showed the acute impact of active rest of varying intensity on the height of the jumps, however further research should confirm potential long-term effects. Keywords: Plyometric training, basketball, interset rest intervals Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv aktivnega odmora v obliki različno intenzivnih vaj rokovanja z žogo na učinkovitost pliome- tričnega treninga pri košarkaricah. V raziskavo je bilo vključenih 18 košarkaric (starost 18,72 ± 2,44 leta), ki igrajo v 1. SKL v kategoriji članic ter selekcijah U20 in U18. Ugotovili smo, da aktivni odmor v obliki rokovanj z žogo največje intenzivnosti vpliva na zmanjšanje višine poskokov in indeks reaktivne moči (p < 0,001) ter da višje intenzivnosti odmorov vplivajo bolj kot nižje. Ugotavljamo, da je pri pliometričnem treningu, pri katerem želimo izrecno vplivati na razvoj višine skokov in izboljšanje indeksa reaktivne moči, med serijami bolj smiselno izbrati pasivni odmor. Ker aktivni odmor v obliki rokovanja z žogo nizke in srednje intenzivnosti na višino skokov in indeks reaktivne moči vplivata manj kot 10 % v primer- javi s pasivnim odmorom, bi bila izbira omenjenih oblik odmora v okviru košarkarskega treninga lahko sprejemljiva, vendar zahte- va nadaljnje raziskave. Rezultati naše prečno-presečne študije so nedvomno pokazali akutni vpliv različno intenzivnega aktivnega odmora na višino poskokov v posameznih serijah. Z nadaljnjim raziskovanjem bi bilo smiselno preveriti, ali ima lahko tak pristop k treningu pliometrije tudi dolgoročni vpliv. Ključne besede: pliometrični trening, košarka, medserijski odmor David Drame, Frane Erčulj, Igor Štirn Vpliv različno intenzivnih vaj rokovanja z žogo na učinke pliometričnega treninga košarkaric glas mladih 121 „ Uvod Košarka je dinamičen šport, ki od igralk in igralcev zahteva mnogo hitrih pospeše- vanj, zaustavljanj, sprememb smeri, sko- kov in drugih gibanj s košarkarske žoge ali brez nje, za kar je treba imeti dobro razvito hitro moč predvsem v pogojih ekscentrič- no-koncentričnega naprezanja (Nikolič, 2018). Sredstvo, s katerim lahko vplivamo na izboljšanje živčnega delovanja pri ek- scentrično-koncentričnih mišičnih na- prezanjih, so metode za razvoj reaktivnih sposobnosti, imenovane tudi pliometrični trening (Štirn idr., 2017). Gre za uveljavlje- no sredstvo za izboljšanje športnikovih zmogljivosti, s katerim lahko neposredno vplivamo na izboljšanje višine vertikalnih skokov (Slimani idr., 2016), čas šprinta (Voi- sin in Scohier, 2019) in agilnost (Asadi, 2013), prav tako pa z njim vplivamo na adaptacijo senzomotoričnega sistema in regulacijo nepravilnih tehnik skoka in doskoka (Haff in Tripplet, 2016). Pliometrični trening temelji na sposobnosti izkoriščanja elastične energije za dosega- nje večje hitrosti gibanja in večje mehan- ske učinkovitosti. Strojnik, Štirn in Dolenec (2017) ločijo dve vrsti ekscentrično-kon- centričnih akcij: z nasprotnim gibanjem in z udarcem (tipa poskok). Ekscentrično-kon- centrične akcije z nasprotnim gibanjem izkoriščajo elastično energijo, pridobljeno pri ekscentričnem naprezanju (npr. skok z nasprotnim gibanjem), ekscentrično-kon- centrične akcije tipa poskok pa poleg ela- stične energije izkoriščajo še mehanizem togosti na kratki razdalji in refleksno aktiva- cijo (refleks na nateg) (Štirn idr., 2017). Re- fleks na nateg je odziv živčnega sistema na nepričakovano podaljšanje mišice, ki zaradi spremembe dolžine intrafuzalnih vlaken s pomočjo refleksov poveča aktivacijo mi- šice v koncentričnem delu mišičnega na- prezanja (Haff in Triplett, 2016). Deluje tudi kot obrambni mehanizem mišice pred ne- nadnimi spremembami položaja telesa ali telesnih segmentov, prav tako pa pomaga mišici pri ustrezni kontroli mišične togosti. Učinkovitost enega in drugega mehaniz- ma zagotavlja začetna togost mišice, ki jo določa število aktivnih prečnih mostičkov v trenutku začetka raztezanja. Pri ekscentrič- nem naprezanju se s hitrostjo raztezanja mišice zmanjšuje število sklenjenih preč- nih mostičkov, ker pa se miozinske glavice obračajo v nasprotno smer, to omogoči večjo silo prečnih mostičkov in posledično večjo togost mišice oziroma večjo skupno mišično silo v ekscentričnem in nato kon- centričnem delu (Strojnik, 2010). Ustrezno začetno togost mišice pri ekscentrično- -koncentričnih naprezanjih nam omogoča aktivacija mišice pred stikom s podlago, ki jo imenujemo predaktivacija. Namen predaktivacije je torej pripraviti mišice na razteg, kar se odraža v večjem številu sklenjenih prečnih mostičkov in v pove- čani vzdraženosti mišičnega vretena prek mehanizma alfa-gama koaktivacije (Komi in Nicol, 2011). Omenjeno je ključnega po- mena za zagotovitev močnega refleksnega odziva, ki omogoča večje pospeške in več shranjene elastične energije pri ekscentrič- no-koncentričnih naprezanjih. Vertikalni skoki so pogost element, ki ga izvajajo košarkarice in košarkarji na trenin- gu in tekmah, bodisi v obrambi (obrambni skok, blokiranje metov in prestrezanje po- daj) ali pa v napadu (skok v napadu, različni meti na koš, podaje iz skoka itd.), zato so metode za razvoj reaktivnih sposobnosti nujen sestavni del trenažnega procesa v košarki (Khlifa idr. 2010). Pomen skokov v košarki simbolično nakazuje že sam za- četek igre, ki se začne s skokom ob zače- tnem sodniškem metu (Erčulj, Dežman in Vučković, 2004). Svilar idr. (2019) so v svoji študiji ugotovili, da profesionalni košarkarji na tekmi izvedejo 1,11 ± 0,53 skoka na mi- nuto. Medtem ko so Štirn idr. (2022) v svoji raziskavi pri igralcih košarke 3 x 3 ugotovi- li, da košarkarice in košarkarji izvedejo na minuto 1,05–1,63 skoka. V povprečju naj bi košarkarji na tekmo izvedli 41–49 skokov (Abdelkrim idr., 2007), košarkarice pa neko- liko manj, tj. 35 ± 11 (Matthew in Delextrat, 2009). Povezane skoke oziroma poskoke lahko izvajamo v horizontalni ali vertikalni smeri. Slednje običajno izvajamo sonožno. Glede na položaj telesa ter delo nog in rok pa so zelo podobni globinskim skokom, le da je začetna višina pri poskokih določena z višino odriva prejšnjega poskoka (Dolenec idr., 2017). Poskoki pomenijo veliko obre- menitev za mišično-skeletni sistem, zato se je nanje treba dobro pripraviti, predvsem pa mora vadeči biti spočit in mentalno pri- pravljen (Štirn idr., 2017). Prav zaradi velikih obremenitev in tipa tre- ninga, pri katerem je treba vaje izvajati ma- ksimalno, moramo pri treningu pliometrije posebno pozornost nameniti odmoru med serijami, ki neposredno vpliva na izvedbo aktivnosti v naslednji seriji (Haff in Tripplet, 2016). Skeletne mišice, vključene v vadbo, se zaradi velikih ekscentrično-koncentrič- nih naprezanj hitro utrudijo, zato mora biti odmor dovolj dolg, da se obnovijo viri energije (ATP in kreatinfosfat), odstranijo odpadni metaboliti in povrne proizvodnja sile (Willardson, 2006), ki obsega vse meha- nizme vzdolž ukazne verige, od generacije akcijskih potencialov v motoričnem kor- teksu do živčnega in nato mišičnega pre- vajanja in nazadnje mehanizmov sklaplja- nja prečnih mostičev. Dolenec idr. (2017) priporočajo daljše odmore, pri čemer naj bi celoten cikel dela in odmora trajal 5 mi- nut. Willardson (2006) prav tako priporoča daljše odmore (2–5 minut) med serijami pri ponavljajočih se maksimalnih naprezanjih, saj naj bi dlje časa trajajoči odmori omo- gočili enakovrednejše pogoje za izvedbo ponovitev v vsaki seriji. Trening košarke zajema razvoj številnih gibalnih spretnosti in sposobnosti, ki ne- posredno vplivajo na uspešnost igranja košarke. Med temi imajo najpomembnejšo vlogo tehnično-taktični elementi košarkar- ske igre (Erčulj, 2018). Ker so ti v močni so- odvisnosti z ustrezno kondicijsko pripravo, je treba obema vidikoma nameniti zado- stno število časa, kar pa je pogosto pro- blem. Zaradi napornega ritma tekmovanj velikokrat ni mogoče nameniti ustreznega časa za vzdrževanje, kaj šele razvoj gibalnih sposobnosti, pomembnih za košarko (Ja- kše, 2008). Prav zaradi težave s pomanjkanjem časa za razvoj omenjenih sposobnosti smo želeli ugotoviti, ali so posamezne sestavine tre- ninga med seboj združljive. Zaradi dolgo trajajočih odmorov, ki jih zahteva pliome- trični trening med serijami, se postavlja logično vprašanje, ali bi lahko ta odmor izkoristili za izvajanje tehnično-taktičnih elementov košarke in s tem povezali obe pomembni sestavini košarkarskega trenin- ga, s tem pa tudi bolj učinkovito in ekono- mično izkoristili čas, ki je na voljo za trena- žni proces. Namen našega dela je bil ugotoviti, kakšno intenzivnost aktivnega odmora med po- sameznimi serijami pliometričnih vaj je še mogoče izvajati, ne da bi pri tem vplivali na kakovost poskokov oziroma učinkovitost pliometričnega treninga. Preučevali smo vpliv treh različno intenzivnih vaj rokovanja z žogo, ki se v praksi košarkarskega trenin- ga razmeroma pogosto uporabljajo. Želeli smo ugotoviti razlike v višini skokov in kon- taktnih časih pri ponavljajočih se poskokih med aktivnimi odmori v obliki rokovanj z žogo največje intenzivnosti, srednje inten- zivnosti in nizke intenzivnosti ter kontrol- nim, pasivnim odmorom. 122 „ Metode Preizkušanke V raziskavi je na začetku prostovoljno so- delovalo 22 deklet, vendar jih je meritve v celoti opravilo 18. Preizkušanke so bile stare 17–24 let (18,72 ± 2,44 leta). Vse so bile iz Ženskega košarkarskega društva Maribor (ŽKD Maribor), ki igrajo v 1. SKL v katego- riji članic, U20 in U18. Izključitveni kriteriji so bile poškodbe spodnjih ekstremitet, ki bi na kakršenkoli način vplivale na izved- bo poskokov in različnih oblik rokovanja z žogo. Vse preizkušanke so imele izkušnje s pliometrično vadbo. Merjenke so dobile navodilo, da dva dni pred meritvami ne iz- vajajo visoko intenzivne vadbe za spodnje ekstremitete. Pred začetkom eksperimenta so bile seznanjene s postopkom in morebi- tnimi zapleti. Raziskava je bila opravljena v skladu s Helsinško-tokijsko deklaracijo. Postopek Meritve so bile izvedene v Športni dvora- ni Tabor v Mariboru. Meritve smo izvedli v štirih terminih, merjenke so vsakič izve- dle 5 serij po 10 maksimalnih zaporednih poskokov (»iz gležnja«) z zamahi. Višino skokov in trajanje kontaktnih časov smo iz- merili z uporabo plošče za merjenje skokov in kontaktnih časov Boscosystem® Chrono- jump (Barcelona, Španija), za spremljanje povprečne srčne frekvence in kontrolo intenzivnosti aktivnih odmorov pa smo uporabljali sistem Polar Team. Med dvema zaporednima meritvama je minilo najmanj tri dni. Začetna višina skoka je bila od pod- lage dvignjena za 20 centimetrov. Celoten cikel je trajal 5 minut, v tem so poleg po- skokov preizkušanke imele pasivni odmor ali pa izvajale tri različno intenzivne sklope vaj rokovanj z žogo. Med pasivnim odmorom (odmor intenziv- nosti 0) smo merjenkam naročili, da morajo med petminutnimi cikli mirovati. V okviru aktivnega odmora nizke inten- zivnosti so merjenke izvajale rokovanja z žogo na mestu (odmor intenzivnosti 1). To je vključevalo 20 sekund rokovanja z žogo, sestavljenega iz ponavljajočega se gibanja: enkratno vodenje z desno roko, menjave roke spredaj, enkratno vodenje z levo roko, menjave roke spredaj (Slika 1). Slika 1 prikazuje rokovanje z žogo pri aktiv- nem odmoru nizke intenzivnosti (intenziv- nost odmora 1). Aktivni odmor srednje intenzivnosti (od- mor intenzivnosti 2) je zajemal tri prodore po poljubni spremembi smeri iz treh raz- ličnih pozicij v višini črte meta za tri točke (Slika 2). Preizkušanke so po prvem prodoru in metu iz dvokoraka skočile za žogo, se s hitrim vodenjem žoge vrnile za črto višine meta za tri točke pred naslednji stožec in ponovno izvedle prodor po poljubni spre- membi smeri. Enako gibanje so ponovile še enkrat pri tretjem stožcu, pri katerem so po metu iz dvokoraka in skoku za žogo zaključile aktivno obliko odmora srednje intenzivnosti. Slika 2 prikazuje skico gibanja preizkušank pri aktivnem odmoru srednje intenzivnosti (intenzivnost odmora 2). Slika 1. Rokovanje z žogo pri aktivnem odmoru nizke intenzivnosti Slika 2. Potek gibanja pri aktivnem odmoru sre- dnje intenzivnosti Slika 3. Potek gibanja pri aktivnem odmoru vi- soke intenzivnosti glas mladih 123 Aktivni odmor visoke intenzivnosti (inten- zivnost 3) je bil sestavljen iz meta v tablo in skoka za žogo v obrambni polovici ko- šarkarskega igrišča, prenosa žoge v polni hitrosti z vijugastim vodenjem okoli štirih stožcev v napadalno polovico, kjer so izve- dle met iz dvokoraka, sledilo je vračanje do sredinske črte v košarkarski preži brez žoge, hitra sprememba smeri v napadalno polo- vico, sprejem žoge po podaji in ponoven met iz dvokoraka (Slika 3). Slika 3 prikazuje skico gibanja preizkušank pri aktivnem odmoru visoke intenzivnosti (intenzivnost odmora 3). Vse oblike rokovanj z žogo v okviru aktiv- nega odmora so trajale 20 sekund. Aktivni odmori so bili za vsako preizkušanko ob vsakem obisku (merjenju) randomizirani. Intenzivnost smo spremljali s sistemom za spremljanje srčne frekvence Polar Team. Srčno frekvenco smo začeli meriti minu- to pred prvo serijo poskokov in merjenje končali minuto po začetku zadnje serije poskokov (skupaj 22 minut). V obdelavo podatkov smo vključili zadnjih sedem sko- kov vsake serije, prve tri skoke smo izključili. Pred vsakim testiranjem so preizkušanke izvedle standardizirano 12-minutno ogre- vanje, sestavljeno iz treh sklopov (dvig tem- perature, dinamični razteg in aktivacijske vaje). Prvi sklop je bil sestavljen iz rahlega teka in tekaških vaj (atletske abecede), pri čemer so merjenke ves čas vodile košarkar- sko žogo z dominantno in nedominantno roko. Sledil je sklop dinamičnih razteznih vaj, ki je vseboval predvsem vaje za spo- dnje okončine (vaje za razteg sprednjih in zadnjih stegenskih mišic, upogibalk kolka, primikalk, zadnjičnih mišic in mečnih mi- šic). Sklop aktivacijskih vaj je bil sestavljen iz dveh vaj za aktivacijo trupa in dveh vaj za aktivacijo spodnjih okončin. Pred začet- kom testiranja so merjenke naredile še 10 poskokov. „ Statistična analiza Izračunali smo osnovno deskriptivno sta- tistiko (povprečje z aritmetično sredino in standardni odklon). Za vse spremenljivke smo preverili normalnost porazdelitve z D‘Agostino-Pearsonovim testom (p > 0,05). Ker smo med seboj najprej primerjali več skupin in ponavljajoče se meritve, smo naj- prej izvedli test ANOVA za povezane po- novljene meritve (angl. Repeated Measures ANOVA). Po potrditvi statistično značilnega vpliva intenzivnosti odmora na odvisne spre- menljivke smo pare meritev medsebojno primerjali z izvedbo Bonferronijevega ozi- roma post-hoc t-testa, pri čemer smo med- sebojno primerjali povprečja vseh 5 serij posamezne preizkušanke pri posamezni intenzivnosti odmora. V obdelavo podatkov smo vključili rezulta- te 18 preizkušank, ki so meritve opravile v celoti. Obdelava podatkov je bila opravlje- na na zadnjih sedmih skokih vsake serije, prvih treh skokov zaradi nestabilne izvedbe (dokler preizkušanka ni ujela ritma) nismo upoštevali. „ Rezultati in razprava Srčni utrip Povprečne vrednosti srčnih utripov (Slika 4) sovpadajo z načrtovanimi intenzivnostmi aktivnih oblik odmorov. Pred raziskavo smo namreč s poskušanjem ugotavljali, kakšna in kako intenzivna naj bodo gibanja med odmorom, da se bo frekvenca srčnega utri- pa (kot kazalec intenzivnosti) razlikovala. Izmerjeni rezultati povprečnih srčnih utri- pov pričakovano postopno naraščajo od najnižje vrednosti (106,1 ± 3,96 utripa na minuto) pri pasivnem odmoru do najvišje vrednosti (170,3 ± 4,51 utripa na minuto) pri aktivnem odmoru visoke intenzivnosti (Slika 4). Višina skoka Analizirali smo povprečne vrednosti višine skokov pri različnih intenzivnostih odmora med pliometričnim treningom. Ugotovili smo, da so višine skokov statistično značil- no različne glede na intenzivnost odmora, ni pa statistično značilnih razlik glede na serijo. Analiza je pokazala, da povprečna vi- šina skoka z intenzivnostjo odmora posto- pno upada ter je najvišja pri intenzivnosti odmora 0, kjer je bila povprečna višina sko- ka 27,75 cm ± 4,30 cm (pasivni odmor), in najnižja pri intenzivnosti odmora 3, kjer je bila povprečna višina skoka 22,72 cm ± 5,41 cm (aktivni odmor visoke intenzivnosti), kar je v skladu z našimi pričakovanji (Slika 5). Če primerjamo vrednosti povprečnih višin skokov v vseh 5 serijah, lahko opazimo, da je povprečna višina prve serije pri vseh in- tenzivnostih odmora, razen intenzivnosti odmora 3, manjša od povprečne višine preostalih serij, vendar razlika ni statistično značilna. Glede na to, da smo pred vsakim začetkom meritev izvedli standardizirano 12-minutno ogrevanje, ki je na koncu tudi vključevalo 10 poskokov tipa poskok, tega ne moremo pripisati premalo intenzivne- mu ogrevanju. Razlog za opaženo pove- čanje povprečne višine skokov v naslednjih serijah bi lahko bil učinek, ki mu pravimo živčno-mišična potenciacija ali postakti- vacijska potenciacija (angl. PAPE). Gre pre- prosto za pozitivni učinek, ki predstavlja skupek izboljšanja delovanja različnih me- 0 20 40 60 80 100 120 140 160 180 200 I O 0 I O 1 I O 2 I O 3 SRČNI UTRIP INTENZIVNOST ODMORA Slika 4. Rezultati meritev srčnega utripa pri vseh intenzivnostih Opomba. IO 0 = pasivni odmor; IO 1 = nizka intenzivnost odmora; IO 2 = srednja intenzivnost odmo- ra; IO 3 = visoka intenzivnost odmora. 124 hanizmov vzdolž celotne verige generira- nja mišične sile (živčni in mišični mehaniz- mi) in ima največji učinek okrog 2–5 min po predhodni aktivaciji mišic. Čeprav razlike niso statistično potrjene, lahko opazimo trend, da se višine skokov pri protokolih z nizko intenzivnim (IO 1) in srednje intenzivnim odmorom (IO 2) v vsaki naslednji seriji bolj opazno zvišujejo v pri- merjavi s protokolom vadbe, pri katerem je bil odmor pasiven (IO 0). Ali to morda pomeni, da aktivni odmor celo potencira mehanizme postaktivacije, bi lahko bilo vprašanje pri naslednjih raziskavah. Nasproti postaktivacijskim učinkom deluje- jo mehanizmi utrujenosti. Ti so se pri nizki in srednje visoki intenzivnosti aktivnih od- morov izrazili v manjši meri (skoki so bili v povprečju nižji kot pri pasivnem odmoru), so bili pa še vedno iz serije v serijo višji. Zelo očitno pa so se učinki utrujenosti pokaza- li pri protokolu reaktivne vadbe z najbolj intenzivnim aktivnim odmorom (IO 3). Ta aktivni odmor je bil zelo intenziven (pov- prečna srčna frekvenca je bila okrog 170 ud/min), učinki utrujenosti so se pokazali takoj po prvi seriji in vplivali na zmanjšane višine skokov v vseh nadaljnjih serijah razen zadnji. Intenzivnost odmora je vplivala na viši- no skokov in s tem na kakovost pliome- tričnega treninga. Povprečne višine vseh opravljenih skokov v enem protokolu (50 skokov) so se pri protokolu, kjer so se med serijami izvajala nizko intenzivna košarkar- ska gibanja, zmanjšale za 5 %, v serijah s srednje intenzivnim aktivnim odmorom pa za 8 % glede na višine, izmerjene v proto- kolu s pasivnim odmorom. Pri največji in- tenzivnosti odmora, kjer so bile povprečne vrednosti srčnega utripa okoli 85 % maksi- malnega srčnega utripa, pa smo izmerili kar 18-odstotni upad višine skoka. Kontaktni čas Rezultati so pokazali, da kontaktni čas ni statistično značilno različen glede na in- tenzivnost, serijo ali kombiniran učinek. Povprečne vrednosti kontaktnega časa so podobne tako med intenzivnostmi kakor tudi med serijami in intenzivnostmi (Slika 6). Povprečja vseh serij so bila približno 0,200 sekunde z majhnimi standardnimi odkloni, kar nakazuje na dobro izvedbo poskokov, pri katerih so preizkušanke do- sledno vzdrževale kakovost izvedbe skokov skozi celotne meritve. Konstanten kontaktni čas lahko nakazuje na učinkovito tehniko poskokov z dobro telesno kontrolo, ki je pomemben dejavnik uspešnosti izvedbe poskokov. Iz rezultatov lahko sklepamo, da so preizkušanke kljub utrujenosti bile sposobne dovolj kakovo- stno in varno izvesti poskoke. Indeks reaktivne moči Ugotovili smo, da je indeks reaktivne moči statistično značilno različen glede na inten- zivnost in serijo, ni pa statistično značilnih razlik glede na kombiniran učinek. Analiza je pokazala, da povprečen indeks reaktivne moči z intenzivnostjo postopno upada ter je najvišji pri pasivnem odmoru (IO 0), kjer je bilo povprečje 138,99 cm/s ± 24,90 cm/s, in najnižji pri intenzivnosti IO 3, kjer je bilo povprečje 1 13,99 cm/s ± 27 ,47 cm/s (aktivni odmor visoke intenzivnosti) (Slika 7). Rezultati so pričakovani, saj je indeks reak- tivne moči mera, ki jo dobimo z izračunom razmerja med višino skoka in kontaktnim časom. Na zvišanje indeksa reaktivne moči lahko vpliva dvig višine skoka, zmanjšanje kontaktnega časa ali kombinacija obojega (Flanagan in Comyns, 2008). Na podlagi Slika 5. Višina skoka po posamezni intenzivnosti in seriji Opomba. IO 0 = pasivni odmor; IO 1 = nizka intenzivnost odmora; IO 2 = srednja intenzivnost odmo- ra; IO 3 = visoka intenzivnost odmora. Slika 6. Kontaktni čas po posamezni intenzivnosti in seriji Opomba. IO 0 = pasivni odmor; IO 1 = nizka intenzivnost odmora; IO 2 = srednja intenzivnost odmo- ra; IO 3 = visoka intenzivnost odmora. glas mladih 125 ugotovitev, da so povprečne vrednosti kontaktnega časa podobne tako med in- tenzivnostmi kakor tudi med serijami, lahko sklepamo, da je na indeks reaktivne moči naših preizkušank vplivala predvsem višina skoka. Preizkušanke, ki so dosegle nadpov- prečne rezultate v višini skokov, so dosegle tudi nadpovprečne vrednosti indeksa re- aktivne moči. Na podlagi zapisanega lahko sklepamo, da preizkušanke, ki skačejo višje, tudi bolje izvedejo ekscentrično-koncen- trično gibanje. „ Zaključek Za košarkarsko igro so značilni visoko in- tenzivni teki z vmesnimi prekinitvami, ki pogosto zahtevajo načrtovane ali nepred- vidljive spremembe smeri, različne speci- fične tehnično-taktične spretnosti in dobro razvito skakalno sposobnost. Skok je zelo pomemben element košarkarske igre. Od igralcev se zahteva, da ne skočijo le visoko, temveč tudi višje kot njihovi nasprotniki, saj jim to prinese prednost tako v napadalnem kot obrambnem delu igre. Eden izmed po- gosteje želenih ciljev košarkaric in košarkar- jev, ne glede na igralni položaj, je izboljšati sposobnost skakanja. Zaradi omenjenih razlogov se v košarki veliko pozornosti namenja razvoju in izboljšanju živčnega delovanja pri ekscentrično-koncentričnih mišičnih naprezanjih, ki izboljšajo refleksno aktivacijo mišice in mišično togost, kar se kaže v boljši odrivni moči (Štirn idr., 2017). Z raziskavo smo želeli ugotoviti razlike v višini skokov, kontaktnih časih in indeksu reaktivne moči pri zaporednih poskokih pri različnih intenzivnostih aktivnih odmorov v obliki rokovanj z žogo in pasivnim od- morom. Priporočeni odmori med serijami pliometričnega treninga so med 2 in 5 minutami v obliki pasivnega odmora. Kot kažejo naši rezultati, je najboljša izbira, če želimo izključno vplivati na razvoj višine skokov, pasivni odmor. Zapisano velja tudi za indeks reaktivne moči, saj so preizku- šanke dosegle nadpovprečne vrednosti in- deksa reaktivne moči prav pri protokolih s pasivnim odmorom. Višina skoka in indeks reaktivne moči statistično značilno upada- ta z večanjem intenzivnosti odmora. Glede na to, da je upad višine skoka manj kot 10-odstoten % za odmor nizke in sre- dnje intenzivnosti, bi uporaba aktivnega odmora potencialno lahko bila primerna oblika izvajanja pliometričnega treninga med tekmovalno sezono, ko so trenerji za- radi napornega tekmovalnega urnika ome- jeni s številom kondicijskih treningov. Tako bi lahko izkoristili čas, namenjen odmoru, hkrati pa bi morda trening pliometrije po- stal bolj priljubljen med košarkaricami in košarkarji, saj bi lahko v trening vključili tudi tehnično-taktične elemente košarke. Pomembno je poudariti, da je velikost vzor- ca, uporabljenega v raziskavi, omejitev, zato je treba rezultate razlagati ob upoštevanju tega dejstva. To bi lahko v prihodnosti re- šili z izvedbo raziskave na večjem in bolj selekcioniranem vzorcu košarkaric, idealno profesionalnih članskih košarkaric na najviš- ji ravni. Čeprav različne študije navajajo, da zanesljivost rezultatov pri pliometričnem treningu ni toliko odvisna od spola, temveč bolj od stopnje treniranosti, izkušenj s tre- ningom pliometrije, vrste športa in starosti športnik, predvidevamo, da bi se rezultati raziskave (predvsem parametri poskokov) nekoliko razlikovali, če bi raziskavo izvedli na vrhunskih košarkarjih moškega spola. Ne glede na spol sklepamo, da bi se rezultati raziskave razlikovali tudi po igralnih položa- jih, saj so karakterizirane z različnimi telesni- mi značilnostmi in gibalnimi sposobnostmi košarkarjev in košarkaric. Razlike v smeri slabših parametrov skoka bi pričakovali predvsem na položaju centra, kjer opravlja- jo to vlogo predvsem višji, težji, počasnejši in slabše koordinirani igralci in igralke. Na parametre poskokov bi lahko vplivala tudi raven vzdržljivosti športnika, saj lahko po- samezniki z bolje razvito vzdržljivostjo dalj časa prenašajo obremenitve s sorazmerno enako intenzivnostjo, posledično pa so bolj odporni proti utrujenosti (Dežman in Erčulj, 2005). Previdnost pri interpretaciji rezultatov zah- teva tudi ugotovitev, da so bile povprečne višine skokov prvih serij najvišje pri proto- kolu s pasivnim odmorom, čeprav se – ob tem, da so bile izvedene randomizirano (za vsako igralko) in po enakih ogrevalnih pro- tokolih – ne bi smele razlikovati in razlogov za to nam ni uspelo najti. Potrdili smo, da se za zagotavljanje naj- večjih učinkov pliometričnega treninga z uporabo reaktivnih metod priporoča pasiv- ni odmor in 100-odstotno usmerjena po- zornost na izvedbo skokov. Po drugi strani vpeljava nizko intenzivnega ali srednje intenzivnega aktivnega odmora zmanjša višine skokov za »samo« 5–8 %, hkrati pa omogoča izvedbo določenega obsega drugih vsebin, kot so elementi tehnični- -taktičnega treninga. Drugače povedano, za razvoj reaktivnih sposobnosti je nujen pasivni odmor med serijami, za ohranjanje teh sposobnosti (npr. v tekmovalnem ob- dobju) pa si trenerji, v kontekstu izkoristka časa in izvedbe drugih vsebin, lahko privo- ščijo nizke in morda celo srednje intenzivne aktivne odmore med serijami poskokov. Slika 7. Indeks reaktivne moči (IRM) po posamezni intenzivnosti odmora in seriji (v centimetrih na sekundo) Opomba. IO 0 = pasivni odmor; IO 1 = nizka intenzivnost odmora; IO 2 = srednja intenzivnost odmo- ra; IO 3 = visoka intenzivnost odmora. 126 „ Literatura 1. Abdelkrim, B.N., El Fazaa, S. in El Ati, J. (2007). Time-motion analysis and physiological data of elite under-19-year-old basketball players during competition. British journal of sports medicine, 41(2), 69–75. https://pubmed.ncbi. nlm.nih.gov/17138630/ 2. Cavanagh, P. R. in Komi, P. V. (1979). Electro- mechanical delay in human skeletal muscle under concentric and eccentric contracti- ons. European journal of applied physiology and occupational physiology, 42(3), 159–163. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/527577/ 3. Dežman, B. in Erčulj, F. (2005). Kondicijska pri- prava v košarki. Ljubljana: Univerza v Ljublja- ni, Fakulteta za šport. 4. Dolenec, A., Štirn, I. in Strojnik, V. (2017). Me- tode vadbe moči. Šport, 65(1/2), 159–164. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc- -6SQULFCJ 5. Erčulj, F., Bergant, B., Gašparin, D. in Sila, A. (2019). Košarka v obdobju osnovne šole. Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 6. Erčulj, F., Dežman, B. in Vučković, G. (2004). Differences between basic types of yo- ung basketball players in terms of different jumps height and ground contact time. Kinesiologia Slovenica, letnik 10, številka 1, str. 5–15. https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC -K7WKM2PL/c3f63d99- 2143-4000-878d-fd33ce1 1f863/PDF 7. Flanagan, S. P. in Comyns, T. M. (2008). The use of contact time and the reactive strength index to optimize fast stretch-shor- tening cycle training. Strength in Conditioning Journal, 30(5), 32-38. https://doi.org/10.1519/ SSC.0b013e318187e25b 8. Haff, G. in Triplett, T. (2016). Essentials of strength training and conditioning (4th edi- tion). United States: Human Kinetics. 9. Jakše, B. (2005). Kondicijska priprava v službi vrhunske klubske košarke. Šport, 53, 10–15. https://kosarkarski-trenerji.com/ftp/trener/ kondicija/Jakse_vrhunska%20kondicij- ska%20priprava.pdf 10. Khlifa, R., Aouadi, R., Hermassi, S., Chelly, M. S., Jlid, M. C., Hbacha, H. in Castagna, C. (2010). Effects of a plyometric training pro- gram with and without added load on jum- ping ability in basketball players. Journal of Strength and Conditioning Research, 24(11), 2955–2961. https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/20938357/ 11. Kolar, J. (2016). Vpliv odmora na mišični prira- stek. Šport, 64(1/2), 104–108. http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC -ZW3UDZJG53 12. Komi, P. V. in Nicol, C. (2011). Stretch-Shorte- ning Cycle of Muscle Function. Neuromuscu- lar Aspects of Sport Performance, 17. https:// doi.org/10.1002/9781444324822.ch2 13. Matthew, D. in Delextrat, A. (2009). Heart rate, blood lactate concentration, and time- -motion analysis of female basketball players during competition. Journal of Sports Scien- ces, 27(8), 813–821. https://pubmed.ncbi. nlm.nih.gov/19551549/ 14. Nikolic, A. (2018). Plyometric basketball tra- ining. Turkish Journal of Kinesiology, 4(4), 101–105. https://www.researchgate.net/pu- blication/330004340_Plyometric_basket- ball_training 15. Slimani, M., Chamari, K., Miarka, B., Del Ve- cchio, F. B. in Chéour, F. (2016). Effects of Plyo- metric Training on Physical Fitness in Team Sport Athletes: A Systematic Review. Journal of Human Kinetics, 53, 231–247. https://pub- med.ncbi.nlm.nih.gov/28149427/ 16. Strojnik, V., Štirn, I. in Dolenec, A. (2017). Struktura moči kot izhodišče vadbe za moč. Šport, 65(1/2), 153–158. http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC -7WMM5Y0J 17. Strojnik, V. (2010). Živčno-mehanske osnove gibanja, modul 1 [izročki predavanj]. 18. Svilar, L. (2020). Essential of physical perfor- mance in elite basketball: testing, training, load monitoring, periodization and recovery. Beograd: Data Status d.o.o. 19. Štirn, I., Brišnik, T. in Erčulj, F. (2022). Vertical load assessment in men and women 3x3 basketball. Kinesiologia Slovenica, letnik 28, številka 1, str. 5–18. http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC -1SIMRYEX55 20. Štirn, I., Dolenec, A. in Strojnik, V. (2017). Sku- pne značilnosti posameznih skupin metod vadbe moči. Šport, 65, 1/2, 165–169. http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-6SQUL- FCJ 21. Voisin, M. P. J. in Scohier, M. (2019). Effect of an 8-Week Plyometric Training Program with Raised Forefoot Platforms on Agility and Vertical Jump Performance. International Journal of Exercise Science, 12(6), 491–504. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC6413841/ 22. Willardson, J. M. (2006). A brief review: fac- tors affecting the length of the rest interval between resistance exercise sets. Journal of strength and conditioning research, 20(4), 978–984. https://doi.org/10.1519/R-17995.1 David Drame, mag. kin. ŽKD Maribor david.drame@gmail.com