METOVALEC.
Ilustrovan gospodarski list.
Uradno glasilo
c. kr. kmetijske družbe ^ggp" vojvodine kranjske.
Urejuje Gustav Pire, družbeni tajnik.
„Kmetovalec" izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter stoji 2 gld., za gg. učitelje in ljudske knjižnice pa le 1 gld. na leto — Udje c. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno.
Inserati (oznanila) se zaračunjajo po nastopni ceni: Inserat na celi strani 16 gld., na '/, strani 8 gld., na >/4 strani 5 gld. in na </e strani 3 gld. Pri večjih naročilih velik rabat. Družabnikom izdatno ceneje
Vsa pisma, naročila in reklamacije je pošiljati c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani, v Salendrovih ulicah štev. 3.
St. 23. Y Ijubljani, 15. decembra 1895. Leto XII.
Obseg: Sadno drevjo na domačem vrtu. — Polaganje soli. — Plemenska goved. — Kako je treba ravnati s sadnim drevjem, ktero je poškodovala toča. — Zakon o dovolitvi potij za silo. — O reviziji zemljiškodavčnega katastra. — Razne reči. — Vprašanja in odgovori. — Gospodarske novice. — Oradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. — Listnica uredništva. — Tržne cene. — Inserati.
Sadno drevje na domačem vrtu
ii.
V zadnji številki smo rekli, da so najlepša piramidna drevesca tista, ki so vzgojena popolnoma pravilno, pri čemer se veje in vejice privezujejo na paličice. Vzgoja takih piramid se vrši tako le: Paličica se najprvo spodaj priveže z ličjem ali s trto k deblu, potem pa se k paličici priveže veja ter pozneje tudi poganjek. Na ta način vzgojimo veje, ravne kakor sveče. One veje, ki rasto preveč kvišku, silijo se s primernimi lesenimi oporami od debla proč, da znaša kot kakih 45°, one veje pa, ki rasto pre-vodoravno, pritegnejo se s kako vezjo k deblu. Mimogrede bodi omenjano, da tako privezana drevesca slabeje rasto, zato pa hitreje nastavijo rodni les ter so rodovitnejša. Kdor torej hoče imeti na svojem domačem vrtu lepa in rodovitna sadna drevesca, ta naj se ne boji truda, izvršiti popisano delo. Podoba 60. kaže lepo vzgojeno piramidno drevo, čegar veje so bile privezovane.
Na vretenastih piramidah in na vretenastih drevesih sploh se pa veje ne vzgajajo v skupinah, ampak so razdeljene krog in krog debla.
Podoba 60.
Piramidno drevo rabi zemlje primeroma v krogu 2»/s do 3 metre, vretenasta piramida 2 metra in vretenasto drevo iy2 metra ; glede na to se more izračuniti število drevja, ki se da nasaditi. Za vzgojo vseh teh oblik drevja, ki so najprimernejše za domači vrt, je najbolj prikladno hruševo drevo, ki je cepljeno na kutino. Od hruševih vrst, ki uže same rade rasto v obliki piramide in najlepši sad donašajo ter so zato priporočene, so: klapovka, avranževka, esperenka, Hardijeva ma-slenka, anžulemka, tehantovka, die-lovka, hardepontovka in regentinja.
Jablana ni tako ugodna za vzgojo piramidnih dreves, zato jo najlože vzgajamo kot priprosto, nizko drevo, cepljeno na ivančkovo podlogo. Izmed jabolčnih vrst so priporočene: kanadska rejneta, beli in rdeči zimski kal-vilec, car Aleksander in zlata rejneta iz Blenheima. Saditev in vzgoja če-špljevega, mareličnega in črešnjevega drevja v obliki piramid v majhnih vrtih ni priporočena ter je škoda za čas; prej ali slej se pride do prepričanja, da to drevje ne gre tako vzgajati kakor hruške in jablane. K večjemu naj se poskusi s kakimi zgodnjimi breskvami, ki so pa tudi ugodnejše za latnike nego za prosto rastoča drevesa.
Mnogo prijateljev vrtnarstva, zlasti v predmestjih,
se potrudi stene hiš, zidovja sploh, ograje itd. olepšati z raznimi rastlinami, pri čemer imajo velikokrat prav izdatne troške. Poslopja na deželi so pa navadno čisto gola in ne obrastena z nobeno rastlino. Kolika škoda je to! Tisoče sadnih dreves bi moglo rasti ob takih stenah ter donašati velike množine najlepšega sadja. Sadno drevje moremo ob stenah kot latnik vzgajati v najrazličnejših oblikah ter je tako rekoč siliti k obilni rodnosti. Tako drevje daje najboljše in najlepše plodove, kakor jih nikdar ni mogoče vzgojiti na prosto rastočih drevesih. Pred vsem je zopet hruševo drevo in potem jablana, ki se prilegata skoraj vsem različnim razmeram glede lege in oblike; obeh vzgoja je enaka ter sta skupina sama za se. Breskev in vinska trta zahtevata uže nekoliko drugačnih pogojev, zato delata drugo skupino. V tretjo skupino moremo šteti slive, češplje, črešnje in marelice. Vzgoja tega drevja na latnikih je zelo težavna ter jo priporočamo vsakemu opustiti, ki nima zadostnega znanja.
Kakor rečeno, se najbolje dado porabiti za vzgojo latnikov razne vrste hrušek in jablan, in to za razne lege in za stene skoraj vsake visokosti. Za manjše oblike vzamemo hruške, cepljene na kutino, za večje oblike pa cepljene na divjake. Jablane je na vsak način cepiti na ivančke.
O posameznih oblikah drevja na latnikih bodemo pisali v prihodnji številki.
Polaganje soli.
Časopis kmetijske družbe za porensko Prusijo je objavil naslednjo, premisleka vredno razpravo. Mnogi, sicer pazljivi posestniki živine, mlekarji in pitalci živine redko prištevajo visoko važnost okoliščini, da se živini redno polaga sol. V tem se mnogo greši. Mnogokrat se daje sol preredko ali premalo, dostikrat se pa tudi popolnoma pozabi na njo. Takim živinorejcem naj služi naslednje v pomislek: Za govedo zadostuje na dan navadno delež 4 gramov na 50 kilogr. žive teže; pri krmi, ki močno slabi (kisla in sparjena), in tudi pri pitanju živine se sme in se mora več dajati, vender ne čez 8 gramov. Pri dorastlih konjih srednje velikosti zadostuje na dan 15—20 gramov, pri svinjah 5—15 gramov na dan; to uči skušnja. Večji deleži so se polagali seveda že tu pa tam, da bi se povišala množina mleka, ali pa, da bi se neokusna in na pol pokvarjena krmila storila zopet okusna, uspeh pa ni bil nikdar povoljen.
Izmed vseh znanih vrst krme ima travniško seno še največ kuhinjske soli v sebi, detelja že manj, oves in ovsena slama pa mnogo več kakor zrnje in slama od pšenice, rži in ječmena, pesa pa zopet trikrat do štirkrat toliko kakor podzemljice. Naravni nagon naših domačih živalij nam ve tukaj dati najboljši svet; dajmo jim same in pomešane soli in kmalu bodemo uvideli, ali smo zadeli pravo mero.
Naj nam bo dovoljeno, da izpregovorimo nekaj be-sedij o koristnosti in potrebnosti primerne in redne primesi soli k hrani. Najlože pokažemo to na nekterih vzgledih. Zelo dober elzaški kmetovalec je imel šest mladih bikov, ki so dobivali vsi enako hrano. Polovica je dobivala skozi 13 mesecev vsak dan delež soli, druga pa ne. Teža obeh oddelkov je sicer ostala v navedeni dobi enaka, ali videlo se je, da sol vpliva ugodno na obliko in kakovost živali. Po prvih 14 dneh se ni opazil med oddelkoma noben poseben razloček, ali kmalu potem je moglo tudi malo vajeno oko razločevati med obema oddelkoma. Dlaka živalij, ki so dobivale sol, je bila gladka,
ležeča in svetla, drugih živalij pa temna in po koncu stoječa. Ti zunanji znaki so postajali sčasoma vedno bolj očividni. Pri živalih drugega oddelka (brez soli) so bile dlake zmešane in koža tu pa tam brez dlake. Biki, ki so dobivali sol, so kazali veliko živahnost in veselje do skakanja in so se tako močno razločevali od drugih, ki so imeli leno hojo in so kazali mrtvo narav. „Ni dvoma", pravi neki živinorejec, „da se dobi za bike, ki so bili izrejeni pod vplivom soli, boljša cena na trgu, kajti zunanja koža je zrcalo notranje kakovosti!"
Fabrthmann, izvrsten šlezki kmetovalec, je postavil tri oddelke ovac po deset glav, da bi skusil pri njih učinek kuhinjske soli. Vse živali so se hranile enakomerno in so dobivale na dan po 1/i kg sena, 1 ya kg slame, 1 Va kg podzemljlc in 625 g boba. Soli je dobivala na dan žival prvega odielka eden lot, drugega oddelka pol lota, žival tretjega oddelka pa ni dobivala soli. Po končani skušnji je narastla teža povprečno pri prvem oddelku za 8'7 pri drugem 8'45 in pri tretjem 6-55 g na glavo.
Pri svinjah se je opazovalo, da so kmalu pustile hrano, ako so dobivale ržene otrobe, torej hrano, ki ima najmanj soli v sebi. Ko so dobile solni kamen za lizanje, povrnila se jim je zopet slast in so jedle od sedaj naprej skozi celo leto ržene otrobe z najboljšim uspehom.
Plemenska goved.
Z ozirom na zahteve, ktere se dandanes stavijo na najboljše živali, se mora na marsikaj paziti. Švicarski kmetijski list podaja skupno podobo vzgledne krave tako le: Pred vsem mora biti lepota prijazne živalske postave. Že iz tega znaka se mora razvideti njen namen; vsi posamezni telesni deli naj bodo v skladnem razmerju. Osobito je potrebna in se zahteva kratka, lahka, lepo-oblična glava z lahkimi, nekoliko ploščatimi, belimi rogmi, potem lahko naprej zakrivljen, širok nežen smrček, velike prijazne, ne globoko ležeče, nego prosto gledajoče oči, nežna ušesa z belo dolgo dlako, tanek, zmerno dolg vrat, nežen podvratnik, primerno širok komolec, ki je enakomerno zvezan z vratom, s hrbtom in s širokimi, dobro okroglimi in dobro sklenjenimi pleči, širok, kolikor mogoče močen, raven hrbet, širok, pa nekoliko zaokrožen križ, ki stoji s prednjim in z zadnjim delom živali v pravem razmerju, nepoložen, pa tudi ne zadaj povišan, marveč se mora končati ravno; široka medenica in sploh dobro razvit zadnji konec.
Nadalje se zahteva, da ima lepa krava precej dolg, tanek, neprevisoko stoječ rep s polnim čopom, krepki prednji bedri, močna kolena, dobro vzbokana rebra, ne mlahav, pa tudi ne skupaj potegnjen trebuh, široki, krepki zadnji bedri z dobro razvitimi skočnicami, drobni, ploščati golenici, močne noge in lepe okrogle parklje. Sramnico in zadnico naj lepo pokriva repni koren in ne smeta stati ne predaleč nazaj, ne predaleč naprej. Vime naj bo kolikor mogoče nežno, malo z dlako pokrito, mehko in rumenkastobele barve, oblika kolikor mogoče štirioglata, to je, v vseh štirih delih lepo enakomerno razvita, proge pa morajo stati daleč narazen. Mlečno zrcalo naj bo kolikor mogoče široko, raztezati se mora kolikor mogoče daleč proti srami in na stran na bedru; v tem slučaju ne bodo manjkale niti gube na zadnjem delu vimena, niti močne mlečne žile na spodnjem delu vimena proti trebuhu.
Odločne napake so obokan križ, previsoko stoječ rep, vdrta zadnjica, sedlast hrbet, ploščata rebra, kratka, topa rebra, premajhne slabe ritnice, visoke, krive noge,
šiljasti, narazen stoječi parklji, premočne, neokretne ravne kosti, okorni težki rogovi, trda, debela, negibčna koža, predolga, šiljasta ali preokorna, trda glava, neokretna, nepravilna hoja in osobito hudomušnost.
Kar velja o plemenski kravi, velja tudi skoraj vseskozi o plemenskem biku, le s to razliko, da mora bik v celi svoji obliki, torej tudi v celi svoji zunanji prikazni kazati odločno moški vtisek, to je znak moči in vstraj-nosti. Nič ni grše, nego če je plemenski bik take vnanjosti kakor krava. Opomniti moram še to: Kakor je potrebno, da ima plemenska krava v dokaz izvrstne molznice nežno, rumenkasto, puhasto vime, ravnotako mora imeti tudi plemenski bik v dokaz, da je potomec dobrih molznic, ne le z mehko dlako pokrito rumenkasto mošnjo, marveč tudi, ako le mogoče, ob enem dobro razvito, s puhom obrasteno mlečno zrcalo. Kakor znano, se delijo mlečna zrcala po sistemu BGuenonB, ki je pol svojega življenja to preiskoval, v osem razredov, in imenovani preiskovalec je celo trdil, da naj se družijo le živali z enakim mlečnim zrcalom, ako hočemo doseči največjo mero mlečnosti, ki se more dobiti. Brezdvomno bo marsikteri vprašal: „Ali ima tudi plemenski bik mlečno zrcalo?" Gotovo, žlahten bik ima ravno tako mlečno zrcalo kakor krava, samo nekoliko manjše; meni se dozdeva, da se na to lastnost mnogokrat veliko premelo gleda.
Vender se najde, kakor pokazano, še mnogo druzih znamenj dobre molznice, ki popolnoma zadoščajo.
Landw. BI. f. Sch. u. N.
Kako je treba ravnati s sadnim drevjem, ktero je poškodovala toča.
Če nam toča poškoduje sadno drevje, moramo mu kar najhitreje mogoče priti na pomoč, kajti vsaka zamuda je škodljiva. Po toči razdrapana, razpokla ali razklana skorja se mora pokriti, da se zraku zabrani pristop ter se oguljeni deli drevesa ne posuše. Najprimernejše sredstvo za to je pri manjših ranah mrzlotekoč drevesni vosek (cepilna smola), s kterim se rane skrbno zamažejo ter se potem po vrhu nekoliko potrosijo s lesnim pepelom, da se s tem prepreči odtekanje. Pri večjih ranah se rabi malta iz ilovice, kravjaka, lesnega pepela in krvi, ki se potem še s cunjami povije.
Če z ranami, povzročenimi vsled toče, ravnamo tako, zacelile se bodo v enem letu popolnoma. Vsekako pa naj se opusti vsakeršno obrezovanje lubadi ali vej ter naj se s tem počaka do prihodnje pomladi, predno začne drevo zeleneti. Po toči nalomljene veje ali mladike pa se morajo odrezati kolikor le mogoče blizu debla ali veje, rane pa zamazati, kadar smo jim bili poprej gladko obrezali robove Za mazilo se pri malih ranah rabi drevesni vosek, pri večjih, glavnih ranah pa je kolomaz radi svoje trpežnosti boljši. Vse na novo vzrastle mladike na deblu ali na vejah naj ostanejo čez leto, ker pomagajo drevesu, da se okrepi. Jeseni ali prihodnjo pomlad moramo drevesu pognojiti. Poleg tega, da drevesu po-gnojimo, moramo mu spomladi, in sicer predno se mu napno popki, poškodovane vejice prirezati na 0 5 do 1 metra, to se pravi, drevo se pomladi, da požene nove poganjke. Vsikdar pa je dobro, deblo mladega drevesa v varstvo proti toči od spodaj tja do krone oviti s trnjem. V drevesnicah se mlada, po toči poškodovana drevesa pomažejo samo z mrzlotekočim drevesnim voskom, de se ozdravijo. Še le prihodnjo pomlad, predno se napno popki, se močno poškodovana debelca odrežejo nad kakim krepkim poganjkom, ki je vzrastel po toči, ter se iz njega vzgoji novo deblo. Nekoliko gnoja tudi tu ne bo škodovalo.
Po nevihti odkrehnjene veje puste navadno zelo velike rane, ker vsikdar s seboj potegnejo del skorje in lesa glavne veje ali debla. Take rane se morajo skrbno obrezati in zamazati, da les ne začne gniti, kajti to bi rano delalo čimdalje večjo. Le deloma iz tal izdrta drevesa je največkrat mogoče še ohraniti. Prst okrog izdrtih korenin naj se odstrani, krona drevesu izdatno prireže in drevo zopet postavi pokonci. Potem se odstranijo vse poškodovane korenine, zdravi deli se gladko prirežejo, spravijo zopet v naravno lego ter se odstranjena prst nadomesti z dobro. Ako skrbimo za potrebno vlago ter drevo krepko privežemo, kmalu se zopet vkorenini ter še leta in leta lahko uspeva.
Zakon o dovolitvi potij za silo.
Vlada je pred kratkim predložila državnemu zboru načrt zakona, ki živo ustreza čuteni potrebi. Mnogokrat se pripeti, da lastnik nima nikake poti do zemljišča in vsled tega večkrat skuša pomagati si z dragimi, brez uspešnimi pravdami. Nihče ni dolžan privoliti drugemu servitute glede svojega zemljišča ali poslopja, ako ni dobil servitute po pogodbi, s priposestovanjem ali na drug način. Samo gozdni zakon z dne 3. decembra 1852. 1., št. 250. drž. zak. (§ 24 ), določa, da je lastnik gozda vezan proti primerni odškodnini dopustiti, da se gozdni pridelki spravijo iz tujih gozdov po njegovem gozdu, ako se to sploh ne more izvršiti, ali pa le z neprimerno visokimi troški. O takih zadevah razsojajo politična oblastva.
Glede drugih zemljišč nimamo take zakonite določbe.
Tudi novi zakon poudarja ter varuje prostost lastnine kolikor le mogoče ter omejuje servitute na dokazane resnične potrebe. Služnosti potreben lastnik zemljišča sme torej prositi, da se mu sodnim potom odkaže pot za silo po tujih zemljiščih za njegovo zemljišče, ktero za redno obdelovanje in rabo nima potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem. Taki prošnji se ne sme ugoditi, ako korist poti za silo ne preseza škode, ktero vsled tega trpi obteženo zemljišče, — ako je pomanjkanje potne zveze nastalo še le potem, ko pride zakon v veljavo, ali pa vsled velike nebrižnosti lastnika ali njegovega posestnega prednika. Samo prikrajšanje potij se ne dovoljuje.
Pot za silo obstoja iz služnosti steze, živinogona ali vozne poti ali iz razširjenja že obstoječih potnih pravic. Za način in obseg poti za silo je merodajna potreba zemljišča. Nasprotno je pa tuja zemljišča kolikor mogoče malo obremeniti in poti potrebnemu lastniku nalagati kolikor mogoče malo troškov in bremen. Lastnik, ki zahteva služnosti, mora obremenjenemu lastniku povrniti vso škodo. Poslednji sme tudi zahtevati, da se odkupi vse za pot potrebno zemljišče.
Pristojno je okr. sodišče, v čigar okolišu se nahaja poti potrebno zemljišče.
Toliko o bistvenih določbah posebno za kmetovalca važnega načrta, glede kterega je želeti, da kmalu postane zakon.
0 reviziji zemljiškodavčnega katastra.
Kmalu se bo zopet vršila revizija zemljiškega davka ter se bo pokazala prilika odstraniti marsiktero krivico. Da se to res doseže, potrebno je, da vsak kmetovalec ve, kaj naj stori; zato je slavni deželni odbor izdal posebno knjižico o tej zadevi ter jo doposlal vsem županstvom in kmetijskim podružnicam. Ker pa mi predobro
*
vemo, da se take knjige navadno hranijo v omari, mesto da pridejo v roke širšim krogom, zato knjižico ponatis nemo v prid vsakemu, ki se hoče brigati za svoje davčne razmere. Vsebina te knjižice je naslednja:
Kakor obče znano, se je uravnava zemljiškega davka po zakonu z dne 24. maja 1869. 1., drž. zak. št. 88., zvršila leta 1880. Po tedanji ocenitvi zemljišč se je ta davek prvikrat razdelil in predpisal 1. 1881.
§ 41. omenjenega zakona določuje, da je po preteku 15 let — računši od tistega leta, ko se je zemljiški davek prvikrat predpisal na podlogi ocenitve zemljišč po tem zakonu — in pozneje vsakih 15 let — v vseh deželah istodobno pregledati (revidirati) zemljiško-davčni kataster.
Ker se je, kakor rečeno, davek prvikrat predpisal 1. 1881., poteče prva 15letna doba z letom 1896.
Zakon iz leta 1869. pa ne določa nikakeršnih načel, nikakega načina, kako je zvrševati revizije zemljiško-davčnega katastra.
Zavolj tega je najprej izšel zakon dne 1. januvarija 1895. 1., drž. zak. št, 3. Ta zakon določa, da je v svrho navedene revizije poleg centralne (osrednje) komisije na Dunaju ustanoviti za vsako deželo posebno deželno komisijo pod predsedstvom političnega deželnega načelnika. Za deželno komisijo kranjsko je poleg načelnika (c. kr. deželnega predsednika) določenih 8 členov in 8 namestnikov. Polovico členov in polovico namestnikov imenuje finančni minister, in sicer vsaj polovico izmed zemljiških posestnikov v deželi, drugo polovico voli deželni zbor kranjski, in sicer vso izmed zemljiških posestnikov v deželi.
Deželni zbor kranjski je svoje zastopnike v deželno komisijo izvolil v 4. seji dne 15. januvarija 1895. 1. Členom komisije so bili izvoljeni gg. grof Anton Barbo, grajščak v Rakovniku; Oton Detela, grajščak in deželni glavar v Ljubljani; Jožef Lenarčič, posestnik in deželni poslanec na Vrhniki in Primož Pakiž, posetnik in deželni poslanec v Zamoatecu pri Sodražici. Namestnikom so izvoljeni gg. Gabrijel Jelovšek, posestnik in župan na Vrhniki; vitez Frančišek Langer Podgoro, grajščak in deželni poslanec v Bršlinu; Matevž Lavrenčič, posestnik in deželni poslanec na Vrhpolju pri Vipavi in Janko Urbančič, grajščak na Turnu na Gorenjskem.
Dalje je visoka vlada državnemu zboru predložila načrt zakona, ki obsega nadrobna določila za prvo revizijo zemljiškodavčnega katastra. Razprava o tem zakonu še ni končana v državnem zboru.
Predmet, kterega ureja ta zakon, je za zemljiške posestnike jako važnega pomena. Stvar je pa tudi jako nujna zavolj tega, ker bi deželne komisije morale svoje delovanje pričeti še v teku leta 1895. in končati v šestih mesecih. Centralna komisija na Dunaju pa prične potem delovati v teku leta 1896. in mora svoje delovanje končati v treh mesecih.
Zaradi tega je umestno in potrebno, da udeleženi zemljiški posestniki dobro preudarjajo pomen nameravanega zakona in kako ravnati, da se bo revizija katastra zvršila pravično in ne v škodo udeležencem.
Glavna vsota zemljiškega davka za vso Avstrijo se je leta 1881. za dobo 15 let — torej do konca 1. 1896. — odmerila na 37J/2 milijonov goldinarjev. Kakor je iz § 23. načrtanega zakona razvidno, namerava visoka vlada, da bi omenjena vsota 37'/2 milijonov goldinarjev tako visoka ostala tudi še za daljno dobo 15 let — torej do konca 1. 1911.
§ 41. zakona iz leta 1869. ima očividni namen, da se pri reviziji katastra po preteku 15 let odpravijo pomote in krivice, ktere so se prigodile pri ocenitvi za preteklo 15letno dobo.
Uvaževati je torej, kako temu namenu ustreza državnemu zboru predloženi zakon in kako se bodo odpravile krivice, ki so se gotovo prigodile pri ocenitvi zemljišč, če se glavna vsota doslej predpisanega zemljiškega davka ne bo znižala? — V ta namen prijavljamo tukaj rečeni zakon v glavnih in bistvenih potezah.
§ 1. zakona razlaga namen revizije. Ta namen je,
a)	da se zabeležijo vse trajne kulturne spremembe in se na nje ozira primerno;
b)	da se odpravijo očividne krivične razmere v tarifnih nastavkih čistega prihodka za posamna ocenilna okrožja in za posamne kulture v teh okrožjih ;
c)	da se odpravijo pogreški in silne pomote, ki so se prigodile pri uvrstitvi dotičnih kultur v razne bonitetne razrede, in da se ozira na trajne spremembe, ki so morda nastale v lastnosti sveta, in sicer 1.) glede posamnih parcel, ali pa 2.) glede celih kosov (Riede) ali večjih zemljiških obsežkov (Grund-complexe) enake lastnosti sveta.
§ 2. določa, da bodo evidenčni organi trajne kulturne spremembe (§,l.a) zabeležili, da jih bodo zvršili v zemljiškem katastru in se na nje ozirali pri predpisu davka.
Po § 3. je deželna komisija uradnim potom poklicana, da odpravi krivične razmere (§ 1. b), pogreške in silne pomote in da se ozira na spremembe v lastnosti sveta (§ 1 c).
Izid revizije po deželni komisiji pa bo pregledala in končno določila osrednja komisija na Dunaju.
§ 7. se tiče določila o sestavi osrednje komisije na Dunaju. Za to komisijo pod predsedstvom finančnega ministra ali njegovega namestnika je določenih 48 členov in ravno toliko namestnikov. Gosposka zbornica voli 12 členov in toliko namestnikov, poslanska zbornica voli 24 členov in toliko namestnikov, finančni minister pa pokliče 12 členov in toliko namestnikov v to komisijo, uleni deželne komisije ne morejo biti členi osrednje komisije.
§ 9. določa, da bodo po zakonu z dne 21. maja 1. 1883., drž. zak. št. 83 , zgotovljeni dotični podatki in pa morebitna naznanila zemljiških posestnikov služili za podlogo v ta namen, da se zabeležijo nastale trajne kulturne spremembe in se ozira na nje.
Po § 10. se bo na trajne kulturne spremembe pri odmerjanju zemljiškega davka oziralo pričenši z letom 1897. Če od istega časa, ko se je kultura spremenila trajno, še ni preteklo deset let, in če bi pri vporabi za bonitetni razred nove kulture določeni tarifni nastavek o čistem prihodku spadal višji davek, kakor poprej, odmeril se bo ta višji davek šele z enajstim letom po nastali kulturni spremembi.
§§ 11. in 12. določata, da je z letom 1897. pričenši vsak zemljiški posestnik dolžan, one trajne kulturne spremembe, ktere so se zvršile do konca 1. i896. in na ktere se ni že oziralo pri reviziji, naznaniti do konca meseca marcija 1897. L, poznejše take spremembe pa v šestih tednih po nastali spremembi. — Evidenčni uradnik mora take kulturne spremembe konstatirati in ukrneniti, da se na nje primerno ozira pri odmerjanju davkov.
Za tistega, kdor bi prezrl omenjene obroke, nastane škodljiva posledica, da v slučajih, kadar bi se vsled kul-
turne spremembe moral znižati davek, to znižanje nastopi žele prihodnje leto, — v onih slučajih pa, v kterih je vsled kulturne spremembe zvišati davek, se ne dovoli prej omenjena desetletna davčna olajšava.
Teh določil pa ni uporabljati na one kulturne spremembe, ktere so nastale vsled trtne uši, glede kterih velja zakon z dne 27. junija 1885. 1., drž. zak št. 3. iz t. 1886.
Dalje se bo tudi le pogojno oziralo na kulturne spremembe v slučajih, ko se je kak gozd odtegnil leso-reji, ne da bi se bilo za to pridobilo dovoljenje po § 2. gozdnega zakona. Evidenčni uradnik je namreč dolžan, take prestopke gozdnega zakona naznaniti politični gosposki prve instance; leta pa bo povedala, ali je dotični svet zopet treba pogozditi ali pa se kulturna sprememba dovoljuje posledobno. — V tem poslednjem slučaju se je treba na kulturno spremembo ozirati pričenši z letom po nastali spremembi, dovolila pa se ne bo olajšava desetletnega nižjega davka.
Po § 13. je one parcele, ki so v sedanjem katastru vpisane kot gozdi, ki so pa poprej bile vpisane pod kako drugo kulturno vrsto — n. pr. v vrsto pašnikov — prestaviti na zahtevanje posestnika, če se za to zglasi do konca meseca decembra 1896. L, v tisto kulturno vrsto, v ktero spadajo po svoji dejanski in pretežni uporabi, ne da bi bilo za to treba posebnega dovoljenja.
To določilo ne velja za one parcele, o kterih se je razsodilo na podlogi zakonov o pogozdovanju Krasa in ob odvračanju hudournikov, da se jih mora vzdrževati kot gozdni svet, — in dalje ne za parcele, ki so po gozdnem zakonu dane v prepoved.
V smislu § 15. se zemljišča v namen revizije nikakor ne bodo vnovič ocenjevala na licu mesta. Deželne komisije morajo glavni ozir jemati na to, da poizvedujejo in odpravijo nasproti dejanskim prihodkom nastale in obstoječe neenakosti glede obdačenja posamnih ocenitvenih okrožij, oziroma posamiih parcel, celih kosov (Riede) ali večjih zemljiških obsežkov (Grundcomplexe). Pri tem pa ni jemati v poštev nastale melijoracije (zboljšanje sveta), ■če se ni spremenila kulturna vrsta.
Deželna komisija mora torej temeljito prevdarjati, ali so se razmere glede pridelovanja in gospodarstva v posamnih ocenitvenih okrožjih spremenile trajno in tako korenito, da bi nastala očividna neenakost pri obdačenju posamnih okrožij, če bi se pridržali oni tarifni nastavki čistega prihodka, ki so ob svojem času bili določeni za razne bonitetne razrede posamnih kultur.
Če so take oči vidne neenakosti v posamnih slučajih nastale vsled velikih pomot ali neugodnostij v obstoječih tarifnih nastavkih, mora deželna komisija v poštev vzeti tudi take slučaje.
Temu primerno določuje deželna komisija, za ktera okrožja, oziroma za ktere kulture in bonitetne razrede in v kteri meri naj bi se obstoječi tarifni nastavki spremenili, namreč ali zvišali ali znižali.
Če bi se pri tem pokazalo, da z ozirom na različnosti prihodkov v istem okrožju ne zadostuje osem bonitetnih razredov, skleniti sme deželna komisija, da se bonitetni razredi pomnože in se smejo za nje določiti tarifni nastavki.
Po § 16. je premembe v obstoječih tarifnih nastavkih, ktere je sklenila deželna komisija, objaviti v uradnih deželnih časnikih. Proti tem sklepom se občine, "dalje zemljiški posestniki, kteri plačujejo vsaj šesti dei vsega zemljiškega davka v občini, končno tudi poroče-
valec deželne komisije smejo pritožiti v treh mesecih po objavljenem sklepu pri deželni komisiji.
§ 17. V to svrho, da se odpravijo pomote in krivice, ki so se prigodile tedaj, ko so se posamne parcele uvrstile v razne bonitetne razrede dotičnih kultur, dobile bodo deželne komisije uradne podatke od evidenčnih uradov.
Pogreške in silne pomote pri uvrstitvi celih kosov ali zemljiških obsežkov iste vrste (lastnosti) zemlje, kakor tudi v lastnosti zemlje sčasoma nastale trajne spremembe, morejo deželne komisije odpraviti na ta način, da premaknejo uvrstitev v bonitetne razrede, oziroma da pomnože te razrede.
Po § 18. je sklepe deželne komisije predložiti finančnemu ministru, kteri potem ukrene, da osrednja komisija prične svoje delovanje.
Na podlogi te revizije se bo zemljiški davek odmeril pričenši z letom 1897. za dobo daljnih 15 let.
To je v glavnih potezah načrt zakona, kterega je finančni minister državnemu zboru izročil v posvetovanje.
Bistveno državni zbor tega zakona pač ne bo mogel spremeniti. Dvomiti pa se ne da, da se bodo poslanci, posebno oni, kteri zastopajo kmetske interese, odločno potozali za to, da se skupna vsota zemljiškega davka, ktera naj bi po vladni predlogi še za dobo daljnih 15 let ostala nespremenjena v sedanjem znesku 371/,! milijonov goldinarjev, zniža sedanjim razmeram primerno. Kajti kako naj bi se odpravile očividne krivice, ktere pripo-znava finančno ministerstvo samo, in kako naj bi obveljala ista davčna vsota, ki se je odmerila pred 15 leti, tudi za bodočo dobo 15 let, ko so vse merodajne okol-nosti postale tako silno neugodne za naše kmetijstvo in ko ni prav nikakega upanja, da bi se mogle zboljšati.
Ko so se 1. 1870. do 1880. ocenjevala zemljišča in se je tedaj ustanovil novi zemljiškodavčni kataster, ocenjeval se je čisti prihodek na podlogi takih okolnostij, ki so se odslej spremenile bistveno in so postale trajno neugodne.
Glavna podloga, ko se je odmerjal davek, je bila žitna cena. Žitne cene pa so odslej padle več nego za 50% Nasprotno so plače za posle in delavce silno poskočile. Dasi pa je žitna cena padla v tako obilni meri, dasi so plače za posle in delavce tako znatno poskočile, dasi je torej popolnoma izpodmaknjen oni temelj, na kterem se je odmeril zamljiški davek, vzlic vsemu temu so vender morali, zemljiški posestniki nositi naloženo jim težko breme in mnogo let plačevati davek na podlogi čistega prihodka zemljišč v prejšnjih boljših časih.
Nada in želja je torej opravičena, da bi se mero-dajni krogi na te silno velike neugodnosti ozirali pri reviziji katastra, ki ima namen, da se odpravijo krivice, ktere so se poprej prigodile in ktere postajajo vedno neznosnejše.
Finančni minister je sicer v državnem zboru potolažil zastopnike kmetskih volilnih okrajev celo s tem, da imajo zemljiški posestniki po davčni reviziji zagotovilo, da se bo zemljiški davek znižal za 10 % in, če bo novi osobni davek ugoden, celo za 15 %. Ni pa prav umevno, kako se bo to dalo doseči, ako bi se finančna uprava ne hotela umakniti iz stališča, kterega zavzema vladna predloga, po kteri dosedanja skupna davčna vsota 371/« milijonov goldinarjev nespremenjena ostane za dobo daljnih 15 let. Zatorej je pričakovati, da bodo državni poslanei,
zastopajoči kmetske interese, odločno zahtevali, da se skupna davčna vsota znatno in primerno zniža.
Treba pa je vsekakor, da tudi udeleženci sami varujejo svoj interes, da iskoriščajo vsa sredstva, ktera jim podaja revizija katastra, in da so torej posebno pozorni na določila, po kterih se mora zvršiti revizija. Opozore se torej na one podrobnosti, bi so v tem oziru posebno važne.
Kar se tiče trajnih sprememb v kulturah, so me-rodajni §§ 1. a, 2., 9., 10. in 11. vladne predloge. Doslej so prihajali evidenčni geometri vsako leto v po-samne občine svojega okraja ter so sprejemali naznanila o kulturnih spremembah. Vender pa se niso odpisovali, oziroma spreminjali dotični davki. Odslej pa bo to drugače. Vsak posestnik bo po zakonu prisiljen, objaviti take kulturne spremembe. Na podlogi teh objav, in ko se bo sprememba od evidenčnega urada zabeležila v kataster, se bo moral zemljiški davek znižati, oziroma zvišati za dotično parcelo. Pri tem je pripomniti, kar je prav posebno važnega pomena, da se bo davek, če je parcela spremenjena v nižjo kulturno vrsto, znižal še v istem letu. Nasprotno pa se bo davek za parcelo, ki se je spremenila v višjo vrsto — n. pr. pašnik v njivo ali travnik — zvišal in predpisal šele po preteku 10 let, torej z 11. letom po nastali spremembi v kulturi. Dalje pa si je treba prav dobro zapomniti, da to olajšavo izgubi oni posestnik, kteri bi zamolčal ali prezrl, o pravem času zglasiti pri evidenčnem uradu, da je dstično parcelo spremenil v drugo kulturo — namreč kakor veleva § 11. — do konca meseca marcija 1897. 1. one spremembe, ktere so se zvršile do konca leta 1896., — poznejše spre membe pa vselej v šestih tednih po nastali spremembi. V bistvenem interesu zemljiških posestnikov je torej, da točno v zakonitih obrokih zglašajo vse trajne spremembe v kulturah. Če to store, znižal se bo, kakor omenjeno, davek pri spremembi kulture v nižjo vrsto še v istem letu; — pri spremembi kulture v višjo vrsto si pa za-gotove, da jim vzlic ugodno spremenjeni kulturi stari, nezvišani davek ostane še celih 10 let, oziroma da se jim višji davek odmeri šele pričenši z 11. letom po nastali spremembi.
Kar se torej tiče trajnih kulturnih sprememb, smejo davkoplačevalci zadoveljni biti z določilom v § 1. odstavku a.
Ne pa tako z odstavkom b in e § 1. o reviziji klasifikacijskih tarifov in ob ocenitvi posamnih parcel, kar po §. 3 pristaja deželnim komisijam.
Vsakteremu je znano, da vsled silno slabih žitnih cen, vsled višjih troškov za posle in delavce in zaradi drugih neugodnih okolnostij kmetije ne donašajo več onega čistega prihodka, kakeršnega so izračunili pri poslednji uravnavi zemljiškega davka. Zavolj tega bi bilo primerno, da bi se vsi tarifni nastavki, ki so bili primerni tedanjim tržnim cenam za kmetijske pridelke, predelali in izračunili na novo, in sicer na podlogi edino pravih in pravičnih sedanjih tržnih cen in drugih mero-dajnih okolnostij. Tako bi se poravnali največji nedo-statki, ne da bi se zemljišča vnovič ocenjevala na licu mesta, kar je po § 15. vladne predloge izključeno,
Revizija bo po vladni predlogi omejena na odpravo očividnih, dejanskim kmetijskim prihodkom ne odgovarjajočih neenakomernostij v obdačenju posamnih ocenilnih okrožij, oziroma parcel, celih kosov ali večjih zemljiških obsežkov. Potemtakem se bo dalo vender le to doseči, da se ugodno spremene tarife za nektere kulture, pri kterih nikakor ni več mogoče, da bi se dosegel tisti čisti
prihodek, kakeršen je bil pred 15 leti izračunjen za dotično kuluro.	(Konec prih )
Razne reči.
—	Namakanje travnikov po zimi. Kot pravilo prr namakanju velja, da je nekaj časa pred zmrzavanjem treba prenehati z namakanjem zato, da se zemlja nekoliko osuši predno zmrzne, če nas pa prehiti hud mraz, je pa treba naprej namakati, dokler mraz ne odneha, oziroma, dokler ne pride sneg. V mesecih decembru, januvariju in februvariju je škodljivo namakati, kajti, ako se naredi na vrhu ledena skorja, zaduši se pod njo rušina.
—	Mah na drevju je znamenje, da z drevjem ni vse v redu. Navadno so taka drevesa bolna, in sicer zato, ker so pregloboko vsajena, ali pa je v tleh stalna mokrota. V takih slučajih ne pomaga ne strganje mahu, ne beljenje drevja z apnom, kajti mah se vender le precej zopet pokaže. Mah staremu drevju sicer ni škodljiv, razven da daje mrčesu zavetje, mlademu drevju pa odločno škoduje. Mah, ki nastane iz navedenih vzrokov, prežene se le težko. Priporočajo vso vrhnjo-zemljo odstraniti do korenin ter jo nadomestiti z drugo, rodovitno, a le toliko na debelo, da so korenine pokrite le nekaj centimetrov na debelo.
—	Žveplanje sadnih kletij. Predno se sadje dene v kleti, naj se klet dobro požvepla, to je, v njej naj se sežge nekaj žvepla. Sadje potem v taki kleti manj gnije. Ko je sadje-že v kleti, pa ni dobro dosti žveplati, ker sadje potem dobi grdo vnanjost. Tudi žveplanje ne ustavi gnitja, ako se je že-začelo.
Vprašanja in odgovori.
Vprašanje 154. Imam psa in psico z mladimi, ki so vsi grintavi. Kako bi pregnal grinte? Ali je ta bolezen nalezljiva? čudno se mi zdi, da je grinte dobila najprvo psica, ktero sem privezal na kraj, kjer je bil privezan pred par leti tudi grintav pes. (I. S. v Z )
Odgovor: Grinte na psu, kakor tudi na drugih živalih-in na človeku, povzroči mala živalca, ki se imenjuje pršica ali grinja, pri človeku tudi „kreca" in pri kuretnini kurjenec. Grint je več vrst, ki žive na različnih živalih, in nektere prenese tudi žival na človeka in narobe. Grinte so na vsak način prav zelo nalezljive. Vaše mnenje pa, da je psica dobila grinte na mestu, kjer je par let poprej enkrat ležal grintav pes, je napačno, kajti pršica, ki povzroča grinte, ostane na vlažnih tleh le kake 4 tedne živa, ako pade raz žival, na suhih tleh se pa kmalu posuši in pogine. — Bre& pršic torej ni grint in vsaka reč, ki pršice umori, ozdravi grinte. Grintava žival se tako le zdravi: Najprvo jo dobro namaži z navadnim milom ter pusti milo 24 ur na nji. čez 24 ur žival skoplji ali izmij z gorko vodo ter garje^ po možnosti odstrgaj, na pr. s kako ploščevinasto metlo. Še le za tem prični rabiti sredstva, ki pršice umore. Prav dobro taka sredstvo je petrolej, a po njem žival rada dlako izgubi. Boljša je zmes iz olja in kreosota, in sicer del kreosota na 10 do 30 delov olja, in sicer tem več kreosota, kolikor silnejše so grinte.
Vprašanje 155. Odkar kravam krmim strniščno repo, ima mleko poseben okus, čez kterega tožijo odjemalci. Ali povzroči ta okus repa? Kako bi se temu odpo-
moglo? (P. G. v D.)	___ _
| F Odgovor: Da mleko onih krav, ktere S9 krmijo z obilno množino repe, nima dobrega okusa, je znana reč. Tako mleko
-dobi dober okus, oziroma se popravi, če se precej po molži dobro shladi in prezrači, kar je edino mogoče, če se vliva čez hladilnike, ki so nalašč narejeni za hlajenje mleka.
Vprašanje 156. Imam mlatilnico in slamoreznico na gepelj. Gepelj sem sam naredil, ter je v zvezi s strojem po precej dolgem jermenu; jermen teče na lesenem kolesu. Do-sedaj je bilo vse dobro in stroji so tekli, če tudi jermen ni bil napet. Sedaj je pa jermen pričel nagajati in se najraje drsa, ne da bi gnal stroj. Poskušal sem odpraviti nepriliko na razne načine, na pr. da sem jermen bolj napel, a vse nič ne pomaga. Ali morda mraz to povzroča? Kaj naj storim? <1. L. v T.)
Odgovor: Da se jermen, ki prenaša silo iz geplja na stroj, sedaj drsa, ni vzrok mraz ali kaj drugega, ampak le to, da so se kolesa, na kterih teče jermen, ogladila. Proti temu prav nič ne pomaga napenjanje, jermena — to je celo glabo — temuč leseni kolesi, po kterih teče jermen, se morata popraviti. Najbolje popravilo bode to, če okoli vsakega kolesa prav dobro prilimate 6 do 7 leg navadnega rjavega popirja. kakeršen je za zavijanje blaga. Vsaka lega popirja pa se mora prilepiti sama zase z dobrim limom. S porabo tako prirejenega kolesa je seveda čakati, dokler se lim ne etrdi popolnoma in posuši.
Vprašanje 157. Ali morajo biti ameriške trte vse cepljene, ali njih grozdje ni rabno? (H. K v M)
Odgovor: Je nekaj ameriških trt, ki imajo še precej rabno grozdje, a one pri nas ne uspevajo in zlasti ne do-zore. Kar pa ameriških trt pri nas uspeva, imajo vse tako grozdje, da ni rabno, zato morajo biti cepljene. Tudi na južnem Francoskem, kjer dozori vsaka trta, so spoznali, da jili je treba cepiti. Trta, ki je tudi ameriška in jo pri nas imenujemo „izabela", pri nas sicer dozori, ima precej dobro grozdje, a ni trdna zoper trtno uš.
Vprašanje 158. Sosedu se je vino UŽe par let zapored Zgrenilo ter postalo tako zoprno, da ga ni bilo mogoče uživati. Kaj je temu vzrok, kako to preprečiti, kako se ta grenkoba odpravi, in ali je tako vino porabno za kak drug namen, na pr. za kis, žganje i. t. d.? (I. L. v K,)
Odgovor: Grenkoba tega vina izvira od bolezni, ki jo povzročijo glive. Grenkost vina je sama na sebi bolezen, in se do danes nikakor ni določeno, če ni le druga oblika bolezni, ktero imenujemo zavrelico. Zgrene se najraje črna vina in zlasti ona, ki so narejena iz raznih vrst „pinota" ali „bur-gundca." Sloveči kemik Pasteur, ki je do sedaj edini to bolezen natančneje preiskaval, pravi, da ni nobene pomoči za tako obolelo vino, pač pa se da bolezen ustaviti v svojem pričetku, de se vino segreje do 60 0 C. Vsekakor je pa grenkoba sorodna zavrelici, zato o njej velja vse ono, kar o tej. Vzroki bolezni so: Napačno in površno ravnanje z vinom v začetku, zaduhle, nikdar snažene in zračene kleti, nezdrava posoda in pred vsem preredko in prepozno pretakanje (pre-snemanje) vina raz drože. Grozdje, ki je bilo vsled deževja ob trgatvi razpoklo in nagnilo, tudi povzroča to bolezen. Ob pričetku se da zavrelica ustaviti z močnim žveplaujem ali ie bolje s segretjem (pasterizovanjem) na 60 0 C., potem se dodene na 100 litrov 100 do 200 gr. čiste vinske kisline, in slednjič se vino z želatino očisti. Grenko vino se za kis ne da porabiti, ker grenkoba postaja vedno silnejša in bi ravno tako naredila kis neužiten. Najbolje je, grenko vino Čim prej skuhati za žganje, a najbolje je, z umnim kletarstvom sploh vse te bplezni preprečiti.
Vprašanje 159. V naši okolici je letos splošno kislo zelje mehko in malo ali pa nič kislo. Kaj je temu vzrok? Eavnali smo z njim enako, kakor druga leta. Ali se da tako zelje kaj popraviti. Zelnica vedno čez stoji in se pravilno rsnaži. (Z. D. v S.)
Odgovor: Kadar se zrezano zelje v kadi spreminja v kislo zelje, vrši se mlečnokislo kipenje. To kipenje narede glive, ki spreminjajo sladkor in druge njemu enake ogljikove spojine v mlečno kislino. Da se pa te glive množe, treba jim je za živež raznih beljakovin in fosforovih spojin Ob mlečno-kislem kipenju pa nastanejo razen mlečne kisline tudi plini, kteri ravno dvignejo kisajoče se zelje Da se zelje ne skisa, lahko je torej vzrok ali pomanjkanje sladkorja, oziroma ogljikovih hidratov v zelju, ali pa, ker je beljakovin vedno dovolj, pomanjkanje fosforovih spojin Vaše poročilo, v kterem sami pravite, da se letos zeije ni dvignilo, kaže, da se iz enega ali drugega vzroka kipenje ni moglo vršiti. Pomanjkanje sladkorja in ogljikovih spojin v zelju zakrivi neprimerno vreme, zlasti deževno in premalo toplo, in kakor za vino ni vsako leto ugodno, tako tudi ne za zelje. Pomanjkanje fosforovih spojin, ki je skoraj gotovo pri Vas pravi vzrok, da se zelje ne skisa, je pa nasledek pomanjkanja fosforovih spojin v zemlji, oziroma v gnoju. V naši zemlji pomanjkuje teh spojin vedno bolj, ker jih jej iemljemo z obdelovanjem a nihče ne skrbi za njih nadomestilo, dasi jih je i tako uže od narave malo v njej. Prepričani smo, da bi se Vaše zelje raje kisalo. če bi bili gnojili s kostno moko, ki ni nič drugega nego fosforovokislo apno. V Vašem zelju se torej iz enega ali drugega vzroka ni moglo vneti dovolj močno mlečnokislo kipenje, in pritisnilo je morda ma-slenokislo in gnilo kipenje, ki je naredilo zelje mehko. To je naše mnenje o Vašem zelju. — Vprašali smo pa v Ljubljani znanega gospoda, ki izdeljuje in izvaža zelje na debelo. On nam je rekel to: Premalo kislo postane zelje, če je pozno zrezano, malo zmrzlo, če je v shrambi premrzlo, ako se premalo ali nič ne soli in prekmalu načne. Mehko pa postane zelje, če je premalo težko obloženo, prezgodaj^zrezano in pozno rabljeno. Tako zelje se nekoliko popravi, če je kolikor mogoče stisnemo, da iz njega izgine mokrota, in je potem okusnejša naredimo s soljo.
Gospodarske novice.
*	t Gospod Lovrenc Mikuz, posestnik v Ljubljani,
ter blizu 30 let družben člen, je umrl dne 10. t. m. Naj počiva v miru!
*	Poskusno postajo za obdelovanje barja namerava napraviti c. kr. kmetijsko ministerstvo na posestvu gospoda M. Peruzzija v Lipah na ljubljanskem barju. Skrajni čas je, da se tudi pri nas kaj zgodi v tem pogledu.
Uradne vesti c. kr. kmetijske drnžbe kranjske.
Vabilo.
Podružnica c. kr. kmetijske družbe v Vinici vabi svoje ude k rednemu občnemu zboru v nedeljo, dne 22. decembra 1.1., popoldne po večernicah v šolo.
VZPORED:
1.)	Poročilo o delovanju podružnice v letu 1895.
2.)	Proračnn za trtnico v smislu § 32., točka 4. družbenih
pravil.
3.)	Razni nasveti in predlogi.
K obilni udeležbi vabim ter prosim ude, da bi v prospeh in povzdigo podružnice pripeljali s seboj neudov, ki se zanimajo za kmetijski napredek.
Kmetijska podružnica v Vinici.
Franjo Lovšin s. r., načelnik.
Vabilo.
Podružnica v Šmartinu pri Litiji vabi svoje člene in prijatelje k občnemu zboru, ki bode v nedeljo, dne 22. t. m., ob 4. uri popoldne v Črnem Potoku pri g. Ign. Zoretu.
V vzporedu bode razven navadnih toček tudi razgovor o oddaji drevesec iz podružnične drevesnice in predavanje o saditvi drevja na stalno mesto in njega daljnem oskrbovanju.
K obilni udeležbi vabi
odbor.
Vabilo
k rednemu občnemu zboru kmetijske podružnice za gorjansko žu-panijo, ki se bode vršil v nedeljo, dne 22. grudna t. I., po popoldanskem cerkvenem opravilu v šolskih prostorih z običajnim vzporedom.
V Gorjah, dne 26. novembra 1895.
Jakob Žumer s. r., načelnik.
Št. 15.944.
Razglas.
Po uradnem naznanilu je svinjska kuga v kraljevi veliki župani j i Modruš-Reka že pred dalj časa prenehala in je zaprtje zaradi izvažanja prašičev spet razveljavljeno.
Z ozirom na tuuradni razglas z dne 9. julija t. 1. št. 8895., in v premembi razglasa z dne 8. avgusta t. 1., št. 10.450., se s tem razveljavlja brezpogojna uvozna prepoved proti veliki županiji Modruš-Reka za normalno težke pitane prašiče in se spet dovoljuje uvažanje pitanih prašičev z živo težo najmanj 120 kilogramov iz imenovane velike županije po železnici v južne žoleznice postajo Ljubljana, toda samo v ta namen, da se zakoljejo v mestni klavnici ljubljanski.
C. kr. deželna vlada za Kranjsko. V Ljubljani, dne 27. novembta 1895.
Št. 16.108.
Razglas.
Po uradnih naznanilih se je v ogerskem komitatu Szathmar vnela svinjska kuga in dognalo se je, da se je razširila tudi po ozemlju kraljevega svobodnega mesta Debreczin, po kterem razsaja poleg tega tudi kuga v gobcu in na parkljih.
Vsled tega je uvažanje prašičev iz ogerskega komitata Szathmar, kakor tudi parkljaste živine in prašičev iz mestnega ozemlja Debreczin na Kranjsko na podstavi tuuradnega razglasa z dne 3. julija t. 1, št. 8510., brez izjeme in pri prašičih brez ozira na njih živo težo prepovedano.
To se razglaša v izogib kazenskih nasledkov po zakonu z dne 24. maja 1882. I., drž zak. št. 51., oziroma § 46. občnega zakona o živinskih kugah in k temu zakonu izdanega izvršitvenega ukrepa iz leta 1880., drž. zak. št. 35. in 36.
C. kr. deželna vlada za Kranjsko.
V Ljubljani, dne 30. novembra 1895.
Št. 16.178
Razglas
Po uradnem naznanilu se je dognalo, da je svinjska kuga razširjena po vaseh Romanove! in Miljevici, okraja Bosenska Gra-diška in po vasi Bankinci, okraja Banjaluka; zatorej sta oba okraja za odvažanje in dovažanje prašičev zaprta.
Ponavljaje tuuradno dotično prepoved z dne 21. avgusta t. 1., št. 11.004., glede okraja Banjaluka je na podstavi tuuradnega razglasa z dne 3 julija t. 1., št. 9837., odslej tudi uvažanje prašičev
iz okraja Bosenska Gradiška na Kranjsko brez izjeme in brez ozira na živo težo prašičev prepovedano.
To se javno razglaša v izogib kazenskih nasledkov po zakonu z dne 24. maja 1882. 1., drž. zak. št. 51., oziroma po § 46. občnega zakona o živinskih kugah in k temu zakonu izdanega izvršitvenega ukaza iz leta 1880., drž. zak. št. 35. in 36.
C. kr. deželna vlada za Kranjsko.
V Ljubljani, die 30. novembra 1895.
Št. 16.244.
Razglas.
Ker je kuga v gobcu in na parkljih po vsi vojvodini Solno-graški popolnoma prenehala ter je ondotna deželna vlada z razglasom z dne 25. novembra t. 1., št. 13.802., v tem oziru obstoječe omejitve v prometu s parkljasto živino preklicala, zatorej je vsled tega tudi dopuščeno uvažati parkljasto živino iz vsega ozemlja vojvodine Solnograške na Kranjsko in je razveljavljen tuuradni razglas z dne 12. septembra t 1., št. 12.C98., glede samo slučajnega uvažanja takšne živine iz okrajev Zeli am See in St.. Johann, ki sta bila nazadnje še okužena.
C. kr. deželna vlada za Kranjsko.
V Ljubljani, dne 2. decembra 1895.
Št. 16.013.
Razglas.
Ker se kuga v gobcu in na parkljih po Ogerskem vedno bolj širi, zatorej deželna vlada prepoveduje uvažati prežvekovalke (goveda, ovce, koze) z Ogerskega in iz Zalesja (z Erdeljskega, na Kranjsko.
Ta prepoved, ki ne zadeva prometa, gredočega po železnici brez razkladanja, stopi v veljavnost z dnevom, ko se razglasi v novinah „Laibacher Zeitung".
Izjeme se smejo delati samo v posebno važnih preskrbo-valnih slučajih in samo v ta namen, da se živina takoj zakolje ter potrebujejo posebnega tuuradnega dovolila.
Ta prepoved pa se ne dotika tuuradnega razglasa z dne 3. julija 1895., štev. 8510., glede omejitve prometa s prašiči z Ogerskega.
Prestopki zgoraj navedene uvozne prepovedi se kaznjujejo po zakonu z dne 24. maja 1882. ]., drž. zak. št. 51., oziroma pa § 46. občnega zakona o živinskih kugah in k temu zakonu izdanega izvršitvenega ukaza iz leta 1880., drž. zak. št. 35. in 36
C. kr. deželna vlada za Kranjsko.
V Ljubljani, dne 3. decembra 1895.
Listnica uredništva.
A. N. v T. Naša družba nima v zalogi semena gozdnega drevja. Dobiti ga morete pri N Seckl u v Dunajskem Novem Mestu (Wiener Neostadt).
M. P. v M. Za izdelovanje mehkega sira je kmalu dosti mleka, a takega sira se ne proda dosti. Lože se prodaja sir, izdelan po švickem načinu. Za izdelovanje takega sira je pa potrebno več mleka nego ga dado 4 krave in 15 koz. Vrhu tega Vas opozorimo, da iz kozjega mleka ne morete narediti za kupčijo sposobnega sira.
F. T. v S. Slovenska knjiga o „Kletarstvu", ktero je spisal dr. Vošnjak in jo je izdala družba sv. Mohorja, je uže vsa pošla. Nemških knjig je veliko. Najboljšo nemško knjigo o kletarstvu je spisal baron Babo, a je primeroma zelo draga. Tiskanega pouka o kuhanju žganja iz brinja ni. Knjigo ^Občinski red" dobite pri A. Kleinu & dr. v Ljubljani.
A. II. v S. Gozdno seme dobite pri N. Secklu v Dunajskem Novem Mestu.