raziskovalna dejavnost 127 Bilateral differences in take-off power according to playing position in women basketball Abstact Basketball is a sport where success is largely dependent on explosive power, which is differed by playing position according to muliple studies. Training process can lead to many differences in strength and power of muscles of the lower limbs, which can lead to a number of injuries and decline in performance. This aim of this study was to evaluate the possible differences in the bilat- eral take off power with three different vertical jump tests according to the playing position. 19 basketball players from women's basketball club Grosuplje and Triglav participated in this study with mulityear playing experiences nationally and abroad. Among them were 8 guard, 6 forwards and 4 centers. Average age was 21.39 ± 3.05 years, height 176.61 ± 5.83 cm and weight 69.72 ± 7.18 kg. The results were collected by bilateral force plate and program ARS. We have found that in all three jump tests there were no significant difference in the measured take off parameters according to the playing position. Greatest differences were found in majority of the measured parameters between guards and centers. We suggest that in training process more time should be dedicated to learning the proper technique of jumps and to systematic development of explosive power, which should be ac- companied by regular measurements of explosive power on the bilateral force plate. Keywords: bilateral differences, women´s basketball, take-off power, tensiography. Izvleček Trenažno-tekmovalni proces v košarki lahko privede do številnih razlik v moči in jakosti mišic spodnjih okončin, ki lahko vodi do številnih poškodb in slabše tekmovalne uspešnosti. Z raziskavo smo želeli preveriti morebitne bila- teralne razlike v odrivni moči pri treh različnih skokih gle- de na tipe igralk. Vzorec je zajemal 19 košarkaric članskih ekip košarkarskih klubov Grosuplje in Triglav, ki nastopata v 1. slovenski košarkarski ligi. Med njimi je bilo 8 branilk, 6 krilnim igralk in 4 centri. Rezultate smo zbrali s pomočjo bilateralne pritiskovne plošče in programa ARS. Ugotovili smo, da pri vseh treh izmerjenih skokih ne prihaja do stati- stično značilnih razlik v izbranih parametrih odrivne moči glede na tip igralk. Kljub temu pa razlike v povprečnih vre- dnostih (predvsem med branilkami in centri) nakazujejo določeno stopnjo diferenciacije med njimi in po našem mnenju izhajajo iz igralnih specifik košarke oziroma spe- cifik trenažno-tekmovalnega procesa. Rezultati nakazuje- jo, da je le-ta morda premalo usmerjen v sistematičen in bilateralen razvoj odrivne moči. Predlagamo, da naj se v trenažno-tekmovalnem procesu več pozornosti namenja učenju in izpopolnjevanju pravilne tehnike skokov. Ključne besede: bilateralne razlike, ženska košarka, odrivna moč, tenziografija. Tim Kambič, Filip Stepišnik Krašovec, Anže Zdolšek, Frane Erčulj Bilateralne razlike različnih tipov košarkaric v odrivni moči Vir: http://www.wnba.com/photos/2016-wnba-finals-game-5-minnesota/ 128 Uvod „ Košarka je kot šport izjemno popularna med moškimi in ženskami po vsem svetu. Košarkarska igra je sama po sebi telesno zelo zahtevna, saj je sestavljena iz števil- nih intervalov visoko intenzivnih gibalnih akcij (šprintov, sprememb smeri in skokov) z vmesnimi kratkimi odmori nizke intenziv- nosti, kot so hoja in počasen tek (Abdelkrim, Chaouachi, Chamari, Chtara in Castagna, 2010; Abdelkrim, Faza in Ati, 2006; McInnes, Carlson, Jones in McKenna, 1995). Številne raziskave so ugotavljale obremeni- tve različnih tipov košarkarjev in košarkaric med košarkarsko tekmo (Janeira in Maia, 1998, Abdelkerim idr., 2007; Drinkwater idr.). Na tekmi v povprečju profesionalni igralci pretečejo od 3500 do 5000 metrov (Janeira in Maia, 1998). Vsak izmed igralcev med igro izvede okoli 1000 različnih gibalnih akcij, ki se izmenjujejo na vsaki dve sekundi igre. Analize gibanj v realnem času so pokaza- le, da se te kratke gibalne akcije razlikujejo glede na tip igralca (Abdelkerim idr., 2007). Branilci so v večji meri in pogostejše vklju- čeni v gibalne akcije visoke intenzivnosti (šprinti in vodenja), kot pa krila in centri. Centri večkrat skočijo v napadu in obrambi ter dlje časa hodijo in stojijo kot branilci in krila. Med drugim pa krila večkrat mečejo na koš in več hodijo ter stojijo kot branilci in centri (Abdelkerim idr., 2007; Drinkwater idr., 2008). Vertikalni skoki sodijo med najpogostejše gibalne akcije v košarki. Izvajamo jih tako v napadu (podaje, skoki za odbito žogo, meti …) kot v obrambi (blokiranje meta, skoki za odbito žogo in ukradene žoge) (Ziv in Lidor, 2009). Mcinnes, Carlson, Jones in McKenna (1995) so ugotovili, da v povprečju vsak košarkar med tekmo izvede 46 ± 12 ver- tikalnih skokov, podobne rezultate (44 ± 7) so ugotovili tudi Abdelkrim, Fazaa in El Ati (2007). Ugotovitve številnih raziskav, ki so ocenjevale moč spodnjih okončin in višino vertikalnega skoka pri različnih tipih košarkarjev, so deljena (Ziv in Lidor, 2009). Nekateri avtorji so poročali o neznačilnih razlikah (Bale, 1991; Hoare, 2000; Ostojić, Mazić, Dikić, 2006, Ziv in Lidor, 2009), med- tem ko drugi poročajo o značilnih razlikah med centri in branilci ter krilnimi igralci in branilci (Latin, Berg in Baechle, 1994, Smith in Thomas, 1991; Soares, Castro Mendes, Neta in Matsudo, 1986). Primerjava bilateralnih razlik v funkcionalni moči spada med pomembnejša sredstva za oblikovanje kondicijskih in rehabilitacij- skih programov vadbe. Bilateralne asime- trije so povzročitelj povišanega tveganja za pojav poškodbe in negativno vplivajo na športnikovo zmogljivost (Croisier, Frothom- me, Namurious in Vanderthommen, 2002; Impellizzeri, Raminini, Maffiuletti in Mar- cora, 2007; Lawson, Stephens, DeVoe in Reiser, 2006; Newton, idr., 2006; Skelton, Kennedy in Rutherford, 2002; Stephens, Lawson in Reiser, 2005; McElveen, Riemann in Davies, 2010). Razvoj bilateralnih razlik je odvisen od številnih dejavnikov, kot so prej- šnja poškodba (Lawson, Stephens, DeVoe in Reiser, 2006; Newton, 2006), specifične obremenitve posameznega športa (New- ton, idr., 2006), geometrične razlike v razvo- ju kosti (Bluestein in D'Amic, 1985), živčne inervacije (Lawson, Stephens, DeVoe in Reiser, 2006) ali težave z mišično aktivacijo (Lawson, Stephens, DeVoe in Reiser, 2006; McElveen, Riemann in Davies, 2010). Tradicionalno gledano se za primerjavo bi- lateralnih razlik v moči in jakosti uporablja izokinetika oz. izometrična dinamometrija (Croisier, Frothomme, Namurious in Van- derthommen, 2002, Impellizzeri, Ramini- ni, Maffiuletti in Marcora, 2007; Newton idr., 2006; McElveen, Riemann in Davies, 2010). Prednost izokinetičnih meritev lahko najdemo v različnih razmerjih med navori in silami v izmerjeni mišici, ki so relativno preprosti za interpretacijo. Kljub temu pa večina izokinetičnih meritev zajema meri- tve v odprti kinetični verigi z izokinetično aktivacijo mišic, ki pa ni niti približno enaka športno specifičnim skokom v košarki (Im- pellizzeri, Raminini, Maffiuletti in Marcora, 2007), poleg tega pa je na izokinetičnih napravah nemogoče izvesti ekscentrično- koncentrično preklope v gibanju spodnjih okončin (McElveen, Riemann in Davies, 2010). Zaradi zgornjih dejavnikov izokine- tičnih meritev se kot alternativa uporablja- jo ostali funkcionalni testi, ki vključujejo različne skoke in poskoke (enonožni, sono- žno skoki) ter teste odrivne moči (Drouin in Riemann, 2004; Noyes, Barber in Mangine, 1991). V rehabilitaciji se v večji meri upora- bljajo enonožni skoki in poskoki, medtem ko se pri oceni odrivne moči spodnjih eks- tremitet uporabljajo sonožni vertikalni sko- ki (Bosco, Luhtanen in Komi, 1983; Cordova in Armstrong, 1996; Drouin in Riemann, 200; Impellizzeri, Raminini, Maffiuletti in Marcora, 2007, Newton idr., 2006; McEl- veen, Riemann in Davies, 2010). Pri oce- njevanju vertikalnih skokov so se kot zlati standard ocene moči spodnjih okončin izkazale pritiskovne plošče (Cronin, Hing in McNair, 2003; McElveen, Riemann in Davi- es, 2010). Z merjenjem reakcije sil podlage in ostalih kinetičnih spremenljivk se da na- tančno določiti športnikovo odrivno moč, ki je vezana na športno specifična gibanja (McElveen, Riemann in Davies, 2010). Namen pričujoče raziskave je bil ugotoviti razlike med tremi osnovnimi tipi košarkaric v izbranih parametrih odrivne moči, izmer- jenih na bilateralni pritiskovni plošči, pri če- mer so nas še posebej zanimale bilateralne razlike. Glede na zgoraj opisane športno (košarkarsko) specifične obremenitve in trenažni proces, ki izhajajo iz različnih igral- nih vlog in opravil, ki so značilne za različne tipe košarkaric, pričakujemo, da se bodo v izbranih testih odrivne moči pojavile dolo- čene razlike med omenjenimi skupinami (tipi) košarkaric. Poleg tega pričakujemo tudi določene bilateralne razlike med levo in desno nogo. Slednja predpostavka te- melji na dejstvu, da se tako v košarkarski igri kot v trenažnem procesu pojavlja pre- cejšen delež gibanj, pri katerih košarkari- ce v večji meri obremenjujejo eno nogo (enonožni skoki, enonožna in dvotaktna zaustavljanja, spremembe smeri, prehodi v tek in vodenje). Ob tem predvidevamo, da pri tovrstnih gibanjih večina košarkaric bolj obremenjuje dominantno (odrivno) nogo. Metode „ Vzorec preiskovank V vzorec je bilo vključenih 19 košarkaric (10 članic ženskega košarkarskega kluba Gro- suplje in 9 ženskega košarkarskega kluba Triglav), ki nastopajo v 1. slovenski košarkar- ski ligi za ženske. Vse so bile predhodno se- znanjene s potekom raziskave in so pisno privolile v sodelovanje v raziskavi. Med ko- šarkaricami je bilo 8 branilk, 6 krilnim igralk in 4 centrov. V povprečju so bile stare 21,39 ± 3,05 let, visoke 176,61 ± 5,83 cm in težke 69,72 ± 7,18 kg, z večletnim igralnim stažem na najvišjem državnem (1. SKL za ženske) in mednarodnem nivoju (Liga ABA). Vsem merjenkam je bilo predhodno verbalno razložen potek meritev z dodatno demon- stracijo pred izvedbo določenega skoka. Postopek meritev Meritve so potekale na Fakulteti za šport v Laboratoriju za športno- medicinsko di- agnostiko in nutricistiko v maju in juniju 2016, v sklopu trenažnega procesa po kon- čani tekmovalni sezoni 2015/16. Rezultate smo pridobili s pomočjo meritev izbranih parametrov odrivne moči na bilateralni raziskovalna dejavnost 129 plošči (s2p d.o.o., Ljubljana, Slovenija) in v programskem vmesniku ARS (s2p d.o.o., Ljubljana, Slovenija). Predhodno smo prei- skovankam izmerili še telesno višino in težo. Meritve so bile sestavljene iz treh različnih skokov (SJ, CMJ in DJ), ki smo jih izvedli v enem merilnem terminu. Za namen članka smo uporabili spremenljivke, prikazane v Tabeli 1. Po uvodnem ogrevanju na cikloergometru, ki je trajalo 5 do 7 minut z obremenitvijo 100 W in kadenco 70 obratov/minuto, smo vsem merjenkam razložili in demonstrirali izvajanje posameznega skoka. V prvem delu raziskave smo merili skok s polčepa (SJ). Preiskovankam je bilo naro- čeno, naj začnejo gibanje iz polčepečega položaja (kot v kolenu in kolku je 90°). V začetnem položaju so obmirovale vsaj dve sekundi, s čimer smo preprečili izvedbo ek- scentrične kontrakcije (predhodno razteza- nje mišic) in izvedli skok le na koncentričen način (krajšanje mišic). Roke so v času odri- va položene na bok, s čimer je zagotovlje- no gibanje le iz trupa in nog (Bavdek, Štirn in Dolenec, 2014). Vsaka izmed preiskovank je imela na voljo 1 do 2 poskusna skoka in 3 do 4 skoke, ki smo jih izmerili. V drugem delu raziskave smo merili skok z nasprotnim gibanjem (CMJ). Preiskovan- kam je bilo naročeno, da se iz vzravnanega položaja spustijo do polčepa, kjer naj sledi hiter preklop v vertikalni skok. Skok z na- sprotnim gibanjem so izvedle z rokami v bokih in rokami prosto, tako da so bile lah- ko roke v pomoč pri gibanju trupa in nog. Vsaka izmed preiskovank je imela na voljo 1 do 2 poskusna skoka in 3 do 4 skoke, ki smo jih izmerili. V zadnjem delu raziskave smo merili glo- binski skok (DJ). Preiskovankam je bilo naro- čeno, naj začnejo gibanje s prednoženjem poljubne noge pred odskokom z vnaprej določene višine. Po sonožnem pristanku na ploščo je moral slediti hiter preklop v vertikalni skok. Začetna višina je bila 20 cm, pri čemer smo bili pri povečevanju višine (po 10 cm) pozorni na vrh krivulje odnosa sila-čas. Kjer je bil izrazit drugi manjši vrh na desni od najvišjega, kot je to prikazano na Sliki 1, smo prenehali s povečevanjem višine pričetka skoka. Manjši vrh na krivulji je namreč posledica udarca s peto ob pod- lago, ki je običajno posledica slabe jakosti Tabela 1: Prikaz merjenih spremenljivk pri izbranem skoku SJ CMJ DJ Višina skoka (m) Višina skoka (m) Višina skoka (m) Razmerje L/D noga - štartni interval relativne P (%) Čas skoka (s) Razmerje med višino skoka in kontaknim časom (m/s) Razmerje L/D noga - relativne maksimalna F (%) Razmerje L/D noga - štartni interval relativne P (%) Kontaktni čas (s) Razmerje L/D noga - relativne maksimalna P (%) Razmerje L/D noga - relativne maksimalna F (%) Razmerje L/D noga - štartni interval relativne P (%) Razmerje L/D noga - relativne maksimalna P (%) Razmerje L/D noga - relativne maksimalna F (%) Razmerje L/D noga - relativne maksimalna P (%) Legenda. SJ – skok s polčepa; CMJ – skok z nasprotnim gibanjem; DJ – globinski skok; P – moč; F – sila; L/D – leva, desna stran. Slika 1: Meritev izbranih parametrov odrivne moči na bilateralni plošči. Slika 2: Prikaz skoka DJ (višina 40 cm) in udarca s peto ob tla ter nezmožnost ohranjanja višine in kontaktnega časa (203 ms) (Bavdek, Štirn in Dolenec, 2014). Force [N] Time [s] 130 mišic in tetiv iztegovalk gležnja (Bavdek, Štirn in Dolenec, 2014; Strojnik, 1997). Pri večini preiskovank smo po dveh poskusnih skokih izmerili 3 do 4 skoke na višinah 20, 30 in 40 cm, pri najboljših pa smo prišli celo do višine 60 cm. V končno analizo smo vzeli izbrane parametre skoka za vse merjenke pri višini 40 cm. Vsi postopki so povzeti po protokolu, ki je bil podrobno opisan v prispevku Bosca, Luhtanen-a in Komi-ja (1983). Metode obdelave podatkov Podatke iz prejetih anket smo obdelali s statičnim programom IBM SPSS (verzija 21, SPSS Inc., Chicago, ZDA) in Microsoft Excel (verzija 2013, Microsoft Corporation, Redmond, ZDA). Najprej smo vsem spre- menljivkam izračunali mere osnovne sta- tistike (povprečje in standardni odklon). Za izračun razlik med tipi igralk glede na izbran parameter odrivne moči smo upo- rabili enosmerno analizo variance (ONE- WAY ANOVA). Predhodno smo preverili predpostavke o normalnosti porazdelitve s Shapiro-Wilkovim testom in histogramom ter homogenost varianc z Levenovim te- stom. Kjer smo ugotovili kršitev ene izmed predpostavk, smo uporabili neparame- trično obliko enosmerne analize variance (Kruskall-Wallisov test). Vse podatke smo obdelali pri stopnji tveganja 5 %. Rezultati „ Primerjava parametrov odriv- ne moči med igralnimi mesti Skok z nasprotnim gibanjem (CMJ) Rezultati primerjave med tipi igralk v izbra- nih parametrih odrivne moči za skok z na- sprotnim gibanjem (CMJ) so predstavljeni v Tabelah 2 in 3 glede na položaj rok med izvajanjem skoka. Rezultati v Tabeli 2 kažejo, da ne prihaja do statistično značilnih razlik med tipi igralk v izmerjenih parametrih. Tendenca obstoja razlik se kaže le pri razmerju L/D noga v re- lativni maksimalni moči (p = 0,06). Podatki se pri višini skoka bistveno ne razlikujejo. Najvišje so skočile branilke (0,29 ± 0,07 m), najmanj pa centri (0,24 ± 0,05 m). Glede na dosežen čas skoka prihaja do največjih razlik med krilnimi igralkami in centri, kjer so imele krilne igralke za 0,05 s hitrejši čas skoka. Rezultati razmerij med levo in desno nogo kažejo, da imajo pri vseh izmerjenih razmerjih najvišje vrednosti branilke, naj- Tabela 2: Rezultati skoka z nasprotnim gibanjem (CMJ) z rokami v bokih glede na tip igralke Parametri skoka z nasprotnim gibanjem (CMJ) Tip N µ SD F p Roke v bokih Višina skoka (m) Branilke 8 0,29 0,07 1,07 0,37 Krila 6 0,28 0,03 Centri 4 0,24 0,05 Skupno 18 0,27 0,06 Čas skoka (s) Branilke 8 0,65 0,09 0,51 0, 61 Krila 6 0,64 0,10 Centri 4 0,69 0,05 Skupno 18 0,66 0,09 Razmerje L/D noga – štartni interval relativne P (%) Branilke 8 102, 61 6,75 2,86 0,09 Krila 6 95,03 7, 6 3 Centri 4 93,45 7, 9 9 Skupno 18 98,05 8,07 Razmerje L/D noga – relativna maksimalna F (%) Branilke 8 102,23 6,66 2, 61 0 ,11 Krila 6 95,29 7, 8 0 Centri 4 93,24 7, 8 3 Skupno 18 9 7, 9 2 7, 9 6 Razmerje L/D noga – relativna maksimalna P (%) Branilke 8 104,92 8,51 3,36 0,06 Krila 6 95,62 5,54 Centri 4 96,98 6,07 Skupno 18 100,05 8 ,11 Legenda. L/D – leva, desna; P – moč; F – sila; N – število vseh preiskovank; µ – povprečje, SD – stan- dardni odklon, F – testna statistika; p – statistična značilnost. Tabela 3: Rezultati skoka z nasprotnim gibanjem (CMJ) s prostim gibanjem rok glede na tip igralke Parametri skoka z nasprotnim gibanjem (CMJ) Tip N µ SD F p Prosto Višina skoka (m) Branilke 8 0,31 0,06 0,42 0,66 Krila 6 0,31 0,05 Centri 5 0,28 0,07 Skupno 19 0,30 0,06 Čas skoka (s) Branilke 8 0,75 0 ,11 0,10 0,91 Krila 6 0,76 0,12 Centri 5 0,78 0 ,11 Skupno 19 0,76 0 ,11 Razmerje L/D noga – štartni interval relativne P (%) Branilke 8 104,87 7, 5 5 2,09 0,16 Krila 6 94,07 10,64 Centri 5 95,45 14,88 Skupno 19 98,98 11, 3 9 Razmerje L/D noga – relativna maksimalna F (%) Branilke 8 103,84 7, 8 3 1, 81 0,20 Krila 6 94,42 8,68 Centri 5 9 7, 8 8 12, 20 Skupno 19 99,30 9,77 Razmerje L/D noga – relativna maksimalna P (%) Branilke 8 105,47 7, 3 9 2,72 0,10 Krila 6 96,02 4, 61 Centri 5 99,94 10,46 Skupno 19 101,03 8,30 Legenda. L/D – leva, desna; P – moč; F – sila N – število vseh preiskovank; µ – povprečje, SD – stan- dardni odklon, F – testna statistika; p – statistična značilnost. raziskovalna dejavnost 131 nižje pa centri. Te vrednosti kažejo, da se branilke močneje odrivajo z levo nogo, medtem ko centri to izvajajo bolj izrazito z desno nogo. Pri krilnih igralkah gre to raz- merje v smeri močnejše desne noge (pod 100 %). Rezultati v Tabeli 3 kažejo, da ne prihaja do statistično značilnih razlik med igralnimi po- zicijami glede na izmerjene spremenljivke. Najvišje so skočile igralke na poziciji beka in krila (0,31 ± 0,06 m), najmanj pa igralke na poziciji centra (0,28 ± 0,07 m). Glede na dosežen čas skoka prihaja do največjih raz- lik med beki in centri, kjer so imele igralke na poziciji beka za 0,03 s hitrejši čas skoka. Podobno kot v Tabeli 2 smo tudi tukaj ugo- tovili, da imajo pri vseh izmerjenih razmerij med levo in desno nogo najvišje vrednosti igralke na poziciji beka, najnižje pa igralke na poziciji centra. Te vrednosti bekov in centrov kažejo, da se beki močneje odri- vajo z levo nogo, medtem ko centri to iz- vajajo bolj izrazito z desno nogo. Pri krilnih igralkah gre to razmerje v smeri močnejše desne noge. Potrebno pa je omeniti, da so te razlike malenkostno nižje kakor pri rezultatih skoka z nasprotnim gibanjem z rokami v bokih. Skok s polčepa (SJ) Rezultati primerjave med igralnimi mesti v izbranih parametrih odrivne moči med skokom s polčepa (SJ) so predstavljeni v Tabeli 4. Rezultati v Tabeli 4 kažejo, da ne prihaja do statistično značilnih razlik med tipi igralk glede na izmerjene spremenljivke. Zopet se pri razmerju L/D noga v relativni maksi- malni moči kaže tendenca po obstoju zna- čilnih razlik (p = 0,06). Tudi pri tem skoku so najvišje skočile branilke (0,26 ± 0,05 m) in najmanj centri (0,20 ± 0,03 m). Razlika med njima znaša 6 cm. Razmerja med levo in desno nogo v treh primerih kažejo po- dobno kot v zgornjih dveh tabelah. Tu se vidi manjša dominantnost moči leve noge pri branilkah in centrih (oba nad 100 %) in dominantnost odrivne moči desne noge pri krilnih igralkah (pod 100 %). Globinski skok (DJ) Rezultate primerjave med tipi igralk v iz- branih parametrih odrivne moči pri globin- skem skoku (DJ) so predstavljeni v Tabeli 5. Rezultati v Tabeli 5 kažejo, da ne prihaja do statistično značilnih razlik med tipi igralk v izmerjenih spremenljivkah. Ne glede na to pa lahko ugotovimo, da se kažejo precej- Tabela 4: Rezultati skoka s polčepa (SJ) glede na tip igralke Parametri skoka s polčepa (SJ) Igralno mesto N µ SD F p Višina skoka (m) Branilke 8 0,26 0,05 2,21 0,14 Krila 6 0,25 0,04 Centri 4 0,20 0,03 Skupno 18 0,24 0,05 Razmerje L/D noga – štartni inter- val relativne P (%) Branilke 8 102,04 15, 37 0,64 0,54 Krila 6 93,96 11, 3 8 Centri 4 98,58 10,37 Skupno 18 98,58 12,9 4 Razmerje L/D noga – relativna maksimalna F (%) Branilke 8 105,38 5,92 1,65 0,23 Krila 6 98,21 5,21 Centri 4 100,02 12, 83 Skupno 18 101, 80 7, 9 2 Razmerje L/D noga – relativna maksimalna P (%) Branilke 8 1 0 7, 8 5 9,19 3,42 0,06 Krila 6 95,62 5,49 Centri 4 101,22 11, 5 2 Skupno 18 102,30 9,88 Legenda. FI – impulz sile; P – moč; F-sila; L/D – leva, desna; N – število vseh preiskovank; µ – povprečje; SD – standardni odklon;F – testna statistika; p – statistična značilnost. Tabela 5: Rezultati globinskega skoka (DJ) glede na tip igralke Parametri globinskega skoka (DJ) Igralno mesto N µ SD F p Višina skoka (m) Branilke 8 0,29 0,12 1,31 0,30 Krila 6 0,25 0,03 Centri 4 0,21 0,03 Skupno 18 0,26 0,09 Razmerje med višino skoka in kontaktnim časom (m/s) Branilke 8 1,31 0,26 1,45 0,27 Krila 6 1,32 0,23 Centri 4 1,07 0,29 Skupno 18 1,26 0,26 Kontaktni čas (s) Branilke 8 0,20 0,03 0,72 0,50 Krila 6 0,20 0,02 Centri 4 0,22 0,03 Skupno 18 0,20 0,03 Razmerje L/D noga – štartni inter- val relativne P (%) Branilke 8 106,02 18,39 2,01 0 ,17 Krila 6 93,72 6,20 Centri 4 92,06 9,25 Skupno 18 98,82 14,49 Razmerje L/D noga – relativna maksimalne F (%) Branilke 8 104,92 18,36 1,94 0,18 Krila 6 89,68 7, 4 0 Centri 4 98,39 12, 24 Skupno 18 98,39 15 ,11 Razmerje L/D noga – relativna maksimalna P (%) Branilke 8 103,85 12, 22 2,67 0,10 Krila 6 93,19 7, 0 6 Centri 4 91,99 9,38 Skupno 18 97 ,66 11,15 Legenda. P – moč; F – sila; L/D – leva, desna; N – število vseh preiskovank; µ – povprečje; SD – stan- dardni odklon; F – testna statistika; p – statistična značilnost. 132 šnja odstopanja pri določenih spremen- ljivkah. Najboljše rezultate lahko ponovno zasledimo pri branilkah (0,29 ± 0,12 m), ki so v povprečju skočile kar 8 cm več kot centri (0,21 ± 0,03 m). Najboljše razmerje med vi- šino skoka in kontaktnim časom so imele krilne igralke (1,32 ± 0,23 m/s), katerih rezul- tat se je za 0,24 m/s razlikoval od najslab- šega rezultata, ki so ga dosegli centri (1,07 ± 0,29 m/s). Enak kontaktni čas so dosegle krilne igralke in branilke (0,20 s), ki so ime- le za 0,02 s hitrejši kontaktni čas kot centri. Rezultati razmerij med levo in desno nogo zopet kažejo dominanco odrivne moči pri levi nogi v primeru branilk v vseh treh pri- merih (nad 103 %). Za razliko od zgornjih rezultatov pa smo tukaj ugotovili največjo dominanco desne odrivne noge pri centrih pri štartni intervalni relativni moči (92,06 ± 9,25 %) in relativni maksimalni moči (91,99 ± 9,38 %). Pri razmerju relativne maksimal- ne sile pa smo največjo dominanco desne noge ugotovili pri krilnih igralkah (89,68 ± 7,40 %). Razprava „ Z raziskavo smo želeli preveriti morebitne bilateralne razlike v odrivni moči pri treh različnih skokih in odstopanja v odrivni moči med desno in levo stranjo glede na tip košarkaric. Rezultati meritev skoka z nasprotnim gi- banjem so pokazali statistično neznačilne razlike med igralnimi mesti. Kljub vsemu pa glede na precejšnje razlike v povpreč- nih vrednosti rezultatov ne moremo reči, da teh razlik ni ali da so zanemarljive. Tu mislimo predvsem na razlike v višini sko- ka, času skoka in vseh treh razmerjih sil in moči med levo in desno nogo. Podobne, sicer statistično značilne razlike v odrivni moči pri skoku z nasprotnim gibanjem so poročali tudi nekateri drugi avtorji (Bavdek, Štirn in Dolenec, 2014; Delextrat in Cohen, 2009). V obeh prispevkih so bile vrednosti pri vseh igralnih mestih nekoliko višje kot v našem primeru. Do razlik med našimi rezul- tati in tistim, o katerih poročata Delextrat in Cohen (2009), lahko prihaja tudi zaradi raz- lične uporabljenega merskega postopka. Podobno kot pri košarkaricah, tudi pri ko- šarkarjih poročajo različni avtorji o najnižjih vertikalnih skokih centrov, medtem krila dosegajo v nekaterih primerih celo boljše rezultate kot branilci (Abdelkrim, Chaoua- chi, Chamari, Chtara in Castagna, 2010; Kö- klü, Alemdaroğlu, Koçak, Erol in Fındıkoğlu, 2011). Pri primerjavi med meritvama skokov z nasprotnim gibanjem z rokami v bokih in v prostem gibanju (pomoč pri odrivu) smo ugotovili razlike v višini skokov. Višje vrednosti so naše preiskovanke dosegale v primeru, ko so roke aktivno uporabljale pri odrivu. Podobne rezultate so poročali tudi ostali raziskovalci (Ziv in Lidor, 2009; Schiltz, Lehance, Maquet, Bury, Criellard in Croisier, 2009). Rezultati, ki se nanašajo na razmerje sil in moči med levo in desno nogo, so po našem mnenju posledica razlik v dominan- tni odrivni nogi in se razvijejo skozi trena- žno-tekmovalni proces. Dodatne tuje in domače literature na področju merjenja bi- lateralnih razlik v košarki s tenziometrijo ni- smo zasledili, saj se večina raziskav nanaša na uporabo izokinetičnih meritev (Schiltz, Lehance, Maquet, Bury, Criellard, Croisier, 2009). Ugotovljena odstopanja v razmerjih med levo in desno nogo so pri vseh tipih igralk pod 10–15 %, kar po poročanju večjih raziskav ne pomeni povišanega tveganja za poškodbo (Knapik, Bauman, Jones in Va- ughan, 1991; McElveen, Riemann in Davies, 2010; Kanus, 1994). Podobno kot rezultati meritev skoka z na- sprotnim gibanjem (CMJ) so tudi rezultati skoka s polčepa (SJ) pokazali neznačilne razlike med tipi igralk, vendar pa tudi v tem primeru teh razlik ne moremo zanemariti. Gre predvsem za razlike v povprečnih vre- dnostih pri višini skoka, razmerju v impulzu sile v obeh polovicah odriva ter vseh treh razmerjih sil in moči med levo in desno nogo. V višini skoka so bile zopet dominan- tne branilke s povprečoi višino 26 ± 5 cm. Tudi v tem primeru so naši rezultati primer- ljivi s poročanji ostalih avtorjev, kjer so pa bile te razlike v večini primerov tudi stati- stično značilne (Bavdek, Štirn in Dolenec, 2014; Ziv in Lidor, 2009), skoki pa podobno visoki. O nižjih vrednostih višin skokov so poročali ostali avtorji (Hakkinen, 1991, 1997; Pannoutsakopoulos, 2013). V raziskavi Ha- kkinena so leta 1991 skočile 21,5 ± 2,4 cm, leta 1993 pa 24,2 ± 2,4 cm. O precej nizkih vrednostih poroča tudi Pannoutsakopou- los (2003). Kot smo omenili že pri rezultatih skoka z nasprotnim gibanjem, lahko tudi tu bilate- ralne razlike pripišemo specifičnim zahte- vam košarkarskega trenažno-tekmovalne- ga procesa. To tezo potrjuje tudi prispevek o mišičnih nesorazmerjih spodnjih okončin (Newton idr., 2006). Primerjava med višina- mi skokov CMJ in SJ je pokazala, da so pov- prečne vrednosti višje pri prvem skoku (te- stu), kjer se v večji meri uporablja elastična energija v primerjavi s skokom s polčepa, kjer je sila pretežno generirana s koncen- trično kontrakcijo (Ziv in Lidor, 2009). Kot rečeno smo pri globinskem skoku (DJ) zaradi lažje primerjave izbranih parametrov odrivne moči uporabili le rezultate z višine 40 cm, ki so jo zmogle vse preiskovanke. Statistično značilnih razlik tudi tu nismo ugotovili, vendar so se pri večini spremen- ljivk pojavile razlike, o katerih je vredno raz- pravljati. Višina skoka se je med tipi igralk razlikovala za 8 cm. Najvišje vrednosti so dosegale branilke (29 ± 12 cm) , najnižje pa centri (21 ± 3 cm). Razlike v kontaktnih ča- sih so bile zanemarljive in so znašale le 0,02 s, vendar so z vidika trajanja vsi skoki – ne glede na tip igralke – v povprečju predolgi, da bi lahko izkoriščali val M3 miotatičnega refleksa, ki traja do 180 ms (Enoka, 2008). To za prihodnje študije in trenažni proces pomeni, da se mora vadba globinskih sko- kov izvajati z manjših višin, saj se lahko le na tak način zagotovo ustrezno koriščenje refleksa na nateg, ki pripomore k večji pro- izvodnji sile in s tem višjemu skoku. Malce višje skoke skupaj z neznačilnimi razlikami v kontaktnih časih je ugotovil tudi Bavdek s sodelavci (2014). Razlike med tipi igralk v razmerju med višino skoka in kontaktnim časom so po našem mnenju predvsem posledica nižjih skokov centrov glede na branilke. Pomislek glede dominantnosti odrivne moči leve noge pri branilkah in desne pri krilih in centrih smo omenili že v prejšnjih odstavkih. Zaključek „ Košarka je šport, kjer je v veliki meri uspe- šnost odvisna od napadalnih in obrambnih akcij, povezanih z odrivno močjo igralcev, ta pa se po poročanju številnih raziskav razlikuje glede na tipe igralcev in igralk, ki se pojavljajo v košarki. Trenažno-tekmoval- ni proces lahko privede do številnih razlik v moči in jakosti mišic spodnjih okončin, ki lahko vodi do številnih poškodb in slabše tekmovalne uspešnosti. Za merjenje bilate- ralnih razlik v moči spodnjih okončin se kot zlati standard uporablja izokinetika, katere rezultati pa se ne približajo športno-speci- fičnim eksplozivnim gibalnim akcijam ko- šarke (ekcentrično-koncentričnim kontrak- cijam med skoki). V večini raziskav odrivne moči košarkarjev se zato uporablja metoda tenziometrije. Z raziskavo smo želeli preveriti morebitne razlike v odrivni moči pri treh različnih skokih in treh različnih tipih košarkaric, pri čemer smo bili še posebej pozorni na raziskovalna dejavnost 133 bilateralne razlike v odrivni moči oz. raz- merja sil in moči med levo in desno nogo. Ugotovili smo, da pri vseh treh izmerjenih skokih ne prihaja do statistično značilnih razlik v izbranih parametrih odrivne moči glede na tip igralke. Kljub temu pa razlike v povprečnih vrednostih nakazujejo dolo- čeno stopnjo diferenciacije med njimi, ki je ne smemo zanemariti in po našem mnenju izhaja iz igralnih specifik košarke oziroma specifik trenažno-tekmovalnega procesa, ki je premalo usmerjen v sistematičen in bilateralen razvoj odrivne moči. Največje razlike v večini izmerjenih pa- rametrov se pojavljajo med branilkami in centri. Bilateralne razlike v moči in sili spodnjih okončin je potrebno po našem mnenju reševati z zmanjševanjem mišič- nih nesorazmerij in dodatnim razvojem eksplozivne moči še posebej pri tistih tipih igralk, ki so najbolj odvisne od uspešnosti odrivne moči spodnjih okončin (predvsem centri in krila). Glede na rezultate, ki jih je dala raziskava, smo mnenja, da obstaja po- treba po dodatnem raziskovanju te temati- ke na večjem vzorcu, saj obstaja velika ver- jetnost, da bi bile v tem primeru razlike tudi statistično značilne. Predlagamo, da naj se v trenažno-tekmovalnem procesu več časa posveča učenju pravilne tehnike skokov in sistematičnem razvoju odrivne moči. Ves napredek naj se redno spremlja z izvaja- njem meritev odrivne moči na bilateralnih pritiskovnih ploščah, ki poleg spremljanja napredka odrivne moči nog kažejo tudi izboljšanje nekaterih mišičnih nesorazmerij med levo in desno nogo. Literatura „ Abdelkrim, N. B., El Fazaa, S. in El Ati, J. (2007). 1. Time–motion analysis and physiological data of elite under-19-year-old basketball players during competition. British journal of sports medicine, 41(2), 69–75. Abdelkrim, N. B., Chaouachi, A., Chamari, K., 2. Chtara, M. in Castagna, C. (2010). Positional role and competitive-level differences in elite-level men's basketball players. The Jour- nal of Strength & Conditioning Research, 24(5), 13 4 6 –1355. Bale, P. (1991). Anthropometric, body compo- 3. sition and performance variables of young elite female basketball players. The Journal of sports medicine and physical fitness, 31(2), 173 –17 7. Bavdek, R., Štirn, I. in Dolenec, A. (2014). Pri- 4. merjava odrivne moči med različnimi tipi košarkaric slovenske članske in mladinske reprezentance. Sport: Revija Za Teoreticna in Prakticna Vprasanja Sporta, 62. Bosco, C., Luhtanen, P. in Komi, P. V. (1983). A 5. simple method for measurement of mecha- nical power in jumping. European journal of applied physiology and occupational physiolo- gy, 50(2), 273–282. Blustein, S. M. in D'Amico, J. C. (1985). Limb 6. length discrepancy. Identification, clinical significance, and management. Journal of the American Podiatric Medical Association, 75(4), 200–206. Cronin, J. B., Hing, R. D. in McNair, P. J. (2004). 7. Reliability and validity of a linear position transducer for measuring jump performan- ce. The Journal of Strength & Conditioning Re- search, 18(3), 590–593. Croisier, J. L., Forthomme, B., Namurois, M. H., 8. Vanderthommen, M. in Crielaard, J. M. (2002). Hamstring muscle strain recurrence and strength performance disorders. The Ameri- can journal of sports medicine, 30(2), 199–203. Drinkwater, E. J., Pyne, D. B. in McKenna, M. J. 9. (2008). Design and interpretation of anthro- pometric and fitness testing of basketball players. Sports medicine, 38(7), 565–578. Drouin, J. M. in Riemann, B. L. (2004). Lower 10. extremity functional performance testing, part 2. Athletic Therapy Today, 9(3), 49–51. Enoka, R. M. (2008). 11. Neuromechanics of hu- man movement. Human kinetics. Häkkinen, K., (1991). Force production cha- 12. racteristics of leg extensor, trunk flexor and extensor muscles in male and female ba- sketball players. The Journal of sports medici- ne and physical fitness. 31(3): 325–31. Häkkinen, K., (1997). Changes in physical 13. fitness profile in female basketball players during the competitive season including explosive type strength training. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 33(1): 19 –26. Hoare, D. G. (2000). Predicting success in 14. junior elite basketball players—the contri- bution of anthropometic and physiological attributes. Journal of Science and Medicine in Sport, 3(4), 391–405. Hoffman, J. R., Fry, A. C., Howard, R., Maresh, 15. C. M. in Kraemer, W. J. (1991). Strength, Speed and Endurance Changes During the Course of a Division I Basketball Season. The Jour- nal of Strength & Conditioning Research, 5(3), 14 4–149. Hoffman, J. R., Tenenbaum, G., Maresh, C. M. 16. in Kraemer, W. J. (1996). Relationship Betwe- en Athletic Performance Tests and Playing Time in Elite College Basketball Players. The Journal of Strength & Conditioning Research, 10(2), 67–71. Hoffman, JR and Maresh, CM. Physiology of 17. basketball, In: Exercise: Basic and Applied Sci- ence. Garrett, WE and Kirkendall, DT, (eds.). Li- ppincott Williams & Wilkins: Baltimore, 2000. pp. 733–744. Hunter, G. R., Hilyer, J. in Forster, M. A. (1993). 18. Changes in Fitness During 4 Years of Inter- collegiate Basketball. The Journal of Strength & Conditioning Research, 7(1), 26–29. Impellizzeri, F. M., Rampinini, E., Maffiuletti, N. 19. in Marcora, S. M. (2007). A vertical jump force test for assessing bilateral strength asymme- try in athletes. Medicine and science in sports and exercise, 39(11), 2044. Janeira, M. A. in Maia, J. (1998). Game inten- 20. sity in basketball. An interactionist view lin- king time-motion analysis, lactate concen- tration and heart rate. Coaching and Sport Science Journal, 3, 26–30. Kannus, P. (1994). Isokinetic evaluation of 21. muscular performance. International journal of sports medicine, 15(S 1), S11–S18. Knapik, J. J., Bauman, C. L., Jones, B. H., Harris, 22. J. M. in Vaughan, L. (1991). Preseason streng- th and flexibility imbalances associated with athletic injuries in female collegiate athletes. The American Journal of Sports Medicine, 19(1), 76–81. Köklü, Y., Alemdaroğlu, U., Koçak, F., Erol, A. 23. in Fındıkoğlu, G. (2011). Comparison of cho- sen physical fitness characteristics of Turkish professional basketball players by division and playing position. Journal of human kine- tics, 30, 99–106. Latin, R. W., Berg, K. in Baechle, T. (1994). 24. Physical and Performance Characteristics of NCAA Division I Male Basketball Players. The Journal of Strength & Conditioning Research, 8(4), 214–218. Lawson, B. R., Thomas, M. Stephens, I. I., 25. DeVoe, D. E. in Raoul F. Reiser, I. I. (2006). Lo- wer-extremity bilateral differences during step-close and no-step countermovement jumps with concern for gender. The Journal of Strength & Conditioning Research, 20(3), 608 – 619. McInnes, S. E., Carlson, J. S., Jones, C. J. in 26. McKenna, M. J. (1995). The physiological load imposed on basketball players during competition. Journal of sports sciences, 13(5), 3 8 7–3 9 7. McElveen, M. T., Riemann, B. L. in Davies, G. 2 7. J. (2010). Bilateral comparison of propulsion mechanics during single-leg vertical jum- ping. The Journal of Strength & Conditioning Research, 24(2), 375–381. Newton, R. U., Gerber, A., Nimphius, S., Shim, 28. J. K., Doan, B. K., Robertson, M. ... in Kraemer, W. J. (2006). Determination of functional strength imbalance of the lower extremities. The Journal of Strength & Conditioning Resear- ch, 20(4), 971–977. Noyes, F. R., Barber, S. D. in Mangine, R. E. 29. (1991). Abnormal lower limb symmetry de- termined by function hop tests after anterior 134 cruciate ligament rupture. The American jour- nal of sports medicine, 19(5), 513–518. Ostojic, S. M., Mazic, S. in Dikic, N. (2006). 30. Profiling in basketball: physical and physi- ological characteristics of elite players. The Journal of Strength & Conditioning Research, 20(4), 740–744. Panoutsakopoulos, V. (2013). Sport specifi- 31. city background affects the principal com- ponent structure of vertical squat jump per- formance of young adult female athletes. Journal of Sport and Health Science, 1–9. Schiltz, M., Lehance, C., Maquet, D., Bury, T., 32. Crielaard, J. M. in Croisier, J. L. (2009). Explo- sive strength imbalances in professional ba- sketball players. Journal of Athletic Training, 44(1), 39–47. Skelton, D. A., Kennedy, J. in Rutherford, O. 33. M. (2002). Explosive power and asymmetry in leg muscle function in frequent fallers and non-fallers aged over 65. Age and ageing, 31(2), 119–125. Smith, H. K. in Thomas, S. G. (1991). Physio- 34. logical characteristics of elite female basket- ball players. Canadian journal of sport scien- ces= Journal canadien des sciences du sport, 16(4), 289–295. Soares, J, Castro Mendes, O, Neta, CB, and 35. Matsudo, VKR. (1986). Physical Fitness Cha- racteristics of Brazilian basketball team as related to game functions. In: Perspectives in Kinanthropometry: The 1984 Olympic Sci- entific Congress Proceedings. Day, JAP, (ed.). Champaign,Illinois: Human Kinetics, pp. 127–133. Stephens 2nd, T. M., Lawson, B. R. in Reiser 36. 2nd, R. F. (2004). Bilateral asymmetries in max effort single-leg vertical jumps. Biomedical sciences instrumentation, 41, 317–322. Strojnik, V. (2007). Conditioning and sprinting 37. technique. V: MENZEL, Hans-Joachim (ur.), CHAGAS, M.H. (ur.). Proceedings of the 25 th International Symposium on Biomechanics in sports : papers list. [S.l.]: [s.n.], 2007, 4 str. Tavino, L. P., Bowers, C. J. in Archer, C. B. (1995). 38. Effects of Basketball on Aerobic Capacity, Anaerobic Capacity, and Body Composition of Male College Players. The Journal of Streng- th & Conditioning Research, 9(2), 75–77. Ziv, G. in Lidor, R. (2010). Vertical jump in fe- 39. male and male basketball players—A review of observational and experimental studies. Journal of Science and Medicine in Sport, 13(3), 332–339. Zahvala „ Avtor Tim Kambič se zahvaljuje Mestni občini Ljubljana za podporo pri študiju in raziskovanju. Tim Kambič, dipl. kin. študent magistrskega študija Kineziologije Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport tim.kambic@gmail.com