Pavel Keller: 20. nadaljevanje. ^Hubert #<f Roman iz gozdov. Po3lovenil dr. Ivan Dornik, To vedo vsi: da.je gozd prapodoba gotskih cerkev s lcvišku štrlečimi prostori, s skrivnosti polnim polmrakom, z vlažnim hladom in temnimi okni. Vesel v gozdu ne morem biti; zdi se mi, kakor če bi kdo gobezdal v lepi cerkvi. Šele ko pridem na travnike ali na sončno pojje, se nekaj razveže v prsih in lahko se smejem in sem razposajen, kakor ikmet, ki jo po maši zavije v krčmo. Žetev se je začela. Boltežar je ves dan na polju. Jaz pa sem brez dcla kakor vedno. Ko je neki dan grozila nevihta, sem pri sosedu pomagal žeti. Dva peljaja rži som naložil. Z velikimi vilami sem moral podajati snope na voz. Drugi dan sem komaj prcmaknil ude. Bo- lele so me roke in noge, na dlaneh pa sem ime] mehurje. Padovka —. mislim — se mi je na tihem smeja.la. Pri tem pa ta neumna ženska nič ne pomaga pri žetvi. Samo preži, kdaj požanjcjo njivo — potem gre pobirat klasje in se pri tem poslu prav malo zmeni za to, da pravzaprav služi pri meni. Po pol dne je čiovek ne vidi. Tod" kdo pa naj jo ošteje? Jaz gotovo ne. Raje še nr.kladam rž. Jeseni mi bo najbrž za drag dena prcdala, kar jo nabrala, da bom krmil 'kuretin«. Naj le! Kdo pa še nikoli ni česa po strani za služil? In njena kup.ija je dovolj revna. Novega služabnika imam. Je bled in pra\ dolgo.asen človek. Večkrat si želim Tima nazai Ta je bil zanimiv še tedaj, če se je človek ježi nad njim. Psa spita od jutva do večera, od večera di jutra. Takale pasja mrcina doživi povpre.nc dvanajst let. Čemu pravzaprav sploh pride rit svet! Če me takale čez mero duhovita opazovanja le preveč jeze, tpdni se spravim, da o'kopljein psa. Ta stvar se izvrši na dvorišču v velikem škafu. Vselej pa nastane strašanski hrup; kakor hitro opazita psa, da vleče Padovka š-kaf na dvorišče, izgineta. Tedaj se začne iskanje in divji lov, pri čemer Padovka tako ikriči, da mi je hudo ^adi sosedov. Najprej ujame pudelna. Tresoč se kak"or list Jrepetlike sedi v škafu, da ga očedim s toplo vocto, nato pa polijem z mrzlo. Mrzlo vodo ogrejem prej natancno na 17 stopinj Celzija. Padovka, ta ženska brez čuta, nikoli ne mara po topl.mer, ampak nalije vode kar pri studencu. No, to ji yedno odlo.no prepovem. Dakelna ujamemo pozneje, večkrat pa tudi he. Zelo trmast je. Med tem ko mi pudel po kopelji obliže mokrc hlače s svojim dolgim, rdečim jezikom, dela dakel zelo razhujen obraz, me griZe in ne izpregovori takorekoč tri dni nobene beBede z menoj. Oba psa pa dirjata po kopelji kakor besna bKr.g in se valjata po prahu, s čimer je ves trud Ła njuno snago pravzaprav zastonj. — Jim mi je pisal pismo. Zahva.juje se v njom za vse d.brote, ki jih je prcjel od mene, in me prosi odpuščanja, ker je ubežal. Toda moral je, pravi, ker je prišla iz ust, iki so mu najljubša na svetu, beseda sumničenja zoper njega. V pokrajinskem listu je bila tiskana njegova pesem »Nezvesti«. Pripovedovala je, da je samo brezmejno zaupanje temelj ljubezni. P-od pesmijo je bil podpis: Maks Tim. Milčka je na slepo srečo pisala Timu pismo v mesto in neki dan je prejela sirovo dopisnico, na kateri je bilo napisano: On — odpošiljatelj — je kovač in družinski oče in nima s tako posvaljkano deklino tam doli na ikmetih nobenega opravka. Milčkin krik hrepenenja je prišel torej na napačno uho. Naš pismonoša si je dopisnico naučil na pamet in vsepovsod pripovedoval, kaj je bilo napisano na njej. Nato je Milčka zbolela in če tudi je ni — kakor je jokaje pripovedovala Malčka — napadla vročinska bolezen, je bilo vendar hudo z njo, da je bila vsega pomilovanja vredna. Žareče poletje. Na svetu je zorelo in bilo vsega na pretek. Človeška srca pa so v stiski. Jaz sem se med tcm časom malo menil za vsc tc scnce in bolečine; bil sem za s-once. Ljubim to zlato mater zemljo bolj kakor vse -stvarstvo. Otrok sem čestokrat ležal na travniku in opazoval soncc skozi okajeno steklo. Mislil sem, da s-once mora videti v nebesa, kjer sta moj oče in moja mati, in hotcl sem videti, kakšen obraz ima, ko lahko vidi najboljše, kar sploh jo: nebesa in moje starše. Nobena stvar, kar sem jih slišal v šoli, mojega srca ni tako pretresla, kakor znanjc o soncu, njegovi velikosti in daljni oddaljenosti, in da s svojim srčnim žarom redi in hrani vse, kar je živega na zemlji, da pa bo tudi to velikansko srce nekoč izgorelo in da bodo tedaj morali umreti vsi na svetu: ljudjp, živali in rastline. Ko sem živel pozneje v velikem mcstu, sem videl sonce redkokedaj. Gledališča imajo rada umetno luč: gledališča in družbe. Sedel sem kar naprej v gledališču, po dnovi pa scm spal. Lc če sem bil preveč utrujen, sem se zatekel na kakšno son.no obal in tam z drugimi bolniki vrcd iskal tolažljive svetlobe iz oči te zlate mateie. Sedaj pa, ko sem postal tib Hubert, večkrat gledam proti zvezdnatemu nebu. Oskrbcl seni si nekaj knjig, male ljudske in uporabne spise, po katerili se lahko razumem v obzorju; kajti od tisoč izobraženih ljudi komaj eden ali dva kaj vesta o srebrnem čudežnem svetu nad našimi glavasai. Če torej opazujem blede Plejade, ali lepi križ Orionov, ali pa sicer ikatero zvezdo stalnico, in vem, da so vse te zvezdc sonca, večja kakor je naše in tako dalcč, da preteCe tisoč svetlobnih lot, prcdno pride njibova svctloba do nas, tedaj često preplašen zaprem oči in hočem — otrok zemlje — biti rajši na strani našega sonca, tega preprijaznega čuda sveta. Večkrat mo v tej soncni radosti obidc želja; po ljubezni. Vselej je usmerjena v isto smer in ugasne z večerno zarjo. V hladni noči scdim pri klavirju ali pri svojih knjigah, ali pa sanjarim pri oknu tja proti šumečim gozdovom. Zadnji torck jc bila porotna obravnava proti Gr. arju. Nisom se mogol opogumiti, da bi šel tja in poslušal. Boltežar je sedel med porotniki. Skoraj vsa vas, ki je kar gorela v radovednosti, se je obrnila nanj za vstopnice. Boltežar je odbil vsakega. Nazadnje pa je dal nabiti na gasilno shrambo list, na katerem je bilo razločno brati, da je naravnst »krščanska svinjarija«, če tišče Ijudje, da bi pasli radovednost pri obsodbi svojega sovaščana; ljudje naj rajši pospravijo žetev, to je pametnejše. Način Boltežarjeve uradne pisave je malo patriarhalen. Vendar pa je on izvrsten človek. Vesel sem, da je moj prijatelj. Od Boltežarja in tudi iz časopisnih notic vem o žalostnem poteku te razprave. Predsednik je natančno po podatkih iz preiskave, ki se je vršila prej, izpraševal starega Grčarja o njegovi Ikrivdi, in Grčar je priznal vse. Boltežar se je svojc porotniške pravice, da lahko izprašujo, v polni mcri (in kakor domncvam, v precej grobi obliki) posluževal; obtoženca je n. pr. imenoval gobczdača, ki nc vo več, kaj kvasi, tako da ga je Dredsednik ostro posvaril, Łeš, da so njegovi ugovori izrečenile v namenu, da bi obtoženca zmešal in da bi ga odvrnil od njegove hvalevredne volje, ki je le njemu v prid, da namreč prizna svojo krivdo. »Glejte,« jc rekel Boltežar, »tega nisem prcnesel; pravice, da kot porotnik tudi lahko govorim, si nisem dal vzeti in tedaj je nastal velik hrup. Odlikovanja sedaj prav gotovo ne dobim; toda to me jezi manj, kakor pa če zapro Grčarja po nedolžnem. Saj ga nikoli nisem mogel prav trpeti, že zato ne, ker je stanoval v bajti na barju, zaradi katere je graščina izgubila pravdo. Toda tega ni toliko kriv Grfcar, kakor pa sodni svetnik Miklavčič. Ta je bil tedaj naš zastopnik in sedaj je zagovarjal tudi starega Grčarja. On je sploh zastopnik naše občine; zato tudi še nikoli nismo dobili nobene pravde. In ta človek bi mi bil vendar moral priskočiti na potnoč, ko je videl, da hočem pomagati njegovcmu klientu, zatožencu, naj ne govori tako ncumno. Kaj še! Le priklonil se je predsedniku. In tedaj sem bil seveda izgubljen, stari Grčar pa tudi. Državni pravdnik, še mlad inož, je v svojcm rezkem go- voru »dokazal«, da je Grčar moi-ilec, Nato pa je stavil še stransko vprašanje, ali je bil le uboj. — Zapomnite si, meni za mojo osebo je čisto vseeno, ali sem umorjen ali ubit — državni pravdnik je torcj stavil vprašanje, če je bil le uboj. Vedeti morate, gospod Hubert, da uboj ni umor, da je le dejanje v afektu, in zaradi uboja človek ne more biti obsojen na smrt. — Šli smo nato v posvetovalnico. Prcj pa sem še enkrat pogledal starega Grčarja. Ždel je na zatožni klopi kakor kup topoglavosti in nebogljenosti. V posvetovalnici sem svoje stališče uveljavil. Rokel sem: 1. Grčar jc star tepco. N"e zna drugega, kakor sekati drva. 2. Grčar ga rad zvrne kozarec, če ga ima. Večjidel ga nima, zato je precej zmeren človek. 3. Grčar je moj politični nasprotnik, kajti, tako za gotovo mislim, je volil socialistično; tudi sem radi hiše, v kateri stanuje, izgubil že cclo vrsto pravd. 4. Grčar zame torej ni nikakišen biser v občini. Toda le eno vem, da on nikakor ni ubil svoje vnukinje. Za kaj takega on ni. V moji vasi je gostilna pri »Grozdu«, kjer gospodinjita dve mlacli dekleti. Ti dve sta ponudili nekoč Grčarju, ki, kakpr sem rekel, rad zvrne kozarec, če ga ima, po litra žganja, če jima zakolje dva goloba, toda Grčar je dejal, da tega ne more, raje se odreče žganju. — Pr.cdsednik me je prekinil. ,Vse to bi bil moral povedati njegov zagovornik', je rrienil. Zagovornik, ta bik, pa tega sploh ni povedal. Jaz sem le proii našim pravilom še vzkliknil: ,Častno besedo vam dam, da Grčar ni morilec' — nato so opravili še nekatere formalnosti in nato so gla&ovali. Najprej za umor. Povem vara, gospod Hubert, bodite veseli, ie vam nikoli nc bo treba biti porotnik. Strahot.no je, ko vas postavijo pred vprašanje: ali naj ta in ta človek še živi, ali pa ga spravimo na drugi svet. Ko vendar nekdo vedno sedi pred teboj, ponavlja tvojo besedo in ki čaka, da ti sam nekoc prideš tja, in ko je človeku kar naprej v življenju grob takega siromaka pred očmi. Torej ,umor'? Izmed dvanajstorice porotnikov so se štirji rcs odločili za ,umor'. Potemtakem bi starega Grčar- ja obesili; bilo bi mu, ikakor se tako pravi, striženje las, britje, izdiranje zob naenkrat nepotrebna stvar. Toda za obsodbo je treba osem glasov, dvetretjinska večina torej. Tisti štirji glasovi so bili preglasovani in Grčarjeva glava je bila rešena. Oddahnil sem se. — In sedaj je prišlo na vrsto drugo vprašanje: uboj? Ali je ubil Grčai1 Bianko v jezi, v razburjenosti, v nepremišljenosti? Zopet smo glasovali. Sedem glasov: da! Pet: ne! Za obsodbo je treba osem: da! En ,da'je še inanjkal. Grčar je bil prost. Drgnil sem si roke pod mizo od veselja. Naenkrat pa reče eden porotnikov: ,Prosim, gospod predsednik, zmotil sem se. Vprašanja nisem dobro razumel; hotel sem reči da namesto jae! Tedaj moramo glasovati še enkrat, je odločil predsednik. Takrat pa sem se razjezil in zaradi tistega mojega nastopa bodo seveda prišle še posledice, Trdil sem, da je glasovanje glasova- nje, vsak izmcd nas mora ločiti da od nc, sodba da jo izrečena. Grčar jo prost. Ali vesto, kaj se je zgodilo? — Privlekli so na dan sklep s-odnega zbora, ki je odločil, naj se glasuje še enkrat. Pri ponovnem glasovanju je bilo osem ,da', štirji ,ne\ Grčar je bil obdolžen uboja in je bil obsojen na deset let ječe. Oh, gospod Hubert, kaj je človeška pravica? Enemu se zareče, ali pa se mu ne zareče in nekdo drugi je zaradi tega prost, ali pa pride v ječo.« »Deset let. To je grozno za Grčarja,« rečem. »Ne, gospod Hubert, za njega je vseeno, ali dobi dve, ali deset, ali pa petnajst let. Kajti več ko leto dni tako ali tako ne bo živel. Potem bo pa prost. Toda tisti bik, 'ki se pri glasovanju zareče, ki ne loči da od ne, črnega od belega, tisti bi ostanek kazni moral odsedeti za Grčarja.« Tisti dan, ko mi je Boltežar pripovedoval to vse, se je napil in razbil tri kozarce. Tolikokrat je namreč zakričal: proč z justičnim umorom! (Konec sledi.)