in
zvonovi
v dekaniji
Radolica.
Spisal
Jožef Lavtižar,
duhovnik Ljubljansko škofije.
V Ljubljani 1897.
Založil pisatelj. — Tiskala R. Mllic-eva tiskarna.
Kazalo.
Stran
Vvod................. 1
Splošnji del.
I. Kratek obris zgodovine zvonov ......... 4
II. Znamnja na zvonovih............ 6
III. Vlivanje zvonov in njihovi deli......... '
IV. Razmerje med glasom in težo.......... 9
V. Melodija ali harmonija?........... H
VI. Posvečevanje zvonov............ 13
VII. Nekateri opomini............. 1*
VIII. Cerkven govor o zvonovih........... lr>
Posebni del.
1. Radolica................ 19
2. Begunje................ 26
3. B.hinjska Bela.............. 31
4. Koroška Bela.............. 34
5. Bohinjska Bistrica.............. 37
(i. Breznica................
7. Dobrava pri Kropi............. 49
8. Dovje................ 52
9. Gorje ................ 50
10. Grad................. 02
71
11. Jesenice ................
12. Kamna Gorica.............. 7t>
13. Koprivnik............... 81
14. Kranjska Gora.............. 8*
15. Kropa................ 80
16. Lesc6................ M
17. Leše.................
18. Ljubno................ m
10. Mošnje................ 106
20. Olše ................ 111
21. Rateče................. 116
22. Srednja Vas v Bohinju............ 120
23. VVeissenfels............... 127
24. Zasip................ 133
25. Sv. Križ nad Jesenicami............ 141
Župnijske matice v kronologiški vrsti......... 144
A. Zvonovi po starosti............. 145
B. Veliki zvonovi župnijskili cerkev.......... 147
G. Veliki zvonovi podružnic............ 148
Sklep................. 148
Vvod.
Ko dan se zaznava Danica, priplava, So sliši zvonjenje Čez hrib in čez plan.
h BM Potočnik.
lovencem podajam pričujočo knjižico, ki je menda prva
"^frilir v     °'}'''c'' Gradivo 30111 dalj ^asa nabiral po cerkvah Xžž/J>  in stolpih, katere sem osebno obiskal.   Dandanes ko <• cX?   se vse določuje, opisuje, primerja in tehta, zaslužijo «      Ludi naši zvonovi večjo pozornost. Častitljivi so mnogi vsled starosti, ljudstvo je izdalo za-nje veliko tisočakov, odločeni so službi božji po škofovem posvećenju in koliko zanimivega se zve iz njihovih napisov za. zgodovino narodovo! — Stalo je precej dela, da se ji; spis dovršil. Lahko si vsak misli, da potovanje pisateljevo ni bilo za kratek čas.   Treba se je večkrat plaziti po Irohnjenih stopnicah in tavati po lomnih prostorih, brisati prah in  pajčevine, snažili nesnago  l.ičev in  netopirjev, pritiskati so ob znanem črnem mazilu. Zvonar pride razgret v stolp, kjer so mora varovali prepiha, včasih ga zasači še kaka nevihta z bliskom in gromom, loda dobra volja vse premaga.
Sploh imajo pa zvonovi nek poseben vpliv do človeškega srca. Zato se omenjajo mnogokrat v ljudski govorici, v pesmih in v cerkvenih propovedih. Župnije tekmujejo med seboj, katera ima lepšo zvonjenje. Opomnim Te, častiti bralec, kako Ti dobro dene, ko slišiš zjutraj zvonjenje razlogujoče se po planjavi, po dolini ali v temnem gojzdu. Ta glas ne vdarja samo ob zvon temveč tudi ob Tvoje srce, da se spominjaš Onega, kateri Ti je dal včakati novega dne. Ravno tako zvečer.   Z dnevnim svitom
mro zadnji glasi večernega angeljevega češčenja, da po počasnem obmolku zavijo tudi Tebe k počitku.
Iz stolpa sem mi zvon doni. Ko vlega mrak se po vasi,
F,e doni zvon iz temnih lin,
Le vzbujaj mi na dom spomin.
Ant. Fantek.
Kaj pa čutiš ob nedeljah, ko gre ljudstvo praznično opravljeno v božji hram ? Veselje sije na obrazu mladini in starim in to veselje bude zvonovi, ki pojo danes tako milo, da se taja srce. In ko se spremeni veselje v žalost, ko nastopi za slovesnim dnevom tuga, ko pojo zvonovi potniku-trpinu zadnjo pesem? Kaj misliš takrat? Saj so ravno tisti glasovi kakor ob praznikih, pa zakaj tako otožni, da bi se razjokal? Pač so ravno listi glasovi, saj je neobčuten mrtvi bron, ker mu ne moreš dali drugega glasu, kakoršnega mu je dal zvonar, a neobčutno ni Tvoje srce, katero se spreminja pO prijetnih ali neprijetnih dogodkih. I'a vendar se nam zdi, kakor da bi se tudi zvonovi z nami veselili in žalovali z nami. Združeni so nekako z življenjem narodovim. Glasijo se ob hudi uri in ob ognju, vsak dan vabijo trikrat k molitvi, kličejo nas v hišo božjo in le enkrat obmolknejo v lolu, listi veliki dan, ko so je tresla zemlja pri smrti božjega Sina! Stari oče pripoveduje malim vnučkom, da. gredo takrat zvonovi v Rim k papežu. In kako dolgo se nam zdi teh 48 ur od velikega četrtka dopoldne do velike sabole zjutraj, ko ropota namesto njih iz cerkvenega stolpa vršeča raglja!
V zvonoslovju se odlikuje mod vsemi škofijami ona v St. Polten-u na Nižje-Avstrijskem. Tukaj jo bogoslovski profesor Janez t' a h r n g r u b o r sani ogledal ali po drugih ogledati dal vso zvonove škofiji; ter izdal knjigo o loj preiskavi, (last som imel seznaniti se s tem učenjakom 1. 1896., ko je na povratku i/. Jeruzalema bival nekaj dni na Bledu. Ogledala sva skupaj nekatere zvonove v Blejski okolici. Občevanje s takim strokovnjakom me je navdušilo še bolj, da sem pričeto delo z večjim razumom nadaljeval in tudi srečno dovršil.
Pri nas je župnik Ivan Šašelj (sedaj v Adlešičih) popisal več zvonov v „Zgodovinskem zborniku" 1. 188!>. in 1890.
Precejšnjo nalogo je prevzel podpisani, da je pregledal vse zvonove dekanijo Kadoliške, katera šteje 25 Župnijskih cerkev,
31 podružnic, 11 kapel, 66 stolpov in 185 zvonov. Sedaj ima še to željo, da najde v vsaki dekaniji sličnoga sodelovalca in potem imamo v kratkom skupaj vse zvonove in obris vse zgodovine naše škofije.
Da namreč delo ni postalo preveč suhoparno, dodal sem povsod nekoliko zgodovine: 0 začetku župnij, o bolj važnih dogodkih, o župnikih, semtrtje kako ljudsko pravljico itd. Zahvalo izrekam na tem mestu vsem častitim cerkvenim predstojnikom za ustmene ali pismene podatke, Ako zasledijo zgodovinarji in starinoslovci kako pomoto, naj jo blagovoljno popravijo in ob-veste, da postane knjižica, zanesljiva podlaga daljšemu raziskovanju.
Pozabljena je sedaj težava potovanja, plezanja, mučnega čitanja in pisanja. Suscipiat Dominus hoc sacrificium! (Naj sprejme Gospod to daritev!)
RatOČC na Gorenjskem 1. junija 1897.
Jož. Lavtižar.
Splošnji del.
I. Kratek obris zgodovine zvonov.
C)
prvih časih krščanstva zvonovi še niso bili v navadi. Službo božjo so oznanjevali namesto zvonov cerkveni služabniki, katerim so rekli cursores ali ostiarii (le-kalci, vratarji). V Latinskem jeziku se imenuje zvon <> campana. To besedo različno razlagajo, Nekateri trdijo, da izhaja od Rimske pokrajine Kam pa ni j a, ki ima dosti rude in kjer se je res izdelovala ilovnata in bronasta posoda (vasa campana). Manjšim zvonovom pravijo nolce, menda od mesta Nola, kjer je umrl 1. 431 škof Pavlin, ki je vlil več zvonov. Morebiti pa pomeni campana glas, ki se razlega in campis, po polju, po ravnini? ali in campo fusa, ker so jih vlivali zvonarji kamor so ravno prišli ali kjer so našli pripraven prostor?
Zgodovinsko je dokazano, da so menihi, kateri so sv. Patriciju (f 493) pomagali na Irskem spreobračati nevernike, izdelovali cerkvene posode in lili zvonove. Nemška beseda Glocke je nastala iz Irske besede dok, kar pomenja toliko kakor glas, ki nastane iz bitja ali trkanja.
Tako se je razvijalo vlivanje zvonov dalje za časa Karola Velikega (f 814), ki jih je dal vliti za mesti Aachen in KOln. Zalibog da so sovražni Ogri veliko škodovali razvitju umetnosti v Evropi. Šele po popolnem porazu Ogrov na polju Lech v praznik sv. Lovrenca 1. 955 se je začela razcvitati omika toliko hitreje
Splošnji del. — l. Kratek obris zgodovine zvonov. 5
po zapadu. Cerkev, ki jo pospeševala vsak napredek, je skrbela tudi za to, da so se vedno bolj množili zvonovi in narodom oznanjevali mirnejše čase.
Največja zvonova na svetu sta zvon v Mingum-u (Indija) in zvon v Moskvi. Zvon v Mingumski pagodi tehta menda 100.000 kg. Moskviški je bil vlit 1. 1819, tehta 50.000 kg. in ima G metrov v premeru (Durchmesser). Izmed bronastih kolosov navedem še naslednjo:
Cesarski zvon stolnice v Kolnu, ki je najtežji zvon, s katerim se zvoni in tehta 27.150 kg.
Savovenski zvon, ki so ga darovali cerkvi Sacre-Gocr na Montmartre v Parizu prebivalci Savovenski. Tehta z jarmom, na katerem je obešen 27.0G5 kg.
Jožefinski zvon v stolnici sv. Štefana na Dunaju s 17.700 kg in zvon „Maria gloriosa" cerkve v Erfurtu-u na Nemškem s težo 10.750 kg. O zadnjem je ljudska govorica, da bobni še o bin-koštih, ako so zvonili ž njim o veliki noči.
Omeniti moram na tem mestu tudi velikega zvona škofi j s k e c e r k v e v L j u b l j a n i. Kdor ga je slišal, mora priznati, da doni veličastno. V krilu ima 179 cm premera in tehta 64 stolov z glasom A. Vlil Gašper Franchi v Ljubljani 1. 1706. Dvakrat je bil že obrnjen, da vdarja sedaj na tretjem prostoru. Ob vralu ima petero večjih podob in sicer: 1. Sveta Trojica venca Marijo. 2. Sv. Nikolaj s knjigo in jabolki, z desno roko daje revežu miloščino. 3. Sv. Janez Krstnik kot otrok z jagnjetom. 4. Sv. Anton z Jezusom v naročju. 5. An-gelji molijo inu; božje (beseda jehva z Arabskimi črkami).
Napis  ob krilu:
ANNO DOM IM MDCCVI SEDENTE IN CA THE I) RA PETRI CLEMENTE XI., RECNANTE JOSEPHO I. ROM: IMP:, GflJBERNANTE SANCI1 A M ECCLESIAM LAI5AC. FERDI-NANDO S. R. E. P., AUSPICIO PETRI ANTONI CODELLI
DE PANNENFELD FESA EST HAEC CAMPANA. (V  letu  Gospodovem 1607, ko je sedel na prestolu sv. Petra Klemen XI.,  vladal Rimski  cesar Jožef L, vodil sveto cerkev Ljubljansko Ferdinand, knez Rimske cerkve, jo bil ta zvon vlit z naklonjenostjo Petra Antona Codelli ple.m, Pannenfeld.)
Najtežji zvon na Slovenskem (ako moremo ta kraj še Slovenski zemlji prištevati) je v Gospej sveti — Maria Saal —
na Koroškem s 118 stoli. VI i I ga je Celovški zvonar Matija Landsmann I. 1687. To je največji zvon na Koroškem. Cesar Leopold I. je dal zvonarju 30 stolov topovine. V veličastnem /'-glasu se razlega daleč okoli, da ga slišijo v Celovec.
II. Znamnja na zvonovih.
Izpregovorimo sedaj še nekoliko o znamnjili, katera nahajamo na zvonovih in nam dajejo potrebna pojasnila. K tem znamnjem prištevamo: napise, okraske; in podobe. V poprejšnjih stoletjih so napisi bolj redki kakor v novejših časih. Napisi na starih zvonovih so večinoma kratki in pomenljivi n. pr.:
tljs ntimit ()tlf mts miš nlto itnt anten
(Mali zvon iz 16. stoletja v Mevkšu, župnija Gorje). —
tu nontint kitni
(Mali zvon iz 16. stoletja v Bbdešičah, župnija Grad). —
TURIS FORTISSIMA NOMEN DOMINI.
(Večji zvon iz 1. 1618 v Bodešičah, župnija Grad). —
GrLORIA IN EXCELSIS DEO.
(Mali zvon iz 1. 1638 na Savi, župnija Jesenice). —
Velikokrat manjka ime zvonarjevo, mnogokrat ni letnice, pri zelo starih zvonovih ni celo nobene opazki;. (Mali zvon v Se-benjah, župnija Gorje.)
Do konca 14. stoletja najdemo Goliške velike črke (majuskule) pomešane še semtrtje z lapidarnimi potezami. V 15. stoletju nad-vladujejo Goliške male črke (minuskuli), ravno tako v prvi polovici IG. stoletja. Od 1550 dalje so se poprijeli klasiške Rimske pisave, katera je v navadi še dandanes. Pisava na. zvonu nam kaže toraj sled, v katerem stoletju je bil zvon vlit.
Vsebina napisov je različna. Ker so imeli zvonove nekako za pomočnike zoper nesreče, se velikokrat bere napis: Eecc cm-
Splošnji del. — [II. Vlivanje zvonov in njihovi deli.
7
cem Domini, fugite partcs advermc! (Glejte križ Gospodov, bežite sovražne moči!) Še večkrat pa: A fulgure et tempestate libera nos Domino! (Treska in hudega vremena reši nas o Gospod!)
Napisi na starih zvonovih so vedno zgoraj pod klobukom, v poznejših letih spodaj ob krilu.
Stari zvonovi imajo večjidcl malo okraskov, bolj bogate imajo novejši.   Značilni okraski starih zvonov so križi ali zvezde:
^ 4f? ^
Križi med besedami zaznamujejo zvonove v oziru starosti do vštetega 16. stoletja. V nekaterih starih zvonovih najdemo pritiske svetinj in denarja ali res tudi pravi denar vdelan v zvonu kakor n. pr. pri župnijskih cerkvah na Dovjih in v Weissenfels-u.
Sicer imajo pa župnijski; cerkve večinoma bolj nove zvonove. Stare oddajajo zvonarjem ali podružnicam, same si pa na-pravljajo nove, ako je dosti denarja. Zato ima starinar bolj bogato žetev po podružnicah, kjer zasači v zapuščenem zidovju marsikaterega častitljivega svedoka iz davno preteklih stoletij. Želeti je, da vsak župnik, preden odda. stari zvon zvonarju, zvon natanjko popiše, da ga reši pozabljivosti. Še bolje, da oskrbi faesimile (natanjčen obris) napisov, okraskov in podob, ali da izroči zvon muzeju za primerno odškodnino.
Podobe, ki kinčajo zvonove, so bolj redke pri starih, pogostne pri novejših. Skoraj na vsakem zvonu je Zveličar na križu ali Marija. Ravno tako svetniki, ki so z dotično cerkvijo v kaki zvezi p. cerkveni patroni, pomočniki v sili kakor sv. Jožef, sv. Florijan, sv. Sebastijan, sv. Rok, sv. Barbara itd.
III. Vlivanje zvonov in njihovi deli.
Zvonove vlivajo iz bakra, in cina. Najboljši glas ima zvon, ki je zvarjen iz 78°/o bakra in iz 22"/o cina. Primes drugih kovin je nepotrebna, mnogokrat celo škodljiva. Tudi srebro ni; zboljša zvonovega glasu. Važno je edino to, da sla baker in cin prve vrste. Zato ni treba verovati ljudstvu, ki pravi:   Naš zvon
8
Splošnji del, —
[II. Vlivanje zvonov in njihovi deli.
je iz samih starih „cvancgarc." Tako govore o malem zvonu na Dobravi pri Kropi. Dokazano je, da so v starih dobrih zvonovih nič srebra ne nahaja. Ako so v tistih boljših časih motali ljudje srebro v posodo, kjer je kuhal zvonar fvarino za nove zvonove, je verjetno; gotovo pa je, da niso imeli zvonovi zarad tega boljšega glasu.
Pri zvonu razločujemo pet delov, namreč:
Krona je najvišji del zvona in ima šest močnih korenin, v katere je vdelan jarem, ki zvon nosi. Precej od krone do onoga mesla, kjer se začne zvon širiti, je klobuk. Najdaljši del zvona je vrat, ki seže od klobuka do obroča, kamor vdarja kembelj. Za kembelj velja pravilo, naj je 40 krat ložji kakor zvon. Ako tehta zvon 20 stotov, zadostuje za kembelj '/-' stota. Največji premer ima zvon spodaj, kjer se v krogu končuje, to je krilo; največjo debelino pa na obroču, ker obroč največ trpi od vdarcev.
Debelina se od obroča proti vrhu do polovice višine le počasi zmanjšuje; od polovice višine hitreje. Pri zvonu se ne meri navpična ampak stranska višina (schiefe Hflho), katera seže od klobuka do krila. Razmera mod obročevo debelino, med stransko višino in med premerom v krilu je zaznamovana s črkami 1 : 1°2: 15. To se pravi: Ako je obroč debel 60 mm je postranska višina 12 krat tolika, premer pa 15krat tako velik:
60 X 12 =. 720 mm = 72 cm postranska višina; 60 X 15 = 900 mm = 90 cm premer v krilu.
Na podlagi proporcije 1:12:15 se zračuni približno vsak zvon, katerege teža jo neznana. Učenjaki so izumili za ta račun naslednja dva vzorca:
)))(((
krono (Krone), klobuk (Haube),
vrat (Hals),
obroč (Scldagring), krilo (Manlel).
IV. Razmerje med glasom in težo
9
g T = P//:1 X 0-0213 g T = P"3 X (>'<>19
g — funt.
T = teža zvona.
p//a __ premer zvona v palcih kubovan.
0-0213 = množilec za zvonove pred 1. 1750.
0-019 = množilec za. zvonove po 1. 1750.
Z besedami bi se dala ta dva. vzorca tako-Ie izraziti:
Teža zvona v funtih se dobi, ako se njegov premer v paloe preračunjen kubuje in potem množi s številko 0'0213. To velja za zvonove pred I. 1750. Blago v teh zvonovih ji; boljše, zalo je množilec nekoliko večji. Za zvonove po I. 1750 se teža ravno tako računi, samo da se v palce zračunjen in kubovan zvonov premer množi s številko 0"019.
Naredimo na pr. račun za težo srednjega zvona, na Dovjih, ki je bil vlit v Beljaku 1. 1550 in ima glas as. Premer v krilu znaša 95 cm, kar bi bilo ravno pol sežnja ali 36".
36:1 X 00213 = 993 g.
IV. Razmerje mod glasom in težo.
Zakaj ima zvon višji ali nižji glas? Na to vprašanje bi dobil različen odgovor. Ti bi morebiti rekel: Težji je zvon, nižji je njegov glas. Toda teža sama še ne dola nizkega glasu. Zvonar vlije dva zvona, enega težkega, drugega bolj lahkega. Pa. čudno! Težji zvon ima višji glas kakor lažji. Glas namreč ni navezan na težo, ne na visočino zvona, ne na debelost, obročovo, temuč edino le na premer ob krilu. Večjo širjavo ima zvon spodaj, nižji je njegov glas. Visočina in debelost vplivata pač na lepoto glasu, na veličasten, lepo doneč in mogočen odmev, nikakor pa ne določujete višjega ali nižjega glasu. Da je ravno širjava ob krilu merodajna, se lahko naravno razloži. Kolikor večji je krog, ki ga mora glas preleteli, toliko počasneje je gibanje, toraj tudi toliko nižji glas. In ker je premer v klobuku že polovico manji kakor v krilu, so vsled lega valovi ali sunki v klobuku dvakrat hitreji.   Zato se ne sliši tukaj več tisti glas,
kakor ga provzročuje kembelj ob krilu, ampak oktava temeljnega tona. Iz tega sledi, da zvon nima samo enega glasu, ampak več glasov, ožji je zvon proti vrhu, višji so glasovi, ki se slišijo s prvotnim. Umetnost zvonarjeva mora kolikor mogoče v enem zvonu izraziti vse liste glasove, ki delajo za uho prijetno muzi-kalično soglasje.
Naše ljudstvo je za napravo novih zvonov nenavadno vneto. Včasih še ni tako velika potreba, da bi moralo biti novo zvonjenje, toda čast in ponos župnije to zahteva. Kako veliko bogastvo je obešeno v naših stolpih — kdo bi to izračunil! S kakim veseljem donašajo bogatini in reveži prispevke za nove zvonove! Povsod se pogovarjajo in vgibujejo, kakošni bodo, kako težki in s kakošnim glasom. Odločilno besedo ima zvonar. Ta jim piše: »Težji zvon hočete imeti, več bodete plačali." Denar je seveda povsod glavna reč. Lep dobiček dajejo cerkve zvonarjem, kar sami najboljše vedo. Zato mora biti njihova vestna reč, da za tako velike svote postrežejo ljudstvu z najboljšim blagom in solidnim delom.
Po sostavi Hilzerjeve livarne v Dunajskem Novem Mestu naj bi imeli zvonovi z naslednjimi glasovi naslednjo težo (v stotih):
c    cis   d   dis   e    f   fis    g   gls    a   ais    h c
-t-y --TT---~--p—--*r—frs---g~-ft?-----
:g^0--^-igz=|gi—gEZ_-gzife---8———-^-f^EEEEE^ Stolov 32 28    25  19   16   14  12   10 81/«   7   6    5 4'/2
Seveda te številke niso tako določene, da bi se ne smele nič spremenili. Majhne spremembe se lahko dovolijo, pa ne da bi bili zvonovi lažji ampak za spoznanje težji.
Na Nemškem je kontrola pri napravi novih orgel ali zvonov bolj stroga kakor pri nas. Tukaj pridenem kratek odlomek iz pogodbe zvonarja F. Otto iz Bremen-a s cerkvenim predstoj-ništvom.   Glasi se:
„Der Glockengiesser F. Otto verpflichtet sieh ferner, jeder einzelnen Gloekc einen an sieh reinen, klareu, kriiftigen, edlen und volleu Ton zu geben, tange nachhallend und vveithin schallend, ohne "VVogen und Stosse iin Nach-klange, ohne Spur von Schftrfe oder Breite, von Dumpfheit oder Heulen, son-dern rein und edel klingend vvie die hesten Gloeken aus alter Zeit; dieselben aus der edelsten Bronce-Legirung von 77 '/s'1/" Kupfer und (ž-2'/-'"/" Zinn beides in Prima-Qualitat, ohne irgend vvelehe Beimischung fromder Substanzen, wie Blei, Antimon, Zinlc und dergleichen — lierzustellen itn kunštgerechteh
Gusse. flborhaupt soli sieh das neue Gelaute in jeder Beziehung auszeichnen. Bei dem Probelauten lftsst die Kirchenvorstehung die nenen Glocken durch MusikverstSndige oder beliebige sonslige Sachkenner genau und eingehend priifen und auf Grund dieser Prufung entseheidet die Kirchenvorstehung iiher die deflnitive Annahme oder Zurijkvveisung des Gel&utes."
Naj bi so taka pogodba predložila kot vzorec tudi našim zvonarjem !
Zvonar v Avgsburgu Fr. Ha m m računi za sto t 72 gld. Stare zvonove jemlje  nazaj za 48 gld.  stol, in   odračuni   5 "/o, ker se v ognju izgubi nekaj blaga. Za vlivanje rabi dvakrat, rafinovan Angleški baker  (78°/o) in  takozvani bankocin (22 °/o). Harmonično zvonjenje d - /is - a (44 stolov) bi slalo pri njem 3168 gld., namreč d 25 stolov po 72 gld. = 1800 gld. /is 12     „       „  72   „   ==   864 „ a   7     „       „72   „   =   504 „ Skupaj   3168 gld.
V- Melodija ali harmonija?
Mnogokrat se je govorilo in pisalo, kako naj bodo vglašeni zvonovi, ali melodično ali harmonično? Oba načina se priporočata, akoravno ima melodija prednost.
Melodija se imenuje zaporedna vrsta glasov, ki gredo po naravni stopinji eden za drugim kakor številko 1, 2, 3, 4, 5, 6,
7, 8, Pri harmoniji pa no gredo glasovi zaporedoma drug za drugim, ampak se bolj oddaljujejo, kar kažejo številke 1, 3, 5,
8. Harmonično vbrani zvonovi so toraj sostavljeni iz glasov, iz katerih je sostavljen trizvok v duru (bolj veselo) ali trizvok v mollu (bolj mehko, otožno). V starejših časih jo bilo melodično zvonjenje v navadi in po Nemških krajih je še dandanes. Melodično zvonjenje je pač lepše kakor harmonično, akoravno nekoliko več stane. Glasovi zvonov so blizo skupaj, zato se njihova teža počasi zmanjšuje. Pri harmoničnem zvonjenju so glasovi bolj oddaljeni, in vsled tega tudi hitreje pojema njihova teža.
V poprejšnjem poglavju smo preračunili, da bi 44 stolov stalo 3168 gld. z đwr-trizvokom d-fis-a = 1, 3, 5. Melodično zvonjenje z ravno tistim temeljnim tonom d bi bilo d-c-fis = 1, 2, 3. To je 53 stotov po 72 gld. == 3816 gld. Stroški bi bili v drugem slučaju nekoliko večji, pa pri napravi novih zvonov se ne sme štediti z denarjem, ker trajajo lahko stoletja.
V naših krajih imamo večinoma harmonično zvonjenje, bolj pogostno v duru kakor v mollu.
Pri napravi novih zvonov naj bi se blagovolilo paziti na naslednje:
1. Ako se naročita samo dva zvona naj ne bodeta prelahka in naj sta cel ton ; n. pr. f-g, g-a, a-h. Kadar bi se zahteval tretji zvon k tema dvema, se zvonar lahko hitro odloči za nov glas. Ta nov glas skoraj ne more biti drug kakor cel ton nad višjim ali še boljše: cel ton pod nižjim zvonom; tora.j f-g-a ali še boljše cs-f-g; g-a-h ali f-g-a; a-h-cis ali g-a-h. Zvonjenje bi bilo lepo melodično.
2. Pri treli novih zvonovih se ni težko odločiti. Za svoj okus bi si rajši izbral 1, 2, 3 (melodijo), kakor 1, 3, 5 (harmonijo). Ako bi bilo zvonjenje harmonično, bi hotel ta imeli dur, oni bi imel rajši moli. Z)wr-zvonjenje je — kakor znano — bolj jasno in določno; wwW-zvonjenjc bolj temno, skoraj žalostno, pa vendar prijetno in milo za uho.
3. Za štiri nove zvonove je že nekoliko večja kombinacija. Pri melodičnem zvonjenju bi se priporočalo 1, 2, 3, 5 = c-d-c-g; 3, 5, 6, 7 = e-g-a-h. Za harmonično: 1, 3, 5, 8 = c-c-g-č, to bi bil ciW-trizvok z oktavo; ali pa 1, 4, 6, 8 = c-f-a-c, kar bi bil kvart-sokst-akord z oktavo. Vendar se mi zdi pri štirih zvonovih oklava neka potrata. Boljše je, ako se namesto oktave pridruži seksta temeljnega tona, torej 1, 3, 5, (» = c-e-g-a. Oklava ne dela v polnem zvonjenju nobene melodije in provzročuje vsled male leže visok, preveč tanek glas. Vse lepše se sliši seksta. Pri štirih zvonovih naj se izbere brez vsakega vgovora in izgovora zvonjenje 1, 3, 5, 0 = c-e-g-a. Na ta način bi postalo zvonjenje; harmonično-melodično in bi vsakemu zelo dopadlo.
4. Za petero zvono v: 1, 2, 3, 5, (> = c-d-e-g-a. Lepo, težko, veličastno in — drago zvonjenje !
Opazka. Varujte se pri napravi novih zvonov pol-tona in velike septime!
Splošnji del.
VI. Posvečevanje zvonov.
Ki
VI. Posvečevanje zvonov.
Vox Domini in vvrtnte, vox Domini in magnificentia. Gospodov glas je mogočen, Gospodov glas je veličasten.
Pialin 28.
Ko je zvon vlit in osnažen, okrašen s podobami in napisi, mri manjka še cerkvenega blagoslova. Ker ima vzvišen namen, se mora izločili od posvetne službe in vstopiti v službo božjo. Umetnosti, katero je vstvarila človeška roka, naj se pridruži nadnaravni kine. Svetlobi brona naj se doda nekaj nadzemeljskega. To j e posvećenje.
Kako cerkev ceni zvonove, razvidi se iz toga, ker je posvečevanje zvonov redno opravilo škofovo, le izjemoma in s posebnim privoljenjem opravlja to drug duhovnik. Zvonovi pričakujejo na tramovih obešeni škofovega prihoda v livarno. Ko pridejo škof s spremstvom se moli najprej sedem psalmov, zvonovi se pokrope zunaj in znotraj z blagoslovljeno vodo in obrišejo s platnenim prtom. Značilna je molitev, naj se krščansko ljudstvo, ko sliši glas zvona, oborožuje za sveti boj, kakor se je oboroževalo izvoljeno ljudstvo v stari zavezi pri glasu srebrnih trobent. Potem pomazilijo škof vsak zvon v podobi križa sedemkrat zunaj s svetim oljem umirajočih in štirikrat znotraj s sveto krizmo. Ta čas se moli 28. psalm, iz katerega naj omenimo nekoliko besedi:
Dajajte Gospodu slavo in čast; dajajte slavo Gospodu, njegovemu imenu. Molite Gospoda v njegovem svetem dvoru. Gospodov glas je mogočen, Gospodov glas je veličasten. Gospodov glas pretresa puščavo. Gospod, sedi ko kralj na vekomaj. Gospod bode dal moč svojemu ljudstvu in ga bode blagoslovil v miru.
Ti obredi so nekoliko podobni krščevanju. Zato se imenuje posvečevanje zvonov tudi njihov krst.
Iz tega se razvidi, zakaj da ljudstvo nove zvonove tako častitljivo sprejema. Slavno obhajajo prihod v novo župnijo. Okinčani so vozovi, na katerih se pripeljejo. Nakiteni so čili konji ali krepki volički, ki opravljajo danes častno službo, ko vozijo nenavadno blago. Pred vasjo so postavljene smrekice v raznih bojih. Pokanje topičev se razlega na okrog. Vse hiti skupaj in jih spremlja do cerkve k stolpu, vsak bi jih rad videl, rad kaj pomagal.   Težavno jih je spraviti v novo domovanje. Kako
lepo poje Schiller:
Dass sie in das Reich des Klanges Steige in die Hiramelsluft! Ziehet, ziehet, hebt! Sie bevvegt sieh — schtvebt!
In srečno so dospeli v zračne višave. Tukaj naj stolujejo in kraljujejo, naj bude, vabijo in kličejo.
To je narodni praznik!   To je sursum cof da — k viško srca vernega ljudstva.
VII. Nekateri opomini.
Ker spada stolp k cerkvi, bodi vedno snažen. Semtrtje se dobi mnogo nesnage. Cerkveniki naj stolpe zaklepajo, da ne more priti vsak do zvonov. Zvonijo naj le vajene osebe. Večkrat naj se pogleda, kako visi kembelj. Jermeni, s katerimi je v zvonu privezan, se večkrat raztegnejo in vsled tega kembelj ne bije ob obroč, ampak ob skrajni rob zvona. Zato je dosti zvonov okrašenih ob krilu. Ob večjih praznikih je v navadi „pritrkavanje." Nikdar se ne smo tolči z drugo rečjo, kakor s kembeljnom in sicer ravno tam, kamor pri zvonjenju kembelj vdarja. Zabrani naj se predolgo pritrkavanje, s katerim si dela mlado ljudstvo kratek čas. Ravno tako nikdar premočno goniti zvonov. Kembelj se ne sme z vrvjo loviti, da. bi se hitreje vstavil zvon. To je nevarna razvada, ker lahko zvon poči. Ako bi vdaril kembelj na vrv, katera bi se ravno tišala zvona, je razpoka prav lahko mogoča.
Za razpoko zvonov imamo z a v a r oval n i c e. Nekateri so zoper zavarovanje, češ, kadar bode zvon poškodovan, bodemo že sami novega napravili. Taki ne privoščijo dobička zavarovalnici, ker ne morejo umeti, zakaj da bi cerkvene blagajne redile delničarje. Na tem je mnogo resnice. Toda naj se zgodi nesreča, da zvon res poči in ni bil zavarovan! Koga drugega bode dolžila soseska, kakor župnika in mu očitala: Naj ga pa sedaj sam napravi, ker ga ni hotel zavarovati!
Ko se jenja zvoniti, naj se zvon le počasi vstavi in ne naenkrat. Obmolkne naj naravno, polagoma. Vdarci so vodno sla-beji, kakor bi pojemal v zadnjih zdihljejih, dokler ne vtihne in ne zamre popolnoma.
Splošnji del.
- VIII. Cerkven govor o zvonovih
15
Več stolpov nima v linah pri zvonovih nič ograje. Take ograje so povsod potrebne, naj so kamnitne, železne ali lesene. Brez njih se lahko primeri kaka nesreča, ker večkrat v temi „pritrkavajo" in še morebiti niso vsi trezni.
Tečaji, kjer slone in se gibljejo zvonovi, se mažejo z mazilom. Tega mazila je včasih toliko nakidanega po zvonovih, da se ne poznajo podobe in da se ne morejo brati napisi. Dolžnost cerkvenikov je, da večkrat očedijo stolp, da prosijo župnika, naj se to in ono popravi, zlasti da imajo snažne zvonove. S črnini mazilom na. debelo okapani in s ličjo nesnago zamazani zvonovi ne morejo imeli tako čistega glasu, kakor bi ga imeli lepo osnaženi.
VIII. Cerkven govor o zvonovih.
Naj dodamo nekoliko stavkov iz govora, ki ga je imel župnik L. Dol i nar pri Karmelski Materi božji na Gešnjicah 22. julija 1849. Slovenščina je nespremenjena, kakor se bere v izvirniku:*)
Dvojni namen ljubi poslušavci! nas je dans tukaj v Jako obilnem številu, zbral: Počastenje Divice Matere Marije Škapulirske kakor patrone te (are. Drugi namen pa je obhajanje veselja novi]), zvonov in zahvale za-nje Bogu vsegamogočnimu. — Kronan prerok David je bil, od božjih dobrot, tako ginjen, da je ljudi močno opominjal Gospoda hvaliti, na arfe in bobne, na strune, pišali in cimbale. Vaši novi zvonovi, ljubi Češničani! so tiste glasne cimbale, vaši tako lepo vbrani zvonovi bojo zdaj hvalo božjo oznanovali in vaše serca h božji hvali, budili. Na le, zvonove, in z tim zvonmi, bote vi zanaprej Gospoda hvalili.
Zvonove vlivati je prav za prav rokodelstvo, vendar pa se mora kunšt imenovati. Zvonar mora premeteno glavo imeti, širjavo in visokost in povsodi pravo debelino prav prevdariti, dc zvon ravno taki glas od sebe da, kakoršniga kdo hoče imeti, da se z drugim zvonmi, vzame. Lepo združeno, vbrano zvonenjc z nepopis-livim veseljam, s blaznim željam, in z srčno hvaležnostjo do Boga navda, ker je ljudem toliko uma in modrosti dal, de mertve in neobčutlivc stvari revniga človeka tako močno povzdignejo, in v sredi mnogih težav in zdajnih stisk, močno tolažijo. Dar to delali Bog da komur hoče, da povikša svojo čast, stori, prijetno svojo
*) »Drobtinice" 1850.
cerkev in nas razveseli in k sebi vleče. Cerkev nas g imenitnim, veselim zvonenjam razveseljuje, glasne zvonove v visoke turne obesi, da z močnim glasi na naše serca terka.
Zdaj pa pride vprašanje, h kakšnimu pridu so zvonovi ? Odgovori se: H božji časti in h naši časni in večni sreči. Z enim zvonom zvoni zjutraj, opoldne in zvečer Angelsko češenje. Zjutraj vzdignite svoje glave, otresite dremoto svojih oči in molite. Opoldne odkrite možje svoje glave in z sklenenim rokami v ravno ta namen molite; ravno tako zvečer; pa tudi ne pozabite duš v vicah, ktere vaših prošenj in svoji g a odrešenja željno čakajo.
Zvoni se zjutraj ob sedmih, kakor pravijo v zahvalo, de je v ti uri na Kranjskim kuga nehala, alj je namrič ob sedmih gadni bolnik na kugi vmerl, ali pa se mu je takrat zboljšedo. *) Prosimo ga toraj, da bi nas pred tako strašnim šibam milostlivo obvaroval-Kader za obhajilo pozvoni, molite za bolnika, de bi se vredno za zadnjo ločitev pripravil. V petek se pa v žalosti spomnimo bridkiga terpljenja Jezusovega in njegove grenke smerti na sv. križi.
Zdaj vam še dve besedi priporočim. Perva je mir in edinost po hišah. Glejte tri zvonove ne enake pese in velikosti, ne enači g a glasu, in se vonder tako lepo vkupaj vzamejo, de si ni treba lepšiga zvonenja želeti. O da bi bilo tudi po vaših hišah tako lep soglasje! Druga beseda je veselje, ki ga dans ljubi Češničani! občutite in tudi mi drugo-farni z vam občutimo. To veselje naj ostane, če je božja volja na dalne rodove. Veselili bojo vas, ker so vaši zvonovi za vaše dnarje kupleni, per vaši farni cerkvi obešeni. Nihče naj se ne kesa dnarjev, ki jih je dal, alj jih bo dal; vsigamogočen Bog vam bo to na skrivno vižo povernil; te rožice vam bojo vedno cvetele, in če bojo vaše duše na unim sveti od gledanja božjiga obličja saderžanc bojo ravno ti zvonovi vaše žive verne brate k pobožni prošnji za vas opominjovali. —
*) Bolj zanesljiva je misel, da zvoni oh sedmih zjutraj zavoljo prema-ganja Turkov. Sredi Ki. stoletja so l.o obljubo naredili ravno oh sedmih zjutraj duhovski in deželni poglavarji s svojimi podložnimi z namenom, da hi nas Bog obvaroval sovražnikov sv. vere. Bis.
Posebni del.
Mementote operum patrum, quac fecerunt in generationibus mis.
Spominjajte se del očetov, ki so jili storili svoje dni.
£ J. Mak. 2.
f\o razpravi o zvonovih v splošnjem delu sledi sedaj v / posebnem delu zgodovina župnij in popis zvonov. Župnije  se  vrstijo po abecednem redu, na čelu jim „ qj „• Radolica. c2 Vsak rad bere, kaj posebnega se je zgodilo na
svetu. Toliko bolj naj nas zanimajo domači dogodki, saj ima zgodovina vedno svojo veljavo. Vse je spremenljivo, nespremenljiva je le.preteklost. Latinec pravi: Factum infeclum fieri neguit. Slovenec bi rekel: Kar se je zgodilo — se je zgodilo. Mogoče je popraviti nasledke pretekle dobe, toda nemogoče je narediti, da bi se ne bilo zgodilo. Letne številke so kakor nepremičnice na nebu, katerih ne more nihče prestaviti. Podobne so mejnikom, ki stoje vedno na enem mestu. In kolikor starejša je kaka zgodovinsko važna reč, toliko večjo vrednost ima. V časti imejmo toraj ostanke, ki so v čakali lepo število let in ostali do sedanjega časa. Pomislimo koliko cerkev je pogorelo z opravo vred, koliko častitljivih starin (knjig, rokopisov, dragocenih izdelkov) je bilo pokončanih, nekaj po sovražniku, nekaj po nesreči, ali zapravljenih po neprevidnosti in nevednosti. Cenimo vsaj to toliko bolj, kar se je ohranilo skozi stoletja in srečno odšlo razdejanju.
Zgodovina je pa tudi podučna za nas. Zato jo imenujejo „učenico narodov." Vedno spričuje, da na svetu ni nič stalnega. Leto nam minjuje za letom in vsako nam vtisne novo potezo,
ki kažu, da se staramo Ludi mi. V tem zrase drug rod. Stari pomrjo, mladi se postarajo, otroci doraščajo. Slednjič nam ostane samo spomin. Spomin pa ni nič druzega, kakor zgodovina posamezne osebe ali celega ljudstva. Vse nam pravi: Človek le takrat zares živi, ako stori kaj dobrega. Ne zabimo torej tistih, ki so živeli pred nami. Spomnimo se večkrat, kaj so storili in koliko trpeli. Odšli so nekateri že davno v večnost a ostala so njihova dela.   Ostane naj jim tudi hvaležnost potomcev!
O p ix y; It e.
1. Latinski napisi so v oklepih preloženi v Slovenski jezik, da jih bode razumelo tudi naše ljudstvo.
2. Premer zvonov (Durchmesser) je zaznamovan v centimetrih (cm). Merjeni so v krilu, kjer imajo največjo širjavo.
3. Zvonovi pred 1. 1750 imajo bolj debelo tiskane letnice.
4. Gotiške velike in male črke niso izvirne ampak le približna posnema izvirnih.
5. Imena župnikov so pisana tako, kakor so se sami podpisovali.
1. Radolica.
ti moram  precej  v začetku, da mi ni namen pisati  obširne  zgodovine župnij,  ker tega   ne pripušča prostor te knjigi;. Za tako delo ji; treba daljših TSJ?    in bolj nalanjkih preiskav.   Obrisati  hočem  samo v *       glavnih potezah nekoliko zanimivih dogodkov. 0 Radolici lahko rečemo, da je mati vseh župnij, katere obsega sedaj kol dekanija.   Ločile so se polagoma kakor hčere od domače hiše in poslale samostojne. Izvzamemo samo Mošnje, ki imajo svojo staro zgodovino; Dobravo, ki je nastala iz Mo-šenj; Ljubno iz I'odbrozja in Olše iz Šmartnega pri Kranju.
Radolica. si; bere v zapisniku župnij že I. 1323 ob času Pagana patrijarha. L. 1348 nahajamo tukaj župnika, (plebana) Viljema de Gucagna, 1362 župnika Henrika. Takrat so imeli patronat vsi od privoljenja patrijarha. Bertranda grofje Orten-burg. Ko so izmrli pride I. 1421 v oblasl Celjskih grofov, 1456 pa. pripade cesarju Frideriku lil. Ta podari Radolico 1461 prostiji Ljubljanskega, stolnega kapitula. Prvi prosi poslane Lenari plem. Jamnizer, k kralu tudi Radoliški župnik.*) Ta dvojna služba v eni osebi je dala. v poznejših letih povod marsikaterim prepirom. Ker prosti niso mogli sami redno oskrbovati župnije, imeli so namestnike v Radolici, ki so se imenovali vikarji. Še le v najnovejšem času se je dognala izločitev Radoliške župnije iz prostije Ljubljanske. Dne 28. julija 181)1 je razsodila Rimska stolica, da je Radoliški župnik popolnoma samostojen in da ostane prostiji edino le pravica, patronata.
*) Glej catalogus cleri Ljubljanske škofije.
Ž*
V krstni knjigi, ki si; začenja 1. januari ju 1607, so podpisani naslednji vikarji:
1. 1665 Andrej LukesMtsh. O njegovem času (19. aprila 1665) se je vstanovila nadbratovščina (archiconfraternitas) sv. rožnega venca.
2. 1668 Gašper Zernetiz. Njegovo ime se bere 1. 1681 v farnih maticah župnije Srednja vas v Bohinju.
3. 1672 Matija Shiberdt.
4. 1674 Jožef Pavel Janesizh.
5. 1681 Janez Jenko.
6. 1683 Jurij Vazhar. Tega omenja ludi Valvazor, ker sla oba takrat živela.
7. 1687 Marka Preshern.   Umrl 21. januarija 1705.
8. 1695 Filip Jakob Kosinan. Od 1682—1694 župnik v Srednji vasi v Bohinju.
9. 1.700 Andrej Jenko, magister philosophiae, pastirova! nad 30 let. Njegovi trije kapelani so bili I. 1720: Jurij Amotha, Jožef Legat in Andrej Sparber. Andrej Jenko je dal za vstano-vilev nove župnije na Olšah lepo svoto 1250 gold.
10. 1733 Sebastijan Pogazhar, ss. Theologiae Baccalaureus formatus. — L. 1736 je daroval župnik v Šmartnem pri Kranju Peter Maksimilijan pleni. Modersheimb farni cerkvi Radoliški pravi ostanek kosti sv. Petra apostola. Veliko ljudi posebno s Koroškega je prihajalo k počeščenju te dragocene svetinje. Se-bastijana Pogačar najdemo 1757 v Ljubnem.
11. .1737 Avguštin Rakovitz, imel 1. 1742 štiri kapelane. Njihova imena so: Bernard Gotzl, VVolfgang Gogala, Andrej Kunstelj in Štefan Machtig. Machtig je bil od 1748 -1778 vikar v VVeissenfelsu.
12. 1748 Janez Sherauz, commissarius. — L. 1753 so pokopali v cerkveni rakvi Pavla Žigo grofa Thurna s spremstvom 26 duhovnikov.
13. 1755 Gašper (Hobotschnigg. — L. 1756 je bil rojen 11, decembra v Radolici Kranjski zgodovinar Anton Linhart. — 4. aprila 1761 pogorela grajščinska pristava pred mestom (villa Thurniana in Anteoppido). Zgorelo sedem oseb.
14. 1763 Jernej Ressmann. Tega leta se je vstanovila služba manemissariat (zjutranje duhovno opravilo). Ressinannov kapelan Franc Deschrnann je bil posebno dober latinec. Za besedo „pokopan" rabi v mrliški knjigi sedem izrazov: sepultus,
kumatus, tumulatus, tu/mulo illatus, tumulo conditus, ter rac man-datus, sepidtura donatus*). Piše tako lepo kakor tiskano.
15. 1783 Anton (le Perizhoff. Njegov duhovni pomočnik Franc Salezij Ghristian je postal župnik na Rodinah in zidal cerkev na Breznici I. 1821.
16. 1784 Jakob Nebois.
17. 1791-1806 Jernej Bastijanzhitseli. Rojen v Meša-čah (v takratni Mošenjski fari) 1. 1754. Odide 1806 v Lesce, kjer postane dekan in umrje ondi 14. januarija 1818.
18. 1807—1816 Filip Jakob Gtroschel. Najdemo ga v Ljubnem od 1817—1854.
1!). 1817 — 1818 Matija Kobau. Malo časa duhovni pastir Radoličanom, pa jim je vendar ostal v trajnem spominu, ker je dal življenje za svoje ovce. Proti koncu I. 1818 je razsajala v župniji vročinska bolezen (hilziges Fieber). Kobau postane žrtev svojega poklica in pade kot vojak na bojnem polju v prezgodnji grob. Čvrsti. 35 letni mož zapre 8. decembra 1818 oči za ta svet. Osem dni za njim (16. deo.) umrje farni cerkvenik Ignac Prett.ncr in — kakor bi še tega dosti ne bilo ■ na sveti dan 1818 jima sledi v večnost v cvetju življenja tudi 24letni duhovni pomočnik Jožef Sdeschar.**) Radolica je sedaj brez duhovnika! Vikar in kapelan počivata pri vhodu v pokopališko kapelico vsak na eni strani in vsak ima za spominek v zidu vdelano sivo ploščo. Begunjski kapelan Luka Dolinar opravlja v Radolici duhovsko službo toliko časa, da dobi ljudstvo zopet nove dušne pastirje.
20. 1819—1826 Matevž Arnol.
21. 1826—1840 Kancijan Stibelz. (.) Stibelzevem času obišče Radolico velika nesreča. Pogorelo je skoraj celo mesto dne 21. aprila 1835. Ko je zgorela stolpova in cerkvena streha pride ogenj skozi majhno luknjo v stropu tudi v cerkev. Na listni strani zgori v kapeli božji grob — bilo je ravno o velikonočnih praznikih — in altar za božjim grobom. Koliko skrbi in dela da je imel Stibelz si pač lahko mislimo. Imenovan je bil dekanom na. Vrhniki in na njegovo mesto pride
*) Sploh nam kaže lepa latinščina v vseh farnih maticah klasično izobrazbo, katero je dobivala takratna duhovščina v jezuitskih šolah v Ljubljani (1600- 1773). Slovenski jezik je bil žalibog pozabljen. Pis.
**) Imenovani cerkvenik Ignac Prettner imel je nekaj dni poprej čudne sanje. Videl je tri mrtvaške rakve: na prvi in drugi je bila duhovska kapa, na tretji pa ne. Pis.
22. 1841 — 1868 Simon Vovk, dekan. Novoga leta dan 1868 ga zadene po pridigi kap na možgane in umrje nenadoma star 67 let.
23. 1868—1889 Jožef Bonoili. Umrl v Kranju v pokoju 2. oktobra 1895.
24. Sedanji župnik Janez Nep. Novak je nastopil službo 1890 in postal dekan 1895.
Župnijska cerkev sv. Petra je zidana v pozno-gotiškem slogu. Dodelana je bila 1495 kakor kaže letnica nad glavnim vhodom. Dolga 30 metrov in 16 metrov široka. Številki 30 : 16 nam kažete, da je v primeri z dolgostjo zelo široka. To proporcijo popravijo stebri. Ako bi teh ne bilo, videla bi se nekako potlačena in prazna. Stebri pa, ki jo delijo v tri ladijc, jo delajo še višjo in večjo, kakor je v resnici. Veliki kamniti altar je bil posvečen 1. 1713. V zadnjih letih je bila popolno prenovljena, da jo prištevamo najlepšim cerkvam na Kranjskem. --Pod altarjem sv. Katarine na evangeljski strani je pokopan prost Ljubljanske stolnico Gašper p le m. Bobe k. Bil je rojen Kropar, učil se v Bologni na Laškem o času papeža Pavla V. in umrl v Radolici 8. oktobra 1634. Po smrti škofa Tomaža Gliron-a (1630) jo bila občna želja, naj postane Gašper Bobek njegov naslednik. Prosili so zanj pri cesarju (mesto in dežela), pa. brez vspeha. Imenovan je bil za to dostojanstvo Itainald Scarlichi, bivši škof v Trstu, akoravno je bolehal in jo zelo težko hodil. Še v dan slovesne intronizacije so ga morali prinesli v škofijsko cerkev. Nekoliko prod smrtjo škofa Scarlichi (17. decembra. 1640) se je prelomil kembelj velikega zvona stolne cerkve. Ljudstvo je sklepalo iz loga, da bodo škof kmalo umrl. Hudomušni so pa rekli da zalo, ker so računih za. zvonjenje dva. cekina (Valvazor VIII. 672).
Posebna znamenitost je kapela sv. Križa na. listni strani, kjer se hrani sv. kri, ki je pritekla nekdaj iz Zveličarjeve podobe.   Kratka zgodovina sv. krvi je naslednja:
Okoli 1. 240 so Judje v Berilu na Sirskem trpinčili Kristusovo podobo, da je začela na čudovit način kri toči iz lesenega razpela. Zgodovinsko resnico tega dogodka potrjuje drugi Ni-cejski zbor I. 787. Nekaj te krvi so dobili v Benetke, nekoliko je imajo pri sv. Krvi na Koroškem in nekoliko v Radolici. Zato
se imenuje v stari knjigi iz I. 1665 Radoliška cerkev ecclesia parochialis s. Petri ad miraculosum sanguinem in EaUmannstorff. Nekdaj je bila tukaj sloveča božja pol, proti koncu 18. stoletja pa je poslala skoraj popolno pozabljena. Po prizadevanju generalnega konzula barona Pilata so dobili Radoličani zopet sv. kri iz Renetek in Ljubljanski slolni prost Jožef Zupan je z veliko slovesnostjo obnovil njeno češčenje dno 13. maja 1877.
V župnijskem arhivu je hranjena imenitna knjiga z naslovom : Matricula divinarum peractionum (zapisnik duhovnih opravil) iz 1. 1735. Krasna pisava nas soznani z vsemi duhovnimi opravili, katera je imela duhovščina v teku lola. Naj posnamem iz nje nekoliko toček.
Na prvi strani je kronogram :
benIgne DeVs Conterens beLLa fIat paX fIrMa In VIrtVte tVa.
(Robrolljivo Bog končaj vojske in stanoviten mir naj bode s Tvojo pomočjo.)
Sv. Florijana dan so imeli meščani vsako leto procesijo na Studenčice, župnija Breznica. Obljubili so jo zarad ognja, ki je 14. januarija 1054 vpepelil 11 hiš. Veslno jo opravljajo še dandanes.
Z Rodin je hodila procesija k sv. Barbari na Plavž.*)
Devet dni pred sv. Frančiškom Ksaverijom ali devet petkov pred njegovim praznikom so obhajali na Rodinah devetdnevnico.
Vikar jo blagoslavljal hišo v Radolici sveti večer, starejši kapelan pred novim letom, mlajši pred sv. tremi kralji.
Takratna Radoliška župnija je obsegala Lesce, Breznico, Begunje, Leše in Kamno Gorico. Po sedanjem štetju je v vseh šestih župnijah 6574 prebivalcev. Ako jih za tisto čase nekaj odštejemo, ostane vendar še veliko število.
Opazke. I. Matrike Radoliške župnije niso prav stare. Krstna knjiga se začenja (kakor smo že omenili) I. januarija 1667. Najstarejše v dekaniji so one v Mošnjah iz dne 15. februarija 1609.
% O poročni matriki določuje T r i d e n I, i n s k i e e r k v e n i zbor v predzadnji to je <ž*. seji 11. novembra 1563 naslednje: lhibeiU paroehus Ubrum, in guo conjugum et testium nomina, diemgue cl lomim contračti muirimonii deseribat, quem diligenter apud se custodiat. (Župnik mora imeli knjigo, v ka-
*) Ta cerkev je sedaj popolno podrla. Glej Jesenice.
tero zapisuje imena poročencev in prič, dan in kraj sklenjene poroke. To knjigo naj skrbno hrani.) O krstnih maticah pravi zbor: Parochus, anleipiam ad baptismum conferendum accedat, diligenter sciscitelur, quem vel quos elegerint, ut baplizalum de mero fonte suscipiant et in libro eorum nomina deseribat. (Preden župnik krsti, naj dobro poizve, kakošni so tisti, ki bodo otroku botri in v knjigi naj vpiše njihova imena). ■-- Mrliških zapisnikov zbor nič ne omenja.
3. Opozoriti moram tukaj na važno listino iz 1. 1469. Dobil jo je v Ljubljanskem knezo-škofijskem arhivu Besniški kurat g. Fr. Pokorn. Ta dokument nam imenuje mnogo duhovnikov, ki so pastirovali v davnih časih v Kadoliškem okraju. Morebiti so bila imena nekaterih do sedaj še neznana. L. 14(19 se je namreč v Radolici vstanovila bratovščina sv. Trojice. Pri vsta-novitvi so bili pričujoči:
Joannes in Goriach.
A n d r e a s zu Vels.
Martin u s in Hasp. (To je Zaspiški župnik Martin Moschina.) Mat hi as zu Moshnach. Mat hi a s in Kranau. Pancratius in Wochino.
Joannes Hesel, kapelan sv. R. T. v Radolici. Georgius Buss, kapelan sv. Katarine v Lescah. Joannes, vicarius in Lees. Georgius, kapelan v Radolici. Glemens de Rattmannstorff.
*
Pri silnem požarni 21. aprila 1835 so se stopili stari zvonovi in treba je bilo novih. Delo se je srečno in dobro izvršilo. Novi zvonovi imajo skupno težo 8805 ti.   Glasovi so jim ll-d-fis-a.
Kombinacija zvonjenja je lahko v violin H-d-fis ali v duru d-fis-a. V premeru imajo 166: 139:118:95 cm. Vsi štirji so iz livarne Antona Samassa v Ljubljani. Veliki je bil vlit 1. 1838, ostali trije 1835.
Veliki zvon s težo 4205 E'. Največji zvon v dekaniji. Križ, Marija v nebo vzeta, sv. Ana z Marijo, sv. Peter, sv. Flori jan, sv. Rok in sv. Sebatijan. Za okraske so angelji, ki drže palmove veje v rokah.
Drugi tehta 2395 'tt. Križ, sv. Jožef z Jezusom v naročju, sv. Jurij na konju.
Tretji s 1430 'it. Križ, sv. Janez s peresom in orlom, sv. Anton Paduanski.
Četrti ima 775 §f. Križ, Marija brezmadežna, sv. Pavel s knjigo in mečem.
V malih linah je mrliški zvon, viil Janez Kristijan Riser v Kranju l. 1758. Premera ima 62 cm in glas J. Okraski so obrazi, podobni levovim glavam. Podobe: Križ, sv. Jožef, dva angelja držita hišico, nad katero je Marijina podoba, sv. Aleš.
N a p o k o p a 1 i š č u zunaj mesta je lična k a p e 1 i c a sv. Križa. V malem stolpu sta dva zvonova livarne Aniona Samassa iz I. 1864. Večji zvon tehta 215 U s premerom 62 cm in s podobami: Križ, Marijino srce, sv. Malija. Manjši s težo 102 lil, s premerom 47 cm in s podobami: Križ, sv. Jožef, sv. Janez Ncpomuk.
Podružnica sv. Lamberta na Lancovem stoji na vzvišeni planjavi nekako v gojzdni samoti, od koder je lep razgled po okolici. Pravijo, da je prvotno gotiško kapelo, ki je sedaj razširjena v večjo cerkev, dal zidati sosedni grajščak z imenom Lambert. Grad VVallenburg, ne daleč proč, je podrtija. V stolpu sta dva zvonova s premerom 100 : 85 cm. Okoličani imajo veliko zaupanje v to zvonjenje ob hudi uri.
Večji zvon je Beljaškega zvonarja Ignacija Janeza Koder iz 1. 1795. Podobe: Zveličar sveta s kroglo v roki, Marija, sv. Janez Krslnik in sv. Lambert. Ob krilu beremo: HOCHWIERDEN HERR BARTHOLOMAEUS PASTIANTSCHIZ STA DTVICA-RIUS UNI) LORENZ POGATSCHNIH KIRCHENKOMERER ANO 1795. Zgoraj ob vratu: IN HONOBEM BEATAE MARIAE VIRGINIS ET SANCTI LAMBERTI CONSECRATA. (V čast blaženi devici Mariji in sv. Lamberfu posvečen.) Sredi zvona pod grofovim grbom: VI.NCENZ DES HEY. ROM. REICHS GRAEF VON TH.URN VALSASSINA.
Manjši s podobami: Križ, Marija z rožnim vencem v roki in s Kristusom v naročju, menih z verigo (sv. Lenart?). Napis zgoraj: A FULG URE ET TEMPE STATE LI BERA NOS DOMINE. (Treska in hudega vremena reši nas Gospod.) Janez Jakob Samassa 1775.
2. Begunje.
7q):* veških vitezih, ki so gospodovali nekdaj v tej okolici. * Ko so v letih 1473 do 1492 obiskovali Turki gorenjsko stran — tedaj so žareči kresovi pri sv. Petru nad Begunjami oznanovali prihod zakletega sovražnika. Koliko je moralo trpeli takrat ubogo ljudstvo! In komaj se otrese krutih nevernikov, pridejo v deželo Lulrovci, ki dobijo tudi tukaj privržence. Por sebno Julijana Kazianer, ona plemenita gospa v sedaj porušenem starem gradu je sprejemala predikante, jim dajala gostoljubno streho in jim priredila kapelo v stolpu zraven grada (1586). Jurij Dalmatin, ki je prestavil Lutrovo sveto pismo v slovenski jezik, imel je pri njej zavetje nekaj časa. Še v začetku 17. stoletja so trije mladi Kazianarji obiskovali luteranske višje šole v Tubingcu. Vsak lahko spozna, kako po nedolžnem imenujejo zarad tega sedanje Begunjce — Tibingarje! — Poprej imenovano luteransko kapelo so 10. marca 1601 raznesli s smodnikom.
V spodnjem koncu Begunj poleg cerkve pa stoji veličastno zelo obsežno poslopje, ki je državna lastnina. Prirejeno je za žensko kaznilnico in v oskrbovanju čč. usmiljenih sester. Obče se hvali vzorno gospodarstvo, lep red in ljudomilo občevanje s propadlimi, ki zadostujejo tukaj za svoje pregreške svetni pravici. Ta grad se je imenoval nekdaj Kazenstein in ga je dal zidati 1. 1537 Jakob pleni. Lamberg. Država ga je kupila od zadnjega posestnika Jermana in predelala 1875 v kaznilnico.
Župnijska cerkev sv. Urha je bila dozidana 1740. Pokrita je s tisto opeko — ravno tako župnišče —katero so jemali raz streho starega grada.. Ljudje so stali eden zraven druzega dober četrt ure daleč ter si podajali kos za kosom. Hud vihar je I. 1824 vrgel streho raz stolp. Vsled tega. so prvotni bolj nizki zvonik nekoliko povikšali in mu dali sedanjo obliko. — Do 1856 je bila samo zakristija na severni strani. Tega leta se je zidala še druga na. južni strani, kar je bilo zarad vlažnosti prve zelo potrebno.
Kamniti veliki altar je skoraj gotovo iz kakega samostana. Ziilo lepa slika sv. Urha od Leverja. Stranski kamniti altar Matere božje je bil nekdaj v kapeli starega grada. V to Marijino podobo imajo ljudje veliko zaupanje. Pripovedujejo, kako so se iz zgornjega konca vasi silno branili in jokali, ko se je prenesla v župnijsko cerkev. Altar sv. Mihaela je iz cementa, zadnja, dva altarja sv. Valentina in sv. Izidora tudi kamnita, narejena 1877 od Vurnika v Radolici. — Do 1875 so imeli iz Begunjske grajščino vhod v cerkev na kor, tako da. je bil nad sedanjim korom še eden. Ko je tega leta postala, iz grajščino kaznilnica, podrli so ta vhod in tudi zgornji kor. — Orgle so se postavile meseca julija 1841. Naredil jih je Jož. Papa iz Tržiča z 12 spremeni za 720 gold. L. 1859 pridejal je ravno tisti še dva spremen« in izvršil nekaj drugih poprav za 155 gold.
Pokopališče je bilo poprej okoli cerkve. Na lepem prostoru pod vasjo so napravili novo. Prvega so pokopali 8. septembra 1837 cerkvenika podružnice sv. Petra. 1850 se je sozidala na pokopališču kapela, katero je blagoslovil Gorjanski dekan Janez Krivic.
Do 1783 spadale so Begunje pod Badolico. Tega leta se je pa vstanovila duhovniška služba. Prvi duhovni pastir (curatus loči) je bil Matija Kunstel. Drugi Gašper Mihelzhizh, ki je prišel v Begunje 8. avgusta 1784 pa že 18. oktobra nagloma umrl v hiši štev. 63. Tretji Tomaž Macher, ki se podpisuje provisor et coopc-rator (namestnik in kapelan).
Mrliška, knjiga se začenja 29. julija 1783, krstna 19. aprila 1791, poročna 14. januarija 1793.
Ž u p n i k i so bili naslednji:
1. Urban Aschbe" od 5. decembra 1792 do julija 1796. Odšel v Mošnje in postal 1819 kanonik stolne cerkve v Ljubljani, kjer je umrl 17. decembra 1827.
28
2. Begunje.
2. Janez de Romani od februarija 1797 do smrti 1. novembra 1806. Star je bil 45 let. Nagrobnega spominka nima nobenega.
3. Juri Kallan od februarija 1807 do junija 1822. O času Francozkega nasilstva je oddal farne matice županu (meru) v pregled in potrdilo. Ravno to so morali storiti drugi župniki. Okrog 1. 1820 postane dekan. Umrl kot župnik v Šmartnem pri Kranju 17. februarija 1844.
4. Luka Kokail župnikoval od avgusta 1822 do 10. junija 1840. Postal župnik v Cerkljah na Gorenjskem, kjer je vladal faro do 30. junija 1845. Ta dan se preselil v večnost.
5. Andrej Kopač od 12. julija 1840 do smrti 10. avgusta 1859. Rojen je bil v Tomačevem 15. novembra 1799. Na grobnem spominku so vrstice:
Kar vaš pastir, ovčice moje! Učil sem vedno not do jame Vam kličem tud' z gomile svoje In prosim še: Molite za me!
6. Silvester Keše" od 10. novembra 185!) do smrti 12. decembra 1883. Keše je bil vitez Franc-Jožefovega reda in dekan od I. 1872. Kot poseben prijatelj šole je opravljal dalj časa službo c. kr. okrajnega šolskega nadzornika.
7. Janez Nep. Košmelj od 24. aprila 1884. Mnogo storil v tem času za lepoto hiše božje.
*
V lepem in snažnem stolpu so š t i r j i z v o n o v i. Vlil jih je 1. 1863 Anton Samassa v Ljubljani. Takratni župnik Silvester Keše se je pogajal z zvonarjem v Solnogradu. Neznano je, zakaj da mu ni izročil dela. Vglašeni v kvartsekstakordu c-f-a-č. Premer: 147:113:91:73 cm. Kembeljni visijo na volovskih žilah, ki se ne raztegnejo tako lahko. Vsled tega bijejo bolj zanesljivo dalj časa na obročevo debelino. *)
*) L. 1818 je vlil Juri Steinmetz v Celji za Begunje dva zvonova, katera je posvetil Celjski opat Hoblnigg. Veliko bakrenega denarja so darovali v ta namen domačini in bližnji sosedje ter ga poslali zvonarju kot tvarino za. vlivanje. Tudi v Kranju so dobili 22 tt bakra za miloščino. Pri vzdigovanju v stolp padel je veliki zvon na tla, ko so ga imeli že pri linah in se precej poškodoval. Vseh svetnikov dan 1862 se je pa ubil. L. 1863 napravijo štiri nove zvonove, ki sedaj pojo v veselje vsakega, ki jih sliši.
Vidiki z von s težo 3140 ti. Križ, sv. Trojica, sv. IJrli. Napis:   MOŽEM MODROST.
Drugi zvon s težo 1452 S". Križ, Marija rožen venska s krono na glavi in z Jezusom v naročju, sv. Mihael. Napis: ŽENAM POBOŽNOST.
Tretji zvon tehta 7G3 ti. Križ, sv. Valentin, poleg njega leži na tleh revcž-bolnik, sv. Izidor s plugom. Napis : FANTAM PONIŽNOST.
Cel rti zvon s 385 ti. Križ, sv. Jožef, sv. Barbara s kolibom in mečem, Podobe kažejo, da je mrliški zvon. Napis: DEKLETAM ČISTOST.   (Na mrliškem zvonu nevincsten nauk.)
Opazka. Prav je, da so na zvonovih slovenski napisi, saj so že tako redki, h: drugo vsebino hi jim želeli. Zvonovi imajo na sebi nekaj vzvišeno-pesniskega in nimajo namena nas podučcval.i ; to nalogo ima cerkev. Morali zovanje v stolpu ni na pravem kraju. Kol, napis se jim poda kratka prošnja, kak slavospev ali krepek svetopisemski izrek.
V stolpiču pokopališke kapelice sla dva zvonova s premerom 51 : 43 cm. Na vsakem je Kristusova podoba na križu. Večji zvon ima 117 ti in napis: LE V KRIŽU SAMEMU JE ZVELIČANJE.
Manjši tehta 73 ti z napisom: BOO DAJ MERTV1M MIR
IN POKOJ. Letnice nimata in tudi ne zvonarjevega imena.
Podružnica pri sv. Petru. Stara romarska cerkev, ki zasluži, da bi se bolj natanko preiskala njena zgodovina. Skoraj eno uro se mora hoditi od Begunj po strmem hribu do vrba. Znamenita gotiška zidava, z dvema ladijama in s starimi slikami, ki kažejo Kristusovo trpljenje. Poročevalca je vjela v stolpu huda nevihta s treskom (17. junija 1896), kar ni bilo posebno prijetno v taki visočini.
Večji zvon. Premer 92 cm, teža 705 ti z glasom as. Križ, Marija z rožnim vencem v roki, sv. Pcler s ključema in s knjigo. Iz livarne Antona Samassa v Ljubljani 1. 1841.
Manjši. S premerom 71 cm in z glasom /: Kot precej manjši zvon je za malo terco nižje vglašen kakor večji. Križ, Marija s Kristusom v naročju in z žezlom v roki, sv. Peter, sv.
% Begunje.
Janez Neporrmk s križem v desni roki in s palmo v levi. Zraven njega je krasen angelj, ki drži prsi. na ustnicah in kaže na sv. Janeza. Napis: MICH HIT GEOOSSEN GEORG STEIN-METZ IN CILLI 1818.
Podružnica pri sv. Luciji. Znana božja pot, kjer iščejo pomoči bolni na očeh. Letnica nad glavnimi vratmi 1663. Letnica nad vhodom v zakristijo 1767.
Večji zvon s premerom 1.00 cm in z glasom g. Bogato okrašen. Križ, Marija s krono na glavi in z rožnim vencem v rokah, sv. Sebastijan, sv. Lucija z očrni na krožniku. Iz livarne Janeza Jakoba Samassa v Ljubljani 1778. Napis: SANCTA MAJU A ET SANCTA LVCIA ORA PIK) NOBIS. (Sveta Marija in sveta Lucija prosi za nas.)
Manjši zvon s premerom 75 cm in z glasom e. Tudi ta ima lepe okraske s srci, v katerih so vdelani križi. Zvonarjevega imena ni; skoraj gotovo ga je vlil v Ljubljani Elija Sornbrakli, ki je živel o I istem času. Križ, Marija s Kristusom v naročju in z žezlom v roki. Napis: + SANCTA LVCIA ORA PRO KO-BIS A: I): 1613. (Sveta Lucija prosi za nas. V letu Gospodovem 1613.)
V tej cerkvi so orgle, katere so dobili 1. 1856 z Jesenic za 80 gold.
3. Bohinjska Bela.
prijazni dolini pol ure od Blejskega jezera je skrila pod skalnatimi stenami precej velika in čedna vas Bohinjska Bela. Ta župnija obsega: Bohinjsko Belo, Kupljenik, Obrne in Slamnike. Samostojna je poslala 1. 1789. Do tega časa so spadale vse te vasi k Grajski župniji, kamor so tudi dajale letno biro v žitu, drveli in siru.
Župnijska cerkev z zvonikom se je zidala nekaj let poprej. Posvečena je devici in mučenici sv. Marjeti. V začetku so jo mislili postavili na, skalnatem pečevju zvanem „na Peči", a po-slednjič so jo zidali lik velike ceste, ki vodi v Bohinj, par minut zunaj vasi Bohinjska tlela, najbrže zato, da bi bila bolj varna ob slučajnem požaru. Zidanje ni šlo nekoliko časa kaj prida izpod rok. Ko so kopali temelj, niso mogli priti z lepa do trdih tal, tako da so enkrat že vstavili delo. Temeljni zid je menda sila globok, ker sloji na prodnatem, skoraj gotovo od Bohinjke (Bohinjske Save) nanesenom svetu. Cerkev ima spredaj čedno lopo in je obokana z lahkim kamnom. Do 1. 1895 ni imela nobene vezi. To leto je pa o groznem potresu 14. aprila dobila toliko razpoklin, da so so morale vzidati štiri močne vozi. — Okrog 1. 1850 je bila. v veliki nevarnosti zarad povodnji. Belica, mal neznaten hudournik, je tako močno narasla, da je odnesla velik del cesti; ter jo naravnost vbrala proti cerkvi in pokopališču, ki jo okrog cerkve. Z največjim naporom so vodo v zadnjom trenutku obrnili na nasprotno stran in lako zabranili veliko nesrečo.
Duhovnikov stojo ta župnija od svojega obstanka dvanajst in sicer v sledeči vrsti:
1. Urh Dermastja od 1789 do 1797.
2. Matevž Wolf od 1797 do 1807, bivši lokalni kapelan na Koprivniku.
3. Andrej Levz od 1807 do 1811.
4. Anton Mulej od 1811 do 1815.
5. Luka Sajz od 1816 do 1821. O njegovem času (spomladi 1818) je pogorela vas Slamniki, jeseni tistega leta pa spodnja vas Bohinjska Bela. Pri tem požaru je do tal zgorela možnarija župnijske cerkve. Sicer so jo zidali z novega, a kasneje spremenili v šolsko poslopje.
6. Jakob Stanonik od 1821—1846.
7. Matevž Kershmaiiz od 1846—1861. Keršmanec jo bil originalen govornik in za Bohinjsko Belo zelo zaslužen župnik. Farni cerkvi je prizidal žagrad, prav čedno vredil župnišče in na novo postavil gospodarsko poslopje. Tudi za podružnico na Ku-pljenku je dal sozidati lastno mežnarijo.
8. Janez Mesar od 1862 do 1863. Umrl kot župnik v Šmartnem pri Kranju 3. maja 1895.
9. Janez Eder od 1864 do 1876. Bil pozneje več let župnik v Mekinah in živi sedaj v pokoju v Kamniku.
10. »Štefan Giijezda od 1876 do 1888. Zarad prijaznega obnašanja in veselega značaja povsod priljubljen. Zal da je moral prezgodaj umreti in da leži pokopan daleč od rodne zemlje v Karlsbadu na Češkem. Huda bolezen ga je prisilila, da gre iskat tje zdravja, kjer umrje 1. julija 1S88. Na Bohinjski Beli so mu postavili pri glavnih vratih spominek.
11. Janez Berllc od 18S9 do 1893. Odide kol župnik v Mošnje in naslednik mu postane
12. Janez Kaear, ki naslopi službo I. 1803. Zidal 1895 lepo novo mežnarijo nasproti cerkvi, 1896 pa oskrbel veliki zvon na Kupljenku.
Krstna knjiga se začenja 19. januarija, mrliška 1. februarija, poročna 9. februarija.   Vse iz I. 1789.
*
Harmonično zvonjenje z d-duv Lrizvokom d-fis-a. Veliki  zvon je  delo Aniona. Samassa v Ljubljani iz I. 1844. Premor 128 cm, teža 1845 U. Svela Trojica, Kristus na križu.
Tudi srednji zvon je omenjenega zvonarja, vlit eno leto pozneje (1845), s premerom 107 cm in s ležo 1244 ti. Križ, sv. Florijan.
Mali. Bolj star zvon z lepimi okraski in s štirimi podobami. Vlil Caharija Reid v Ljubljani 1. 1770. Premer 87 cm, teža okrog G00 ti. Marija s sijajem in s sklenjenima rokama, sv. Mihael, sv. Florijan, svetnik s palmo in mečem.
Podružnica sv. Štefana na kupljenku. Z Bohinjske Bele si; mora hoditi kake tričetrl ure po precej strun poti k podružnici sv. Štefana. S tega idiličnega kraja pod „Babjim zobom" imaš krasen razgled po Blejski okolici. Cerkev je mnogo starejša kakor župnijska. Zidana najkasnejše v IG. stoletju je slovela nekdaj kol božja pol. Od blizo in daleč, so vsako leto na konjih pri jahali na dan sv. Štefana k tej gorski cerkvici ter ji donašali obilnih darov s posebnim namenom, da bi imeli srečo pri živini. Okrog cerkve je zidana ograja, v katero so bili prejšnje čase vdelani obroči, kamor so med božjo službo privezovali konje. Imeli so za to priložnost posebno lepo narejena sedla.
V zvoniku so trije zvonovi s premerom (J3:78:G5 cm in z glasovi a-č-d.
Veliki zvon so dobili v najnovejšem času iz Albert Sa-massove livarne s težo 521 kjg. Podobe: Križ, Marijino brezmadežno spočetje, sv. Štefan. Napis: VLILI NO ME. KO JE IME JANEZ  KAČ AR ŽUPNIK NA BOHINJSKI BELI. 1896.*)
Srednji in mali zvon pa prištevamo časti I i m starinam, da se Kupljenik lahko ž njima ponaša. Ako bi mogli razumeli te bronaste glasove, povedali bi nam lahko veliko. Oba sla iz 1. 1558. Vsak ima napis: + EIEMIART + GIESSER + HAT + MICH + COSSEN + ZU + LAIBACII + NACII + (II1MSTI + UNSSERS + H KRN + OEPURT + DA + M A N + ZEEDT + IN + 1558 + J A RS + Podobe nimata nobene.
*) Kaćar je bil rojen v Ljubljani 14. februarija 1863, posvečen 18SG. Kapelanoval je v Predosljih, na Breznici in v Radolici; od tu prišel za župnika na Boldnjsko Belo. Vnetega duhovnika je pokosila neizprosna smrt še le 34 let starega 1. junija 1897. Sedaj počiva sredi svoje cede na Betonskem farnem pokopališču. • Pis.
3
v'/ ili d--!l—!-7jC7jC7j77jr7jC7it"7j~7p
\t/ \l/ vt/
7j~7jwjC
vi/
(T" (g) /
4. Koroška Bela.
f/ama patrona sta sv. Ingenuin in Albuin. Ako-•j ravno so skupaj imenujeta, nista no brata po krvi, no tovariša po lotili. Enaka sta si lo po svetem življenju in v tem, da sla bila oba škofa Sabijonske škofije (Sabcn, Seebon). Ingenuin jo je vladal za papeža Gregorija Velikega 1. 590 in umrl okoli 600. Zapleten nekoliko časa v borbi lako-zvanih treh točok (Drcikapitel-Streit), je ostal na ljubeznivo prigovarjanje svetega Gregorija Velikega zvest cerkvi. Albuin je živel 400 let za svetim Ingcnuinom. Bil je iz rodovine Koroških mejnih grofov in vodil za cesarja Henrika II. Sabijonsko škofijo, katero je poznejše prestavil v Briksen na Tirolskem. Umrl tukaj 1. 1004, toraj ravno listo lelo, ko mu jo podaril cesar Blejski grad.  Oba svetnika počivata v Briksenski stolnici.*)
Krslna   knjiga  Koroške Bele so začenja 1. 1672, mrliška pa 1675.   Matrike je oskrbel  takratni Jeseniški župnik Matija Ločnikar.   Pokopovali in kršecvali so do 1788 Jeseniški župniki, ker je poslala Bela še le tega leta samostojna. Duhovni pastirji so bili naslednji:
1. Janez Jescheg 1788—1799.
2. Miha Wagathey 1800—1831. Od februarija 1832 do sred 1. 1833 je bival vpokojen kot zlalomašnik na Blejski Dobravi. Potem se poda v Poljane nad Školjo Loko, kjer včaka zadnjo uro 15. novembra 1833.   O njegovi žalostni smrti glej
Zasip (Blejska Dobrava).
*) Iz bretirja Briksenške škofije.
A: Koroška Bela.
35
3. Juri Karsisellllig 1831 —1857. Stara leta preživel v pokoju v Radolici.
4. Valentin   Plenici j  1857.....1875.   V vsakem odru iz-
gleden duhovnik: pobožen, učen, skromen. Sloveč botanik in goreč spovednik. K njemu so se s posebnim zaupanjem zatekali spovedanci z vse Gorenjske. In kakoršno življenje — taka smrt. Ko je bil 2. junija 1875 sam v cerkvi ter čakal, kedaj pride kdo k spovedi, vdari strela v cerkev in ga. smrtno rani. Ožgan in nekoliko omamljen živi še sedem dni, 9. junija, pa zapre oči temu svetu. Pokopal ga je takratni častni kanonik in sedanji prost dr. L e o n a. r d Klofut ar. Plemelj je mnogo spisal iz zgodovine Briksen.ške škofije, kar se tiče življenja farnih dveh patronov. Rokopis je shranjen v arhivu Koroške Pele. Žal da blagega pokojnika niso cenili po zaslugah, 19 let ni imel na zapuščenem grobu nobenega spominka. Še le 1. 1894 so mu ga postavili po trudu sedanjega župnika sošolci in prijatelji. Plemelj je bil rojen v Gradu (Bled) 7. januarija 1820. /a njim je postavljen kot župnijski namestnik Anton Mastori, ki odide 1878 v Lcskovico nad Poljanami.
5. Ženo baron Cirheimb 1878—1891. Naredil novo žup-nišče 1. 1880. Imenovan kanonikom Ljubljanske stolnico nastopi častno službo meseca septembra 1891, kjer umrje 31. marca 1897.
G. Avgust Tiirk, kanonično vmeščen 23. septembra 1891. L. 1893 je bilo blagoslovljeno novo pokopališče, cerkev je pa dobila nove orgle.
Iz stare zgodovine moramo omeniti, da je bila zidana cerkev I. 1361, ko je vladal papež Inocenc VI. —- Poprej je duhovnija pripadala župniji Radoliški, pozneje Jeseniški. — Hud požar vpepelil cerkev 27. junija 1761. Takrat je zgorela tudi krstna matrika, obsegajoča krste od I. 1704 do 1761. Zidali so potom sedanjo cerkev, lepo visoko rotundo, katero je posvetil Ljubljanski »knezoškof Karol grof llerberstein 3. septembra 1771.*) — 2. junija 1875 vdari strela v cerkev, kakor je bilo že poprej omenjeno. Zgorelo je stol po vo nadstrešje.
*) Napis na listni sirani pri velikem altarju se glasi: CAROLUS AB HERBERSTEIN PRINCEPS ANTISTES LABACENSIS ME NOVO EX-STRUCTAM DEO CONSECRAVIT 3. SEPT. 1771. (Karol pleni, llerberstein knezoškof Ljubljanski me je novo zidano posvetil Bogu 3. sept. 1771.)
T
Velika nesreča obišče Koroško Belo 13. novembra 1789. Prišla je povodenj, vsled katere se je podrl hrib Tschickla (Cikla!*) ter zasul 40 hiš in veliko zemljišča.
Sedaj še ne smemo pozabiti imenitnega rojaka, vpisanega v krstni knjigi Koroške Bele. To je Alojzij Janez Bani u t ha, rojen 20. junija 1787. Oče mu je bil fužinski oskrbnik, mali Justina pleni. Seelhal. Osmi razred je dovršil v Ljubljani 1. 1805. Potem postane vojak, učitelj vojaških gojencev in topničarski nad-častnik. Bojuje se v slavnih vojskah od 1811 do 18111, pade s konjem v globoko vodo in srečno rešen se posveti meniškemu življenju. Pri frančiškanih dobi ime I'. Akvinas. Bil je profesor matematike in lizike ter umrl 74 let star v Novem mestu 6. novembra 1861. Lovci 23. oddelka so ga z vojaško častjo spremili na pokopališče. Naj bi kak zgodovinar opisal bolj obširno zanimivo življenje!
Harmonično zvonjenje v df-dur trizvoku z glasovi d-fis-a. Zvonovi so prišli 1. 1802 iz livarne Janeza Jakoba Samassa v Ljubljani.
Veliki zvon. Premer 128 cm. Telita 1675 ti. Križ, Marija v nebo vzeta, Janez evangelist s peresom in orlom.
Srednji. Premer 105 cm s težo 1000 //. Križ, Marija roženvenska, sv. Jožef.
Mali. Premer 85 cm, teža 560 /7. Križ, sv. Janez Ncpomuk, sv. Elizabeta daje revežu miloščino. Lep, čist glas.
V grajščini na Javorniku je majhen zvon, s katerim zvonijo vsak dan angeljevo češčenje. Prihod tlo njega je nekoliko nevkreten, ker se mora na lestvi plazili zunaj po strehi. Premer 41 cm, teža 70 ti. Na zvonu je križ in letnica 1836 brez zvo-narjevega imena,   lina prijeten glas «.
5. Bohinjska Bistrica.
f/ara sv. Nikolaja na Bohinjski Bistrici je bila vsta-novljena 1. 1788. Poprej je pripadala kot podružnica stari župniji Srednja Vas v Bohinju. Nova fara dobi ■   -s i)    vasi: Bohinjsko Bistrico, Bitnje, Ravne, Nemški Rovt, §      Log in Lepence.   L. 1833 pridobi še: Brod, Savico in Kamnje. — Matrike se začenjajo z vstanovljenjem fare 1. 1788.
Ker je bila stara cerkev premajhna, začeli so že zgodaj misliti, da bi naredili novo. Toda šele župniku Mesarju se je posrečilo, da izpelje to misel. Veliko let so nabirali za zgradbo prostovoljne doneske, dalj časa napravljali kamen, opeko in les. Slednjič napoči veseli dan, ko se je slovesno blagoslovil temeljni kamen. Begunjski dekan Silvester Keše izvrši to opravilo tretjo pobinkoštno nedeljo 30. junija 1878. Žalibog da je čakala Bistri-čane huda poskušnja.
Ljudje se z nenavadno vnemo poprimejo dela. Vsak dan in skoro vse poletenske nedeljo hodijo na tlako. Zidanje vrlo napreduje in že je upanje, da bode cerkev posvečena jeseni 1. 1881. Tudi zvonik je bil skoraj vos dovršen. A sedaj pride osodni dan G. avgusta 1881, ki se bode stoletja ohranil v zgodovini. Zvonik, sozidan na preslabih kamnitih stebrih, se poruši na cerkveno streho, vdre obok in silno pretrese ves cerkveni zid. Toliko hujša pa je bila katastrofa, ko se izve, da je zasutih v razvalinah sedem ljudi in med njimi tudi domači kapelan Janez J oral a.*)
*) Jerala je bil rojen v Naklem 28. avgusta 1836, posvečen 3. avgusta 1862.   Spominek na pokopališču ima vrstice:
Križ drevo nam je življenja, V njem nam upanje zori, Da če s Kristusom smo tu trpeli, Se snidli bomo v srečni večnosti.
Grozna je bila ta nesreča za župnika Mesarja in za vse farane. Silno jih je potrla, a vendar jim ni vzela poguma. Precej naslednje leto (1882) se lotijo novih priprav, preskrbe se z apnom, opeko in lesom, tako da spomladi 1883 zopet pričnejo z zidanjem. Zidarsko delo prevzame stavbinski veščak Faleschini iz Ljubljane ter je dovrši do jeseni 1884. Nikolajevo nedeljo 7. decembra tistega leta je cerkev blagoslovil Grajski dekan Jožef Razboršek. In ko jo velikega šmarna dan 1885 slovesno posveti Prevzvišeni knc/o-škof dr. Jakob Missia — tedaj so Bistri -čanje s svojim ljubljenim duhovnim očetom Mesarjem pozabili bridkosti, katerih jim je previdnost božja natočila polno čašo ter hvalili Njega, ki rane seka pa jih tudi zaceli.
Da se je moglo vse tako hitro izvršiti, pripomogel je zraven neumorno delavnega župnika posebno pokojni vladika K r i -zostom Po ga čar. Precej po porušenju je zavkazal, naj se po vseh cerkvah v škofiji napravijo darovanja za novo zgradbo. Teli milodarov se je nabralo nad 5000 goldinarjev. Pokrili so ž njimi zidarske stroške. — Cerkev je zidana v renesanskem slogu, dolga 30 m in 16 m široka. V veličastni hiši božji je nenavadno lep odmev, žal da se ravno vsled lega težko razume govornik. Zato mislijo zazidati kupijo nad cerkvijo, da se bode bolj razločno slišalo govorjenje.
Župnija šteje sedaj okoli 1G00 duš. Predi. 1890 jih je imela 300 več zarad fužin, katere so opustili imenovano leto.
Podružnice so tri, namreč:
1. Mati božja na Bltnjah. Smemo jo imenovati nekako romarsko cerkev. Tukaj je bila vslanovljena bratovščina sv. rožnega venca 2. septembra 1088. Večji shodi s slovesno službo božjo ob deselih so v praznik Marijinega oznanjenja, veliki in mali šmaren. Patronsko opravilo se obhaja roženvensko nedeljo. Pravijo, da je bilo na Ritnjah prvo pokopališče za ves Bohinj.
2. Sv. Ahac na Nemškem Eovtu. Beseda kaže, da je bila v tem kraju kedaj nemška (?) naselbina. Zgodovinsko bi se lahko spričalo, da so bili v bližnjih gorah rudokopi Koroškega grofa Viljema in njegove žene, sv. Hemc, *) sorodnice cesarja Henrika II. Znano je ludi, da so prejeli od tega cesarja Briksenški škofje 1. 1004 velika posestva na Bledu in v Bohinju. — V ve-
*) Sv. Hema, mati revežev in vstanovnica Krške škofije, rojena 983, umrla v Krki (Gurk) na Koroškem 1045.
likem altarju sta sv. Ahac in sv. Barbara, zavetnika rudarjev. Ravno tu vidimo grofa Viljema, ki odhaja kot romar v Rim in se poslavlja od sv. Home. Cerkev je posvetil Justinopoljki škof Jakob Valeresso I. 1492.
3. Sv. Marija Magdalena na Brodu. Veliki altar iz 1. 1702. Nad cerkvico se vzdiguje gora Rudnica (947 ni) z navpičnimi stenami, kamor radi zahajajo hribolazci. Cerkev posvetil Ljubljanski škof Krištof Rauber 1. 1521.*)
Z u p n i k i so bili:
1. Matija Kunstel (1788-1798). Umrl tukaj 1. aprila 1798.
2. Juri' Walland (1798—1800). Odšel kot župnik v Zasip.
3. Matevž Jegrischeg- (1800—1812), bivši lokalist na Dobravi pri Kropi.   Umrl na Bistrici 18. maja 1812.
4. Matija Supan (1812—1810). Dobil župnijo Kovor.
5. Filip Jakob PagOll (1816- 1828). Zupnikoval na Dovjih in potem v Bohinjski Srednji Vasi od 1813 do 1816. Živel od 1828 dalje v pokoju na Bistrici, umrl za jetiko 21. januarija 1835.
6. Jakob Dolenz (1828—1839). Šel kot župnik in dekan v Staro Loko 18. aprila 1839.
7. Lovrenc OkOrn (1839—1845). Umrl na Bistrici 28. avgusta 1845 star 63 let. Napis na, grobnem spominku:
Mashnik, tvojo naj koshize Tukaj v miru spe Gospoda, Sanj molite o ovzhize Do Sodnikov'ga prihoda.
8. Janez Kovazllizll (1845—1863). Imenovan župnik in dekan v Idriji.
9. Janez Mesar (1863—1894). Graditelj nove cerkve, oče umnega sirarstva, škofijski duhovni svetnik, deželni poslanec. Po 30 letnem delovanju se poslovi od svojih Bohinjcev dne 11. februarija, 1894 ter odide na, novo fa.ro v Šmartnem pri Kranju. Tukaj dokonča pozemeljski tek. 3. maja, 1895 star 63 Itd.
10. Šlmen Ažman od 20. februarija, 1894.
* *
Kakor cerkev tako dela čast Bistriški župniji tudi lepo zvonjenje.   Nad glavnim vhodom stoji prostorni stolp, v katerem
*) A. Koblar v „Danici" 1885.
40 ' 5. Bohinjska Bistrica.
vise štirji zvonovi. Glasovi so jim II-c-g-h, premer pa 152: 120:100:81 cm.   Vse je vlil Anion Samassa v Ljubljani.
Veliki zvon je sicer največji precej za Radoliškim, toda ne najtežji. Njegov premer (152 cm) ni v pravi proporciji s ložo (3030 ti). Ali je premer prevelik, ali pa leža premajhna. Tukaj vidimo neko potrato blaga na obsežnost in vsled tega trpi mogočni odmev, akoravno ima zvon nizek glas. To blago naj bi se bilo porabilo za masivne stene. Potem bi bil zvon manjši, glas nekoliko višji a zato veličastnejši. — Podobe: Jezusovo srce, žalostna Mati božja, sv. Janez Krslnik, sv. Nikolaj in sv. Florijan. Vlit 1. 1851.
Napis: BOŽJO ČAST GLASIL,
VAS DO NJE BUDIL, SPREMLJAL V VEČNI DOM VAS PO SMRTI BOM.
Drugi zvon tehta 1520 ti. Križ, sv. Trojica, Marija brez madeža spočeta. 1850.
Tretji z 900 ti.   Križ, sv. apostola Peter in Pavel. 1850.
Četrti ima 520 ti. Križ, sv. Jakob kot popotnik, sv. Ahac. 1849.
V malih linah mrliški zvon iz 1. 1850 s premerom 00 cm in s težo 190 ti. Križ, sv. Mihael, sv. Barbara. Napis: M0RTU0S PLANOO (Mrtve obžalujem).
Bitnje. V visokem stolpu so trije zvonovi v m-moll akordu z glasovi cis-e-gis. Človek je iznenađen, ko najde tako lepo in težko zvonjenje, katero dela čast podružnici Matere božji; na Bitnjah. Čast bi delalo tudi veliki farni cerkvi. Temu zvonjenju po glasovih enako je v Mošnjah. Pa le po glasovih, ne po premeru. V Mošnjah je premer zvonov 130: 109 : 88 cm, tukaj pa 140: 111 : 101 cm!
Veliki zvon vlit 1850 v livarni Antona Samassa s težo 23G0 ti. Sv. Trojica venca Marijo, Marija z Jezusom v naročju, Kristus na križu. •
Srednji tehta 1180 S*. Zvonar Janez Jakob Samassa I. 1800. Podobe: Križ, Marija v nebo vzeta obdana z angelji, sv. Janez Krstnik.
Mali jo loga zvonarja in tega lota kakor veliki zvon. Težek 920 ti. Križ, Marija z Jezusom v naročju, sv. Florijan poliva goreči stolp.
Na Nemškem Rovtu sta pogorela stolp in cerkvena streha 1. 18G1. Takrat sla se stajala stara dva zvonova in napravili so nova, katera je vlil ravno to leto zvonar Anton Samassa.
Večji zvon ima 90 cm v premeru in 745 ti težo z glasom a.   Križ, Marija brez madeža spočeta, sv. Florijan.
Manjši meri 74 cm in telila 395 ti z glasom č. Sv. Jožef.
Na Urodu je bil nekdaj zelo star zvon iz 1. 1340. Vlil ga je Vivencij Nikola.*) Kam bi bil prišel, ni znano; bržkone so ga dali zvonarju. Pač velika škoda za tako redko starino. — Sedaj imajo dva nova iz 1. 1874. Vlil Albert Samassa. Premer 83 : GG cm z glasoma ais-cTa.
Večji zvon s težo 574 ti. Križ, sv. Jožef, Marija Magdalena.
Manjši z 287 ti. Križ.
*) Zgodovinski zbornik 1889, štev. (>.
6. Breznica.
2
IS    epa je Brezniška župnija, da malo tako lepih na Kranj-j*\Y skem. Razprostira se od vzhođa proti zapadu dobro rjlV uro daleč na prijazni ravnini. Skrbno obdelano polje, TF)?   zeleni travniki, obširni pašniki, sadni vrtovi in vmes *      čedne hiše —■ to se vrsti od vasi do vasi. Vse priča, da pridno ljudstvo ne živi v pomanjkanju.   Na Breznici, kjer je farna cerkev, pravijo še sedaj pri „novi cerkvi."   Stara farna cerkev je bila namreč pred 1. 1821 na Rodinah.
Ker so bile Rodine konec župnije, zato je Rodinski župnik Frančišek S a le z Christian sklenil postaviti župnijsko cerkev bolj v sredo. To sredo je skoraj geometrično natančno dobil v vasi Breznici. Bila je na tem kraju, kjer sedaj stoji Brezniška cerkev, zanikrna groblja — poraščena z grmovjem, posebno z leščevjem. Tako se je prerodih Rodinska župnija v Brezniško župnijo. Umevno je, da so bili Rodinci in Srnokučani nasprotniki novi cerkvi, ker so zgubili župnijo na Rodinah. Nek mož se je zagovoril, da ne gre nikdar v Brezniško cerkev in je to menda tudi vestno spolnoval. Hodil je k službi božji v Begunje ali v Lesce.
28. avgusta 1821 je bila nova cerkev na Breznici posvečena. 35 m je dolga in 10 m široka. Posvetil jo je svoj imendan škof Avguštin Gruber v čast žalostni Materi božji. Pri tej slovesnosti je bila navzoča grofica-mati Thurnova kot patrona Brezniške župnije. Tudi njej je bilo ime Avguština. Govoril je takrat — menda prvikrat — škof Avguštin, rojen Solnogradčan, v lepem Slovenskem jeziku na leci.   Gruber je tisti škof, ki je
prav poljudno in rad nagovoril kakega reveža ali otroka. Blizo Kranjske Gore vpraša dečka na poli: „Fantek, koliko Bogov je?" Vedroglavi Dolince ga debelo ogleduje in na zadnje pravi: „Tako star si že — pa .še tega ne veš."
Ob zidanju novo cerkve na Breznici so naredili to napako, da so podrli cerkvico sv. Lovrenca. „Cerkvenik ne more hodili gori vsak delopust zvonil" so dejali in sklonjena je sodba. Ta podružnica je bila namreč prav gori med skalami tako poetično postavljena, da je glede lege težko dobiti kaj podobnega. Sobo sv. Lovrenca so postavili v Zabreznici ob veliki cesti v znamnje. Svetnik gloda sedaj gori proti svoji nekdanji cerkvici, od koder je gledal poprej doli. Na Bregu pa sloji cerkev sv. Ra-degundo. Sv. Lovrenc in sv. Radegunda sla v ljudski govorici bral in sestra. Zalo o sv. Lovrencu in o sv. Radegundi (godova sla blizo vkup) letajo po noči svetinje od sv. Lovrenca skal doli na Breg in z Brega k sv. Lovrencu nazaj. Tako si ljudstvo s pobožno pravljico razlaga ulrinjanje zvezd, ki se vrši vedno o tem času.
Cerkev na Rodinah ima važen zgodovinski pomen. Pravijo da je zato posvečena sv. Klemenu, ker sta 1. 868 tukaj memo potovala slovanska blagoveslnika sv. Ciril in Metod ter s seboj nesla koščice tega svetnika. Med ljudmi je pa sploh znana govorica, da so na Rodinah pokopavali mrliče iz vse gorenjsko Doline.
Cerkev je posvetil 26. julija 1601 škof Tomaž C bron in birma! pri tej priložnosti nad 5000 oseb. Slovesnost je bila toliko bolj vesela zato, ker so je ravno to leto Gorenjska večinoma odpovedala Lutrovi veri.
Gez več let. pozneje je bila vslanovljena lukaj bratovščina sv. Ane (confraternitas s. Annae in Rodain), katero je potrdil in z odpustki obdaril papež Benedikt XIII. v Beneventu 21. maja 172',). Poseben podpornik bratovščini je bil Andrej Vougkh (Vovk) iz Ilraš, umrl 20. avgusta 1729. Njegovo ime je častno ohranjeno v zapisniku Radoliške župnije.
Vrsta ž u p n i k o v:
I. Frančišek Salez Christian (1783—1830), bivši kapelan v Radolici, rojen Ljubljančan. Radoličan Anton Linhart in Moravčan Jurij baron Vega sla bila njegova sošolca, vsi trije odličnjaki v takratnih šolali oo. jezuitov,   Ghristiana so poklicali
kot slovečega govornika v Ljubljansko stolnico. A le enkrat je pridigoval doli, potem pa odšel na ljube mu Rodine in ondi bival do 1821. Tega leta se preseli na Breznico, kjer je sozidal novo cerkev in župnišče — fari v ponos. Slavni mož je umrl 3. februarija 1830. Grobno ploščo kinča napis: SALESIO ET GENTE ET MENTE GHRISTIANO. (V spomin Saleziju, po ro-dovini in po duhu Gbristianu.) Poleg njega počiva duhovnik Jožef P o ga čar, kateri mu je veliko pomagal pri zidanju cerkve. Na spominku so besede: Josephus Pogashar — saccrdos jubila-tus — coluber ct columbu, timore Dei sapiens f 182!). (Jožef Po-gačar, zlatomašnik, kača in golob, moder v strahu božjem.)
2. Gašper Schoklitsch (1830—1861), rojen na Lazih Gor-janske fare 30. decembra 1783. Kapelan je bil v Horjulu, Gradu in Kranju, potem župnik na Olšah in slednjič na Breznici. Živel je za svoj poklic, druzega mu ni bilo mar. Ves teden se je vkvarjal s prihodnjo nedeljsko pridigo in krščanskim naukom. Govoril ni lepo, a temeljito, večjidel po razlagalelju Korneliju a Lapide. Zato je bil Kornelij Brezničanoin dobro znan, da so rekli: „To je župnikov svetnik!" Šoklič jo obhajal zlato mašo na Breznici 1. 1860, umrl pa 6. junija 1861 ob eni popoldne ravno ko so ga obiskali knezoškof Jernej Wid me r. Veselo sprejme škofa, peljo jih po stopnicah v sobo in oba se vsedeta k mizi. Skof izpregovore: „Gospod fajmošter, želel sem Vas še viditi, ker nikdar ne bodem pozabil tistih dni, katere sem v mladosti preživel, ko sem Vas na Olšah obiskoval....." Pri teh besedah pogleda župnik kviško, se skloni proti mizi, globoko izdihne, začne pene tiščati in težko sopsti. Škof mu dajo sv. odvezo, ga pomazilijo s sv. poslednjim oljem in mu podele papežev blagoslov. Ko odmolijo tri Očenaše in vero jo Šoklič zaspal v Gospodu. Čudna smrt — lepa smrt!
3. Lovro Pintar (1861 — 1874). Nadarjen mož, deželni in državni poslanec, občeznan na Kranjskem s častnim imenom „Brezniški fajmošter." Njegova posebna zasluga je ta, da je po-dučeval ljudstvo o umni sadjereji. Farani so mu vedno hvaležni, ker sedaj že vživajo obilni sad tega poduka. Pintar je umrl v pokoju Preddvorom 10. septembra 1875. Nagrobni spominek so mu postavili Kranjski deželni poslanci in drugi čestitelji z napisom :
L o v r o F* i n t o r, bivši Brezniški župnik, deželni in državni poslanec Kranjske zemlje, rojen pri sv. Tomažu pod Seliškim zvonom 2. avgusta 1814, umrl Preddvorom 10. septembra 1875.
Svečenik, pastir je duše vodil, Ljubil narod svoj do konca dni, Z modrim umom v boj je zborov hodil On, ki tukaj v miru božjem spi.
4. Jano/ Kramar (1875- 1886). Prišel iz Gerkljan na Gorenjskem, kjer jo bil kapelan. Po njegovem trudu jo dobila Brezniška cerkev kamniti vidiki altar, ki ga je naredil iz raznoga marmorja g. Vurnik starejši, posvetil pa knezo-škof Krizostom I. 1878. To nam pove napis na altarju:
IoANNES   ChRYS0ST0M Vs   PrInCePS EpIsCopVs
LabaCensIs paroChIanVs bresnICensIs ConseCraVIt.
(Janez Krizoslom, knezo-škof Ljubljanski, faran Brezniški posvetil.)
Kramar je oskrbel tudi novo bakreno streho na zvonik. Umrl 27. oktobra 1886. Oboe priljubljen zarad prijaznega občevanja in dobrega srca.
5. Vinccne Maver (1887—1890), duhovni svetnik in bivši župnik v Selcih. Z lastnimi stroški napravil slikani okni ob velikem allarju. Pokoj preživel v Zalogu pri Cerkljah, kjer je umrl 31. marca 1893.
6. Tomaž Potočnik, sedanji župnik, prišel na Breznico 13. novembra 1890. V tem času je omislil krasen križev pot in lopo ograjo na koru, dal prenovili zadnja dva stranska allarja in okusno preslikati cerkev.
Mrliška, knjiga se začenja 30. marca 1783, krstna 17. junija 178)], poročna še le 20. septembra 1790.
*
Breznica se lahko ponaša, da ima v župniji 18 zvonov : tri pri župnijski cerkvi in 15 pri podružnicah.
Pri župnijski cerkvi so zvonovi z đwr-trizvokom d-fis-a.
Veliki zvon. Slišal sem govorjenje, da je to najlepši zvon na Gorenjskem. Akoravno ne moremo brezpogojno tega trditi, ga vendar stavimo med prve. Ima sicer samo glas d, toda glas ni specifično ali značilno znamnje zvona., ampak le njegova teža (massa). Zvonar naredi glas d tudi s spremerom 121 cm kakor na pr. v Gradu, pa je vendar velik razloček med zvonjenjem. Kakor so pri človeškem glasu razlikujeta dva enaka glasova po kakovosti, tako tudi pri zvonu. Krepkojša postava — krepkejši glas! In Brezniški veliki zvon ima 150 cm premera! Ker je premer zelo velik za glas d, ima zvon lako mogočen in veličasten glas, da ga moraš bili vesel, kadar ga slišiš. Prišel je iz livarne Antona Samassa v Ljubljani 1. 1837. Okrašen s cvetlicami v posodah in s tremi podobami: Križ, sv. Rok, škof z mitro in palico. Napis ob krilu: siju PATR0N0 comite vincentio T1IURN et PAR0CHO casparo SCHOKLIZH. (Ko je bil patron grof Vincenc Thurn in župnik Gašper Šoklič.)
Srednji. Premer 115 cm. Križ, Marija v nebo vzeta, sv. Jurij na konju, sv. Peter s ključi. Iz livarne dedičev Vincencija Samassa v Ljubljani 1. 1820. Tudi ta zvon ima za glas fis velik premer. Vozil ga je iz Ljubljane posestnik Lenčok iz Vrbe. Na tistem vozu se je pripeljal „Lončkov študent" — poznejši knezoškof Krizostom — na počitnice.
Mali. Premer 87 cm s podobami: Križ, Marija z žezlom v roki in s Kristusom v naročju, sv. Janez s peresom in orlom. Vlil Vincenc Samassa v Ljubljani 1. 1808.
Oglejmo si sedaj še zvonove pri podružnicah.
Rodine. Lepo zvonjenje v wož/-trizvoku z glasovi d-f-a. Premer vseh treh zvonov v krilu 138:110:93 cm. Ko je bila zidana nova cerkev na Breznici, so hoteli vzeti zvonove na Breznico.   Itodinci so se vspešno vstavili Loj nakani.
Veliki zvon. Marija pod križem z Jezusom v naročju, sv. Ana z Marijo, podoba s peruti kakor angelj. Zvonar Janez Jakob Samassa v Ljubljani 1. 1791.
Srednji. Sveta Trojica venca Marijo, sv. Janez Krstnik, sv. Jurij na konju, sv. Frančišek Ksav. Napis ob krilu: IM NAMEN DER HEILIGEN DREIFALTIGHKEIT BIS ICH
DURCH DAS FEUER GEFLOSSEN, JOHANN CHR1STIAN IM SER HAT M K II Z U CRAINBURG 1755 GEUOSSEN.
Mali. Križ, sv. Ana z Marijo, sv. Janez Krstnik, sv. Frančišek Ksav. zapuščen umira. Ravno lega zvonarja in iz tega leta kakor srednji. Veliki in mali zvon nas spominjata bratovščine sv. Ane, vstanovljene na Rodinah I. 1729.
Selo. Cerkveni patron sv. Kočijan. Trije zvonovi Ti-7-& Tukaj smo zasledili zopet nekaj posebnega.
Veliki zvon. Premer 73 cm. Križ, Marija s sklenjenima rokama, sv. Jožef z Jezusom v naročju. Taki; podobe kakor v Žirovnici pri malem zvonu. Zvonar Vincenc Samassa v Ljubljani 1807.
Srednji. Star zvon, katerega se razveseli starinar. Premer 56 cm, postranska višina 50 cm. Brez podob in brez okraskov, z okroglimi, močnimi koreninami. Vsled starosti je temno zelen, prevlečen s tako zvano „patino" (Pafina-Ueberzug). To ni zeleni volk ali „griinspan" temuč nekak razkrojen baker kakor pri starem denarju.   Napis pod klobukom z Gotiškimi malinu črkami:
+ litcns     mnmis ~ć matljeus ->!ć ioljnnitcs. Zvonarjc-
vega imena manjka. Ne bodemo se daleč zmotili, ako pride-nemo zvonu letnico 1550.
Mali. Še starejši kakor poprešnji. Premer 55 cm s postransko višino 45 cm. Brez podob in brez okraskov, korenine so okroglaste, priproste. Ob krilu precej okrušen. Napis pod klobukom z Gotiškimi velikimi črkami:   + • I^JIJPJIJ^ • + •
«[»«»W» • + • • Ta veteran
ima. fovarša po starosti v Mojstrani pri svetem Klemenu. Rojstno leto mu postavimo vsaj v 15. vek.
Žirovnica. Cerkev je posvečena sv. Martinu. Trije zvonovi s premerom 76 : 76 : 62 cm in z glasovi čis-h.~. Iz tega se razvidi, da imata veliki in srednji zvon enako mero. Vendar je veliki za cel ton višji lakor srednji.
Veliki zvon. Križ, sv. trije kralji, Marija pomagaj z Jezusom v naročju, sv. Anton Paduanski. Originalne podobe. Napis: A PESTE FAME ET BELLO LI BERA NOS DOMINE. (Kuge, lakote in vojske reši nas Gospod.) Jožef Anton Samassa v Ljubljani 1745.
Srednji. Križ, Marija s sklenjenima rokama, sv. Anton Paduanski. Vincenc Samassa v Ljubljani 1806.
Mali. Križ, Marija s sklenjenima rokama, sv. Jožef z Jezusom v naročju. Ravno take podobe kakor na Selu pri velikem zvonu. Vincenc Samassa v Ljubljani 1808.
Breg. Cerkvena zavetnica je sv. Radegunda. Dva zvonova- z glasom hes-J (velika seksta).
Večji zvon. Premer 87 cm. Križ, Marija v nebo vzela, svetnica s križem v roki (sv. Radegunda?) Napis: FVDIT ME IOANNES IACOBVS SAMASSA LABACI 1797 AERE ET SVMPTIBVS INCOLARVM BAROCHIE STEINPICIILENS1S. (Vlil me je Janez Jakob Samassa v Ljubljani 1. 1797 s podporo prebivalcev v župniji Kamna Gorica.) Kako je ta zvon sem prišel ?
Manjši. Premer 5G cm. Marija z Jezusom v naročju, Janez Jezusa krščuje, sv. Jurij na konju. Podobe so ob krilu, majhne, bolj slabe. Zvonar Gašper Franchi 1. 1705.
Vrba.   Rojstni kraj našega pesnika Franceta Prešerna.
O Vrba! srečna draga vas domača, Kjer hiša mojega stoji očeta . . .
Tukaj je tekla tudi zibelka preblagomu pokojniku knezo-škofu Krizostomu.   Cerkveni zavetnik je sv. Marka.
Večji zvon s premerom 82 cm, z glasom h in s ložo 514 U. Križ, Marija brezmadežna, sv. Jožef z lilijo v roki in s Kristusom v naročju. Zvonar Albert Samassa I. 1875.
Manjši s premerom 58 cm in s težo 196 ti. Križ, Marija brezmadežna. Zvonar Anton Samassa v Ljubljani I. 1866. Napis ob obroču: MARIJA, POMAGI NAM IZ VSIH NADLOG! AMEN ! Temu enak nemški napis najdemo na zvonu v Mevkšu (fara Gorje).
Stlldenčice. Podružnica postavljena v čast sv. Florijanu. Dva zvonova z glasom h-cf.
Večji zvon. Premer 77 cm. Križ, Marija brezmadežna, sv. Andrej na postranskem križu. Podobe so velike, kakoršne je navadno delal Vincenc Samassa, ki je vlil zvon v Ljubljani I. 1808.
Manjši. S premerom 63 cm in s težo 254 ti. Križ, Marija z Jezusom v naročju, sv. Florijan. Iz livarne Alberta Samassa 1. 1875.
7. Dobrava pri Kropi.
o
^SV^arna cerkev sv. Križa na Dobravi stoji sredi lepo % obdelanega polja,  od koder je razgled po vsem Go-
Aw*   renjskem.   Proti zapadu imaš pred seboj Triglavsko
\q}^ pogorje, na. severu gledaš dolgo vrsto Karavank, ob £ jugu pa zreš Selške hribe s prijazno cerkvico sv. Primoža na Jamniku. Z enega samega kraja vidiš 26 cerkva; ta kraj (Vreče) slovi zarad lega. —V župnijo spadajo vasi: Zgornja, Srednja in Spodnja Dobrava, Mišače, Lipnica, Prczrenje, Podmiri, Oloče in Zaloše.
Ko je bila vstanovljena župnija. 1. 1788, vzeli so prve vasi iz Mošenjske, zadnji dve (Oloče in Zaloše) iz Podbreškc tare. Pripovedujejo, da so v začetku mislili župnijo vstanovili v Otočah, slednjič vendar odjenjajo Otočani in Zalošani s pogojem, da bodo skrbeli samo za svojo podružnico v Otočah, kjer imajo tudi lastno pokopališče.
Dobravska cerkev nima sicer nobene znamenitosti, vendar je snažna in s potrebnim oskrbljena, 19'5 metrov dolga, 8'5 metrov široka. V stranskem allarju jo sv. Rok, kamor se shaja o njegovem godu 16. avgusta veliko ljudstva iz bližnjih in daljnih krajev. — V Otočah časte sv. Antona puščavnika, kjer je 17. januarija in v nedeljo potem duhovno opravilo. Ljudje prinesejo dar v denarju ali kračah, da bi imeli srečo pri živini. —
Kot posebnost moramo še omeniti, da zvoni v Otočah od spomladi do jeseni vsako saboto ob dveh popoludne z velikim zvonom v zalivalo, da so rešeni požrešnega črva, ki je več let pustošil polje in travnike.
Krstna knjiga se začenja 16. novembra, poročna 26. novembra, mrliška 5. decembra. Vso iz 1. 1788.
50
7. Dobrava pri Kropi.
Duhovnih pastirjev je imela Dobrava do sedaj ednajst in sicer:
1. Karo! Benegalia (1788—1792). Tega nahajamo kot /upnika v Bohinjski Srednji Vasi I. 1773.
2. Fortunat Risser (1792—1796).
3. Matevž Jegrischeg (1796—1800), bivši stolni kapelan v Ljubljani. Dobil župnijo Bohinjsko Bistrico, kjer je umrl 18. maja 1812.
4. Franc Jeras (1800—1803).
5. Andrej Stegner (1803—1806). Odšel v Železnike.
6. Juri Brevltz (1807- 1823).
7. Matija Ressmann (1823—1835). Umrl v Podbrezjah 18. aprila 1843.
8. Miha Rosinan (1835—1858). Živel v pokoju na Blejski Dobravi, kjer je zapustil ta svet 4. decembra 1868, star 73 let.
9. Jakob Polizhar (1858—1879). Po 85 letnem zemeljskem potovanju je zaspal v Gospodu 15. novembra 1892 kot župnik in zlatornašnik v Podbrezjah. Pol i čar je bil pobožen mož. Molil je ob nedeljah, ko je imel dosti druzega dela, še posebej sam za-se križev pot hodeč od postaje do postaje. S premoženjem je varčeval pri novčieih, za dobre namene pa štel stolake. Do poznih let je bil jako gibčen, hodil rad peš in vedno se mu je mudilo.
10. Jakob Aljaž (1880—1889), sedaj župnik na Dovjih.
11. Valentin Alljaneić (1889—1896). Dal je napraviti novo streho na farni zvonik 1. 1891, na Otoški 1. 1893. Od 3. novembra 1896 župnik na Jesenicah. 6. aprila 1897 seje vrnil zopet na priljubljeno Dobravo.
* *
Zvonovi so z (to-trizvokom es-y-hes in s premerom 119: 94:79 cm.
Veliki zvon telita 1600 Tt. Vlil Peter Hilzer v Dunajskem Novem Mestu. Napis v sredi: SVB PABOCH0 lt. D. IAC0B0 ALJAŽ A: DOMINI 1880. (Ko je bil župnik č. g. Jakob Aljaž v letu Gospodovem 1880.) Zvon je ljudstvu zelo všeč. Podobe: Križ, Marija obdana s sijajem, sv. Helena s križem.
7. Dobrava pri Kropi.
51
Srednji ima teže 803 ti in je prišel 1. 1856 iz livarne Antona Samassa v Ljubljani. Križ s posebno lepim izrazom Kristusove glave, sv. Rok in sv. Sebastijan, sv. Florijan.
Mali. To je tisti zvon, o katerem pravijo, da je vlit iz starih „cvancgarc." Zvonar Anton Samassa v Ljubljani 1. 1847. Teža 478 ti. Križ, nadangelj Mihael z luciferjem v podnožju, sv. Jurij na konju.
Podružnica sv. Antona puščavnika v Otočah je spadala poprej v faro Podbrezje. Sedaj je podrejena Dobravi s pravico, da ne prevzame nobenih stroškov za župnijsko cerkev in za župniščc, loraj na nek način izvzeta (exempta). Glavna cerkvena vrata s trojnim gotiškim obokom. Letnica na železni vezi vrat 1480 z Jezusovim imenom. Trije zvonovi v mo^-akordu g-hes-čl s premerom 102 : 77 : 64 cm.
Veliki zvon je delo Antona Samassa v Ljubljani 1. 1854 in tehta 1035 ti. Podobe nam predstavljajo Kristusa na križu, nadangelja Mihaela, sv. Antona puščavnika in sv. Sebaslijana.
Srednji je precej starejši, ker je iz 1. 1764. Vlil v Kranju Janez Kristijan Riser. Na koreninah vidimo debele možke glave. Slabe podobe, ki se bolj težko razločijo, so naslednje: Križ, sv. Magdalena z mrtvaško glavo, sv. Jurij na konju, svetnik s palmo.
Mali zvon je iz 1. 1880 in delo Petra Hilzerja, kakor veliki zvon na Dobravi. Debelina obroča (Schlagring) 47 mm. Ima bister in določen glas J. Vpodobljen je sv. Anton s peterimi simboli: križ, molek, knjiga, plamen, prešiček.
t*
8. Dovje.
ll&ffa nekoliko vzvišenem svetil stoji sredi polja župnijska s§yoK|{' cerkev sv. Mihaela ter zre proti jugu na veli-Avmv častno skupino sivih snežnikov,  ki se vzdigujejo v 75>v?   polukrogu kot neme, priče božje vsemogočnosti. Kralj 3      med njimi je Triglav, venca n z glasovitim Aljaževim stolpom.   In ravno take kakor danes so bile te gore pred tisoč leti, ki niso  tukaj gospodarili domačini ampak Nemški škofje Freising-ški.   Cesar Oton II. (vladal od 973 do 983) jim je dal Dovje 1. 980.   Češki kralj Otokar II. ji; vnovič podelil Dovje in Mojstrano Freising-škemu škofu Konradu grofu Eppenstein 1. 1274.
O vstanovitvi duhovniške službe nam pove zgodovina, da je poslal Radoliški župnik Henrik 1. 1362 namestnika na Dovje Z dovoljenjem patrijarha Ludovika. Samostojna župnija postane 1491. — Krstna knjiga se začenja 1677, mrliška še le 1710.
Zaporedna vrsta župnikov:
1. Luka Osemuks, parochus in Lengfeldt. Pričujoč je bil v Kranjski Gori meseca novembra 1638 pri slovesnem vmeščenju župnika Andreja Šinkovic.
2. Martin Pape! od I. 1653 dalje.
3. Matevž Valputizh 1676—1696. Umrl tukaj 4. oktobra 1698.
4. Jožef Kopfer 1696—1709. Vpokojen na Dovjih, kjer odide v večnost 3. junija 1710.
5. Janez Miha Schiffrer 1710- 1733.
6. Andrej Cegnar 1733—1766. Od 1. 1766 do 1769 je na-domestoval župnika Janez P o s a w i z,
7. Valentin Lautischer 1769—1803. Rojen na Dovjih krog 1. 1731, mašnik posvečen v Gradcu, duhovni pomočnik v Poljanah nad Škofje- Loko 1. 1767. — Od 1803 do 1804 je oskrboval župnijo Janez Jeglizh.
8. Jakob Pagon 1804—1813. Postal župnik v Bohinjski Srednji vasi, potem na Bohinjski Bistrici, kjer je dozorel za večnost 21. januarija 1835.
9. Miha Avguštin 1813—1820.
10. Blaž Lipoviz 1820-1824. Od 1824 do 1825 administrator Luka Dol i nar.
11. Anton Menzinger 1825—1839. Zaslužni mož se omenja v kroniki Dovške fare z besedami: „Ehre diesem Manne!" Zup-nišče je bilo poprej v sredi vasi. Ta pridobi drugo lepo hišo bolj blizo cerkve, naredi sadni vrt, popravi cerkev, zida novo kapelo in lopo pred cerkvijo. Tako prenovljeno hišo božjo posveti knezoškof Anton Alojz Wolf 7. avgusta 1831.
V2. Janez Gtašperin 1840-1852.
13. Anton Furmacher 1852—1S73. Živel je v pokoju na Dovjih, počivat se šel v večnost 3. septembra 1883, pokopal ga Kranjskogorski župnik Blaž Ari I. Furmacher je imel vsak dan strog red: nekaj za. molitev, nekaj za. delo.
14. Janez Ažman 1873 — 1889. Med drugimi zaslugami ima tudi to, da je spisal farno zgodovino od prvega začetka do zadnjega časa. Sedaj ježupnik v Gorjah.
15. Jakob Aljaž, došel z Dobrave pri Kropi 1. 1889. Znan pri nas in pri ptujcih. Postavil je stolp na Triglavu, planinske koče in kapelico Lurškc Matere božje na Kredarici pod Triglavom!
Dragocen spominek iz davnih časov imamo v Mojstrani, kjer je podružnica sv. Klemena. Učeni starinski preiskovalci, posebno profesor Jireček, trdijo, da. sta. sveta brata Ciril in Metod 1. 868, ko sla. prvikrat šla v Rim zavoljo svoje apostolske delavnosti se zagovarjat, tukaj mimo popofovala. Nesla sta s seboj ostanke sv. papeža in mučenika. Klemena. Govorica pripoveduje, da sta v Mojstrani pod šotorom prenočila in da so zidali na tem kraju sedanjo cerkvico. Za starost cerkve priča svetišče iz pred-
gotiške dobe, ki je v čisto Romanskem slogu zidano in se v tej obliki nahaja le še pri najstarejših cerkvah.
Iz novejših dogodkov omenimo, da je v četrtek pred velikim šmarnom 1. 1847 v Mojstrani pogorelo 14 hiš. 1. in 2. novembra 1851 je bila pa na Gorenjskem grozna povodenj, ki je odnesla večinoma vse mostove. O njej večkrat pripovedujejo starejši ljudje.
* *
Pri farni cerkvi so trije zvonovi es-as-hes.
Veliki zvon. Premer 122 cm s težo 1511 S" in z lepimi okraski. Podobe: Križ, Marija v nebo vzeta, sv. Mihael s tehtnico v desni in z mečem v levi roki. Vlil Anton Samassa v Ljubljani I. 1845.
Srednji. Zgodovinsko važen star zvon iz 1. 1550. Prišel je iz livarne Hieronima Roger v Beljaku. Premer 95 cm. Nima nobene podobe, pa zato mnogo napisov z dvojno pisavo : z Gotiškimi minuskuli in z Latinskimi velikimi črkami. To je nekak dokaz, da so v ravno tem času začeli opuščati Gotiške male črke in se popri jemali klasiške Rimske pisave. Napis ob krilu: ALSO HAT # GOT £k DIE $ WELT GELIEBT ^ DAS Eli SEIN AI MG EN S=| SUN $ DAR $ G AR s|s AUE $ DAS # ALE # DIE # AN f IN GLAUBEN
tNIT $ VERLORN # WERDEN $ SONDER !$! DAS EBIG $ LEBEN      HABEN.  V sredi zvona je vtisnjenih sedem komadov svetinj in denarja.
Tretji. Premer 85 cm. Križ, Marija z Jezusom v naročju, s krono na glavi in z žezlom v roki, sv. Sebastijan. Napis ob vratu: S. MICHEL ET S. CLEMENS OBATE PRO NOBIS. (Sv. Mihael in sv. Klemen prosita za nas.) Vlil Luka Dimic v Ljubljani 1733.
V Mojstrani sta pri cerkvi sv. Klemena dva zvona.
Večji zvon. Premer 78 cm z glasom č. Križ, Marija z Jezusom v naročju, sv. Florijan poliva gorečo cerkev, svetnik v vojaški obleki in z mečem pri kolenih kleči na tleh s palmovo vejo v roki. Napis ob vratu: A PULGUEE ET TEMPESTATE LIBERA NOS DOMINE. (Treska in hudega vremena reši nas Gospod.) Vlil Gašper Franchi v Ljubljani 1. 1725.
Manjši. Kakor je cerkev častitljiv ostanek iz davne preteklosti, tako imamo tudi v stolpu očaka, ki bi znal biti star nad 500 let! Vreden je, da ga ogledamo bolj natanjko. V krilu ima premera 65 cm. Postranska višina 59 cm. Tehta po vzorcu (glej stran 9) nekaj čez 300 S". Podolgast zvon brez podob in brez okraskov, spodaj precej okrušen. Glas čS. Zvonarjcvega imena ni zaznamovanega. Morebiti ga je vlil Vivencij, ki je živel okrog 1. 1340. Pa Vivencij je zapisal navadno svoje ime Vivencius Ni-eola.   Zgoraj pod krono ima napis z Gotiškimi velikimi črkami:
+ d + XfjL + § POT + TJM% + +
Hh y!t!§ *i" rl'Ti^ (O kralj časti pridi v miru, prvi in zadnji, začetek in konec.) Brez skrbi ga postavimo v 15. ali celo v 14. vek.
Omeniti moramo še majhni zvon, ki visi pred velikim altar-jom in s katerim naznanja cerkveni strežaj začetek sv. maše. To je zvonček s premerom 18 cm. Vpodobljen je na. njem Kristus na križu in Marija z Jezusom v naročju, podobna, Lavretanski Materi božji ali oni na svetih Višarjah. Ob vratu zgoraj so črke S. M. L. O. P. N. in pomenijo Sa.ncta Maria Lauretana. Ora Pro Nobis. (Sveta. Marija Lavretanska prosi za nas.) Namesto Lauretana bi se morebiti lahko bralo Luschari. Pravijo, da je imel ta zvon duhovnik Jožef plem. Hallerstein, ki je prebival od 1. 1765 do 1771 nad vasjo kot puščavnik. Kraj ima še danes ime »puščava na trati."
Izpustiti ne smemo tudi zvona, ki je v lesenem stolpu sredi Dovške vasi v nekdanjem župnišču. Premer 52 cm. Kristus na. križu, poleg Marija in sv. Janez. Napis zgoraj ob vratu: O LOJU A. IN ENCELSIS DE0 z letnico 1666.
9. Gorje.
W'o župnijo prištevamo zelo starim. V duhovno varstvo je izročena sv. Juriju. Spadala, je sicer v davnih stoletjih kakor druge v Radolico, pa duhovniška, služba <*CV je bila vstanovijena že okoli 1. 1323. Vstanovniki so •> jej bili grofje Ortenburški. 1377 je imel patronat Friderik Ortenburg (suh advocatia Friderici Ortenburgici).*) Od Ortenburžanov je prišla pod varstvo Avstrijskih vojvod (če ni bila poprej še pod Celjskimi grofi), ki so jo z reverzom t. j. s posebno pismeno zavezo izročevali župnikom. Nekaj takih re-verzov je shranjenih v muzeju Rudolfinum. Iz teh listin je razvidno, da so kedaj župnikovali ali vsaj po namestnikih župnijo oskrbovali naslednji duhovniki:
Joannes plebanus**) (1469), Marks Schlachtnitsch (1567), Luka Schvvar, Vincenc Razo (Raccius) vsled reverza 6. septembra 1592, Gašper pl. Bobek (dobil župnijo od cesarja Ferdinanda II. 16. julija 1633).
Redni Gorjanski župniki, o katerih imamo podatke v farnih maticah, so ti-le:
1. Tomaž Kralj (Cralius) od 1634—1659.
*) Zadnjega Ortenburžana je zastrupila njegova žena Margareta vojvo-dinja Teck 1. 1420. Posestva so podedovali Celjski grofje. lHmitz, Geschichte Krains.
**) Podpisan pri vstanovitvi bratovščine sv. Trojice v Radolici (stran 24). Ta bratovščina je bila vpeljana po moji misli s tem namenom, da bi bila dežela rešena Turškega jarma. Turki so namreč ravno to leto (1460) porušili Ljubljansko stolno cerkev. Pis.
2. Oktavi.]' Bucellini od 1659—1603. Plemenitega stanu in doktor sv. pisma. Podpisuje se Pfarrer zu SI. Gčrgen in Gorjaeh. Rodovina Bucellini je imela v posesti rudni! jame in topilnice na Savi. Stolni prost Ljubljanski Oklavij Bucellini je zidal cerkev sv. Križa nad Jesenicami 1. 1683. Iz tega sklepamo, da je to ena in ista oseba.
3. Tomaž Vidouiz. Cesar Leopold I. ga je imenoval župnikom 26. februarija 1663. Vladal je župnijo do svoje smrti 18. marca 1685.   Ud duhovniške družbe sv. Mihaela v Mengšu.*)
4. Naslednik mu poslane Matija Lozhnikar (1685—1725), doma iz Sore pri Medvodah. Bil je magister theologiae et Collegii Mariani Oberburgensis presbgter (mašnik Marijine družbe v Gornjem Gradu). Pastirova! v Gorjah 40 let in zidal okoli I. 1700 sedanjo cerkev. Napravil je s svojim denarjem (proprio aere) srednji zvon in umrl 28. junija 1725 star 86 let. V Gorje je prišel z Jesenic, kjer je župnikoval 14 let.
5. Frančišek Jožef Kalzhizh. poprej predstojnik škofijske pisarne, župnik v Gorjah od 1727 do 1749.
6. Karol Jožef Marburger nastopil službo 1.750. Odmerjen mu je bil kratek čas za delovanje, ker ga pobere smrt že 7. januarija 1754: pokopan je v rakvi pod cerkvijo. Marburger je bil poprej župnik v Laa na Avstrijskem in od 1748 do 1750 vikar na Olšah.
7. Dalj časa pase Gorjanske ovčice Klemen Itopavilik, ki biva med njimi od 1755 do 1784. Kopavnik je bil bogoslovski učenjak in dekanijski komisar, poprej kapelan na Sori in spovednik klarisinj v Ljubljani. Škofijsfvu se je nekoliko zameril, ker je točil vino v župnišču. Prepovedali so mu lo z odlokom 9. junija 1779.
8. Njemu sledi Blaž Muboviz (1784—1789), ki prevzame z župnijsko službo tudi dekanijska opravila. Vrh tega dobi še I. 1787 vasi Spodnje Gorje in Višelnico, ki sle bili izločeni iz Grajske župnije in priklopljeni Gorjanski župniji.
9. Od 1790- -1807 je dekanova] Urban Criviz. Njemu so vzeli vas Podhom in jo oddali Zaspiški župniji. Podhomci so se pa temu odločno vprli, akoravno so imeli v Zasip precej bližje kakor v svojo staro župnijo.   Rekli so,  da hočejo tudi po smrti
skupaj počivati na tistem pokopališču, kjer so pokopani njihovi predniki. In res pridejo čez malo časa zopet nazaj v Gorje.
10. Za g. Urbanom pastiruje Jožef Skrinjar (1808-1825).
11. Za Skrinjarjem Janez Strel od 1825—1845. O njegovem času (1845) dobe Gorjanci lepo doneči veliki zvon.
12. Janez Krivic, bival v Gorjah kot župnik-dekan sedem let (1845—1852). V tem času je pogorela G. junija 1849 streha na župnijski cerkvi in na zvoniku. Zvonovi so sicer popadali na obok v zvoniku, pa se niso stajali. Goreti je začelo ob polu petih popoludne, ko so ravno nehali prilrkavati k prazniku sv. rešnjega Telesa. V knjigi, kjer je popisan ta dogodek, beremo, da je strela vdarila v zvonik; med ljudmi je pa govorica, da je nekdo izmed zvonarjev iz pipe pepel otresel in da je vsled tega nastal ogenj. — Dekan Krivic je preživel stare dni v Gradcu, kjer je umrl kot zlatomašnik 8. junija 1885.
13. Njemu sledi živečemu rodu dobro znani Karol Tedescbi od 1852 do 1888. Posebno goreč duhovni pastir, ki je v 36 letih med Gorjam storil veliko dobrega, podučil in posvaril vsakega, kadar je bilo treba. Ravnal se je po besedah apostolovih ; „Ozna-nuj besedo, ne jenjaj, bodisi pritožno ali nepriložno, prepričuj, prosi, svari z vsitn potrpljenjem in ukom." (II. Timot. 4.) Zraven tega je skrbel za lepoto hiše božje, katero je vso prenovil. Mož molitve, dober govornik, včasih precej strog. Vodili so ga vedno dobri nameni. Umrl 24. decembra 1888.
14. Sedanji župnik Janez Ažman je nastopil službo 1. 1889. V tem času je razširil pokopališče, dal slikati cerkev na opresno in napravil lepo ravno pot iz župnišča v cerkev. Gorenjci so mu skazali posebno zaupanje s tem, da so ga izvolili za deželnega poslanca.
Izmed naštetih 14 župnikov od 1. 1634 pride primeroma na enega 19 let. To je znamnje, da so bili gospodje zdravi in zadovoljni v lepi župniji.
Krstna knjiga se začenja 30. julija 1634, poročna in mrliška 1682. Vse knjige so pisane do 1. 1784 Latinsko. Potem pride na vrsto Nemščina, ki pa ne trpi celo sto let, ker so začeli pisati 1. 1870 župnijske matice v Slovenskem jeziku.
9. Gorje.
59
V stolpu z bakreno streho so trije zvonovi s premerom 145: 113:80 cm. Pojo v des-duru z glasovi des-f-as.
Veliki zvon tehta 2785 it in se zarad nekoliko vzvišene krasne lege Gorjanske župnije razlega daleč okoli. Prišel je iz livarne Antona Samassa. Letnico 1845 nam pove napis ob krilu:
sVb aVspICIIs paroChI IoannIs streL greX sVa fIDeLIs Me VoVIt s. georgIo.
(S pomočjo župnika Janeza Strel me je darovala njegova verna čeda svetema Juriju.) Podobe: Križ, Marija z Jezusom v naročju, sv. Janez s peresom in orlom, sv. Anton puščavnik, sv. Nikolaj, sv. Jurij na konju z zmajem.
Srednji je znanega zvonarja Gašperja Francih iz 1. 1725. Križ in pod njim Marija Magdalena, svetnica obdana s sijajem (Marija?), sv. Jurij, sv. Matija s sekiro. Napis zgoraj: OMNES SANCTI INTERCEDITE PRO NORIŠ. ECCE CRVCEM DOMINI NOSTRI IESV PURISTI. FVGITE PARTES ADVERSAE. (Vsi svetniki prosite za nas. Glej križ Gospoda našega Jezusa Kristusa. Bežite zlobne moči.) Napis na sredi: ADMODVM REV. NOR. AC DOCTISSIMVS MAGISTER MATIH AS LOZHNIKAR PAROCHVS IMPERIALIS IN OBERGORIACH AD IIONOR. S: GEORGII ME PROPRIO AERE FI ERI CVRAVIT. (Pre-častiti, blagorodni in učeni gospod Mafija Ločnikar, cesarski župnik v Zgornjih Gorjah, me je oskrbel s svojimi stroški v čast svetemu Juriju.)
Mali zvon ima za ta glas nenavadno majhen premer 80 cm! Vlil Jožef Samassa v Ljubljani 1. 1747. Križ, Marija z Jezusom v naročju in z žezlom v roki, sv. Jakob s popotno palico. Napis: SANCTE IACOBE ORA PRO NOBIS. (Sv. Jakob prosi za nas.)
V malih linah visi mrliški zvon s premerom 50 cm in s težo 120 it, zvonarja Antona Samassa v Ljubljani I. 1858. Podobe: Križ, sv. Jožef in sv. Barbara.
Spodnje Gorje. Cerkev je bila zidana v čast sv. O ž bal t u 1. 1629, popravljena pa 1844. Vsi trije zvonovi so iz I. 1857 zvonarja Antona Samassa. Premer 106 : 88 : 73 cm. Vbrano zvonjenje z glasovi c-gis-h.
Veliki zvon tehta 1203 ti. Podobe: Križ, Marija obdana z angetji, sv. Ožbalt s tičem, ki ima prstan v kljunu. Ob krilu zvona lepi okraski z vrtnicami.
Srednji s težo 629 ti. Križ, sv. Florijan in sv. Rok.
Mali s 351 ti. Križ, sv. Jožef in sv. Ana.
Mevkuš. Ta cerkvica, posvečena sv. Nikolaju, je prav blizo farne cerkve, pa je ne vidiš poprej, dokler tje ne prideš. Kaj pomenja ime Mekuš naj razložijo jezikoslovci.
Večji zvon iz livarne Alberta Samassa 1. 1880. Ima 67 cm premera in 172 ltjy teže s podobo sv. Nikolaja. Glas T.
Dalje se moramo mudili pri malem zvonu z glasom "g. Premer mu je 49 cm. Svete podobe nima nobene, pač pa napis
z lepimi Gotiškimi minuskuli: }f|$ W\x\\\ Ijtff 1111$ 1111$ illllT Ulji lllltlll. Vlit je bil gotovo pred 1. 1550, ker od tega časa dalje niso rabili več lakih črk. Pred besedo m$ (kar pomenja Jezus) sle dve živali: pes in zajec. Med vsako posamezno besedo je zopet pes, potem zajec itd. Kaj bi to pomenilo?
Vprašam cerkvenega ključarja, ki je bil z menoj v stolpu, ali mu je znana zgodovina te cerkve? Odgovori mi: „Stari ljudje pripovedujejo, da je bil Radoliški grof tukaj na lovu in da se je zgubil v Mevkuški soteski. Obljubi zidati na tem kraju kapelo, ako bode rešen. Nevarnosti otet spolni obljubo in postavi cerkvico z zvonom Bogu v čast in zahvalo."*)
Ta povest se mi zdi zgodovinsko resnična iz naslednjih razlogov:
1. Grof je bil res na lovu, kar pričata pes in zajec, ki sta vpodobljena na zvonu. Kaj bi sicer pomenili ti dve živali?
2. Da je bil v velikih skrbeh spoznamo iz samotnega kraja, ki je vklenjen proti severu in jugu z gorovjem, proti zapadu pa z globokim jarkom, kjer teče voda Radolna.
3. Srečno rešitev kaže napis, da nam Bog in njegova Mali pomagata v vsaki potrebi.
Kapela je v Gotiškcm slogu iz prve polovice 16. stoletja. Prizidali so jej 1. 1739 stolp in večjo cerkev.   Vsled tega so ve-
*) Tej pravljici enaka se pripoveduje o farni cerkvi v Kropi.
činoma zakrili podobo sv. Krištofa na zunanji sloni kapelo in precej dolg napis, katerega bodo težko kdo raztolmačil.
Sebenje. Lična kapela sv. Trojice z lopo in s koroni v lopi.
Večji zvon nima posebnega pomena, ker je že iz I. 1876. Premer 51 cm, teža 08 hjg, glas Jlš. Sv. Trojica, Križ in Marija z Jezusom v naročju. Zvonar Albert Samassa.
Manjši pa ni navaden zvon, temveč nekaj izvanrednoga. Zgodovinsko je važen zato, ker je brez vsakega znamnja. Nima napisa, ne podobe, ne letnice, no okraskov. Delan popolnoma priprosto in vsled starosti tomno-zelen. Pri takih zvonovih moramo sklepati a priori (že naprej), da so zelo stari. Lahko da je iz 15. ali celo iz 14. stoletja. Premer 37 cm, postranska višina 33 cm, glas ću.
10. Grad.
^f/o upnijska cerkev sv. Martina v Gradu (suh cartro C Veldes) stoji na lepem solnčnem kraju, od koder je f)> razgled po Blejskem jezeru.   Večkrat so jo že po-
pravljali in sicer — kakor je bila v tistih časih navada — brez ozira na staro zidavo.   Vsled tega je
postala neka zmes različnih pritiklin (mixtum compositum). Le svetišče in prostor pod korom sta ohranjena v prvotnem Gotiškeni slogu. Dolga je 22 m in 9 m široka. Spredaj ima prizidano prostorno lopo, 11 m dolgo. Okoli cerkve je še ohranjen zid, ki nas spominja Turških „vizft" proti koncu 15. stoletja (1473—14-92). — Dolgo časa se že govori o zidanju nove cerkve. Naj bi se tudi kmalo vresničila ta misel.
Velika zmešnjava je prihrumela v našo kraje ob času luteranske vero. Žalibog da je postal odpadnik tudi takratni Grajski župnik Krištof Faschang, ki je imel 1200 privržencev. Zato mu je škofijstvo vzelo župnijo. 22. marca 1572 pride v Grajsko župnišče Radoliški vikar Matija G rosi, se skaže s pooblastilom in naznani Faschangu, da je odstavljen. Pove mu, da je najboljše, ako gre precej iz fare, ker se bodo izognil na ta način še večjim težavam. Faschang spozna, da so vsi izgovori brezvspešni in da se nc more zoperstaviti duhovski gosposki. Toraj zapusti župnijo in gre v Zasip. Sedaj širi tudi tukaj zmote med ljudstvom, ker dobro ve, da ima na svoji strani Kranjske deželne stanove in da je njegov posebni zavetnik Radoliški grajščak Moric plem. Dietrich-stein. Pa to je trajalo samo do oktobra 1573. Na povelje nadvojvode Karola se mora luteranstvo pregnati z Bleda in sedaj
odbije tudi predikantu Faschangu zadnja ura. Poda se v Ljubljano, kjer umrje 11. septembra 1580. Pokopan je na pokopališču pri sv. Petru.
Kmalo za Faschangom je postavljen v Gradu vikar Han s de Grananis, ki postopa jako strogo z ostalimi luterani. Pri tem delu ga podpirajo pooblaščenci Briksonškega Škota in ple-menitaš Jožef L e n k o v i č, ki je bil takrat gospodar na Blojskem gradu. Protestanti so v veliki zadregi. Še mrličov ne morejo nikjer pokopavati, ker lastnega pokopališča nimajo, na katoliškem jim je pa pogreb prepovedan. Tako se je počasi polrebila kriva vera, ki je bila za to okolico in za druge kraje velika nesreča.
Na otoku Blejskega jezera je bil menda v pagan-skih časih tempelj boginje Žive. — Dne 11. aprila 1004 je podaril cesar Henrik II. Briksenškemu škofu Albuinu Blejsko grajščino z velikimi posestvi. Določeno je bilo, naj dobivajo po Al-buinovi smrti dve tretjini dohodkov Briksenški škofje, eno tretjino pa Briksenški kanoniki. Od tega časa je zgodovina otoka v vodni zvezi z Briksenom. Nastal je celo prepir, kateri škofiji pripada otok: ali Ljubljanski ali Briksenški. Stvar se je z lepo poravnala in sprava dosegla. 10. junija. 1688. To nam spričuje listina, shranjena v arhivu Grajske fare z naslovom Compositio amicabilis (prijateljsko sporazumljenjo). Vladika Janez Frančišek Briksenški in Žiga grof llerberstein Ljubljanski se zedinita, da pripada otok Ljubljanski škofiji, Briksenški škofje imajo pa pravico v cerkvi na otoku rabiti pontificalia (škofovsko opravo) kakor v svoji škofiji. — Cerkev na otoku je posvetil prvi Ljubljanski škof Žiga de Lamberg 15. decembra 1. 1405. Od tega časa je včakala seveda mnogo sprememb.   Sedanji veliki altar je iz 1. 1666.
S1 a v n o z n a n i Blejski grad, ki kraljuje na navpični steni nad jezerom, ima tudi precej zgodovino za seboj. Dobro ohranjeni grbi nas spominjajo, da so vladali tukaj Tirolski cerkveni knezi. — L. 1511 je hud potres poškodoval veliko cerkva, in gradov, tudi Blejskemu ni prizanese!. — Bolj viharno življenje se jo začelo v tem zidovju konec 15. stoletja o času Turških navalov na Gorenjsko in v drugi polovici 16. veka, ko se je širilo luteranstvo. Pred I. 1574 je bil začasni gospodar na gradu Kranjski junak Herbar t Turjaški. Kot odločen pristaš protestantov se mora vmaknifi tudi on iz tega kraja (.1574). Eno leto poznejše ga najdemo pri Budaški na Hrvaškem v Turški vojski. Geslo mu je bilo: Sors mea in manu Domini (Moja osoda je v
(li.
10. Grad.
Gospodovi roki). V srodi sovragov se bojuje nevstrašeno za svojo domovino, dokler mu no odleti glava. (22. septembra 1575). Na drogu nataknjono so jo nosili Turčini po Carigradu. Krščanskega viteza ne bode nikdar pozabila Avstrijska zgodovina.
V Gradu je bila vstanovljena duhovniška služba okrog 1. 1514. Prvi župnik (plebanus) ali vsaj eden prvih je bil Jernej Singer 1. 1538.*) Za njim sta nam znana dva že poprej omenjena: Krištof Faschang in Hans de Grananis. V 16. stoletju je pač težko zasledovati vrsto duhovnikov, ker nimamo v tem času še farnih matic. Te se začenjajo večinoma še-le sredi 17. stoletja.
Prva krstna knjiga Grajske fare je iz 1. januarija 1670; mrliška iz 10. julija 1701 ; še mlajša je poročna, v kateri je zapisana prva poroka 5. septembra 1736. Starejši zapisniki so se znabifi poizgubili ali so bili na kak način vničeni.
Vrsta župnikov, o katerih imamo podatke v farnih maticah, jo naslednja:
.1. Jakob Zhelkho. Njegovo ime s pristavkom „parochus in Feldes" se bere v stari listini Kranjskogorske župnije, kjer je bil pričujoč pri slovesnem vmeščenju ondotnega župnika Andreja Šinkovic 1. 1638.
2. Jernej Jenko (1667—1688). Odšel za župnika v Naklo 3. junija 1688.
3. Matija Skuk (1688—1689).
4. Jane/ Jenko (1689—.1699). Ss. Thcologiae Baccalaureus (bogoslovski učenjak). Umrl v Ljubljani 16. decembra 1699.
5. Gregor Tettlnger (1699-1718).
6. Matija Scbos (1718—1736).
7. Nikolaj Jožef Killer (1736—1769), protonotarius apostoli ms. Briksenškega kapelana Tomaža Valloch, ki je umrl 66 let star na Blejskem otoku 18. julija 1761, je pokopal na farnem pokopališču.
8. Anton Feliks Celikar (1770- 1773).
9. Avguštin Castellez (1774—1786), poprej župnik v Srednji Vasi v Bohinju. — Od 1785 do 1788 je bil duhovni pomočnik v Gradu naš pesnik Valentin Marcelijan Vodnik. — 21. februarija 1781 je umrl na Jezeru kapelan Matija Jereb star 50 let.
10. Miha Scheschigg (1786—1800). O njegovem času so se vršile velike premembe v fari.   Dne 1. januarija 1787 so se
*) Jerneja Singer nahajamo 1. 1514 kol župnika na Sori (Ant. Koblar: Zgodovina Sorske farej.
10. Grad.
65
ločile Spodnje Gorje, Radolna, Laze in Vi.šelniea od Grajske fare in se pridružile c. kr. Gorjanski župniji. Ravno tako je bila odločena Blejska Dobrava (St. Stephan ani Mart) in spojena z župnijo grofa Lamberga v Zaspih. Še ne dovolj. Dne 12. decembra 1788 se zopet skrči Grajska fara, ko postane samostojna lokalija na Bohinjski Beli z Obrnami, Kupljenkom in Slamniki. -Scheschigg je prebral marsikatero knjigo je bil vslcd tega zelo izobražen.
11. Janez Luka HcrMtz (1800—180G). Sam piše, da ga je „durch besondere Fiigung" nadškof Mihael baron Brigido izvolil za župnika. Prišel je s Spodnjega Štirskega, kjer je v Feld-dorfu služil kot lokalni kapelan.
12. Frane Gtabritsch (1806—1825). - Za njim oskrbuje župnijo eno leto J o ž e f B u r g e r, ki je kot dekan v Smartnem pri Litiji volil večjo svoto za mašno vstanovo v Gradu in 300 gold. za farne reveže.
13. Leopold Janesckitz (1826-1829).
14. Janez Pristou (1829—1833). — L. 1832 dne 13. marca je bil velik ogenj na Rečici. Pogoreli so pri Pemu, Rogaču, Krištofu, Sokanu in Mraku.
15. Lovrenc Poklukar (1833—1835). Poprej zdrav umrje nagloma, zadet od mrtvouda 23. septembra 1835. Pokopal ga je dekan Janez Strel iz Gorij.
16. Jožef Hafner (1835—1848). Poslal župnik v Slavini ter ondi bival do 1857. Umrl v svojem rojstnem kraju v Škofji Loki 13. julija 1875.
17. Šimen Pehare (1848-1872), odi. 18G8 dekan. Zidal je novo župnišče, umrl za pljučnico. Pokopal ga je njegov rojak, takratni stolni kanonik v Ljubljani Peter Urh. Napis na grobnem spominku: Tukaj počiva prečastili gospod Šimen Pehare, župnik in dekan v Gradu, rojen v Tržiču 26. oktobra 1813, umrl 11. marca 1872.
Gastivca Te Marijncga
In zakramenta najsvetejšega
Ljubezen napolnila je,
Za drugih prid le trudit' se.
1'lafiilo Tvoje je tud' zdaj
Ljubezni božje večni raj.
18. Anton Umek (1872—1882). Pripravljal je obrise za novo cerkev, katere je izdelal 1. 1874 stavbenski veščak Falcschini. Umek je bil nadarjen mož, korenjaške postave in izveden v zi-
danju. Prehitela ga je smrt v njegovih načrtih. Na grobnem spominku beremo: Tukaj pričakuje vstajenja prečastiti gospod Anton Umek, rojen v Stopicali 16. januarija 1827, v mašnika posvečen 26. julija 1851, župnik v Gradu 10 5/i let, umrl 3. avgusta 1882. „Bratje ! Spomnite se svojih sprednikov, kateri so vam govorili besedo božjo, glejte konec njih življenja in ravnajte se po njih veri." llcbr. 13, 7.
19. Jožef Razboršek (1883.....1895), dekan. Napravil je lepo
cesto k farni cerkvi in dal zidali novo pokopališče. O pokopališču so različne sodbi;. Čudno, da se vkljub ponosni zunanjosti človeku ne prikupi. Arhitekt Neumann ga je preobložil z nepotrebno olepšavo, ki se ne prilega — pokopališču. Skoraj bi imenovali to dolgo vrsto stebrov in streh „arhilektoniško igračo."
20. Jožef Lavtižar od 28. novembra 1895 do 3. decembra 1896.
21. Janez Oblak nastopil službo 3. decembra 1896.
Tudi sedanja ekspozitura Ribno ima nekaj lastne zgodovine. Tukaj je bila vstanovljena I. 1789 samostojna lokalija z vasmi: Ribno, Selo, Koritno in Bodešiče. Duhovni pastirji so bili:
1. Franc Ksav. Wilfan od svečnice 1789 do 1797.
2. Franc Petschar (1797™---1812), bivši vikar v Lešah.
3. Franc Ksav. Wilfail pride zopet nazaj v Ribno, kjer biva od 1. 1814 do smrti 27. junija 1.826. Tedaj preneha samostojna duhovniška služba.
Poznejše so bili nameščeni kurati: Valentin E n g e 1 m a n n (umrl v Ribnem 29. oktobra 1867), Ignac Mali, Jožef Prislov in sedanji ekspozit Valentin Jakelj.
Prebivalci teh vasi nabirajo že dalj časa pripomočke, da dobe zopet lastno župnijo.
V Grajski župniji je lepo število zvonov, 15 vseh skupaj.
V močnem in precej visokem stolpu farne cerkve so trije v dttr-akordu d-fis-a s premerom 121 : 105:85 cm.
Veliki zvon. Premer 121 cm je premajhen za glas d. Tehta kakih 1900 ti. Zalo nima močnega, polnega glasu. Vlil ga je Janez Jakob Samassa v Ljubljani 1. 1791. Križ, Marija s sklenjenima rokama, sv. Martin na konju in poleg njega revež.
Srednji. Križ, sv. Martin z napisom: S. MARTINE 0. P. N., sv. Rok in dva druga svetnika. Napis ob vratu: FV6ITE
TAKTEN ADVERSAE VICIT LEO DE TRI H V IV DA RADIX
D. A. ECCE X. DO. (Bežite zlobne moči, zmagal je lev iz rodii Judovega, korenina Davidova.) Star zvon iz. livarne Jožefa Samassa v Ljubljani 1. 1738.
Mali. Križ, Marija, z Jezusom v naročju in z žezlom v roki, sv. Janez Nepomuk. Janez Jakob Samassa ga je vlil v Ljubljani 1. 1791 kakor veliki zvon.
V malih linah visi zvon z žalostno službo, da naznanja smrtno uro. Tako tužno se razlega njegov glas, da ga nihče rad ne sliši. Premer 46 cm. Križ in sv. Družina (pomočniki umirajočih). Napis: ME EV D IT IOSEIMI STADLER NEOSTA Dl I 1779. (Vlil me je Jožef Stadler v Novem Meslu 1. 1779.) Edini zvon v Radoliški dekaniji tega zvonarja.
Podružnica Matere božje na Blejskem jezeru.   To je
tista tolikanj opevana cerkvica, katero primerjajo biseru sredi vode. V njej deli milosti
Nebes kraljica in gospa, Ljubezni polna, vsmiljena.
Ponosni stolp, ki meri 485 cm svetlobe v kvadratu, sloji sam za-se in hrani tri zvonove. Ostali so nam iz one boljše dobe pred 1. 1750, ko se je dobivalo ludi za zvonove boljše blago. Tako čarobno odmevajo ob bregovih, da ostanejo dalj časa v spominu. Vglašeni so v des-dur trizvoku z glasovi des-f-us in z lepim premerom 140: 116: 101 cm.
Veliki zvon tehta okoli 3100 lil. Podobe: Križ, pod njim grb Briksenških škofov (pastorale, mitra, meč in jagnje božje z bandcrom), Marija obdana s sijajem, sv. Jožef z Jezusom v naročju in sv. Peter. Ljubljanski zvonar Jožef Samassa ga je vlil 1. 1737. Napis zgoraj ob vratu:
PANUO DE I LAVDES, STVGIAS SIMVL ARCEO FRAVDES. DVM PENETRAT COELOS AERE (JAN EN S MELOS.*)
Srednji. Pri tem zvonu kakor tudi pri malem srečamo zopet starega Furlana Gašperja Franchi, zvonarja - mojstra. Vlil
*) Hvalo prepevam jaz božjo in sile odganjam sovražne, Ko se razlega moj glas — pesem naj čuje nebo.
je oba v Ljubljani 1. 1719. Franchi ni imel na razpolago lepih podob in okraskov, zato pa toliko boljšo intonacijo (vglaševanje). Marija s sklenjenima rokama, pod njo napis: S. M ARI A V1RG0 ET MATER OBA ERO N0EIS. "(Sveta Marija devica in mali prosi za nas.) Nadangel] Mihael s tehtnico in z mečem. Grb Bri-ksenških škofov z napisom: REGNANTE PRINCIPE BEIXI-NENSE. (Ko je vladal knez Briksenški.) Svetnica (?) ima v vsaki roki enega otroka. Zgoraj ob robu beremo: SANCTVS DEVS, SANCTVS FORTIS, SANCTVS IMMORTALIS MISERERE NORIŠ. (Sveti Bog, Sveti Mogočni, Sveti Neumrjoči vsmili se nas.)
Mali. Križ, Mati božja in grb Brikscnških škofov kakor pri srednjem zvonu. Svetnica z dolgimi lasmi drži velik križ v roki, spodaj mrtvaška glava in neka posoda (Marija Magdalena). Napis: A FVLGVRE ET TEM PEST ATE LIDERA NOS DOMINE. (Treska in hudega vremena reši nas Gospod.)
V stolpiču nad cerkvijo visi zgodovinsko važen zvon, kateremu pravijo zvon želja (VVunschglocke). Tega pozna vsak romar, bodisi domačin ali ptujec. Mnogo je že prestal, ker zvoni vsak z namenom, da se mu spolni ena želja ali ena prošnja. Premera ima v krilu 66 cm, postranska višina znaša 56 cm. Tehtati bi znal kakih 300 ti. Na njem ste dve podobi, vsaka 6 cm dolga in 4 cm široka. Kristus na križu, na obeh straneh svečnik s svečama in z okraski, Marija z Jezusom v naročju. Napis zgoraj ob klobuku z Gotiškimi malimi črkami in s častilo letnico 1534 spri-čuje, da ga je vlil Frančišek Patavinski:
L. 1890 je vdarila vanj strela, odbila mu spodnji del kcm-beljna ter vrgla ta kos pred cerkev na tla. Omamila je cerkve-nika, ker je mislil zvoniti hudi uri. Od tega časa nima zvon več čistega odmeva. 17. septembra 1896 sva ga z Jezerskim cerkve-nikom pregledala in našla v njem 22 cm dolgo, kakor nit drobno razpoko zunaj in znotraj. Ne svetoval bi napraviti novega zvona, ker je njegov glas pri ljudstvu preveč vdomačen.
Zanimiva je pravljica, ki se sliši o tem zvonu med narodom:   Živela je na Blejskem gradu mlada vdova, vedno črno
oblečena. Žalovala je po svojem možu, katerega so ubili razbojniki in vrgli njegovo truplo v jezero. Zbrala je zlato in srebro, kar ga je imela, in dala vlili iz tega dragocenega blaga zvon za takratno kapelico na otoku. Toda med vožnjo čez jezero nastane hud vihar, da se poLopi ladija z zvonom in z ljudmi. Nikogar niso več dobili, le v jasni noči se čuje včasih zvon iz globočine. Mlada gospa postane vsled lega še bolj otožna. Vse premoženje odda za zidanje nove cerkve na jezeru. Potem zapusli grad in popotuje v Rim, kjer živi pobožno v samostanu do smrti. Sedaj papež sami nov zvon posvete in ga pošljejo na Blejski otok. To je tisti zvon „želja" iz 1. 1534, ki visi v stolpiču nad cerkvijo. Ako je na tej pravljici kaj zgodovinsko-resničnega, je posvetil zvon Klemen VII. ali Pavel III.
Podružnica sv. Andreja na Rečici. Dva zvonova s pol-tonom ~-h.   Tako zvonjenje je pač dolgočasno.
Večji zvon ima glas c, toraj za pol tona višji kakor mali zvon. Premer 79 cm. Iz livarne Jožefa Samassa v Ljubljani 1. 1737. Križ, venčanje Marije Device, sv. Andrej na postranskem križu, sv. Sebastijan prehoden s pušicami.
Mali s premerom 72 cm. Zvonar Jožef Beiss ga je vlil v imenu dedičev Vinccnca Samassa v Ljubljani 1. 1820. Križ, Mati božja in sv. Peter.
Sv. Jakob v Kihnem. Slolp v dobrem stanu in stopnice lepo izpeljane.   Dva zvonova s celini tonom hes-~č.
Večji zvon iz 1. 1747 Ljubljanskega zvonarja Jožefa Antona Samassa. Premer 85 cm. Križ, Marija obdana s sijajem, z Jezusom v naročju in z žezlom v roki, sv. Jakob s popotno palico, sv. Frančišek Ksav. Napis: A PESTE, PA ME ET BELLO LIBERA NOS DOMINE. (Kuge, lakote in vojske reši nas Gospod.)
Mali z glasom c in s premerom 68 cm. Janez Kristijan Biser ga je vlil v Kranju 1. 1764. Sveta Trojica venca Marijo, sv. Janez Krslnik, sv. Jakob kot popotnik, sv. Frančišek Ksaver umira zapuščen pod razdrto kolibo.
Sv. Lenart v Bodesičah. Ta podružnica je v starinskem oziru važna zarad precej dobro ohranjenih slik na zunanji steni
zidu. Ravno tako tuđi zarad zvonov, ki sta si skoraj enaka po glasu (77) in po teži ter včakala oba lepo število let.
Starejši zvon je iz 16. stoletja, /vonarjevega imena manjka, ravno tako letnice. Premer v krilu 48 cm, postranska višina 42 cm. Telita okrog 130 ti. Vsled starosti je temno-zelen, prevlečen s patino (stran 47). Podobe nima nobene, le nekaj priprostih okraskov.   Napis ob zgornjem robu:
+ tu n d m in c i) o in i n i +
Manjši je iz začetka 17. stoletja s premerom 47 cm. Ima dve majhni podobi: Marijino oznanenje po angelju Gabrijelu in Kristus'na križu. Napis: & TVRIS FORTINNIMA NOMEN DOMINI. ELI AS S.EV. A° M DON VIII. (Najmočnejši stolp ime Gospodovo. Elias Sombragh vlil I. 1618)
Na Blejskem gradu je kapela sv. 1 n g e n u ina in AI -buina. Kdo sta bila ta dva svetnika beri na strani 34.
V stolpiču je majhen zvon s podobama: Kristus na križu in sv. Mihael. Premer 48 cm, teža 109 ti, glas a. Namesto korenin je železen držaj vdelan v jarem. Napis ob spodnjem robu: SVB R. I). BERNARDO EPISĆ. 1*. BRININENSI 1854 A. S. (Ko je bil Bernard škof in knez v Briksen-u 1. 1854.) Crki A. S. pomenite zvonarja Antona Samassa.
Poprej sta bila tukaj dva stara zvonova. O času Francoz-kega gospodarstva od 1809 do 1813 so ju prenesli menda k sv. Katarini na Hom v Zaspiški fari.
ll &&&&&&&&
I. . . ...... ** ...ttt t t t * .... t . * t.tt . rtr • *
11. Jesenice.
■senicc so velik obljuden kraj, ki ima še lepo pri-hodnjost. V zadnjih letih so se hitro povzdignile zarad tovarn, katere dajejo delavcem dober zaslužek, — Cerkev sv. Lenarta so zidali 1. 1523. Faro je s vstanovil Ferdinand I. 1526. Takrat je vladal sicer cesar Karol V. (1519—1556), pa Karol je svojemu bratu Ferdinandu, poznejšemu cesarju, že I. 1522 dal Avstrijske pokrajine. Vsled tega se je Habsburška vladarska hiša razdelila v dve progi: v Španjsko in Nemško.
Župnikov je znanih na Jesenicah 34-. Morebiti je bil v starih časih še kateri vmes, ker so se vrstili precej hitro, a izvedeti nisem mogel za kakega druzega.
1. 1571 Matija llebain. Od 1578 do 1582 ga nahajamo kol vikarja v Gradu in prosta na Blejskem Otoku.
2. 1582 Janez German.
3. 1597 Janez Plachllta, poprej vikar v Itadolici. Duhovnik s tem imenom je bil 1. 1571 vikar v Bohinjski Srednji Vasi. Bržkone ravno tista oseba.
4. 1603 Krištof Mulioviz.
5. 1631 Gregor Burzar. Čudno, da je mogel biti pristaš luleranov, katere je škof Tomaž Ghron že 1. 1601 precej iztrebil z Gorenjskega.
6. 1636 — 1643 Peter Tomashin, pozneje župnik v Kropi.
7. 1643   1650 Andrej Bobizli.
8. 1650 Jurij Drobuizius, ostal tukaj samo pol leta. Odšel v Srednjo Vas v Bohinju, kjer je župnikoval 17 let (1650 -1667).
9. 1650—1653 Jernej Shuligoj, začasni duhovni oskrbnik.
10. 1654—1663 Tomaž Vidouiz.   Poslal župnik v Gorjah, kjer se je preselil v večnost 18. marca 1685.
11. 1663—1666 Andrej Miklauzhizli, poprej tri leta Gor-janski kapelan.
12. 1666—1672 Pavel Rebek.
13. 1672—1685 Matija Lozhlllkar, začel spisovati mrliško knjigo Jeseniške fare. L. 1685 imenovan za župnika v Gorjah in ondi pasliroval 40 let. (Glej Gorje.)
14. 1685 Jurij Vrevizb, umrl 6. julija 1685. Ud duhovniške bratovščine sv. Mihaela v Mengšu. *)
15. 1685 Sebastijan Sbushtershitz.
16. 1685—1724 Marka Janez Gregorizh. Naredil je lep urbarium in umrl tukaj po dolgem službovanju 15. januarija 1727. Zadnja tri leta je živel v pokoju.
17. 1727—1730 Frane Karol Polz, učen mož, pozneje župnik v Podbrezjah.
18. 1730-1733 Frane Jakob Struppy.
19. 1733—1736 Nikolaj Jožef Killer, dobil župnijo v Gradu.
20. 1736-1738 Andrej Bogner, umrl 12. decembra 1738.
21. 1738—1739 Matija Jožef Stadler, bivši vikar v Križih pri Tržiču. Na Jesenicah vmeščen 20. decembra 1738, a zaprl oči temu svetu že 15. novembra 1739.
22. 1739—1747 Janez Sherauz, poslal vikar v Radolici.
23. 1747—1754 Lovrenc Nozb. Poprej je deloval vŽusemu na Štirskem, sklenil življenja tek na Jesenicah 6. avgusta 1754.
24. 1754—1761 Primož Feliks Rabitscb, doktor cerkvenega in državnega prava, odšel v Kropo.
25. 1761—1773 Gašper Globotschnigg. Globočniku je bila odločena na stara leta bolj žalostna osoda. V Radolici je bil vikar, potem župnik na Jesenicah, slednjič se podal v svoj rojstni kraj na Zgornji Otok (fara Mošnje). Od tu je hodil opravljat zjutranjo božjo službo ob nedeljah in praznikih v Radolico. V revščini je zapustil ta svel in se stalno naselil v boljši domovini 14. maja 1789, star 77 let. Pokopal ga je v Mošnjah takratni župnik Lenart Pettermann.
26. 1773—177S Matiju Bernhard. Služboval v Šent-Janžu na Peči (Štirsko), z Jesenic je odšel zopet na Štirsko k sv. Tilnu pod Turjakom.
27. 1778 — 1792 Jožef An deri e, poprej kapelan v Šrnartncm pri Kranju. Poznejša leta je prebival v pokoju na Savi. Zadnji dan maja 1. 1810 je bil tudi zadnji dan njegovega življenja.
28. 1792—1799 Tomaž Suppail.
29. 1799—1816 Prane Lussner, prišel iz Železnikov, umrl v Zalem Logu 11. junija 1819.
30. 1816 -1831 Ignac Jugoviz, dekan. Rodom Ločan, ka-pelanoval v Gradu in na Vačah, postal kanonik v Novem Mestu.
31. 1832—1845 Juri Koshmcrl. Rojen v Loškem Potoku 1. 1791, posvečen 1819. Z Jesenic je odšel za župnika v Šenl Jurij pri Kranju, potem stanoval nekaj časa vpokojen v Kranju, od tu se presolil v hiralnico sv. Jožefa v Ljubljani, kjer je dokončal dolgo zemeljsko potovanje 19. decembra 1882. Celih 63 let je preživel v duhovskem stanu.
32. 1845—1876 Jernej Bizjak. Šaljiv in dobrovoljen gospod. Znan je njegov izrek, da bode prosil še za eno službo
v nebesih — s priloženim vbožnim listom. Vladal je župnijo do svoje smrti 25. julija 1876. Na kamnitem spominku pri cerkvi je pesniška kitica:
("iez trideset let tu pasel ovčice, Gospodu si služil čez petdeset let, Na grobu žalujejo zdaj Jesenice, Oh ljubi nas oče! tam vid'mo se spet.
33. 1876—1896 Janez Koršič. Nabral si je mnogo zaslug z 20 letnim delovanjem: prenovil cerkev, pokril zvonik z bakrom, sozidal 1. 1890 lep župnijski dvorec itd. Zarad oslabljenih oči se je moral podali v pokoj, ki ga vživa sedaj v Stari Loki.
34. 1896 — 1897 Valentin Alijančič. Došel 3. novembra 1896 z Dobrave pri Kropi in se vrnil spomladi 1897 v svojo prejšnjo župnijo.
Rod o v ine: Bucellini, Pitloni, Kos in Ruard so v zvezi z bolj važnimi dogodki, ker so bili posestniki rudarskih jam in topilnic za železo. Rernard Bucellini je prišel iz Bergamo na Laškem 1. 1526. Zidal je grajščino na Savi in kupil od kralja Ferdinanda tamošnje „plavže" 1538. Franc Kos (umrl 1. decembra
1839) jo bil lastnik grajščine v Weissenl'els-u, Viktor Ruard (umrl 19. januarija 1886) posestnik Blejskega grada.
Velike tovarno Kranjsko obrtnijske družbe so pod Jesenicami na Savi. Tukaj je tudi prostorna cerkev Matere božje v nebo vzete. Zidala sta jo brala Julij in Oktavij Bucellini 1. 1606, posvetil pa Ljubljanski škof Tomaž Ghron 26. novembra tistega leta.
Deset minut nad Jesenicami je ob cesti nekaj hiš. Temu kraju pravijo na Plavžu. Nekdaj so tukaj topili železo in imeli cerkvico sv. Barbare, zavetnice rudarjev. L. 1763 je cerkev še stala, sedaj je ni več. Toliko sledu se še nahaja, da je bila dolga 15 m. Posvetil jo je prej imenovani škof Tomaž Ghron 9. aprila 1617. — Sedanja majhna kapelica Marijina, ki stoji poleg ceste, je ljudem posebno priljubljena. V njej gori vedno kaka lučica in v vsaki težavi iščejo tukaj tolažbe in pomoči. V kratkem se bode sozidala s prostimi darovi večja kapela, za katero je že izdelan načrt. Pričala bode poznim rodovom o radodarnosti in pobožnem duhu sedaj živečih Jeseničanov.
Krstna knjiga, ki obsega tudi Koroško Belo, je iz I. 1640. Mrliška se začenja z 1. 1672. Prva poroka je vpisana še le 30. junija 1754.
*
V stolpu župnijske cerkve vise trije zvonovi, vglašeni v d!-moli trizvoku z glasovi d-f-a. Imajo velike podobe, lepo okraske in Nemške napise. Vlil jih je 1. 1815 Jožef lleiss v Ljubljani. Premer 126:105:87 cm.
Veliki zvon. Kristus na križu, Marija z rožnim vencem v roki in z Jezusom v naročju, sv. Peter s ključi. Napis na obroču:
|C -N DER ERI) ICH AUFGENOMMEN
UND GLUCKLICH IN DIE FORM OEFULT,
BIN AUCH SCHON ZU TAO OEKOMMEN,
ALL' FLEISS UNI) KUNST ME IN KLANO VERGTLT.
Srednji. Kristus na križu, Marija v nebo vzeta, sv. Florijan. Napis:
PKIM, OJJINT UND IN DER TERZ WIR IIARMONISCII KLINOEN, WAN SICH DAS EISENIIERZ ' SANFT IN UNS WIRD SCHAVINGEN.
Mali. Kristus na križu, Marija s sklenjenima rokama, sv. Janez Nepomuk. Napis ob klobuku :
FREUDE DE It. G EMEINI)' REDEUTE, FRIEDE SEJ DAS ERST' GELAUTE.
V stolpu na Savi sta dva zvonova:
Večji zvon. Premer GO cm. Križ, Marija z Jezusom v naročju, z rožnim vencem v roki, s krono na glavi in z luno pod nogami. Napis: S. MAHI A 0. P. N. VICTOR RUARD FUN-DATOR. (Sveta Marija prosi za nas. Viktor Ruard vslanovnik.) Vlil Anton Samassa 1842.
Manjši. Star podolgast zvon s premerom 44 cm in s postransko višino 37 cm. Križ, pod križem Marija in Janez (Janez v viteški opravi). Napis ob klobuku: GLORIA IN ENCELSIS DEO. (Časi Rogu na višavah.) Vlil Miha Remer 1638.
12. Kamna Gorica.
jfaTf ad  žebljarsko vasjo Kamnogoriško stoji na prijazni „Ravnici" lepa cerkev Kamnogoriške župnije. Poleg
nje je na eni strani lepo župnišče, na drugi strani pa kapelanija in šola. Iz vasi vodi 112 kamnitih stopnic do cerkve. Kamnogoričani so jo začeli zidati 1. 1648 in težavno delo srečno dovršili 1652. Posvetil jo je v čast presveti Trojici pomožni škof Franc Maksimilijan de Vaccano. Ker je vedno bolj naraščalo število prebivalcev, postala je cerkev pretesna. Zato so jo morali razširiti, kar se je zgodilo 1. 1754.
Kamna Gorica je bila poprej podružnica matere-fare v Radolici. Mrliče so nosili skozi Bukovlje k pogrebu.*) L. 1751 je postala samostojna duhovnija s 700 dušami. Takrat je pripadala župniji le domača vas. Zgornja Lipnica, Spodnja Lipnica in Mošnja so se izločile še-le 1787 iz Radoliške župnije in pridružile Kamnogoriški, ki je pridobila vsled tega 273 novih faranov. — Pravico patronata ima prost stolne cerkve v Ljubljani.
Krstna knjiga se začenja 30. decembra 1751, mrliška z ja-nuarijem 1752, poročna 1787. To kaže, da so bile poroke v Radolici do onega leta, ko so se združile zunanje vasi s Kamno Gorico. — Ginljivo je brati v prvi krstni knjigi, kako lepo se je začela samostojna župnija. Radoliški vikar Janez Sherauz je prinesel  14. decembra 1751 čez Hoten  v slovesnem sprevodu
*) V Bukovlju je studenec z imenom „žegnan studence." Ljudje pripovedujejo, da je nekemu tladoliškemu kapelanu padla borza s presv. rešnjim Telesom v studenec, ko je šel previdit bolnika v Kamno Gorico. —
svete zakramente v Kamno Gorico. Kamcnčanje jih z vso častjo sprejmejo ter med zvonjenjem in streljanjem (inter campanarum pulsus ac tormentorum explosiones) spremljajo v cerkev. Pač vesel in pomenljiv dan za ljudstvo!
Župniki so bili sledeči:
1. Andrej Prcttner (1751—1761). Stanoval je do I. 17G0 v vasi h. štev. 34. Tega leta so sozidali nad vasjo poleg farne cerkve novo župnišče.
2. Friderik Koroshiz (1761 -1761).
3. Andrej Svetina (1764-......1766). Umrl v Kamni Gorici 35
let star dne 21. junija 1766. Pokopal ga je Kroparski župnik Primož Rabitsch,
4. Anton Neponiuk Weinaeht (1766- 1771). Odšel na Olše, kjer je umrl 16. novembra 1789. Med Olšani je še sedaj v dobrem spominu.
5. Anton Jakshe (1771 — 1789). Umrl tukaj 15. aprila 1789 star 63 let.
6. Jošt pleni. Gfarzoni (1789 -1819). Pastiroval 30 let v Kamni Gorici, kjer je umrl za jeliko v 68. letu starosti dne 30. septembra 1819. Pokopal ga je Jurij Kalan, dekan v Begunjah. — Še dalj časa kakor Garzoni je služboval njegov naslednik
7. Jernej Uršie (1819—1860). O njem bi se lahko veliko povedalo. V občevanju je bil zelo vljuden, posebno z boljšimi stanovi. Vnet za svoj poklic in za lepoto cerkve je odpravil marsikatero razvado. Na pokopališču so si bogatejši izbirali prostore, da bi ne počivali med reveži. Župnik napravi red, da se mrliči po vrsti pokopujejo. — V zakristijo je hodil poprej vsak, komur se je poljubilo. Sedaj ne pusti nobenega več, ker je cerkev zadosti prostorna za vse faranc. - - V zvonik je pogosto zahajala mladina, z železnimi kladvi tolkla na zvonove, večkrat pokvarila uro in celo s puškami streljala iz stolpa. Temu naredi konec, da zaklene stol}), kamor sme samo cerkvenik. — Med pridigo so nekateri pohajali zunaj cerkve, se razgovarjali, smejali in tobak pušili (!). Tudi te vkroli, nekoliko z lepo besedo, nekoliko s strogostjo. — L. 1855 je v Kamni Gorici hudo razsajala kolera. Od 23. junija do 24. avgusta jih je pobrala 58. Največ jih je umrlo 6 en dan. Uršič nevstrašeno obiskuje bolnike, previduje s sv. zakramenti, tolaži in pripravlja za zadnjo uro. V priznanje zaslug ga odlikuje presvitli cesar z zlatim križcem s krono. —■ Do 1.
1855 je bil /.vonik pokrit, z bakrenimi ploščami. To leto da župnik streho predelati. Baker proda za 700 goldinarjev in pokrije zvonik z železno ploščevino. Med župljani vzbudi to veliko nevoljo zlasti, ker je dobil sedaj zvonik očem neprijetno obliko: previsoko streho v primeri z bolj nizko zidavo. - - Kakor je bil mož skrben za cerkev, tako je zanemaril gospodarska poslopja, da so dobili nasledniki vse podprto. Rekel je: „Mene bo že gviralo." -Umrl v Kamni Gorici 30. avgusta 18G0. Napis na grobnem spominku :
Tukaj počiva prečastiti gospod Jernej Ur«ie., 41 let K a m n o g o r i š ki fajmošter,
rojen v Idriji 1. 1784, po presvitlem cesarju Francu Jožefu I. s kronanim zlatim križem za pobožne zasluge obdarovan. Živel je 70 let. Dogu, cesarju, domovini in prijatlom zvest.
8. Janez Vovk (1860—1865), bivši kapelan na Breznici. Slovel je kot dober govornik in posebno pobožen duhovnik. L. 1803 je dal napraviti pri starem Vurniku v Radolici veliki altar za 1700 gld. Ravno to leto vstanovi bratovščino Marijinega Srca. Od tega časa so pri bralovskem altarju ob sabotah in pred prazniki zvečer litanije, vsako prvo saboto v mesecu pa sv. maša z blagoslovom. Vovk odide kot župnik v Ljubno, poslane I. 187G kanonik v Novem Mestu, kjer umrje 18. novembra 1893.
9. Lovro Bernik (1865—1890). Z Vač, kjer je bil bene-licijat, pride za župnika tu-sem. Mnogo je naredil novega in popravil starega pri cerkvi in župnišču, da ga moramo prištevati najbolj zaslužnim župnikom v Kamni Gorici. (Nov vodovod k župnišču 18GG, novo gospodarsko poslopje I8G8, novi zvonovi 1870 itd.) Odšel je v Staro Loko v pokoj in ondi umrl 26. januarija 1894.
10. Sedanji župnik Anton Verbajs, ki je nastopil službo 6. avgusta 1890, je Berniku vreden naslednik. Razun druzih naprav je prezidal 1. 1891 župnišče tako lično, da se Kamna Gorica lahko ž njim ponaša. Z veseljem so ga podpirali pri tem delu njegovi farani, posebno takratni župan Franc Zvan. Vsi stroški so znašali okrog 4000 gold.
Izmed odličnih Kainnogoričanov moramo omeniti naslednje: 1. Janez Kappus pleni. Pichlstain. Cesar Leopold I. ga je z diplomo 15. oktobra  1693  povzdignil  v žlahtni stan.
Diploma omenja, da je Kappusova rodovina že prod 300 leti (!) na lastne stroške vpeljala kovaško obrt, ki je donašala državi precej dobička. Zato ima v grbu tri kovače s klad vi v rokah in dva robata griča. Na vsakem sloji kapusova ali zeljnata glava. O prvem plemenilašu Janezu Kappus še sedaj pripovedujejo, kako je bil pobožen mož. Ko jo hodil na svojo posestvo na Mošnji, peljal je z eno roko sinčka, v drugi roki pa držal rožni venec. Morebiti je la sinček Marko Lovrenc Kappus plem. Pichlstain, ki je bil od 1. 1717 do 1720 župnik v Kropi? Sedanji posestnik v Kamni Gorici h. štev. 33 Adolf Kappus plem. Pichlstain je župan in poštar.
2. Matevž Langus, slikar, rojen v Kamni Gorici h. štev. 40 9. septembra 1792, umrl 20. oktobra 1855.
3. Rodbina Tli o m a n n - o v a, katera se je od nekdaj odlikovala z dobrodelnostjo in z vsmiljenjem do revežev. Iz le družine je bil rojen 22. maja 1820 Anton Thomann, cesarski svetnik. Kot priden in umen trgovec v Trstu si je pridobil lepo premoženje, s katerim sta s pokojno soprogo vodno v obilni meri podpirala vbožce in jih podpira cesarski svetnik še vedno. Kadar se jo pri Kamnogoriški cerkvi napravljalo kaj novega, pomagal je vselej z zdatnimi doneski. O poletnem času biva v Kamni Gorici in pomaga povsod, kjer izve za kako potrebo. Po vsi pravici ga spoštujejo ljudje kot dobrotnega očeta.
4. Dr. Lovro To man, pravnik, večletni deželni in državni poslance, slovenski pesnik. Na rojstni hiši je dalo vzidati Slovensko pisateljsko društvo ploščo z napisom: „V tej hiši je bil porojen 10. avgusta 1827 Dr. Lovro Toman, pesnik in domoljub Slovenski. Umrl v Rodaunu 15. avgusta 1870." Njegovi zemeljski ostanki počivajo na Kamnogoriškem pokopališču. Na nagrobnem kamnu beremo kitico, katero je pokojnik sam zložil:
Ne jokajte zapuščeni; Kdor v grobu spi je sreeen, Saj je kratko vsem življenje Al' probud je večen. —
V Kamni Gorici so tri zidana znamnja:pod stopnicami, v spodnjem delu vasi in na polju. V prvih dveh napravijo o božiču jaslice. O večjih praznikih, posebno Marijinih, se zbirajo Kamen-čanje pri omenjenih znamnjih, kjer molijo ali prepevajo Marijine pesmi in Lavretanske litanije. O Marijinih praznikih po leti hodijo po polju v procesiji in pojejo svete pesmi. — Veliko nedeljo zvoni dan zjutraj ob dveh. Ljudje že takrat vstajajo in hodijo v cerkev molit.
Škoda da to dobro , verno ljudstvo doma nima toliko zaslužka, da bi se moglo preživiti. Odkar je začela propadati žebljar-ska obrt, je v Kamni Gorici vse bolj mrtvo in ni več tistega živahnega življenja kakor nekdaj.
Po zanesljivi štetvi sedanjega župnika Antona Verbajs je v župniji 953 duš. (Kamna gorica 680, Spodnja Lipnica 110, Zgornja Lipnica 135, Mošnja 28.)
*
Zvonovi so iz livarne Ignacija Hilzer v Dunajskem Novem Mestu. V tistem času se je začel oglašati domači tvrdki Samas-sovi, ki je imela do sedaj monopol po vsi deželi, nevarni tekmec: zvonar Hilzer. Seveda ni nihče dolžan naročevati le pri enem obrtniku. Dobro je prebrali, kakor pravimo. Saj tudi cerkve težko spravljajo skupaj denar, ki se šteje večjidel v velikih svotah. Vedno resničen in praktičen je izrek sv. Pavla: „Vse poskusite in kar je dobro — lega se držite!"
Zgodovinske važnosti Kamnogoriški zvonovi nimajo, ker pojo še le od 1. 1870. Ne moremo pa jirn odrekati blagoglasja, ki je izraženo v moli-trizvoku c-es-g. Vsak zvon ima le eno podobo, zato je toliko več okraskov. Posebno lepe so angeljske glave.
Veliki zvon tehta 2837 ti. Premer v krilu 138 cm, premer kernbeljna 34 cml Sveta Trojica. Napis: VAM TRIN0QVE DOMINO! (Edinemu in trojedinemu Gospodu!)
Srednji s premerom 112 cm. Teža 1417 ti. Sv. Florijan poliva gorečo cerkev.
Mali ima 878 ti in v premeru 95 cm. Sv. Barbara.
Skupna teža zvonov znaša 5132 ti. Veljali so z vso opravo 4626 gold. Posvetil jih je Ferdinand Zenner, prost v Dunajskem Novem Mestu. Kapelan Janez Berlic (sedanji Mošenjski župnik) jih je sprejel 17. septembra 1870 na Ljubljanskem kolodvoru, jih dal naložiti na vozove in prepeljati v Kamno Gorico. Nekoliko težko se zvoni ž njimi.
13. Koprivnik.
'Bohinjskih gorah daleč proč od posvetnega šuma, 103.") m nad morjem, prebivajo krepki ljudje. Pravijo jim Koprivničarji ali Gorjušci (Gorjušmani). Vseh skupaj je nad 700. Nekdaj so pripadali stari fari sv. Martina v Srednji Vasi. L. 1791 so pa začeli zidali lastno cerkev, v kateri so imeli 24. februarija 1793 že prvo službo božjo. Od lega časa imajo samostojno duhovnijo, ki obsega tri vasi: Koprivnik, /gornje in Spodnje Gorjuše. Cerkev je blagoslovil takratni dekan v Gorjah 1'rban Krivic 12. marca 1793, posvetil pa v čast sv. Križu 13. junija 1798 Ljubljanski pomožni škof Frančišek plem. R a j g e r s fe I d.
Nekateri dušni pastirji so precej dolgo bivali v tem samotnem pa vendar lepem gorskem kraju, najdalj Janez Sodnik 23 let. Bili so naslednji:
I. Prvi Slovenski pesnik Valentin Vodnik je bil ludi prvi duhovni oče Koprivničanov. Došel je k njim iz Ribnice in bival med njimi od 24. februarija 1793 do 2. julija 1790. V začetku krstne knjige je zapisal opazko:
Planinam brez cirkvo Nova fara Skuz
Tovele cesarja Jožefa II., Tiaro liledske gosposke, Železo Bistriške fužine, Mujo Koprivnikarjov in tlorjušmanov v I. 171)1.
Kol poseben prijatelj prirode je imel dosti priložnosti vedriti si duha. in opevati veličastne gore. Po dobrih treh letih se preseli slavni mož k sv. Jakobu v Ljubljano in na njegovo mesto pride
82
1!!. Koprivnik.
2. Matevž Wolf, ki ostane na Koprivniku komaj pol leta. Odšel je na Bohinjsko Belo.
3. Žiga Jellenz 1797 -1799.
4. Jožef Respet 1799—1815. Ta je bil poprej na Blejski Dobravi od 1788 do 1799.
5. Marka Sbeinua 1815—1830. Ponavljalno skušnjo za duhovno pastirstvo (konkurs) je precej dobro „ziemlich gul" opravil pri dekanu v Lescah Jerneju Bastijančiču 1. 1813. Takrat je bil Ženiva provizor v Srednji Vasi. Umrl za vodenico 7. oktobra 1830.
G. Lovrenc Mushizh 1831- 1833. Bojen 11. avgusta 1792 na Spodnjem Brniku, v mašnika posvečen 1. 1821. S Koprivnika je odšel kot vikar v Špitalič, kjer je ostal do smrti 18. julija 1858.
7. Janez Shenuia 1833—1845. Bojen v Gorjah 24. decembra 1793, posvečen 182G. Kapelanoval je v Cemšeniku, v Srednji Vasi in v Begunjah. 9. septembra 1833 ga pošljejo za provizorja na Koprivnik, kjer poslane I. 1837 samostojen lokalisl. Od 1845 do 186G je pastirova! v Dupljah, potem se podal v pokoj v Kovor, kjer je 82 le! star položil trudno glavo k večnemu počitku 5. marca 1876. Volil je v priboljšek Koprivniškemu duhovniku njivo in travnik s pogojeni, da naj opravi za-nj vsako leto dve sv. maši.
8. Franc Navcrslmik 1845- 1860. Bojen v Tržiču 24. januarija 1807. Iz Begunj, kjer je bil duhovni pomočnik, pride kot lokalni kapelan na Koprivnik. Prezentoval ga je Briksenški škof Bernard 25. maja 1845. Završnik je dal napraviti altar sv. Frančiška in veliki zvon. Poprej sta bila cerkvi le dva altarja in v stolpu samo dva zvonova. L. 1857 so razširili pokopališče.
9. Šimen Jan 1860—1861.
10. Janez Sodnik 1861—1885. Bojen v Preddvorski župniji 1. novembra 1828, duhovnik od 1. 1854. Kapelan je bil v Poljanah nad Loko, na Jesenicah in na Bohinjski Bistrici. Viktor Ruard, posestnik Blejskega grada, ga je imenoval za lokalisfa na Koprivniku 28. novembra 1861. Sodnik je bil marljiv in razumen čebelar, postal v toliko letih domačin med ljudstvom in tudi umrl tukaj 3. junija 1885. — Za njim je sedem mesecev nado-mestoval župnika Jožef M o č i 1 n i k a r. Temu sledi sedanji župnik.
11. Anton Pajer 10. oktobra 1886.
27. avgusta 1893 so na Koprivniku slovesno praznovali stoletnico župnije. Pri tej priložnosti so odkrili Vodnikovo spominsko ploščo, ki je vzidana v zunanji steni župnišča z napisom:
Spominu .stoletnega godu Koprivniške fare in njenega prvega duhovnega očeta
Valentina Vodnika postavili častilci Vodnikovi.
Na Koprivniku imajo tri zvonove z glasovi f-a-c (f-dur trizvok). Premer 111 : 87 : 68 cm.
Veliki zvon telita 1234 ti. Križ. Delo Aniona Samassa 1. 1849.
Srednji 605 ti. Marijino vnebovzetje in sv. Helena. Vlil Janez Jakob Samassa 1. 1800.
Mali 308 ti. Marija brez madeža spočeta. Janez Jakob Samassa 1. 1802.
Hodila To Sava ljubljansko polje, Navdale Triglava Te snežne kope.
14. Kranjska Gora.
fJ sivo preteklost je zagrnena zgodovina Kranjskogorske tare, katere patrona je Marija v nebo vzeta. Med ljudstvom se je ohranilo ustno izročen je, da je S     imela prvotna kapela ime Mari j a na belem produ, *      ker je tekla memo voda Pišenica *), ki se je poznejše precej daleč pomaknila od vasi.
Gotiško svetišče (prezbiterij) ima visoka okna. 'rudi ladija je Gotiška, akoravno je bila pozneje prizidana. Na vsaki strani je prostorna kapela. Kapela svetega Jožefa na evangeljski strani je bila postavljena 1. 1.758, ona na episteljski strani šele okoli 1838. Skoda da ste Romanskega sloga in v tako hudem nasprotju s svetiščem. SlarosL cerkve spričuje tudi častitljivi zvonik, soslavljen iz čveterovoglatih kosov peščenca. Nekdaj je stal sam, ločen od cerkve.
Kakor na Dovjih tako je tudi tukaj Radoliški župnik Henrik 1. 1362 postavil vikarja (namestnika). Henrik je opravljal kot pooblaščenec Oglejskega očaka Ludovika imenitno službo, zato je imel naslov „arhidijakon." — Ko je 1. 1420 izmrla rodovina grofov Ortenburg, pride cerkveni patronat v roke Avstrijskim vladarjem, ki ga imajo še dandanes. — V fa.ro spadajo vasi: Kranjska Gora, Koren, Log, Gojzd, Podkuže, in Srednji Vrh.
Vrsta župnikov od 1. 1G38 je naslednja:
1. Andrej Sehinkhovizh (1638—1657). Slovesno ga je vmestil Nakelski župnik Janez Seneks meseca novembra 1638. Pričujoča sta bila Luka Osemuks, župnik z Dovjega (Lengfeldt)
*) Bržkone: Peščenica, ker pri vsaki povodnji nanese veliko peska.
in Jakob Zhelkho, župnik iz Grada (Feldes). Ljubljanski knezoškof jo bil takrat Rainald Scarlichi. — Šinkovič je vredil farne matrike. Krstno knjigo začenja 1. 1G38 z besedami: Nisi quis renatus fucrit ex aqua ct Špiritu sancto, nori potest introirc in rcgnum Dei. (Ako kdo ni prerojen iz vode in iz svetega krsta, ne more iti v božje kraljestvo.) Jan. 3, 5. — Iz ravno tega leta je poročna knjiga, ki ima za vvod besede: Propter hoc dimittet homo patrem et matrem, ct adhozrebit uxori suae. (Zato bode zapustil človek očeta in mater in se bode držal svoje žene.) Mat. 19, 5. — Mrliška knjiga se prične z 1. 1641. Na prvi strani je rek sv. Janeza iz skrivnega razodenja: Scribe: Beati mortui, qui in Domino moriuntur! (Zapiši: Blagor mrtvim, kateri umrjejo v Gospodu!) Apohal. M, 13. - Iz tega vidimo, da se je mož zavedal svojega poklica. Tudi pisal je, da lahko čitaš. Nekateri so pa pisali, da je groza..
2. Jakob Globozhnik (1657—165!)).
3. Gašper Crashina (1659 -1675).
4. Miha Wonzellius (1675 -1682). Ud duhovske bratovščine sv. Mihaela v Mengšu z opazko: Michacl Wonzcllius, pa-rochus ad B. M. V. in Crainau, obi U 17. decembr. 1682. *') Vendar v Kranjski Gori ni mogel umreti, ker ni zapisan v mrliški knjigi. Od 1682 do 1684 je izpraznjeno župnijo oskrboval Miha Bla-shizh, Philosophiae Magister (učenik modroslovja).
5. Janez Friderik Feigler (1684—1707).
6. Janez Jožef Haller baron Hallcrstein (1707-1754).
Taje nenavadno dolgo župnikoval, skoraj pol stoletja. Bil je Bacca-laurcus ss. Theologiae formatus (bogoslovski učenjak) in zlatomašnik. Zadnja leta ni mogel več delovali, zalo je imel namestnike. Ti so bili pa zanikrni najemniki, ki so faro popolnoma zanemarili. Hallcrstein umrje 80 let star 7. novembra 1754, pokopan je v rakvi farne cerkve. O njegovem življenju se bere v mrliški knjigi: Quem ijuantum anliguissimac prosapidis sanguis commenđabat tanto plus omnium virtnium laus exornabat. (Priporočevala ga je plemenitost stare rodovine, še bolj pa lepota vseh čednosti.)
7. Martin Pappler (1755 -1772). Pappler pride 25. junija 1755 v Kranjsko Goro in dobi dela čez glavo. Bridko se pritožuje o silnem neredu v župniji. Važne listine pobira po kotih in
v smetiščih, sostavi zaznamek mrliče v od 1. 1748 do 1754, ker jih nihče ni pisal v mrliško knjigo itd. L. 1758 zida kapelo sv. Jožefa in zakristijo. O zakristiji piše: Quia prius non exstabat sacristia scd spelunca latronum scu /ovca canum. (Poprej ni bila zakristija ampak jama razbojnikov in skrivališče psov.) Ljudje* poznajo Papplerja še sedaj po imenu in pravijo o njem, da se je „posvetil." Živel je eno leto vpokojen v Kranjski Gori in umrl tukaj G. oktobra 177.-5. Naslednik mu postane župnik-dekan
8. Kristijan Amadeus (Gottlieb) Krushiz (1773—1803).
9. Matija Skumaviz (1803 —1821). Pokopan je na pokopališču pred zagradom z napisom : Mathias Skumavig, Obergbriachen-sis,parochus ct decanus 18 annis in Kronan, obrit 23. januar ii 1821 aetatis 64 annorum. (Mafija Skumaviz iz Zgornjih Gorij, župnik in dekan 18 let v Kranjski Gori, umrl 23. januarija 1.821, star 64 let.) Umrl je za mrtvoudom (Schlagfluss), pokopal ga Begunjski dekan Jurij K a 11 a n.
10. Urban Bohinz (1821 —1838). Tudi ta je pokopan zraven svojega sprednika. Na kamniti plošči beremo: A. II. D. Urbanus Bohinz, Seebachensis, 17 annis hujus paroehialis ecclesiae dircetor zelotissimusquc animarum pastor, 54 annos natus, pie mortuus est 20. maji 1838. (Preeastiti gospod Urban Bohinz iz Zapog, 17 let tukajšnje župnijske cerkve vodnik in goreč dušni pastir, pobožno umrl 54 let star 20. maja 1838.)
11. Šimen Wilfan (1838— 1867). Ljudstvo ga je zelo spoštovalo zarad njegovega resnobno-prijaznega značaja. Božjo službo je opravljal pobožno in spodbudno, cerkvene govore imel dolge, semtertje preučene za priprosto ljudstvo. Spisal I. 1850 knjigo „Kršanski nauk od Božjih lastnost." 215 strani, natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani. Nagibal se je nekoliko k mistiki in posebno rad razlagal skrivno razodenje sv. Janeza. Rojen v Škofji Loki 20. oktobra 1802. Ril je vojaški kapelan, preden je prišel v Kranjsko Goro. Z veseljem je pripovedoval zanimive dogodke iz vojaškega življenja. Odšel za kanonika v Novo Mesto, kjer je postal prost in ondi umrl 4. novembra 1881.
.1.2. Blaž ArtI (1867—1893). Rojen na Bregu pri Stojami (Brezniško fare) 3. februarija 1822, kapelanoval v Sorici, Borovnici in na Jesenicah, poslal lokalist na Selu pri Kamniku, kjer je zidal novo cerkev. V Kranjski Gori je napravil iz starega župnišča lepo poslopje in 1. 1876 novo pokopališče. Bil je dober pevec,
rad vesel v družbi in zelo gostoljuben. Umrl tukaj 27. oktobra 1893. Govoril mu je v slovo pri pogrebu Gorjanski župnik Janez Ažman, pokopal ga Ljubljanski kanonik Ceno baron Girheimb. — Po Artl-novi smrti je pol leta oskrboval župnijo kapelan Janez C ude rman, sedaj duhovni vodja v kaznilnici v Begunjah.
13. Anton Zlogar nastopil službo meseca aprila 1894.
* * *
V stolpu so štirji zvonovi z dur-1 riz vokom d-fis-a-1. Pri napravi novih zvonov oktave ne priporočamo, veliko boljša bi bila seksta z glasovi d-fis-u-h (stran 12). Podvojena tonika provzroči pri skupnem zvonjenju skoraj popolno zgubo enega glasu. Vrh tega lahek zvon nima nobenega pravega vpliva več. Vlil je vse štiri Albert Samassa v Ljubljani 1. 1868 po trudu takratnega župnika Blaža Arll-na, ki je bil glasbeno precej izobražen. Razun zvonarjevega imena nimajo nobenih napisov.
Veliki zvon. Premer 141 cm. Tehta 2631 ti. Križ, Marija v nebo vzeta, sv. Jožef in sv. florijan.
Drugi. Premer 103 cm. Tehta 1095 ti. Križ, sveta brala Ciril in Metod.
Tretji. Premer 84 cm. Tehta 620 ti. Križ, sv. Štefan.
Cel rti. Premer 72 cm. Tehta 389 ti. Križ, sv. Miklavž.
Pri podružnici sv. Andreja pod Korenom so trije zvonovi z glasovi e-a-h (tonika, kvarta, kvinla). Ravno laki intervali kakor pri farni cerkvi na Dovjih. Zvonikov zid dela kar je zelo praktično — ograjo za line.
Veliki zvon. Premer 112 cm z glasom c. Vlil Janez Kristijan Biser v Kranji 1. 1763. Žalostna mali božja, sv. Andrej, sv. Martin na konju, grb z dvoglavnim orlom, mnogo okraskov. V kroni je okinčana vsaka korenina z človeško glavo. Napis ob vratu:
UF  a fvlgore et tempestate nos ChrIsTE
benIgne CVstoDI et per preCes DeIparae et anDrea nos sVppLICes aVDI.
(Treska in hudega vremena nas Krisle dobrotljivo obvaruj in po prošnjah božje Matere in Andreja vsliši nas ponižne.) Ta kro-nogram je nekaj posebnega, ker kaže dvakrat letnico 1703.
Srednji. Premer 88 cm. Sv. Florijan z zastavo v roki (lepa vojaška postava, podobna srednjeveškim vitezom), Marija s sklenjenima rokama, sv. Andrej, sv. Jurij.   Napis ob vratu:
\ FULGURE ET TEMPESTATE LIDERA NOS DOMINE.
(Treska in hudega vremena reši nas Gospod.) Vlil Gašper Franchi v Ljubljani I. 1722.
Mali. Premer 77 cm. Bolj nov zvon, ki ima. prijeten glas in tehta 435 ti. Vlil Anton Samassa v Ljubljani 1853. Lepa Marijina podoba in sv. Andrej.
Eno uro od farne cerkve je več hiš precej visoko sredi gore. Kraj se imenuje Srednji Vrh. Tukaj so zidali 1. 1827 kapelo v čast sv. Trojici, ki venca Mater božjo. Kapela je okrašena z mnogimi slikami brez umetniške vrednosti. Srjani (prebivalci v Srednjem Vrhu) imajo tudi svoj zvon, ki jih opominja k vsakdanji molitvi. Premer 50 cm, leža 120 ti, glas ~if. Podobe: Kristus na križu, zraven Marija in sv. Janez, sv. Šimen. Vlil Anton Samassa v Ljubljani 1858.
4      M : iS
15. Kropa.
AVlLv blizo skupaj, nekatere prav čedne. Na primeroma ma-<■ o) -"    lern prostoru biva nad 900 ljudi. Nekdaj je tukaj cve-"       tela žebljarska obrt, a dandanes imajo delavci-trpini le majhen zaslužek. In Kroparska govorica — kdo je ne pozna ? Pristnega Kroparja spoznaš na mah iz govorjenja, kakor se tudi Tržičan ali Železnikar ne moreta zatajili.
Ponosno nad trgom sloji lepa farna cerkev. Zidali jo je dal I. 1481 Lenari Kazianer, zalo je posvečena sv. Lenartu. V starih časih (do začetka 17. stoletja) je spadala Kropa v Ita-doliško prostrano župnijo. Ljudje so imeli seveda daleč k službi božji in vsled tega. so se precej zanemarili v verskem življenju. Luteranski pridigarji dobe tukaj vgodna tla za svoje namene in pridobe marsikaterega za krivoverstvo.
Koga. je to bolj bolelo kakor Ljubljanskega knezo-škofa Tomaža Ohrona ! S težkim srcem gleda, kako trosi sovražnik ljuliko med pšenico in zato ne pozna druzoga. pomočka, kakor da se poda na potovanje po svoji škofiji in da kot vrhovni pastir ozna-nujo sam pravo besedo božjo. Obiskuje cerkve, uči po hribih in dolinah, velikokrat od jutra do popoludne ne sleče škofove obleke ter ima večkrat kosilo in večerjo ob enem.
Nekega dne prijaha apostolski mož s Selških hribov čez Jamnik v Kropo. Zunaj na očitnem prostoru šiba zmote krivih prerokov ter prosi ljudstvo, naj ostane zvesto veri svojih očetov. Njegova gorečnost, ni bila zastonj. Kroparje pridobi zopet katoličanstvu ter jim vslanovi župnijo 10. julija 1G20. Dolično vstanovno pismo je hranjeno v farnem arhivu.   Župniku pre-
skrbi gotove dohodke s tem, da kupi Muley-evo posestvo in priloži tudi od cesarja Ferdinanda II. podeljenih 100 kron takratne vrednosti za župnijsko službo. Tako vidimo, da je previdnost božja poslala deželi nevstrašenega oznanovalca ravno takrat, ko ga je najbolj potrebovala.
Na javnem prostoru, kjer je Ghron govoril, postavili so spominek. Najdel ga bodeš med Dolenčevo in Pibrovčevo hišo tam, kjer pelje pot na Jamnik.
Župnikov, ki so vodili to župnijo, je bilo do sedaj dvajset, namreč:
1. 1G20—1G30 Lenart Muley. O njegovem času (1627) je bila pri Kroparjih in gotovo tudi drugod v navadi čudna sodba (examen feretri). Dva so imeli na sumu, da sta umorila, nekega človeka. Oba peljejo k mrtvemu. Dotakniti si* ga morala z roko in rtiči, da sla nedolžna. Vpričo je bil župnik Muley, sodnik, sorodniki ranjkega in veliko drugih ljudi. Zanašali so si; na očiten čudež. Zatoženca to rada storita in ker mrlič ne pokaže nobenega znamnja, vsi spoznajo, da sla nedolžna in ju prosijo odpuščanja. Nemci so imenovali to sodbo Bahrrecht (Dimitz, Ge-schichte Krains). Tukaj vidimo, da so se ohranili ostanki božji; sodbe (ordalije) celo do 17. stoletja. Cerkev sicer ni priporočala te navade, akoravno jo je molče prenašala kol izraz posebno žive vere in trdnega zaupanja v božjo pravico.
2. 1630—1635 Janez Casperin.
3. 1635-1650 Janez Popali.
4. 1650—1652 Karol Katto. Poprej župnik v Bohinjski Srednji Vasi od 1613 do 1650.
5. 1652—1655 Jakob Perne.
6. 1655—1680 Peter Tboinasbin. Od 1636 do 1613 je bil župnik na Jesenicah. Pozneje je stopil v frančiškanski red (postniodum factus Franciscanus) in umrl dne 1. maja 1685.
7. 1680—1717 Erhard Benedikt Kuisniger a Itoscn-
heimb. L. 1708 ga najdemo med udi bratovščine sv. Antona Pad. v Lescah s podpisom Erhardus Benedictus Buisniger, pa-rochus in caesario minerali Oroppa. — L. 1691 je bila župnijska cerkev razširjena in večinoma prenovljena.
8. 1717—1726 Marka Lovrenc Kappus pleni. Picliel-
stain.
9. 1726—1729 Miha Presbern.
10. 1729—1736 Franc Jožef Cledror. L. 1729 jo posvetil knezo-škof Feliks Žiga grof Schrotenbach podružnico „pri kapelici".
1 1. 1736—1743 Jožef Snediz. Magister Philosophiae et s. Theologiae Baccalaureus formatus. Ud duhovniške bratovščino sv. Mihaela v Mengšu. (Zgodov. zbornik 1893j.
12. 1744—1761 Gašper Glavatizh. 1'rišel z Olš in umrl v Kropi 19. oktobra 1761, star 78 let.
13. 1761 177;") Primož Rabitscli, doktor cerkvenega in državnega prava.   Od 1754 do 1761 je bil župnik na Jesenicah.
14. 1775—1817 Andrej Slanini«;. Rojen v Ljubljani 1733, umrl v Kropi 1817. Na spominski plošči beremo, da je vse premoženje zapustil revežem.
15. 1817 — 1830 Martin Uross. Njegovo ime so bere na srednjem zvonu pri kapelici,
16. 1830-1843 Matija Kertscb.
17. 1843-1873 Henrik Kabl.
18. 1874—1892 Janez Kaptis. Umrl v Kropi (i. maja 1892.
19. 1892—1893 Matevž Jereb. Prišel je iz Javorij nad Poljanami, pastirova! v Kropi samo tri mesece in pol, umrl 18. januarija 1893. Nadarjen mož, dober govornik.
20. Sedanji župnik Franc Hoenigman od I. 1893. Letos (1897) zida novo župnišče.
V kratkem času od 6. maja 1892 do 18. januarija 1893 so pokopali v Kropi tri duhovnike. Ti so: Župnika. Kapus in Jereb ter kapelan Valentin Lavlar, ki jo umrl 6. novembra 1892. Lavtarjev grobni spominek kinča pesniška kitica:
Uril goreče vino pravo, Ovčicam kazal pot, k Bogu: Zato vživaj večno slavo V deželi rajskega mini.
Krstna knjiga se začenja I. 1627, poročna 1648, mrliška 1655, Kroparji so sloveli po svotu zarad železnih izdelkov (žebljev) katere so prodajali daleč okoli. V tistem času, ko ni bilo še to-varen, je imelo ročno delo svojo veljavo. Ker ni bilo cest, je Kropar otovoril svojega konjička ter odšel z blagom v pluje dežele. Pravijo, da je tovornikom zvonil „navček" (mrliški zvon), ko so odhajali z doma, ker niso vedeli, ali se povrnejo še kedaj v domovino. Žalostna ločitev!
* *
V stolpu so obešeni št i rji zvonovi Lako, da sla dva spodaj in dva zgoraj. Premera imajo 148:118:94:81 cm z glasovi c-es-as-hes.
Veliki zvon je podaril 1. 1885 svoji rojstni župniji pokojni Ljubljanski stolni prost Jožef Zupan. Naročil ga je pri Petru Hilzer (Dunajsko Novo Mesto). Podobe: Marija, sv. Jožef in svetnik v škofovi opravi. Napis zgoraj: POJ IN POJ STO TN STO LET STARO SLOVENSKO PESEM: „ZA BOGOM ČASTIMO MARIJO NAJPREJ". Spodaj: MOLITE ZA MENE OB SABO-TA1I PRI VEČERNEM ZVONJENJU.
Drugi zvon je vlil Janez Jakob Samassa 1. 1781. Križ, Marija z Jezusom v naročju, sv. Lenart z verigo. S. LEONA RDE ORA PRO NO BI S.
Tretji je delo Gašperja Franchi v Ljubljani 1722. Križ, Marija z žezlom, sv. Florijan, svetnik s palmo in mečem. FUGITE PARTES ADVERSAE, ECCE CRUCEM DOMINI NOSTRI JESU PURISTI. (Ležite zlobne moči, glej križ Gospoda našega Jezusa Kristusa).
Četrti je najstarejši zvon v Kropi iz I. 1710. Tudi tega je vlil mojster Gašper Franchi. Sv. Trojica venca Marijo, Marija z Jezusom v naročju, sv. Lenari. SANCTUS DEUS, SANCTUS FORTIS, SANCTUS IM MO RTA L IS MISERERE NOBIS. (Sveti Bog, Sveti Mogočni, Sveti Neumrjoči vsmili se nas).
Podružnico Matere božje, ki stoji v precej strmem bregu nad Kropo, imenujejo k a p eli co. V resnici pa ni kapelica ampak lepa, prostorna romarska cerkev. Tukaj so našli trije dečki 1. 1705 na tleh Marijino podobo, ki je sedaj v velikem altarju. Vsled čudne pomoči, katero so prejemali ljudje, zidajo 1. 1713 sedanjo cerkev.
Trije zvonovi so vglašeni v m-mollu z glasovi cis-e-gis in s premerom 135:112:97 cm.
Veliki zvon je vlil Benedikt Huetterer v Ljubljani 1753. Korenine so okinčane z angeljskimi glavami. Križ, Marija, sv. Florijan in grb Kranjske dežele. Sredi zvona je napis: MONSTRA TE ESSE MATREM. (Pokaži da si naša mati.) Zgoraj beremo: CANTABO RESONANS DIONAS DE VIRGINE LAUDES,
GfRATIAE Al) ORIGINEM HIC VOCAT ALMA PA REN S.
(Pol bodeni na glas zasluženo hvalo Devici, k viru milosti kliče tukaj blažena Mati.)
Srednji zvon vlil v Ljubljani Jožef Reiss I. 1822. Takrat je bil Martin Gross župnik v Kropi. Podobe: Križ, Marija z rožnim vencem v roki in s krono na glavi, sv. Florijan in sv. Janez Nepomuk.
Mali je iz livarno Alberta Samassa. Napravila sla ga Janez in Amalija Fabijan 1. 1869. Telita 953 U. Križ in Marija brezmadežna.
Cerkev Matere božje „pri kapelici" ima nad glavnim altar-jem še majhen stolp, v katerem je zvon za zadnjo uro (nav-čok). Ljubljanski zvonar Benedikt Huetterer mu jo dal 1. 1752 glas Tj s premerom 47 cm. Kristusova glava (Ecco bomo), Lavre-tanska Marija in Marijina hišica.  Zgoraj napis: S. MARI A L0-
RETTO ORA PRO NOBIS.
16. Lesce.
"^f*1yv Lescah je bila nekdaj znana božja pot.*) Znamenita % je cerkev, posvečena Mariji v nebo vzeti. Zunaj
ni videli druzega kakor visoko zidovje; ako pa stopiš <■ qX? skozi glavna vrata, vgledaš veličastno hišo božjo. " Velika in simetrično razdeljena stavba je 29*60 m dolga in 20*70 m široka. Pravijo da jo jo zidala neka Koroška vojvo-dinja, ki je menda tudi tukaj pokopana pod altarjem sv. Katarino. Cerkev ima šest kapel. Na evangeljski strani sta altarja sv. Antona Paduanskega in sv. Andreja, na listni strani pa altarja sv. Katarine in sv. Janeza Krstnika. V zadnjih dveh kapelah stoji v eni krstni kamen, v drugi spovednica.
Gotovo letnice, kedaj je bila cerkev zidana, do sedaj nisem mogel dobiti. Ljubljansko škofijsko poslopje je pri osodnem požaru 1. 1600 popolnoma pogorelo z arhivom vred. Takrat so bile pokončane vse stare listino. Vendar se je iz druzih aktov dognalo naslednje:
Milosti polna podoba Marijina v Lescah je bila povod, da so vstanovili tukaj slavni spredniki naše cesarsko rodovine duhov-sko službo in zidali bržkone tudi cerkev. Duhovniku so odločili dohodek iz zemljišč, katera so bila poprej lastnina Celjskih grofov. Zadnji Celjski grofje bil umorjen v Belem Gradu 11. novembra 1456 in njegova velikanska posestva so prišla v roke Avstrijskim vladarjem.   Na Gorenjskem so dobili grajščino:   Kranj, Nouburg
*) Seit Jahrhunderten schon befindet sieh ia der Pfarrkirche zu Lees das Gnadenbild U. L. T\ Maria und dieser Ort vrini deshalb seil Menschengedenken von dei- Nahe und Ferne an den hohen Marienfesten als Wallfahrtsort sehr zahlreich besueht. Ljubljanski knezu-škofijski arhiv.
nad Preddvorom, Radolico, Wallenburg blizo Kamne Gorice in Weissenfels. Izvir beneficija moramo iskali toraj od I. 1456 dalje. Vtelesili so ga kolegijalnemu kapilulu v Novem Mestu. Ko je bil 1. 1787 omenjeni kapital ločen od Goriške škofije in podrejen Ljubljanski: tedaj je prišel Leski beneficij v neomejeno posest novo vstanovljeno župnije v Lescah. L. 1775 je prodala država zemljišče za 13.000 gold. in duhovnik je vžival od te svote obresti, ki so iznašale letnih 520 gold.
Ako se spomnimo nazaj v 10. stoletje, najdemo na Gorenjskem mnogo privržencev Lutrovega krivoverstva. Najbolj vgodna Ha so jim bila na Bledu, v Begunjah in v Radolici. Glavni predikant (oznanovalec) je bil Peter Kuplenik, bivši Kovorski župnik. L. 1572 je večkrat pridigoval v Lescah, trosil je pa svoje zmote že od I. 1564 dalje. Mož naj bi bil raje deloval v svoji prejšnji službi za zveličanje vernih. Toda zašel je na napačna pola in postal odpadnik. Avstrijski nadvojvoda Karol je zahteval, naj ga Radoliški grajščak Moric plem. 1) i e tri chstei n izžene iz tega okraja. Toda Dietrichslein ga je zagovarjal na vse načine, dajal mu hrano in ga hodil sam poslušal, drugi plemenitaši so ga pa podpirali z denarjem. Kljub lemu je moral prestali Kuplenik veliko hudega. Ako bi bil toliko trpel za katoliško vero, bi ga lahko šteli v vrsto svetih spoznovalcev.
L. 1699 so vstanovili v Lescah bratovščino sv. Antona Paduanskega. Ljubljanski prost Janez Preshern, (umrl 28. septembra 1704) se je posebno zanimal za-njo in je tudi prvi podpisan med udi. Namen bratovščini hi bil nadzemetjski ampak posvetni. (Jdje so molili vsak dan Oče naš, Ceščena Marija in apostoljsko vero, da bi po priprošnji sv. Antona blagoslovil Bog poljske pridelke. V vstanovnem pismu je omenjeno, naj se naslika na altar ali na bandero svelnikova podoba, ki drži med nevihto razpel plajšč nad poljem in okoli njega naj kleče kmetje proseči ga pomoči. *)
L. 1802 je bolela vlada izmed treh župnij: Rodine, Begunje in Lesce eno opustiti. Z odlokom 25. marca 1802 je bila odprav-
*) Knjiga bratovščine, v močnem usnju vezana, hranjena je v farnem arhivu. Na prvi sirani beremo: Confrateruitas s. Antonii Paduani ereeta in hess fdialis ecclesiae B. M. V. et approbata, ab Innocentio XII. anno 1699. Ifuius fraternitatis finis praecipue est conservatio frugum terme per patroci-nium s. Antonii, qui od eseitandam maiorem devotionem depingi poteši in allari aut vexillo, inter lempestates flectentibus eirca ipsum rusticis, extenso pallio super campa et seminata.
Ijena fara Lesce, ki naj se združi z Radolico. Župnišče naj se proda v korist vero-zakladu in v Radolici naj se vstanovi nova kapelanska služba, da bode dotični kapelan imel ob nedeljali in praznikih v Lescah zjutranjo in popoludansko božjo službo. Med ljudstvom nastane vsled tega silna razburjenost in tudi škofijstvo se krepko potegne za obstanek Leske župnije. V dopisu na deželno vlado pravi med drugim: „Die Pfarrpfrnnde in Lces wird lediglich aus der frommen Stiffung dcs durchlauchtigsten Erz-hauses von Osterreich und Karnthcn dotirt, kraft vvelcher auf immerwahrende Zeiten ein Kural zu Lees unferhalten vverden sollc und bisher immer unlerhalten vvorden isl. Auch i s t. es nicht rathlich, froinme Anordnungen ohne irgend einen z\vingendcn Grund zu entkraften." Leč se je zavlekla štiri leta. Nazadnje so zmagale vendar prošnje faranov s priporočilom škofijsfva. Župnija je bila. 7. februarija 1806 zopet potrjena in potem razpisana.
V faro spadajo vasi: Lesce, Jlraše, Hlebce in Nova Vas. Duhovska služba je bila vstanovljena že pred 1. 1601, prava župnija pa 1787.
Ž u p n i k i:
1. Franc pleni. Gandini je oskrboval dušno pastirstvo od 1787 do 1791. Njegova dolžnost je bila tudi ta, da je imel za romarje vsako saboto pete Lavretanske litanije in da je obiskoval bolnike v Radolici.
2. Janez Miha Grossl. župnikoval od 1791 do 1802. Tega leta odide v Cerklje pri Kranju, od tu se poda 1813 v Železnike, kjer včaka 1. 1816 zadnjo uro. V zidu tamošnje farne cerkve mu je vdelana v spomin plošča, katera nam pove, da ji; bil ranjki župnik oče revežev in vstanovnik šole (ozha teh ubogih, ustvarnih te sholle).*) — Za njim pride v Lesce kot administrator Matija Pucher (1802—1806). V teh štirih letih fara. ni imela vmešče-nega župnika, ker jo je hotela vlada opustiti, kar se vendar k sreči ni zgodilo.
3. Jernej liasti janzhizh (1806 — 1818), poprej vikar v Radolici, pobožen, svet mož. Spisal je I. 1783 knjižico: Katholshhu 1'odvuzhenje od tih pervih dveh Sahramentov S. Kersta inu S. Firme. Umrl 14. januarija 1818 ob '/»8 zjutraj med sveto mašo vsled merlvouda (Schleimschlag) star 63 let. Pokopal ga je Mošenjski župnik Urban Aschbe. Nagrobni napis:
*) Ivan Lavrenčič: Zgodovina Cerkljanske fare lS'jo.
barthoLoMaeVs bastIanzhIzh paroChVs et DeCanVs In Lees.
(Jernej Bastijančič župnik in dekan v Lescah.)
4. Jožef Jenko (1818—1831). Poprej je bil kapelan v Mengšu. Odšel je kol kanonik v Novo Mesto. — Naslednik mu je imenovan
5. Jožef Gogala (1831—1840), bivši župnik v Zaspih. Na grobnem spominku beremo: Hier harrct der Auferstehung dcr sterbliche I,rib dcs hochivurdigen Herrn Joscph Gogala, geivescnen Pfarrers in Lces, geborcn in Vddes am 25. Mars 1786, geslorben am 2. September 1846. Umrl je za jetiko. — Za njim pase Leske ovčice
G. Gregor Saj/ (1847—185G). Kapelanoval je v Kamniku in v Cirknici, poslal farni vikar v Novi Oselici in slednjič župnik na Blokah. Od tu je prišel v Lesce. Hudoben nagajivec mu jo naslikal zajca na župnišče. Kdo bi bil tako zlobno šalo vesel? Tudi župnik jo ni bil. Vsled žalosti in jezo dobi žolčno mrzlico, ki ga spravi prezgodaj v grob. Sajz je bil rojen G. marca 1798, umrl 8. septembra 1856.      Sedaj dobi župnijo
7. Primož Kosec, ki jo vlada, osem let (1857—1865). Prišel jo iz Poljan pri Loki. Škofijstvo ga je izmed 15 prosilcev priporočilo primo loco (na prvem mestu) zarad vsestranskih dobrih lastnosti. Nad njegovim grobom je napis: Tukaj počiva časliti gospod Primož Kosec, fajmošter Loški, umrl 14. julija 1865, star 63 let.
Zanj pa molite ve Hvaležne vse ovce.*)
8. Sedanji župnik Friderik Hudovernig je nastopil službo meseca februarija 1866. Občespoštovani gospod je bil imenovan 1891 škofijskim duhovnim svetnikom in je sedaj časliti starosta Badoliške dekanije.
Mrliška knjiga se začenja 24. maja 1787, krstna 6. junija 1787, poročna 28. januarija 1788.
*
*) Zanimiv kronograrn se bere na pokopališču v Lescah na. spominku neke matere:
pozhIVaItb beVMnIh CostI
De Vas angeLoV GLlz osnIVI (1832).
Prostorni stolp stoji ločen od cerkve. Zvonovi so vglašeni v mollu z glasovi d-f-a in s premerom 140: 112:100 cm.
Veliki zvon je delo Antona Samassa v Ljubljani iz 1. 1840. Podobe so spodaj ob robu: Križ, Marija v nebo vzela obdana z angelji, sv. Jurij na konju in zmaj poleg njega. Napis ob krilu: IN HONOREM DEI ET B. M, V. IN COEL. ASSUM.P-TAE PAROCHIANI ET BENEFACT. (V čast božjo in blažene Device Marije v nebesa vzete župljani in dobrotniki.)
Srednji iz livarne Janeza Koder v Beljaku 1. 1793. Takrat je bil v Lescah župnik Janez Miha G ros si in cerkveni ključar Andrej Gollmar. Ta opazka se bere na. zvonu. Podobe: Odrcšonik s kroglo v roki, sv. Mihael s tehtnico in z mečem, sv. Janez Krst-nik s križem in z jagnjetom, Marija brezmadežna z lilijo v roki in s kačo pod nogami, sv. Andrej in svetnik s palmo. Marija ima, posebno lep obraz. Napis zgoraj ob vratu: CONSECRATA IN HONOREM B. M. V., S. IOANNIS BAPTISTA L ET S. 511-CHAELIS ARCHANOELI. (Posvečen v čast blaženi Devici Mariji, sv. Janezu Krstniku in sv. Mihaelu nadangelju.)
Mali s podobami: Križ, sv. Janez Krstnik, Marija z Jezusom v naročju, sv. Janez Nepomuk. Vlil ga je 1. 1758 v Kranju Janez Kristijan Biser. Za okraske ima ženske glave.
Zraven teh treh zvonov visi še majhen zvon s premerom 53 cm. Križ, sv. Jožef, sv. Barbara. Podobe kot tolažba umirajočih kažejo, da je to mrliški zvon. Vlit. za časa sedanjega župnika in duhovnega svetnika, Friderika I In do vernika v Albert Samassovi livarni I. 1878.
17. Lese.
obro uro od božjo poti na Brezjah se pride po polj-5(5 ll-jBl •s';''1 kolovozih in stezali v Lošo. To je majhna župnija M^LrJ> sv- Jakoba s kakimi 400 prebivalci. Kdor bi iskal č^X?      miru, ga tukaj gotovo najde, ako ga ima že v srcu. " Kraj je bolj v strani, skril v prijazni, tihi dolini. Svet
je nekoliko močviren pa nenavadno rodoviten, odprt proti jugu in v zavetju pred vetrovi. Na severni strani ga straži visoka planina Dobrča, proti vzhodu in zapadu ga zakrivajo bolj nizki griči. Po pravici zasluži ime „Gorenjska Vipava."
Posebne zgodovine o Lešah ne moremo pisati, vendar je bila duhovniška služba vstanovljena že 1. 1745, podrejena župniji Badolica. Od 1769 1774 pastirova! je tukaj Wolfgang Goga I a, ki je bil 1. 1742 kapelan v Radolici. — Vasi: Lešo, Pa-Iovče in Piračica so prosilo 1. 1780 Ljubljansko škofijstvo, da bi smel takratni beneficijat v Lešah Jakob Maguschar tudi kr-ščevati, pokopavali ter spisovati krstno in mrliško liste. Škofijstvo jo vgodilo tej prošnji z odlokom 21. junija omenjenega leta toda s prislavkom, da ne sme biti oškodovan zarad toga na stolnih dohodkih Radoliški vikar. Zato sla Jakob Maguschar in Badoliški vikar Jernej Ressman naredila pogodbo, da bode plačeval Lešanski beneficijat Badoliškcmu vikarju vsako leto 3 gld. 15 kr. odškodnine za štolo. To pogodbo sla lastnoročno podpisala 30. junija 1780. — L. 1783 postanejo Lošo samostojen vikarijat, pa-tronatsko pravice pa pripadejo stolnemu prošlu Ljubljanskemu.
Prvolna mala cerkvica je bila postavljena okrog I. 1660. Letnica 1668 zunaj pri uri pa pomeni, da je bil takrat sozidan zvonik. — Mrliška knjiga se začenja 1. 1781, krstna 1783, po-
ročna 1790. Od loga časa do danos jo bilo 15 župnikov, pride toraj osem let na onega.
1. Jakob Mngushar 1770—1794. Odšel je v Ljubno in umrl tam 28. marca 1801.
2. Matevž Wolf 1795—1790. Poslal 22. novembra 1796 prvi naslednik Valentinu Vodniku na Koprivniku.
3. Frane Petschar 1790- 1797. Odšel jo za lokalnega kapelana v Ribno.
4. Scbastijan Sclak 1797—1799.
5. Frane Jabornigg 1799-1801.
0. Gabrijel Dorilig 1801 —1800. Umrl v pokoju na Blejski Dobravi 20. februarija 1822.
7. Anton liessinaiin 1806—1822. Ta je staro cerkev podrl in zidal novo. Dolga, jo 19 metrov, široka 8 metrov in pol. Pri glavnem vhodu v cerkev je na. desni strani zunaj vzidana kamnita plošča z napisom : Anton • Ressmann • vic • par • templiquc • restaurator • Locschaeh • 30 • Oct • 1822 • obiit • (Anton Ressmann župnijski vikar in graditelj cerkve, umrl v Lešah 30. oktobra 1822.)
8. Lovrenc Poklukar 1823—1820. Župnik enakega imena je pastirova! v Gradu od 1833 do 1835.
9. Jakob Presbern 1827 1830. 15. julija. 1827 je posvetil cerkev knezo-škof Anion Alojz.
10. Juri Košmerl 1831. Poslal župnik na Jesenicah, kjer je oslal do 1845.
11. Janez Burger 1832—1845.
12. Janez Kunstelj 1840—1854.
13. Anton Smrek ar 1854—1877. Iz Leš odšel v Kranj, kjer je živel v pokoju do smrti 4. maja 1880.
14. Alojz Kunimer 1877—1883. Dobil župnijo Brdo.
15. Janez Tavčar od 1883 daljo. Okusno je prenovil cerkev, duševno prerod i I župnijo, vslanovil več bratovščin (rožnovenska s tri tisoč udi) ter vredil kot vnel cecilijanec cerkveno pelje.
* * *
Zvonovi pojo v kvart-sekst-akordu z glasovi f-lies-1. Menda niso bili namenjeni za Loše, ker podobe na zvonovih niso v nobeni bližnji zvezi z Lešanskimi svetniki. Premer jim je 101:76: 59 cm.
17. Leše.
101
V olik i zvon ima lopo izdelane podobe in okraske. Vsaka korenina je okinčana. z grojzdorn. Križ, sv. Andrej na postranskem križu, sv. Barbara, sv. Vid v kotlu. Napis: gHJT" M1011 HAT GEGOSSEN GEORG STEINMETZ IN CILLI 1818.
Srednji. Ta zvon so dobili iz Celovca, kjer ga je vlil Vincenc Gollner I. 1826. Na zvonu je pel majhnih podob, namreč: Marija z Jezusom v naročju in z rožnim vencem v roki, sv. Janez krščujo Jezusa, evangelist Luka z volom, sv. Martin na konju in revež poleg njega, vojščak s palmo in mečem.
Mali je ravno tega zvonarja in iz tega Ida. kakor srednji. Podobi^: Križ, sv. Trojica, venca Marijo, evangelist Matevž z an-geljom, sv. florijan.
18. Ljubno.
h
^fo   jubno se je že 1. 1538 ponašalo z lončarsko zadrugo ^IkTVf (Hafnerzunft).  Morala je biLi že tedaj precejšna vas, A^LAv ki je imela gotovo tudi svojo cerkev, seveda kot po-družnico  vikarijata v Podbrezjah.   Imenovala se je *      cerkev sv. Lovrenca v Lese v ju. Ponosni zvonik so prizidali konec 18. stoletja največ s pomočjo bivšega tukajšnjega bogatina-veljaka Andreja Sporer, ki se je iz Nemčije sem priselil in si po kupčiji pridobil obilno premoženje. Bil je tudi dober kristijan ter zapustil precejšne glavnice za vslanovljcne svete maše.   Ko je izmrla inožka vrsta te rodovine je nastopila ženska vrsta (Tomazin imenovana), katere blišč pa je kmalo zginil.   Daljni sorodnik omenjene družine je Alfonz Pavich plem. Pfauenthal, ki biva v Zadru v Dalmaciji kot deželnega predsednika namestnik.   Zgoraj imenovani Sporer je po zanesljivem ustmeneni sporočilu podelil 1000 gld. za zidavo sedanjega stolpa. — Kapela svetih treh kraljev, ki je s prostorno zakristijo pod enim nadstrešjem, je bila prvotni cerkvi prizidana bržkone šele potem, ko so se jeli romarji tukaj shajali pri vdarjeni Mariji, tedaj gotovo ne pred I. 1(')92. Tega lola je bila vdarjena podoba (lesena soba) Marije Devici1, katera se je do (istega časa nahajala v lopi pred velikimi cerkvenimi vralmi. To nam spričuje kronogram z besedami:
statVa DeIparae fVerat perCVssa a MVrarIo qVI poenItens LVgebat II annIs sVperstes.
(Podoba božje Matere je bila vdarjena od zidarja, ki je v pokori žaloval dve leti.) Pisal se je Gregor Eržen, poloval menda tudi v Rim in umrl v Kamni Gorici.
18. Ljubno.
103
Samostojna duhovnija je postala v Ljubnem 1. 1786. — Krstna in mrtvaška matrika se pričenjate meseca avgusta 1786, poročna pa februarija 1787. Od lega časa je bilo devet župnikov in sicer:
1. Janez Cerar, nastopil 12. avgusta 1786, umrl v Ljubnem 12. julija 1794.
2. Jakob Magushar, nastopil 15. septembra 1794, umrl v Ljubnem 28. marca 1801. Od 1776 do 1791 je bil vikar v Lešah.
3. Anton Bergaut, nastopil 20. maja 1801, odšel iz Ljub-nega 7. aprila 1802.
4. Jožef Petrizh, nastopil 28. avgusta 1802, odšel iz Ljub-nega 1. februarija 1817. Od tega časa je živel v pokoju na Spodnjem Brniku, kjer je zapustil ta svet februarija 1820.
5. Filip Jakob Ctroschel, nastopil 11. februarija 1817, umrl v Ljubnem 30. avgusta 1854. Poprej je bil vikar v Radolici.
6. Matija Brolib, nastopil 16. decembra 1854, odšel kol dekan v Šmarijo 24. aprila 1860.
7. Anton Zarnik, nastopil 24. aprila 1860, odšel za župnika v Naklo 1. oktobra 1865.
8. Janez Vovk, nastopil 1. oktobra 1865, odšel kot kanonik v Novo Mesto 20. septembra 1876.
9. Janez Teran, nastopil 20. septembra 1876 in še sedaj bla-gonosno deluje v Ljubnem.
Iz te vrste župnikov se razvidi, da so imeli Ljubenčanj vedno rednega dušnega pastirja.
V Ljubnem je znana božja pot Matere božje pomočnice (B. M. V. boni mmilii.) Tukaj je bil nastavljen duhovnik Sebastijan Pogač ar (specijalist za kronograme), podrejen vikarijatu Podbrezje. V Ljubnem je bival od 1. 1755 do svoje smrti 7. decembra 1762. Zanj se berejo štiri vslanovljene maše. Ta je sklical I. 1759 stare duhovnijano, da bi pričali o čudnih prikaznih v Ljubenski cerkvi. Od njih je zvedel, da so videli ljudje večkrat čudno svellobo nad cerkvijo, še preden je bila vdarjena Marijina podoba, da so se zvonovi sami glasili in da je bila cerkev razsvetljena.*) To znajo biLi le ljudske pravljice.
*) Multoties visi suni- prodigiosi splendores supra ecclesiam Lauffensem adhuc ante pereussam statuam B. M. V. Item saepius audita est compulsatio nemine funes trahente. Nocte festum purificationis B. BI. V. praeeunle inncne-runt ecclesiam, prius ab aedituo clausam, aperlam, illnminatam et peramoeno odore replclam. Desuper omnes genuflexi laudavermt Deum, admirabilem in Malre sna.
Opomnim še to, da je dal Podbre.ški župnik Gregor Engel-mann prebarvati Marijino rano, pa brez vspoha.
Zgodovinskega pomena je bratovščina*) potrjena po papežu Klemenu XI. 4. julija 1701. Imenik dotičnih udov se pričenja z naslednjimi odličnjaki: Ljubljanski knezoškof Ernestus Amadeus; njegov glavni namestnik Karol Peer; škofovi dvorni kapelan Janez Nep. Gastelliz; Mošenjski župnik Tomaž Erlach itd. Od 1757 do 1766 je zapisanih 3292 udov! Župnik Malija Brolih je obnovil lo bratovščino, ki je bila, zaspala v teku časov. Oživljena je bila s pismom sv. očeta Pija IX. 1858. Toda ker se morejo dotični odpustki le v tej cerkvi dobiti, je bratovščina precej omejena in ne vspeva dosti. Število sedanjih udov je le 359. (Iz knjige Lju-benske cerkve Album Marianae Confraternitatis, ki se rabi tudi za zgodovinopis.)
O prvih štirih župnikih ni skoraj nobenega, sledu o dedovanju. Tudi o Grošelnu, ki je bil tukaj 37 let, ni znano druzega kot lo, da je volil v svoji oporoki I. 1853 neko zemljišče učitelju za priboljšek. Ta odredba je dala pozneje veliko prepira. Sedanji župnik je imel zarad te vslanove veliko pisarij in sitnosti. Zadnji odlok deželnega šolskega sveta, je prisodil dohodke te vslanove za porabo stvarnih šolskih potreb. — Brolih je dal zvoniku, ki je bil pokrit do tedaj s skodlami, sedanjo obliko na videz ponosno pa ne dosti praktično, ker prizadeva obilne stroške. — Zarnik je izvršil mnogo koristnih poprav pri župnišču, katerega ji; zidal poprej imenovani kural Sebaslijan Pogačar 1. 1757. Letnica se bere nad portalom župnišča:
LaVs hIC Deo aC MarIae.
(Čast tukaj Bogu in Mariji.) Kapelanija je bila zidana že poprej, morda kmalo za 1. 1692. — Jako vnet in skrben duhovni pastir je bil župnik Vovk. Za njegovega časa se je oskrbelo lepo zvonjenje in izdelani so bili vsi trije stranski altarji od Vurnika. — V času kar pastiruje sedanji župnik, se je napravil med drugim nov križev pot (od akademičnega slikarja Wolfa.) in božji grob, ki ga je naredil Gotzl. L. 1894 sla postavila, brata Zupan za, 1350 gold. nove orgle z 9 pevajočimi spremeni.
Izmed važnih dogodkov omenjam, da je 1. 1828 pogorela streha na cerkvi in na zvoniku.   1829 je bila zopet prenovljena.
*) Confraternitas Beatissimae V. Deiparae Mariae Thaumaturgae in Lauffen, auxiliairicis potentissimae bonae mortis.
18. Ljubno.
0 tem spričuje napis nad srednjimi cerkvenimi vratmi, ki se glasi: Deiparae Marine, liaee aedes primo Odobriš die inccndio devastata est. Anno scquenti sumptibus bene.factorum iterum reac-difacata. (Ta cerkev božje Matere Marije je bila 1. oktobra po požaru poškodovana. Naslednje leto zopet popravljena po darovih dobrotnikov.) — Lep kronogram (1755) beremo na kamniti plošči, ki pokriva, rakov sredi cerkve:
eOOe Mors fIt hILarIs assIstente DeIpara.
(Glej srečno smrt, ako stoji Marija na strani.)
V Ljubenski župniji se je ohranila stara navada, da botri, nosoči otroka k krstu, vzemi') kos kruha s seboj. Na poti v cerkev ga podele prvemu, ki jih sreča. Morebiti pomeni to, koliko da je vredna miloščina. Ali pa. da bi dodelil Bog otroku srečo v življenju, ker novorojenec že na prvem potu skazuje delo vsmiljenja. —
* * *
Z v o novi pojejo v kvart-sekst-akordn z glasovi cis-fis-ais-cis. Premor 137 : 100 : 81 : G5 cm.
Veliki zvon. Ljubljanski zvonar Benedikt Hutlorer mu jo dal I. 1750 mogočen glas, ki so razlega z Ljubenskega griča daleč na okrog. V koreninah so vdelano angeljske glavo. Podobe: Križ, Marija z žezlom v roki in z Jezusom v naročju, sv. Lovrenc. Napis: TU TEMPLUM ET SACRARIUM SPIRITUS SANCTI, TOTIUS s A \( TISSI MAP TRINITATIS NOBILE T KI GLINI UM, PROTE G E NOS A M A LIS. (Ti tempelj in svetišče svetoga Duha, presveto Trojice žlahtni prestol, varuj nas hudega.)
Drugi telita 1084 ti. Dobili so ga s tretjim in četrtim zvonom iz Albert Samassove livarno 1. 1873. Križ, Marija brez madeža spočeta, sv. Jurij in sv. Uršula. VERNIM DUŠAM MIR IN POKOJ.
Tretji je težak 562 ti. Križ in sv. Jožef. MIR LJUDEM NA ZEMLJI.
Na četrtem ji; Križ in sv. Florijan. PAST BOGU NA VIŠAVAH. Teža 288 ti.
19. Mošnje.
/ošnje so stara  župnija,  ki  ima svojo prazgodovino.
Oglejski patrijarh Peregrin je daroval 1. 1156 cer-^X kev Tarvizinskeniu škofu grofu Urhu Treven. Patronat je imel 1. 1377 grof Friderik Orfenburg, pozneje so pripadle te pravice Avstrijski vladarski hiši. L. 1399 je bil tukaj župnik (plebanus) Gaiseker P ose h.*) Ravno ta letnica se bere pri glavnem vhodu v cerkev. V stari knjigi iz 1. 1649 se imenuje župnija in cerkev sv. Andreja v Mošnjah archiducalis paroehia ad s. Andream in Mdssnach. Mošnje imajo najstarejše farne matice v Radoliški dekaniji. Začenjajo se 15. februarija 1609.
Daljno zgodovino bodemo razvideli v zaporedni vrsti Mo-šenjskih župnikov.
1. 1610 Janez Wrezsl.
2. 1614—1635 Nikolaj Masius.
3. 1635—1641 Matija Grabnar. Za Grabnarjem je bil nekoliko časa Martin Popali namestnik.
4. 1642—1676 Andrej Novackg (Novak). Za vodilo si je privzel besede 24. psalma : Firmamenlum est Dominus timentibus mm. (Gospod je podpora njim, kateri se ga boje.) Bil je pa tudi podpore potreben v tistem žalostnem času, ko je zadel infordikt Mošenjsko župnijo. To je huda cerkvena kazen, ki prepoveduje pri cerkvi vsa duhovska opravila. Interdikl, je veljal od 20. oktobra 1646 do 1649. V tem času je bila cerkev zaprta in ljudje so morali iskati duhovne pomoči v Radolici, Kropi, Podbrezjah in
*) Glej catalogus deri Ljubljanske škofije.
Kovorju. Vsak bode vprašal, zakaj je bila lako občutno kaznovana župnija in skoraj za tri lela? Novak nam to sam popisuje, ko pravi, da so ga napadli nekateri hudobni domačini, ki so pridrli v župnišče, razdejali lukaj kar so mogli dobili itd. S kakim namenom so to storili, ni določno povedano. Župnik piše: procul dubio instinctu diaboli (gotovo po nagibu hudobnega duha). Pa je moral biti še kak drug vzrok.
5. 1078" 1089 Sebastijan Sehumy.
6. 1090—1725 Jakob Prettner. 4. decembra 1090 terrae motus ingens non sine damno turris ct c.cclesiac. (Hud potres, ki je poškodoval zvonik in cerkev.)
7. 1725—1750 Tomaž ETlach, magister philosophiae ct di-strietus superioris Carnioliac commissarins (učenik modroslovja in škofijski komisar na Gorenjskem). Ud duhovniške bratovščine sv. Mihaela v Mengšu.*) Umrl 01 let star 10. julija 1750. Pokopal gaje Peter de M o d e r s h e i m b, župnik v Šmartnem pri Kranju.
8. 1757—1758 Franc Wolfgang Forgar, protonotarius apo-stolicus, doktor bogoslovja in modroslovja. Neizprosna smrl je pobrala, 49 letnega moža-učenjaka že 11. maja 1758.
9. 1761—1778 Tomaž Prevodnik. Prevodnik se je odpovedal župniji. Za njim pride
10. 1778—1796 Lenart Pettermann, bivši kalehct na normalnih šolah v Ljubljani. V reverzu dne 15. julija 1778 pravi, da bode vestno spolnoval vse dolžnosti, kakor se spodobi značajnomu duhovniku, zvestemu državljanu in katoliškemu kristi-janu (vvie es einem Ehrlichen Seelsorger, Getreuen Vasallen und Katholischcn Ghristen gebuhrt). Vredno jo brati Petormanov na-tanjčni zapisnik o cerkvenih reformah cesarja Jožefa II. Sploh je ta župnik rad vse zabilježil, kar se je zgodilo važnega na pr, da je 1. .1782 potoval sv. Oče Pij VI. skozi Ljubljano na Dunaj itd. Omenja tudi veliko povodenj, ki je bila pred božičem 1. 1779. Na Globokem, v Otočali in Podnartom je odnesla Sava mostove, v Kamni Gorici je bilo zasutih nekaj hiš in kovačnic. Njegov kapelan Luka Wirt.ilsch je šel pred svetim dnevom čez Radoliški most. na Dobravo, kjer je ostal deset dni, da so hodili ljudje lam k službi božji. — Peterman je umrl v Mošnjah vsled jelike 29. februarija 1796. Pokopal ga je Urban Griviz, dekan in župnik v Gorjah.
11. 17%—1819 Urban Aschbć, poprej župnik v Begunjah. Gotovo ni slutil, kako imenitna bode še nekdaj kapela Matere božje na Brezjah, katero je dal on zidali I. 1800. Tudi Leopold Lcyer (rojen v Kranju 21. novembra 1752), ki je naslikal I. 1814 sedanjo čudodelno podobo Marijino, ni mogel mislili, da poslane na leni kraju čez 50 let glasovita božja pol. — Ažbe se preseli 1819 iz Mošenj kol stolni kanonik v Ljubljano in na njegovo mesto pride
12. 1819—1850 Urban Polizhar. Tudi on se je preselil, pa ne v Ljubljano ampak v neko boljšo domovino. Umrl je v Mošnjah 23. maja 1850, star 73 let. Na grobnem spominku beremo krni ko vošilee :
Bog njim daj Nebeški raj!
13. 1850—1867 Andrej Potočnik. V njegovi dobi se je začela božja pol na Brezjah. 22. septembra 18(1:) je bilo razglašeno prvo čudovito ozdravljenji;. Deklici Mariji Tavčar, doma v Begunjah na Gorenjskem, se med povzdigovanjem sključena noga zravna, da gre brez podpore na dom.
14. 18(17 —1878 Janez Sajevic. Imel je mnogo dela, ker se je ravno o njegovem času začela nenavadno obiskovali božja pol pri „Mariji pomagaj" na Brezjah.
15. 1878—1893 Prane Kunimer. Obilo posla mu je dalo zidanje nove cerkve na Brezjah,*) kjer je bil vložen temeljni kamen 9. oktobra 1889. Kunimer odide kol dekan na Vrhniko in na njegovo mesto pride
16. 1893 sedanji župnik Janez Berlic, ki bodi1 kmalo dovršil lepo stavbo v čast Mariji in v ponos naši deželi.
* * *
V ozkem stolpu so štirji zvonovi: vidiki, srednji, mali in mrliški. Prvi trije pojo v wr>//-lrizvoku z glasovi cis-c-gis.
Veliki zvon tehta 1950 /7 s premerom 130 cm. Teža je za glas cis nekoliko majhna, tudi premer ni velik. Zvonarjeva umetnost je dala vendar zvonu lepo doneč odmev. Gotovo je dobro blago v njem. Ima veliko lepih okraskov v podobi vencev.
*) :'.T metrov in pol dolga, '.I metrov in pol široka. Pis.
Križ, Marija z Jezusom v naročju in z rožnim vencem, sv. Andrej na križu, sv. Jakob s popotno palico, sv. Jurij na konju /, zmajem, redovnik s križem na halji in z lestvo. (?) Napis nam pove, da so vlili zvon dediči Vincenca Samassa v Ljubljani I. !823.
Srednji s premerom 109 cm. Križ, roženvenska Mati božja z Jezusom v naročju in s krono na glavi, sv. Andrej na križu, sv. Lovrenc s palmo in z železno mrežo. Napis ob krilu: 10 A XX. LIC. SAMASSA ML FVDIT LABAC1 SVB H, I). LEONARDO PETERMAN, PAROCHO IN MESCU NA 1780. (Janez Jakob Samassa me je vlil v Ljubljani, ko je bil Lenart Peterman župnik v Mošnjah 1780.)
Mali ima 600 it teže in 88 cm v premeru. Iz livarne Aniona Samassa v Ljubljani 1840. Križ, sv. Mihael s tehtnico, z mečem in zmajem, sv. Florijan gasi gorečo cerkev.
Mrliški zvon je od zvonarja Alberta Samassa v Ljubljani iz 1. 1893 in tehta 51 h/g. Angelj s trobento.
Pri Mariji pomagaj na Brezjah so štirje zvonovi v kvart-sekst-akordu z glasovi c-f-a-č in s skupno težo 5518 /t. Enako zvonjenje je v Begunjah v skupni leži 5710 it. Vrvi zvonov teko v steklenih posodah (pušah). Na la način ostanejo vrvi dolgo časa nepoškodovane, ker se ne trgajo ob gladkem steklu.
Veliki zvon. Podaril ga je I. 1893 iz ljubezni do prebla-žene Device posestnik Miha Studen iz Tupalič (1'ara Preddvor). Blagi mož ni mogel zapustiti lepšega spominka Mariji in sebi, kakor s tem činom. Nad 3200 it, težek raznaša z veličastnim glasom c daleč okoli slavo pomočnici1 kristijanov. Premer v krilu 149 cm. Vlil Albert Samassa v Ljubljani. Podobe: Križ, Marija pomagaj, nadangel)' Mihael, sv. Vid. Napis: DAROVAL ME JE MIHA STVDEN, DA /IVE RAZ VESEL J V JEM, MRTVE 0B-ŽALVJEM, SLAVO MARIJI OZN AN V JEM.
Drugi zvon s premerom 109 cm in s težo 1244 'it. Prišel je 1. 1863 iz livarne Aniona Samassa v Ljubljani, ravno lako tretji in četrti. Križ, Marija pomagaj, sv. Vid v kotlu, sv. Florijan.
Tretji. Premer 87 cm, teža 687 /t, Križ, sv. Vid.
Četrti. Premer 73 cm, teža 387 /1'. Oktava velikega zvona. Križ, sv. Andrej s postranskim križem, sv. Bok.
Slabo pol uro od Mošenj proti severu sloji na malem gričku podružnica sv. Janeza Krstnika na Spodnjem Otoku. Med
ljudmi se govori, da je bilo tukaj nekdaj jezero. To govorico potrjuje nekoliko kraj sam, ki se razprostira pod cerkvijo kakor v plitvem kotlu, dalje ime Otok in hiša ob glavni cesti pod klancem, kjer se pravi pri Brodcu.
Pri tej podružnici zvoni cerkvenik še dandanašnji ob ednaj-stih poludne. Prašam ga zakaj? Odgovori, da je začel o tem času (ob ednajslih) zvon sam zvoniti, ko so prišli tu-sem Turki. Čudnega zvonjenja se tako prestrašijo, da odidejo iz tega kraja.*)
Pred cerkvijo je lopa z lesenim stropom, na katerem je naslikanih veliko svetnikov. Glavna vrata imajo letnico 1694. V cerkvi je na listni strani kapela sv. Janeza Nepomuka. Njemu v čast se opravlja vsako leto meseca maja devetdnevnica. **)
Večji / von je iz I. 1797 zvonarja Janeza Jakoba Samassa. Premer 87 cm, teža 615 U, glas h. Križ, Marija obdana z an-gelji, sv. Janez evangelist.
Manjši ima v premeru 78 cm z glasom clš. Križ, čudna Marijina podoba z Jezusovim imenom, sv. Janez Krstnik in sv. Janez Nepomuk.   Vlil Celovški zvonar Vincenc Gollner 1. 1831.
*) Ko je umrl cesar Karol IV. 29. novembra 1378 v Pragi, začeli so zvonovi sami zvonili v stolnici sv. Vida. Ljudstvo poveličuje s to pravljico cesarja, ker je bil ljubljenec narodov. Ljubil je pa tudi on Češko deželo kakor
najboljši oče.
**) Precej okoren kronogram (1762) pri vbodu v kapelo se glasi: Suh vcxillo loannis Nep., boni nominis sigillove confessionis patroni sibi singulari*, laeii certant atgue vincunt vonfratres.
20. Olše.
sojv^    blizo lega iztoka vgledamo na mali višini župnijsko
* cerkev Olše. *) Stari Olšanje so jo postavili v čast varuhu o povodnjih sv. Nikolaju. Izpod cerkve žubori bister studenček. Kedaj je bila zidana se ne more natanjko določiti. Starejša je na vsak način kakor njena podružnica na Češnjici, ki je iz 1. 1696. — Župnija ni velika pa vendar precej raztresena. Pripadajo jej vasi: Poljšica, Rovte, Dobravica, Češnjica (s podružnico s Tomaža) in Brezovica.
Do 1. 1731 so imele Olše mater-faro v Šmarlnem pri Kranju. Z vstanovnim pismom knezo-škofa F e I i k s a g r o f a S c b r o t, e n-bach iz dne 20. novembra 1731 pa postanejo samostojna du-hovnija. In lo je bilo tudi potrebno, ker so morali hoditi ljudje dve uri in pol do farne cerkve.
1. Prvi duhovni pastir je bil Gašper Glavatizh. (1731 — 1744). Poprej je kapelanoval več let v Šmartnem pri Kranju in ravno vsled njegovega truda so dobili Olšanje lastno duhovnijo. Z Olš odide v Kropo, kjer umrje 78 let star 19. oktobra 1761. — Za njim oskrbuje nekoliko mesecev izpraznjeno službo Miha Sne d i z, kateremu sledi
2. Martin Suppan (1744—1748). To je bržkone listi, ki je zidal v Bohinjski Srednji Vasi novo cerkev I. 1755.
3. Karol Jožef Marburger (1748—1750). Odšel je v Gorje, kjer je umrl 7. januarija 1754.
*) Pravilno ime je Olše, na Olšah, Olšanje. Ljudstvo izgovarja Ovše.
4. Janez Piterlc (1750—1771).
5. Anton Nepomuk Weihnacht (1772-178«.)). Ta mož je storil veliko dobrega kot duhovnik in kol učitelj mladine. O njem beremo v starem rokopisu: „VVeihnachl so bili gospod, da malo lakih. Pobožno so opravljali službo božjo in vpeljali cerkveno pelje. Otrokom so dajali hrano in jih učili krščanski nauk, brati, pisati in računili. V cerkvi so napravili vse tri altarje nove, zidali prvo nadstropje v župnišču in zasadili žlahtno sadno drevje na vrtu. V zapisnikih in povsod je bil najlepši red. Umrli so IG. novembra. 178'..), stari 56 let. Ko jih. odkop I je jo po 54 letih (1843) najdejo glavo še vso celo in z vsemi zobmi. Spodobno jo vmijejo in zopet pokopljejo. Ljudstvo jih ima za svetnika.*) VVeihnachlu so dali dva meseca pred smrtjo duhovnega pomočnika z imenom Janez Jcnzhizh, ki je ostal na Olšah do 12. decembra 1789. — Za njim pride
(i. Luka Wirtitscll (1789-1810) bivši kapelan v Mošnjah.
7. Matija. Suppan (1811 — 1812).
8. Jožef Pogatschar (1813-1814).
9. Jurij Zhebul (1814-1820). Sel je v pokoj, ki gaje preživel v Podbrezjah ter ondi umrl 28. oktobra 1825.
10. Gašper Sehoklitseb (1820-1830.) Šoklič dobi župnijo precej zapuščeno. Pri poslopjih se hitro pozna, ako ni vsako lelo nekaj popravljenega. Z veseljem se poprime dela, naredi nov žagrad, razširi pokopališče, namesto starega lesenega kora zida nov kor in izvrši več [»oprav pri župnišču. Na Olšah ga obišče večkrat dijak Jernej VVid mer, poznejši knezo-škof Ljubljanski. Soznanila sta se takrat, ko je bil Šoklič kapelan v Kranju. (Glej zgodovino Brezniško fare.)
M. Janez SupailZ (1830 — 1843). Rojen v Komendi 1. 1790, umrl na. Olšah 25. marca 1843. Poprej je bil kapelan pri sv. Jakobu v Ljubljani, od koder pride na Olše. Tukaj ga slovesno vmesti kanonik Jakob Praprotnik, Lenartkov z Dobrave. Grobni napis pravi o Zupancu, da je bil aposloljsko goreč in kol oči; revežev evangeljsko radodaren (apostolice indefessus pau-perumgue pater evangelice liberalis),
12. Jožef Zemlja 1843, rojen na Selu pri Breznici. Njemu je bilo odmerjeno le malo časa na Olšah, samo tri mesece. Prišel
*) Na Olšah je lepa navada, da izkopano mrtvaško glavo sorodniki do-ličnega vmijejo, zavijo v bel prt in zopet zagrebejo pri pogrebu druzega mrliča. To se vidi tudi drugod po Gorenjskem n. pr. v Kranjski gori in v Ratečah. Pis.
20. Olše.
113
je iz Ambrusa v Suhi Krajini in umrl za jetiko 15. septembra 1843, star 39 let. Zemlja je bil jezikoslovec, pesnik in tudi glasbar. U loj njegovo povest »Sodem sinov" v Novicah 1848.
13. Jane/ Klapšič (1843—1869), rojen v Krašnji 16. junija 1800. Mnogo je popravil pri cerkvi in župnišču, marljiv dopisnik bil Novicam in Danici, sploh nadarjen in vrl duhovnik. Stara lota preživel v prijetnem pokoju v Tržiču, kjer jo prebival v lastni hiši poleg farne cerkve. Umrl 1. februarija 1884.
14. Janez Habć (1869—1894). V Olškem župnijskem arhivu jo zapisal o sebi naslednjo vrstice: „Rojen 1811 v Črnem Vrhu nad Idrijo, žegnan 2. avgusta 1835, služil v mnogih krajih za kaplana, polom v Zavracih in v Dražgošah za fajmošlra, meseca septembra 1869 peršel na Olše, kjer je 27. septembra 1885 zlato mašo imel in poslal duhovni svetnik." ■— Habe jo bil skromen, pobožen in učen duhovnik, izredno bistrega spomina, odličen zgodovinar. Vešč klasičnih jezikov, tudi Hebrejščine, je govoril in pisal Slovenski, Nemški, Italijanski, Francozki in nekoliko An-gležki. Župljani so mu bili zvesto vdani, otroci so ga ljubili kot očeta. Šel je v pokoj dne 10. maja 1894 v Kranj, kjer je naglo smrti umrl 9. septembra 1895.
15. Jožef Preša, prišel iz Poč v Moravski dekaniji 10. maja
1894.
Krstna knjiga se začenja 28. novembra 1730, poročna 30. maja 1731, mrliška 20. junija 1731.
*
Olšanje imajo majhno z v o n o v o s premerom 97 : 73 : 64 cm. Veliki zvon toraj še celega metra nima. Neka čudna zmes so glasovi as-Hes-cf (kvarta s pol-tonom!) [zmed župnijskih cerkev je tukaj in v Ratečah najslabšo zvonjenje. — Nad zvonovi je odprto slolpovo podstrešje, kjer imajo postovke jako prijetno stanovanje. Sedanji župnik ima namen zvikšali zvonikov zid in napraviti nove zvonove. Naj ga z veseljem podpirajo pri tem potrebnem delu njegovi 1'arani!
Veliki zvon vlil Janez Jakob Samassa I. 1790. Križ, Marija z Jezusom v naročju in z žezlom v roki, sv Nikolaj.
Srednji s podobami: Križ, Marija, brez madeža spočeta, sv. Nikolaj. SANCTE NIC0LAE 0RA PRO NORIŠ. (Sv. Nikolaj prosi za nas.) Zvonar Benedikt Iluellerer v Ljubljani 1. 1750.
1 li-
so. Olše.
Mali zvon so kupili 1. 1824 o Kovorju. Menda niso gledali na glas ampak na bolj nizko ceno. Križ, Marija brez madeža spočela, sv. Jožef. Vlil Vincenc Samassa 1 1811.
Med Olšami in Krojio je skrita za smrekovim gojzdom vas Česnjlca. Podružnica stoji ločena od hiš na nekoliko vzvišenem prostoru in je posvečena sv. Tomažu apostolu. Nad glavnimi vratmi je v kamnu vdolbena letnica 1696 z imenom Bastian Papler. Takrat je bila cerkev bržkone zidana, popravljena pa 1763. V cerkvi beremo na oboku zidarjevo opazko: Velbana 1814. Nad velikim altarjem je izrek sv. Tomaža: „Moj Gospod in moj Bog!"
Večji zvon ima 80 cm v premeru in glas h. Vlil Gašper Franchi v Ljubljani 1. 1719. Križ, Marija s sklenjenima rokama, sv. Frančišek Ksav. in sv. Florijan. Napis:
opVs hoC MIraCVLosae aVULIatrICI VICInItatIs CropensIs VIrgInIgjVe pLenae gratIIs perpetVIs aeVIs.
(Ta zvon je posvečen čudodelni pomočnici Kroparske soseske in devici polni milosti za vedno čase). Kronogram daje letnico 1717.
Manjši s premerom 66 cm in z glasom J. Tudi ta je iz livarne Gašperja Franchi I. 1711. Križ, žalostna Mati božja, sv. Jožef, sv. Vid v kotlu. Veliko in široke podobe. a fulgure et tempestate li bera nos domine. (Treska in hudega vremena reši nas Gospod.)
21. Rateče.
fome Rateče se najložje razlaga iz besede „razlečjo," ker -j je tukaj naravna meja med Kranjsko in Koroško ali £ med Savskim in Dravskim vodovjem. Kraj ima vi-"3 soko lego (870 metrov nad morjem), dolgo zimo in » pozno spomlad. Na južni sirani ga obdajajo sinji vrhovi Julskih Alp: Mangart, Ponca, Ciprnik in Mojstrovka. -Vsa župnija, je skupna velika vas z lastno občino. V 124 hišnih številkah stanuje nad 900 ljudi. Ralcčane prištevajo prvotnim prebivalcem gorenjske Doline. Znano je, da radi delajo pa tudi radi molijo. Ohranili so do sedaj mnogo starih običajev, posebno v nošnji. Več družinskih imen je podobno Laškim besedam n. pr. Benet, Kavalar, Popodi.
Farna cerkev stoji na vzhodni strani vasi in je posvečena sv. Duhu. Ljudska pravljica govori, da je nek gospodar iz Rožičeve hiše redil gosi. Gosi znanjkajo, čez več časa pa pridejo nazaj in se vsedejo na griček blizo hiš. Mož ima to kot opomin, naj postavi tukaj kak spominek Bogu v čast. Res zida na tem kraju lepo Gotiško kapelo. Železno banderce, ki sloji na strehi velikega altarja, ima vsekano letnico 1607. - - L. 1791 so podaljšali cerkev in postavili na-njo originalen zvonik, ki ima podobo Pruske „pikelhaubc."
Mrliška knjiga se začenja 16. oktobra 1787, krstna 21. oktobra 1787, poročna 21. marca 1788. Samostojna duhovnija je bila vstanovljena I. 1785. Oskrbovali so jo naslednji duhovniki: 1. F. Honorij Terscban (1785—1821). Moža je zadela osoda kakor več druzih njegovih tovaršev, da je moral ili iz samostana na deželo „duše past." Najprej je bil duhovni pomočnik
8*
v Kranjski Gori. Od tu pride v Rateče, kjer ga vmeste kot lokalnega kapelana 27. decembra 1787. L. 1810 se mu je godilo tako slabo, da ga je resno skrbelo, kako bode živel. Zarad takratnih Francozkih vojska ni dobival redne plače. Prejel je v desetih mesecih samo 32 goldinarjev. V dopisu na škofijstvo iz dne 12. oktobra 1810 se pritožuje o veliki dragi ni in omenja, da je moral pretrpeti marsikaj hudega o vojskinem času (Ertra-gung maneher Kriegsbcschvverden). Zato prosi, naj mu pregledajo opravljanje farnih in vcro-zakladnih maš, da bode mogel vsaj pri navadnih mašah kaj zaslužiti*) in tako shajali za silo (um noch eine kurze Zeit kummerlichst leben zu konnen). Z o-zirom na veliko potrebo je škofijstvo odobrilo prošnjo. — V Ratečah je bival P. Iionorij celih 36 let ter zapustil Lo solzno dolino 12. junija 1821 star 68 lejj Ljudje pripovedujejo, da mu jo „padar" dal neko zdravilo in da je precej potem umrl. Dolžili so zdravnika, da je kriv njegove smrti. Zdravnik hoče dokazati svojo nedolžnost, povžije ravno tisto zdravilo in tudi sam kmalo na 16 umrje. Morebiti je bilo zdravilo premočno ali je prišel slučajno kak strup vmes? — Človek se skoraj zabava, ko bere v mrliški knjigi Tržanove izraze za različne bolezni n. pr.: Pol leta star otrok umrje an SeiLenstechen oder Zvvicken, 70 letni mož vor lauter Alter und Elend, enoletna deklica an gevvohnlicher Kinder-krankheit, 60letni gospodar von einem Fichtenbaume gefallen und auf der Stelle niaustodt geblieben, 83 letni starček an der Engbrustigkeit itd.
2. Gregor Appalik (1822-1824).
3. Jakob Dollenz (1825—1842). Rojen v Begunjah na Gorenjskem 9. oktobra 1792, posvečen 19. novembra 1815. Odšel za župnika v Dobrničc, kjer je umrl 16. marca 1846.
4. Andrej Dremelj (1843—1888). V priljubljenem kraju službuje 45 let! Zalibog da je zanemaril v tem dolgem času cerkev in župnišče in da se je postaralo z njegovo starostjo tudi vse drugo. Seveda ko se privadimo slabega, že ne vemo, da je slabo. Dremelj veliko premišljuje in skuša, kako bi iznašel vedno gibanje (perpetuum mobilv). A ne more odpravili ovir in s to zavestjo odide k zbranim očetom v večnost 23. marca 1891. Dve leti in pol je preživel v pokoju ter včakal kot zlatomašnik in starosta škofije 89 let. Sedaj počiva na Rateškom pokopališču poleg velikega števila tistih, katere je on spremil v večnost.
*) Za navadne (manualne) maše so dajali takrat 7, največ l"2 kraje.! Pis.
5. Vincenc Poliij (1889—1896). Z mnogim trudom je prenovil zastarelo in napravil red v župniji, skrbel tudi za pravilno cerkveno petje. — 24. julija 1889 je ob 10. dopoludne vdarila strela v zvonik, predrla obok in šla na kor, kjer je razdrobila orgle in tudi v cerkvi napravila mnogo škode. Župnik je bil takrat ravno v stolpu. Gotovo ga je varovala božja roka, da se mu ni zgodilo nič zalega. Odšel je v Roteče pri Skofji Loki 3. novembra 1896.
6. Jožef Lavtižar, nastopil 3. decembra 1896.
Velika nesreča je zadela vas 28. aprila 1888. Takrat je nastal grozen požar, ki je vpepelil 28 hiš.
V vasi je podružnica sv. Tomaža s farnim pokopališčem. Cerkveno svetišče bi znalo biti iz srednjo Goliške dobe (14. stoletje). Zazidana Romanska okna pa pričajo, da je bila stavljena, cerkev mnogo let poprej. Pri velikem altarju na evangeljski strani je omarica za sv. olje. Iz Lega sklepamo, da je ta cerkev precej starejša kakor farna, ker bi bila laka. shramba sicer nepotrebna. Zakristijo je dal zidali Kranjskogorski župnik Martin Pappler I. 1758. Začrneli stolp spričuje sam o svoji starodavnosti; pravijo da je iz paganskih časov. — Raločane so menda Ložko spreobrnili k pravi veri. Zato so jim izbrali za patrona sv. Tomaža (?).
Omeniti moram, kakošno ustno izročilo je ohranjeno med ljudstvom iz časa Turških napadov proti koncu 15. stoletja. Ko izvedo Ralečani, da so bliža sovražnik, skrbi jih zelo, kako bi rešili svojo cerkvico. Na misel jim pride čuden, skoraj otročji pripomoček. Zvežejo jo zunaj okrog in okrog z močno blagoslovljeno verigo. S tem so pokazali trdno zaupanje na božjo pomoč, zakaj Turčin se pač ni mogel bati tega strašila. Njemu ni dosti mar, ali jc cerkev zvezana z verigo ali no. In glej čudo! Turki niso šli po navadni poti mimo cerkve s svojinu mulami, ampak po drugi strani so prodirali na Koroško. - Res veliko so morali trpeti prednamci v listih časih. Krščansko ljudstvo jc trepetalo pred sovragom, ki je zapuščal za seboj krvave sledove, po-žgane vasi in podrte cerkve. Da je bila sila velika, spričujejo nam očitno molitve, ki so se opravljale takrat. V knjigi v Listi inu Evangelici", katero je izdal Jurij J a pel, župnik na Jezici 1. 1796, imamo še ohranjene „Molitve po Litaniah vsih Svetnikov I v' sajtu vojske mes turka." Glasijo se:
Ps. 78. D e u s v o n e r u nt g e n I, e s. *)
O Bog! Ajilji so v' tvojo erbshino pershli, inu so tvoj sveti tempel k' nezhasti sturili, inu is Jerusalema eno groblo kamenja naredili.
Oni so tvojih slushabnikov trupla tizham k' shpishi dali, inu mesu tvojih Svetnikov sverinam naprcjmctali.
Oni so okuli Jerusalema koker vodo kri prelivali, inu nikoger ni blu, kateri bi bil te mertve pokopoval.
Mi smo nashim sosedam k' shpotu postali; inu leti, kateri so okuli nas, so zhes nas smeh inu sashpotuvanje clcrshali.
O Gospod! koku đovgu se bosh zhes nas serdil, inu tvoj serd koker ogn goreti pustil.
Rešuj (razsuj) o Gospod! tvojo j§so zhes Ajde, kateri tebe ne sposnajo, inu zhes taiste krajlestva, katera na tvoje S. Ime ne Miz hej o.
Sukaj oni so ta isvoleni (bik Jakoba posherli, inu njega pre-bivalshe k' eni pushavi naredili.
Ne misli o Gospod! na našite stare pregrehe, prehiti nas s' tvojo milostjo: sukaj mi smo silnu revni postali ....
Pusti pred tvoje oblizhje priti sdihuvanje tvojih jetnikov, inu s' tvojo mozhno roko ohrani nas pred to naprej stoj§zho smertjo . . .
Mi pak tvoj folk, inu ovze tvoje pashe sahvalimo tebe v§ko-mej, inu tvoje zhasti od enega rodu do drugiga osnanujemo.
Zhast bodi Bogu Ozhetu . . .
Molimo.
Vsigamogozhni vezhni Bog, v' kateriga rokah je vsa oblast inu praviza vsih krajlestv, pridi na pomozh Christianskimu folku, de sbiralsha tih Turkov, kateri na svojo grosovitno mozh savupajo, bodo skus mozh tvoje roke poterti. Skus Gospoda nashiga Jesusa Christusa Amen.
* * *
V širokem in nenavadno nizkem stolpu župnijske cerkve so trije zvonovi s premerom 107:80:69 cm. Glasovi so jim g-h-J. Ta nevsmiljeni pol-ton ! Za zvonjenjem na Olšah je to najslabše izmed farnih cerkev v dekaniji.
*) Ta psalm kaže, kakor da bi bil David z očrni gledal Turške silovitosti. Pis.
Veliki zvon s težo 1197 it.   Vlil Anton Samassa 1861. Sv. Trojica, Križ, sv. Florijan. Napis ob krilu :
sanCte spIrItVsi IMpLe CorDa Igne
Srednji iz 1. 1747 zvonarja Jožefa Samassa. Križ, Marija z žezlom v roki in z Jezusom v naročju, sv. Janez Nepomuk, sv. Urh. Napis pod klobukom : a fulgure et tempestate libera nos domine. (Treska in hudega vremena reši nas Gospod.)
Mali iz livarne Ignacija Janeza Koder v Beljaku 1. 1792. Na koreninah šest možkih glav. Križ, sv. Mihael s tehtnico in z mečem. per libera litatem parochianorum et per industri am r. d. iionor1i tersohan provisoris
pusa sum an no 1792. (Po dobroti faranov in po trudu č. g. Ilonorija Terschan oskrbnika, sem bil vlit 1. 1792.)
Zgodovinsko važen zvon visi pri podružnici sv. Toni a ž a. Glasil se je gotovo mnogokrat, ker se kembelj precej pozna v zvonu. Premer 43 cm. Brez okraskov in brez podob. Pod koreninami je napis:   ^ kSUS $ milim $ attttU $
XXI $ lunis    mamts    ionuitrs $ nmtljnts. številka XXI
pomeni letnico z izpuščeno stotico in tisočico. Ker so rabili Gotiške male črke približno od 1450 do 1.550, je zvon iz 1. 1521. Tisočletnico in stoletnico izpuščamo ludi mi velikokrat v govorjenju ali celo v pisavi.
CharItatIs.
(Sveti Duh! napolni srca z ognjeni ljubezni.)
22. Srednja Vas v Bohinju.
(j 4^?. tara fara sv. Martina v Srednji Vasi šteje okrog G<^^!j!fYJ 2400 duš. Ljudje prebivajo večinoma v ravnini in vL>^ sicer skupno v velikih vaseh. Po leti gredo s svojo živinico na planine in marsikatera hiša je takrat popolno izpraznjena. — Do 1788 je bila v vsem Bohinju samo ta župnija. Tega leta izločijo več spodnjih vasi ter vslanove samostojno duhovnijo na Bistrici, 1. 1791 pa na Koprivniku, da zgubi mati-fara nad 2000 duhovnijanov. Ko pripade 1. 18113 tudi vas Savica Bistriški župniji, so prebivalci odločno zahtevali, naj se pokopujejo še zanaprej v Srednji Vasi. Srenjski župnik Janez Kumer tega ni mogel privoliti in zato mrliča ni hotel pokopali, katerega so prinesli možje k pogrebu. Ker možje ničesar ne opravijo, prinesejo druzega mrliča žene na pokopališče. Toda s silo se navadno ne doseže veliko. Tudi njim se ni boljše godilo, še kaznovane so bile pri gosposki. Tako se ljudem priljubi kraj, kamor so navajeni hoditi k službi božji in kjer jim počivajo dragi sorodniki.
Farna cerkev ima impozantno lego nad vasjo na precej vzvišenem kraju. Do nje pelje 185 stopnjic. V tej strmini je središče vernega ljudstva, ki mora biti vselej veselo, kadar stopi v veličastno hišo božjo. Saj ima v tako lepi cerkvi svoja pozemelj-ska nebesa. Kakor je obdaril Stvarnik vso okolico z neko naravno silovitostjo, tako so pripravili tudi Njemu stanovanje z velikimi dimenzijami na vse strani. Čuditi se je, kako so mogli prebivalci iz lastne moči postavili tako zgradbo. Seveda je pripomogel k temu ves Bohinj, ker je bila takrat samo ta tarna
cerkev. Dozidali so jo 1. 1755, kakor kaže napis nad glavnimi vrat mi:
Deo aC sanCto MartIno antIstItI LIbata.
(Bogu in svetemu Martinu škofu posvečena.) Zidanje je vodil takratni župnik Martin Suppan.
V začetku so jo nameravali delati pod vasjo. Ze so mislili kopati temelj, kar zmanjka čez noč orodje, katero so ondi pustili. Vse skupaj najdejo na Ravnjak, kjer stoji sedanja cerkev. Nekateri so razlagali ta dogodek na nadnaraven način, toda kmalo pridejo na pravi sled. Nihče drugi kakor zgornji prebivalci so prenesli po noči natihoma krampe, lopate itd. fu-seni, da bi imeli nekoliko bližje k službi božji in njihova je obveljala. — Vsa stavba sloni na skalnati podlagi; le na kraju, kjer je veliki altar, niso dobili trdnih tal, da so morali narediti „brano" (jel-ševe pilote).
Farne matice si; začenjajo sicer že 1. 1628, pa manjkajo semtertje za nekaj let. Še le od 1G67 so redne, da se drže skupaj. — V 17. stoletju najdemo neko posebno zvezo Srednje Vasi z Radolico. Župniki v Srednji Vasi so odhajali kot vikarji v Ra-dolico in tudi Radoliški vikarji so bili imenovani za župnike v Srednji Vasi.
Duhovniška služba, je bila vstanovljena I. 1571. Takrat je pastiroval tukaj iz Radolice poslani namestnik Janez Plac h u I a. (Stran 7.1.) Poznejši župniki so v zaporedni vrsti naslednji:
1. 1G17 Matija Wankho.
2. 1619 Gabrijel Clemonz.
3. 1624—1628 Miha Popali.
4. 1629 Andrej Mroule.
5. 1643—1650 Karol Ratto. Odšel je v Kropo, kjer ga dobimo od 1650 do 1652.
6. 1650—1667 Jurij Drobnizius. Prišel je z Jesenic tu-sem.
7. 1667 -1679 Andrej Liikeshizh. Poprej vikar v Radolici.
8. 1680   1681 Peter Tazoll.
9. 1681—1682 Gašper Cernetiz.   Poprej vikar v Radolici.
10. 1682—1694 Filip Jakob Rosmann. 1695 ga nahajamo kol. vikarja v Radolici. Umrl je v Lescah (?).
11. 1694—1705 Marka Preshern. 1687 vikar v Radolici. Umrl v Srednji Vasi 21. januarija 1705.
12. 1705 Janez Jožef Jenzen. Poprej je bil kapelan v Kranju (divinorum coopercdor Crairiburgi). Šel je na Štirsko, kjer je umrl v Braslovčah 12. maja 1721. O njem se bere v mrliški knjigi Braslovške fare: Die 15. Maji 1724 sepultus est admodum reverendus dominus Joanes Joscphus Jenzen, commissarius Fra-slaviensis, sacramentis munitus, aetatis suae 55 annorum. Prac-sentibus novem sacerdotibus in Criptam depositus (uit. (15. maja 1724 je bil pokopan prečastiti gospod Janez Jožef Jenzen, pooblaščenec v Braslovčah, previden s sv. zakramenti, star 55 let. Navzočih je bilo devet duhovnikov, ko so ga položilo v rakvo.)
13. 1720—1737 Valentin Hozbevar. Bucealaureus ss. Theo-logiae (bogoslovski učenjak), umrl tukaj 21. aprila 1737.
14. 1737. Sebastijail Pogazhar. Tega moža nahajamo v Radoliški dekaniji na treh krajih: 1733—1737 kot vikarja v Radolici, 1737—1742 kot župnika v Bohinjski Srednji Vasi, 1755— 17G2 kot duhovnega pastirja v Ljubnem. Od I. 1742 dalje je župnikoval na Igu in v Sori, v mlajših letih pa kapelanoval na Štirskem. Moral je bili precej učen, ker ima naslov ss. Theologiae Bucealaureus (brmatus, toda nikjer ni bil prav zadovoljen. Njegovo posebno veselje je bilo kovanje kronogramov, katerih je zapustil veliko število in sicer nekaj prav kratkih, jedrnatih. (Glej Ljubno.) Iz vseh odseva pobožno srce in zaupanje na Boga. V Sori trdno sklene, počakati tukaj zadnjo uro (hic obitum exspeetans ■instauter suspirans petit, ut Deus agonizaturo sit propitius), pa se vendar preseli v Ljubno. Pogačar se je rodil v Zgornjih Gorjah 17. januarija 1693*) in umrl v Ljubnem vsled mrtvouda (aproplexia tactus) 7. decembra 1762.
15. 1742 Matevž Clemenz. Umrl v Srednji Vasi.
16. 1750 Martin Suppan. Zidal novo cerkev I. 1755.
17. 1761 Janez Jurij Cepper. Poslal vikar v Gornjem Gradu. O njem piše Ignac Orožen v knjigi „Diocese Lavant": Cepper von Rodesheim Georg, Commissar in Oberburg 1762— 1767, vvar 1767 im November Pfarrer zu Igg.
18. 1762—1766 Peter Anton de Nemizhotf. Pokopan v cerkvi.
19. 1766—1773 Avguštin Castellez. Se je preselil kot župnik v Grad.
20. 1773 Karol Prane Benegalla. Od 1788 do 1792 lo-kalist na Dobravi pri Kropi.
•) Anton Koblar: Zgodovina Sorsko fare 1883.
21. 1779—1801 Anton Schliber.   Na pokopališču ima na
spominku napis: Hic jacet medius pastor inter oves Antonius Schliber paroehus Wochinac a die 22. apr. 1779 usque cul sui obitus diciu 29. nor. 1801. (Tukaj počiva pastir v sredi ovčic Anton Schliber, župnik v Bohinju od 22. aprila 1779 do dneva svoje smrti 29. novembra 1801.)
22. 1802 Jožef Mullei. Umrl v Šentvidu pri Ljubljani.
23. 1806 Matevž Pintor.
24. 1813 1816 Filip Jakob PagOll. Odšel na Bohinjsko Bistrico. Od I. 1804 do 1813 je bil župnik na Dovjih.
25. 1816-1825 Gregor Shun. Bojen v Trbojah 10. marca 1780. Iz Srednje Vasi je odšel v Šentjurij pri Kranju, kjer je župnikoval od 1825 do 1843. Tega leta je bil vpokojen, se preselil v Kranj in ondi umrl.
26. 1826—1841 Janez Nep. Kuiner. Prepisal je vse stare matrike v posebne knjige, kar ni bilo lahko delo za tako veliko župnijo.   Nasledniki so mu gotovo za ta trud hvaležni.
27. 1841—1845 Janez Krstnik Kovazbizb.
28. 1846—1861 Anton Porenta. Pokopan v Srednji Vasi. Na grobnem spominku je kratko obrisano njegovo življenje z besedami : Anton Porenta, rojen v vasi Peven v Slarološki fari 26. maja 1804, v mašnika posvečen 19. julija 1831, vstanovljen na faro sv. Martina v Bohinju 24. maja 1846, v Gospodu zaspal 28. januarija 1861.
29. 1861 — 1882 Luka Porenta. Preživel je ves čas duhovskoga službovanja v tukajšnji fari: najprej kot kapelan pri svojem stricu in po smrli njegov naslednik. V življenju združena počivata tudi na pokopališču skupaj. Na grobu g. Lukeža beremo: Luka Porenta, rojen 12. oktobra 1823 v Pevnu, posvečen 5. julija 1848, umrl v Srednji Vasi 3. junija 1882.
Naj v sredi blagih del počiva, Veselje rajsko lam vživa.
30. Sedanji župnik Matija Zarnik vodi Sronjsko faro od 5. oktobra 1882. Njegova skrb za lepoto hišo božje se vidi pri župnijski cerkvi in pri vseh podružnicah.
Ne samo s cerkvijo ampak tudi z mogočnim zvonjenjem se lahko ponaša slavna župnija sv. Martina v Bohinju. Zvo-
novi so vglašeni v cis - moli trizvoku z glasovi cis - e - gis-m. Premer 150: 120: 100: 75 cm. Vlil jih je Albert. Samassa I. 1809. Samo drugi zvon je iz novejšega časa (1885). Kinčajo jih lepi Slovenski napisi v pesniški obliki.
Veliki   zvon tehta 3564 'it in je za Radoliškim najtežji v dckaniji.  Na njem ste dve podobi: Križ in sv. Martin. Napis:
VSAKI ČAS KLICAL VAS, VABIL BOM V BOŽJI DOM.
Krasno se razlega njegov glas iz visokega domovanja odmevajoč ob skalnatih stenah bližnjih snežnikov.
Drugi  ima 1095 hjg.   Križ,  Marija  brez madeža spočeta, sv. Janez Krstnik.   Ob krilu :
KO GLASI ZVONOV VAM IZ LINE DON L. K MOLITVI  POVZDIGNITE SRCA, ROKE.
Tretji s težo 1040 it. Križ, sv. Štefan.
ČUJ DOLINA IN VIŠAVA KO GLASI SE BOŽJA SLAVA.
Četrti  433  it.   Križ, sv. Anton puščavnik. ŽIVIM INO MRTVIM MIR,
Podružnica sv. Duha, Skoraj pol ure so mora hoditi ob jezeru do te cerkve. Razun cerkvenikovcga stanovanja ni nobene hiše v obližju. Pravljica pripoveduje, da veliko let niso dozoreli poljski pridelki v Bohinju. Zato gredo možje na Tirolsko prašat nekega vedeža, kaj bi storili, da bode polje zopet obrodilo. Tukaj izvedo, da morajo ob južni strani jezera zidati cerkev in praznik zaobljubiti tri kvalrne sredo (jesenske ne). Vsled tega drže Bohinjci iz zgornje in spodnjo dolino še dandanes te „zaljubljene" praznike ter pošiljajo vsako tretje leto neko miloščino na Tirolsko. Patronsko opravilo obhajajo pri sv. Duhu binkošlni ponedeljek, „žegnanje" pa zahvalno nedeljo.
Zvonovi pojejo v a-dur trizvoku z glasovi u-clš-~. Premer 93 : 77 : 67 cm.
Veliki zvon 455 Križ, Marija brez madeža spočeta, svetnik z volom (sv. Luka?). Vlil Albert Samassa 1879.
Srednji iz I. 1706. *) Križ, Marija pomagaj, sv. Pavel. SANCTE PAULE OIU PRO NOBIS. Zvonar Baltaser Schnei-der v Ljubljani.
Mali   178 hjg. Križ. Iz livarne Alberta Samassa 1879.
Sv. Janez Kratitik pri jezeru. O Gotiški cerkvi sodijo, da je zidana v 14. stoletju. Znamenite so slike, s katerimi je znotraj okrašena. Veliki altar ima letnico 1G68, prižnica 1711.
Večji zvon s premerom 74 cm in z glasom /*. Križ, Marija brez madeža spočeta, sv. Janez Krstnik. Vlil An t. Samassa 1827.
Manjši 61 cm in glas J. Križ, sv. Janez Krstnik. Ravno tega zvonarja iz 1. 1837.
Sv. Pavel pri Stari Fužini. Cerkev sloji na vzhodnji strani zunaj vasi in ima. okusno slikan Gotiški prezbiterij (svetišče).
Večji zvon ///,9 s premerom 100 cm. Janez Jakob Samassa 1. 1770. Podobe: Križ, sv. Pavel, sv. Blaž, sv. Vid. SANCTA M ARI A OKA PRO NOBIS.  (Sveta Marija prosi za nas.)
Manjši 82 cm, s težo 500 ti in z glasom h. Križ, Marija brez madeža spočeta, sv. Martin.   Zvonar Anton Samassa 1834.
Oba zvonova imata krepek, čist glas. Pogrešata še enega fovarša (e s 1G0O ti). Veljal bi sicer kakih 1400 gold., pa saj je Stara Fužina velika vas. Morebiti ga napravijo danes ali jutri.
Sv. Marjeta, v Jcreki. Precej velika cerkev stoji na nizkem griču nekoliko ločena od hiš. Posvetil jo je 3. oktobra 1502 Ljubljanski knezo-škof Krištof 11 auber, ki je bil poleg tega tudi pogumen voj.ščak in moder državnik. Krasno izrezljani veliki altar ima letnico 1685. Zvonovi so iz livarne Alberta Samassa s premerom 105:81 : 71 cm in z glasovi fls-ais-cTs.
Veliki zvon 023 Sv. Marjeta. Napis: TI ZVONOVI SO BILI VLITI, KO JE BIL PRI FARI V SREDNJI VASI ŽUPNIK MATIJA ZARNIK 1892.
Srednji 286 hjg. Marija z Jezusom v naročju.
Mali 208 Itjg. Sv. Florijan.
*) V Bohinju ni nič slarih zvonov, ta je najstarejši. Vse je prišlo zvonarjem v roke. Pis.
Pri sv. Marjeti so imeli v starih časih majhen zvon z imenom „šklendrea." Mimo je nesla čarovnica, točo v predpasniku. Ko pa zapoje sv. Marjete šklendrea in zaboka vol sv. Martina, zbeži prestrašena čarovnica z ledenim zrnjem v gorovje. Kaj pomeni ta pravljica druzega kakor zaupanje ljudstva na zvonjenje ob hudi uri?
Opazka. Zvonjenje oh nevihti je na vsak način nevarno v zvonikih brez strelovodov. To je pokazala Žalostna skušnja že na več krajih. Akoravno zvon sam nima nikakoršne moči, da bi odganjal pogubonosne oblake, je vendar hvalevredna stara navada, da se zvoni ob hudi uri v stolpih, ki so zavarovani pred strelo. Glas posvečenega zvona nas namreč opominja, naj iščemo pomoči v molitvi, ki je dobra in potrebna v vsakem oziru. Zato ob času nevihte zbrana družina moli an^eljevo češčenje. Vsi so takrat nekako prestrašeni, ko sičejo strele po zraku in rožlja grom po nebeškem oboku. Z zaupanjem prosijo Boga, da bi milostljivo odvrnil vsako nesrečo. — V določbi iz 1. 1827 za našo škofijo (Grdo cultus divini) beremo sledeči opomin:
Brevis pulsus minoris campanae imminente aligua tempestate, quo populit* ad preces pro avertendo fulgure et noxia tempestate fundendas invitatur, omnino probatur; neqnaqnam vero illa immoderata campanarum slrcpitatio, quae ad avertendam tempestatem, utpote a Dei voluntate dependentem, inepta, vitae pulsantium saepe periculosa atque ideo interdicla est. (Popolnoma odo-brujemo kratko znaninje z malim zvonom, s katerim se vabi ljudstvo k molitvi ob hudi uri. Prepovedano pa je dolgo zvonjenje, ki je mnogokrat za življenje nevarno.)
23. Weissenfels.
3 podnožju Mangarta jc raztresena Nemška naselbina, ki je po naravni legi že na Koroškem pa vendar še pripada Ljubljanski škofiji. To je Irg VVeissenfels ali ~c7     kakor pravijo bližnji Slovenski sosedji „pri Fužinah." »      Železni izdelki, ki se pošiljajo j)o svetu, dajejo bolj revnemu ljudstvu nekoliko zaslužka.
Župnijska cerkev sv. Lenarta je precej visoka in bolj ozka Gotiška stavba iz 15. veka. Zvonik, kakoršnih so veliko naredili v 18. stoletju je s čebulno obliko to je: z izbuhnjeno streho in se cerkveni zidavi nikakor ne prilega.
Za cerkveno zgodovino Weissenfels-a razločujemo tri glavne dobe in sicer:
a) Cerkev je bila do 1682 podružnica Kranjske Gore, akoravno je imela lastne duhovnike. Duhovniško službo najdemo vstanovljeno že 1. 1439 (minus ereetionis beneficii). *) Krstni kamen je stal vsaj že 1572, ker je bil pred 1. 1601 zarad lute-ranstva zaklenjen 29 let.
b) Od 1682 do 1820 je bila duhovnija samostojen vikarijat. Prvi vikar Matija Pogaznigk se podpisuje celo kot primus paroehus (prvi župnik).
c) L. 1820 postane c. kr. župnija.
Krstna knjiga se začenja 1662, mrliška 1667, poročna šc-le
1771.
Duhovniki so se vrstili večinoma precej hitro drug za drugim. Imenujejo se: curaius, provisor, vicarius, paroehus. Bili so naslednji:
*) Catalogus deri Ljubljanske škofije.
1. Janez Verhonnigg 1662.
2. Rupert Stiilzl 1667—1669.
3. Mihael Fortunatus 1669-1672.
4. Gregor Sontnor 1672—1676.
5. Jakob Wau(ltli 1677—1678.
6. Daniel Reze 1678- 1679.
7. Juri Pel le 1679—1682.
8. Matija Pogaznigk 1682—1691.   Prvi samostojni vikar.
9. Lenart Rotmiz 1691 — 1694.
10. Janez Scliauouiz 1694—1700.
11. Jakob Primoschiz 1700-1703.
12. Jakob Sebimon 1703—1710.
13. Matija Luchasizli 1710—1717.
14. Andrej Liieanizb 1717—1720. Umrl v VVeissenfels-u star 48 let. Pokopal ga je 18. maja 1720 Trbiški župnik Andrej Walzee.
15. Matija Peiller 1720—1722.
16. Andrej Perner 1722-1735.
17. Janez Shcrouz 1736—1738. Tega najdemo na Jesenicah kot župnika od 1739 do 1747, 1. 1718 pa kot vikarja in pooblaščenca (commissarius) v Radolici. Podpisan je Shcrouz in Sherauz.
18. Janez Shigan 1738.....-1747. Umrl je tukaj v 49. letu svojih dni. Položili so ga k počitku 5. oktobra 1747 in medio ecele-siae (sredi cerkve). Bil je učen mož, poseben dobrotnik cerkve, župnišču in naslednikov. (*S". Theologiae baeealaureus formalna, insignis ecclesiae, domm parochictlis et suecessorum benefaetor.)
19. Matevž Presterl 1747—1748.
20. Štefan Machtig 1748—1778, poprej kapelan v Radolici. V Weissenfels-u je pastirova! 30 let in obhajal zlato mašo. Eno leto je živel vpokojen v Kavalarjevi, sedaj Mali jo vi hiši, slednjič zamenjal življenje s smrtjo 2,3. novembra 1779, ko je v čakal 7!) let.'
21. Janez Jacolitsch 1779-1786.
22. P. Pius Debellak 1787—179!, bivši redovnik. Sosed mu je bil v bližnjih Ratečah ludi redovnik P. Honorius Terschan. Doba cesarja Jožefa II. je oba pregnala i/, samostanskega zidovja na deželo v dušno pastirsfvo.
23. Jakob Pettermann 1791—1797. Šele 36 let star se poslovi s tega sveta 25. marca 1797. Vročinsko bolezen (Fau-lungsficber) je nalezel pri bolniku, katerega je vzdignil na postelji.
24. Luka Resosa 1797—1809. Ljudje ga še poznajo z imenom Resolija.
25. Martin Asu 1810—1813. Njegovo pravo pisanje je menda Osel. Slabo je spisoval farne malice, mnogo prečrtal ali izpustil. Človeka obide skoraj jeza, ko vidi tako malomarnost.
20. Andrej Sehmalz 1813-1814.
27. Frane Pierz 1815—1819. Rojen 20. novembra 1.785 v Kamniški župniji, posvečen 1813. Bil je duhovni pomočnik v Kranjski Gori, vikar v Weissenfels-u, župnik v Pečah in slednjič v Podbrezjah. Povsod, kjer je služboval, je zasadil lepe sadne vrte. Imenujejo ga očeta umne sadjoreje na Kranjskem. L. 1835 se odpove župniji, proda svoje imetje in odide — že 49 let star — v Ameriko za misijonarja. Sam se temu čudi v pesmi:
Kdo bi bil mi lo povedal, Sam nikdar bi ne verjel, Da Ameriko bom gledal, V njej slovensko pesem pel?
Deloval je 38 let med divjimi lndijani in poslal njihov apostol. L. 1873 pride 88 letni starček nazaj v svojo domovino. Nekoliko časa prebiva v frančiškanskem samostanu v Kamniku, potem pa v Ljubljani, kjer zalisne trudne oči k večnemu počitku dne 22. januarija 1880. Gintjivo slovo mu je govoril na grobu Ljubljanski prost J ož e I Z u p a. n.
28. Jurij Senkcl 1820 -1830, prvi c. kr. župnik. V krstno knjigo je zapisal 23. oktobra 1820 opazko: llier is t dieses Vikarial. zu einer k. k. Pfarr erhoben. Odšel je na Blejsko Dobravo, kjer je preživel stare dni v pokoju kot zlatomašnik in umrl 12. junija 1831. — Za njim oskrbuje VVeissenfels eno leto Anton Sli e lesni k, kateremu sledi
29. Alojz Ambrosh 1831—1858. Vladal jc župnijo 27 let in bil original, da malo Lakih. Nosil se je prav po domače, oblečen v črnem pražnju. Iz fare se kar ganil ni. Vina ni pil, ampak sladkorno vodo, prilegel se mu je ludi kak požirek žganja. Bavil se je z mizarstvom in ključavničarstvom. Izmed domače živali so mu bili najbolj priljubljeni — mački. Imel je te zverijadi vedno kakih 15, pa samo črne. Pri vseh oknih so vun kukali, po zimi pa so se greli v „kahla.li" v peči, gospodar pa pri peči in zraven njega njegov imeniten psiček Mačkin. Kadar je Mačkin tulil na dvorišču, brž so zagnali praznoverni ljudje: „Mačkin tuli, kmalo bode mrlič v fari."   Ambrož se je tako podomačil v
kraju, da je jokal, ko je šel v Ljubljano v pokoj. Še odtod je hotel pobegniti nazaj v VVeissenfels. V oporoki se jc spomnil tudi cerkve in revežev.
HO. Jožef Vovk 1858—1863. Rojen je bil v Gradu 6. marca. 1815, posvečen 1839. Koncem I. 1863 je odšel za župnika v Komendo, kjer je deloval samo pet let. Pobrala ga je pljučnica 54 let starega 5. februarija 18G9.
31. Vencelj Pehare 1803—1867. Rojen v Ljubljani 7. septembra 1828, posvečen 1851. Naredil je 1. 1865 novo župnišče, postal je župnik na Sori in umrl v Ljubljanski bolnišnici 9. januarija 1881.
32. Andrej Vole 1867—1882. Kapelanoval je v Selcih, Bohinjski Srednji Vasi, v Gradu in Rošlanju. I'o dolgem delovanju v VVeissenfels-u si je zaslužil že kaj boljšega in dobil zato župnijo Šentvid pri Ljubljani. Tukaj je ostal do 1890. Sedaj živi v pokoju v Viševku nad Kranjem, kjer še marljivo deluje v duhovnem paslirstvu. *) — Naslednik v VVcissenfels-u mu je bil imenovan administrator Janez Tavčar, ki se je preselil 1. 1883 kot župnik v Leše.
33. Janez Belec 1883 -1886. Lojen v Radomlji pri Kamniku 3. aprila 185(5, posvečen 1879, umrl kol. farni oskrbnik pri sv. Duhu na Dolenjskem dne 9. junija 1889.
34. Janez Molj 1886—1891. Cerkvi je oskrbel lepa Go-tiška okna, ki so bila poprej (v nasprotju s cerkveno zidavo) čveterovoglata.  Odšel je v Stranje nad Kamnikom.
35. Šimen Ažman 1891 —1893. Sedaj je župnik na Bohinjski Bistrici.
36. Ignac Pertin 1893—. Poprej je bil duhovni vodja v ženski kaznilnici v Begunjah.
Zidanje; cerkve in slolpa sega v daljno preteklost. Zunaj cerkve za velikim altarjem je v sleni vzidana kamnita plošča z letnico 1465. — Kapelani so hodili nekdaj celo iz Radolice opravljat tu sem službo božjo. Zalo so morali pripraviti domačini oves za konja. Med ljudmi jc splošno govorjenje, da so v starih časih mrliče iz vse Gorenjske Doline pokopavali na. Rodinah. Odtod šaljivi rek: Ko je mož pokojno ženo spremil na Rodine (podružnico Radoliške župnije), se jc nazaj grede že oženil in pripeljal
*) Pravilna pisava je Viševek, ne Olševek. Pol ure pod Viševkom je vas Visoko. Viševek ima la pomen, da stoji višje kakor Visoko. Pis.
23, VVeissenfels,
131
s seboj novo gospodinjo. — Okoli 1. 1797 je bila pridelana cerkvi kapela žalostno Materi1 božje. Zidati jo je dal domači dobrotnik Anton Ga v ali ar, ki je daroval tudi orgle. To kapelo so med potjo na sv. Višarje obiskovali romarji, lako da je bila tukaj celo neka božja pot. O prazniku žalostne Matere božje so bili veliki shodi s Slovenskim in Nemškim cerkvenim govorom. Se seda i pride marsikak popotnik v kapelo molit.
Žalostni časi so nastopili za, VVeissenfels, ko se je začela širiti Lutrova vera v toni kraju. Ljudje so bili okoli 30 let brez duhovnika (1570 -1001). V stari knjigi, katero hrani posestnik Šmolihar, se bere: „Zu VVeissenfels in der Kirchen dess H. Leo-nardi i s t. nach Reformirung dess Lutherthumbs der 29 Jahr lang verschlossen-gestandene Tauff-Brunn von denen llerrn Gommis-sariis am 15. Marž 1001 erdffnel, und nach 29 Jahren so frisch und lauter und boli gefunden worden als wenn das Wasser den Augenblick aus einom Hrumi oder Bach vvare geschopffet wor-den." Pri omenjeni komisiji je bil navzoč. Jakob llaumann, župnik v Smartnem pri Kranju.
Kot kratkočasnico dodam zgodbo o vislicah. Med črnini in bolim potokom (Schvvarzonbach in VVeissenbach) stoje še dan- ' danes podrtije vislic Der "VVeisscnlelser Galgen." Pripoveduje se, da so nekdaj Trbižani prosili "VVoisscnfelžarje, naj bi jim dovolili za en slučaj nekega svojih zločincev obesiti na njihovih vislicah. A dobe kratek odgovor: „Das sind unsere Rechte. Wir haben den Galgen tur uns und unsere Kinder gebaut, nicht aber fiir fremdc Halunken."
*
Farni trije zvonovi pojo v fis-moll trizvoku z glasovi fis - a- cis.
Veliki zvon. Premer 107 cm s težo 1217 ti. Sv. Trojica, Križ, Marija brezmadežna. Anton Samassa ga jc vlil v Ljubljani 1. 1861. Napis ob krilu v treh jezikih: PF A E ROEM.E IN DE WEISSENFELS.   AVL MAKI A!   PROSI ZA NAS .JEZUSA.
Srednji. Zelo zanimiv zvon, ki je bil prenesen iz starega sedaj podrtega grada v farni stolp. Premer 92 cm, brez okraskov. Zvonarjcvega imena ni, sklepam pa iz več vzrokov, da ga je vlil Hieronimus Roger v Beljaku kakor srednji zvon na Dovjih. Na
zvonu je vpodobljen sv. Lenart v meniški halji, s trivogelnikom na glavi, z opatsko palico v levi roki, v desni drži verige. Vsa podoba le spominja Martina Lutra. Pod sv. Lenartom je svetinja vdelana v zvon. Na njej vidiš moža, ki davi zverino držeč jo za zgornjo in spodnjo čeljust. Na drugi strani je letnica 1548. Tukaj sle dve svetinji, ena predstavlja sv. Janeza Krstnika in okrog vsake je napis, katerega ne bode lahko raztolmačiti. Ob vratu zvona beremo: $ (Itn $ JIM ^ ltdllis Samll*
^ leonavfte $ nt $ ftigni $ etjirinnutr $ jiMiuissin-niliits ^ cljristi $ ti m o r ^ rjoinuu ^ sctrntinr £fe initium $ t&t ^ saluiiuiu ^ in ^ inatite jnimo.
(Prosi za nas sveti Lenart, da bodemo vredni obljub Kristusovih. Strah Gospodov je začetek modrosti. Salomon v prvem poglavju).
Mali. Nov zvon iz livarne Alberta Samassa 1. 1891. Premer 74 cm, tehta 259 hjg. Marija brezmadežna. Napis ob krilu: REGINA SINE LABE ORIGINALI CONCEPTA ORA PRO N0B1S.   (Kraljica brez izvirnega madeža spočeta prosi za nas!)
V stolpiču kapele sv. Janeza Nepoin. pod klancem sla d v a z v o n a.
Večji zvon. Premer 65 cm, postranska višina 47 cm. Ima veliko podob in nič okraskov. Podobe pomenjajo obljubo Odre-šenika v raju n. pr. angelj z mečem itd. Napis z Latinskimi velikimi črkami : AUS • DEN • PEUER • PIN • ICH • GE-F LDS EN • ERASMUS • STAMPFEI • RAT • M K II • ZU VILACH ° GOS EN • 1586 • ER • IVIERDT . DE R o SLAN-GEN • DEN • KOPIl • ZERTRETEN.
Manjši. S premerom 40 cm brez zvonarjevega imena. Križ, Marija z Jezusom v naročju. Pod križem letnica 1842.
24. Zasip.
' upnijo sv. Janeza Krstnika v Zaspih je vsta-r0^ no vil grof Lamberg, posestnik Begunjske graj-ščine Kazenstein. Njegovo kamnito podobo vgledaš v cerkvi pod korom na desni strani. Bil je bogat plemenitaš, imel veliko posestev in tudi v Zaspih zemlje. To je podaril Zaspiški fari. Vstanovnega pisma ni več, ker je menda zgorelo v nekem požaru. Gotovo je to, da je 1. 1465 pastiroval tukaj vikar M a r t i n M o s c h i n a. V Zaspih je bila v začetku neka duhovniška služba (beneficium Lamhergicum) in prvi Ljubljanski škof Žiga de Lamberg, ki je bil vstanov-nikov sorodnik, je povzdignil to službo v župnijo. Lahko toraj trdimo, da ima fara svoj začetek prav takrat kakor škofija (1463). Škofijo je vladalo do sedaj 27 škofov, Zaspiško župnijo pa 24 župnikov.
Stara cerkev je bila gotovo zelo revna, sicer bi ne bili zidali nove za tako majhno župnijo, ki je obsegala takrat samo vas Zasip s 330 prebivalci. Sedanja cerkev je visoka okroglasfa stavba, dodelana 1. 1778 in posvečena 1. julija 1792 po škofu Jožefu M i k o 1 i č , ki je bil glavni namestnik nadškofa Mihaela Brigido. Za zidanje so z dovoljenjem deželne vlade porabili tudi kapital za vstanovljene maše (1391 gold.). Določeno je bilo, naj bratovščina sv. Katarine na Homu s svojimi letnimi dohodki plačuje vstanovljene maše, ki sedaj niso imele nobene glavnice. Kmalo potem — za časa cesarja Jožefa II. — prenehala pa je tudi bratovščina.
Cerkvica sv. Katarine, ki stoji nad vasjo na gričku Homu, je zelo stara. Že okoli I. 1500 najdemo tukaj poprej imenovano bratovščino, katero jc potrdil papež Aleksander VI., ki
je vladal od 1492—1503. Na Homu so vsako leto zaklali eno kravo (bavho) in kdorkoli je prišel takrat na tlom, dobil je v dar kos mesa ali pečenke. Vrstili so se kmetje iz Zasp in Muž, da je eden kravo dal v la namen. Z bratovščino je jenjala tudi ta navada.
Med ljudmi je govorica, da so skriti „šaci" pri sv. Katarini. Zato se vidi semtrlje kaka izkopana jama pred cerkvijo. Tukaj omenim resničen dogodek, ki se je vršil jeseni I. 1860. Takrat so odnesli trije tujci izkopano skrinjico, v kateri je bilo vrednosti okrog 70.000 gld. (?) Poslušajmo, kako je pripovedoval stari Zažman iz Grada to zgodbo:
„Imel sem brata, ki je bil benediktinec in nekaj rasa profesor v Gorici. Tega sem včasih obiskal. Nazaj grede iz Gorici; sem hodi! s tujim človekom do Kanala. Marsikaj sva se pogovarjala, med drugim tudi o Bledu. Imenoval sem mu naše bližnje vasi in cerkve. Ivo prideva v Kanal se. vstavi tujec pred hišo zraven mostu in pravi, da jc; tukaj doma. Slišal sem, da so ga ljudje vpraševali: „No C.uk, kje pa si li hodil?"
„V saboto pred sv. Andrejem pa pridejo v Grad trije popotniki, ki ostanejo pri nas (pri Žažmanu) čez nor. Drugi dan v nedeljo so po maši kosili. Dva sla bila iz Kanala, eden iz nekega druzega kraja. Čuka sem seveda precej spoznal. Po kosilu me vpraša Čuk: »Ali bi šli z nami, bodemo vsak en par volov kupili?" Čas sem imel, ker sem prišel ravno od zjutranje maše, toraj p6 jim pridružim. Vest mi je pa precej rekla, da imajo ti ljudje nekaj druzega v glavi. Šli smo naravnost, na Tlom, pa ne skozi Zaspiško vas ampak po stranski poti za vasjo. Meni se je l.o sumljivo zdelo, ker sem si mislil: Ge so prišli res vole kupovat, zakaj ne gredo okoli kmetov, da bi kaj „zglihali." Na Homu so gledali nekoliko časa. skozi okno v cerkev, potem pregledovali neke „šrif'te", katere je Guk izvlekel iz žepa. Zapisano so imeli: dvojna vrata, en oreh, neko drugo drevo, tri stopnice, ena stopnica pred cerkvijo, ena v lopo, ena v cerkev. Pri sebi so imeli tudi tisto mero — kako jej že pravijo - ki kaže na štiri kraje sveta in so jo obračali na vse strani. Meni je bilo laku čudno pri srcu, da sem jih hotel precej popustiti. Potem so šli še uni trije z menoj nazaj v Grad."
„Po južini me Ouk prosi, da bi mu posodil kramp in lopato. Oboje sem mu prinesel. Lopato je snel io se opiral na „šlil", kramp je nesel pod „prastarom." Sli so zopet na I lom. jaz sem doma ostal, po lil.anijah so bili pa že v Gradu. Za „lon" mi niso nič dali. Nekoliko so se zahvalili potem pa odšli še tisti dan v Bohinj in čez Bačo domu na Tominsko."
„Ko je gosposka to izvedela, bila je velika preiskava v Radolici, v Kanalu in v Gorici, toda brezvspešno. Toliko je prišlo na dan. da je nek Fran-co/.ki general 1. 1812 zakopal tukaj precej denarja in velike dragocenosti. Ženska, ki je bila v nekaki zvezi z generalom, je razodela Čuku to skrivnost. Bisere je sebi izgovorila, drugo je prepustila Čuku. Skrinjica pa, katero so dobili ti trije Tominci, bila je prav plitvo zakopana pri stopnici, ki pelje v lopo." —
Tako jo pripovedoval stari Žažman o najdenem zakladu na Homu.
Podružnica sv. Štetan u na Blejski Dobravi je spadala nekdaj v Grajsko faro. L. 1787 pride k Zaspiški župniji. Takrat je imela 32 hišnih številk, sedaj jih ima 42. Dobrava je čedna vas z lepo lego na polotoku med Savo in Radolno.
Pot k župniji v Zasip polje čez slavno-znani Šum, pa jo precej nerodna, posebno v velikom deževju, dolga 8/i ure navadne hoje.
Ljubljanski knezo-škof Ernest grof A t to ms jc Dobra v-sko cerkev posvetil 13. septembra 1743. L. 1861 so jo podaljšali tako, da jc sedaj prejšnja lopa predelana v cerkev. Tudi pokopališče so razširili 1. 1877. Veliki altar je kamni len; naredil ga je iz domačega marmorja Janez Vurnik starejši, podobar v Radolici. — Nekdaj je bil pri tej cerkvi v praznik sv. Štefana velik konjski shod. Prišli so posestniki s konji, da so jih priporočili sv. Štefanu. (Glej podružnico Kupljenik v župniji Bohinjska Rcla.) Sedaj te navado ni več. Pač pa pridejo ljudje iz bližnjih krajev v obilnem številu k službi božji in prinesejo kak dar za srečo pri konjih.
Vrsta Za spiskih župnikov je naslednja:*)
1. Prvi se bere vikar Martin Moscbina I. 1465. (Stran 24.)
2. Za njim je bil dušni pastir nek Matevž. Njegov priimek ni znan. L. 1518 je postal prvi kapelan roženvenske cerkvi; v Kranju. **)
3. Marko Schlaliiiiz (1532- -1556). Marks Schlachtnitsch se nahaja župnik v Gorjah 1. 1567.
4. Krištof Callep (1556—1560).
5. Jurij Asslaur (1560—1585). O njegovem času je bival 1. 1572 v Zaspih Grajski odstavljeni župnik luteran Krištof K a s c h a ng.
(i. Avguštin Ollegshiz (1585—1605).
7. Sebastijan Asbarnig (1605........1611).
8. Matija Dienstmann (1611—1618).
9. Janez Dienstmann (1618—1627).
10. Tobija Staydler (1627- 1640).
*) Do 1078 so letnice le približno naznanjene, kolikor se je mogla, vrsta župnikov posneti iz urbarija. Od 1678 dalje imamo matrike. **) Letopis Slovenske malice 1. 1870, str. 10!).
11. Janez Klinniz (1640-1651).
12. Matija Amschel (1652—1661).
13. Janez Jakob Globotschnik (1662—1664).
14. Matija Mcsliau (1664—1678). Ud duhovniške bratovščine sv. Mihaela v Mengšu. Pozneje kapelan v Ribnici (coo-perator Eeifnicii). Umrl 1. januarija 1697.*)
15. Luka Osellius (Osel), /upnikova! je od 1678 do oktobra 1695 in napravil farne malice. Poročna knjiga se začenja 25. avgusta, mrliška 25. septembra, krstna 13. oktobra, vse iz 1. 1678. O Osellius-u beremo v stari listini opazko: Lucas Osellius, guon-dam cooperator ad s. Georgium in campestribus, paroehus Aspen-sis, ohiit 20. novembr. 1095. (Luka Osellius, nekdaj kapelan v Šentjurju na polju, župnik v Zaspih, umrl 20. novembra 1695.) Vendar ga v mrliški matriki Zaspiške fare ne najdemo zapisanega. Ali so ga pozabili vpisali ali pa sploh ni umrl v Zaspili.
16. Vilhehn Jakob Pregl od decembra 1695 do konca februarija 1725.
17. Valentin Sanniiz od maja  1725 do novembra 1751.
18. Anton Federer. Župnikoval je v Zaspih 22 let, namreč od 4. januarija 1752 do 11. maja 1774. Ta. dan je umrl star 54 let. Edini Federer je zaznamovan v mrliški knjigi, da ji; tukaj umrl. iz tega sklepamo, da so šli drugi pred smrtjo iz Zaspega. Za njim pride namestnik (provisor) Janez Prettner, ki oskrbuje župnijo pol leta. Temu sledi
19. Jožef GollinajT (1.774—1779). Njegovo ime naj se ohrani v posebno častnem spominu, ker je sozidal I. 1778 lepo Zaspiško cerkev. Zakaj da se je 1779 župniji odpovedal ni znano.
20. Anton Muchovitz (1779—1800). Prišel je iz Ihana. Iz Zaspega je odšel na Tunjce, od tukaj na Koroško. Njegov naslednik
21. Gregor Walland vodi župnijo 25 let: od 8. julija 1800 do 25. septembra 1825. Poprej je bil dve leti župnik na Bohinjski Bistrici. V pokoju umrl na Primskovem pri Kranju dne 19. maja 1832.
22. Jožef Gogala (1825—1831), rojen v Gradu 25. marca 1786. Nekoliko časa je bil profesor bogoslovja v Ljubljani, potem župnik v Selcah, od koder pride v Zasip. Umrl kot župnik v Lescah 2. septembra 1846 star 60 let.
23. Jožef vitez Hillmaver. bivši kapelan v Cerkljah na Gorenjskem, je vladal Zaspiško župnijo od 27. marca 1832 do svečnicc IS(i7. Bistroumen in /.govoren mož je povedal marsikako dovtipno in - akoravno žlahtnega stanu — počutil se prav dobro med kmetiškhn ljudstvom. Gotovo mu je vgajala lepa Blejska okolica, ker je bil Zaspljanoni 34 let in 10 mesecev duhovni oče. L 1867 dobi Kiirchpergov kanonikat v Ljubljani, kjer živi do smrti 30. oktobra 1880. Včakal je lepo starost 80 let. — Za Hillmaverjem pride v Zasip G. februarija 18G7 sedanji župnik
24. Frančišek Jereb, ki si je nabral v tem času mnogo vsestranskih zaslug, vredil to in drugo, imel več let vsakdanjo šolo itd.
Naj dostavim vrsti župnikov še one duhovnike, ki so pa-stirovali na Dobravi. Ker pot iz Dobrave k farni cerkvi ni pripravna, po zimi v ledu celo nevarna, imajo Dobrave! že od I. 1788 kakega vpokojenega duhovnika, ali deficijenta, ako ga morejo dobiti. Opravlja jim božjo službo, podučuje otroke in oskrbuje bolnike. Za ta trud ima čedno stanovanje, lep vrt in še nekaj drugih dohodkov. — Do sedaj so bili tukaj sledeči dušni pasti r j i:
1. Jožef Bespel od 1788 do 1799. Odšel je na Koprivnik v Bohinju.
2. Anton Pasler od 1804 do 5. novembra 1811. Ta dan je umrl na Dobravi.
3. Klemen Velicogna od 1812 do 1813.
4. Gabrijel Dornig od 1818 do smrti 20. februarija 1822. Bil je vikar v Lešah od 1801 do 180G.
5. Jurij Senkcl, zlatomašnik. Prišel je kot vpokojeni župnik 1. 1830 iz Weissenfels-a in tukaj umrl 12. junija 1831.
6. Miha Wagathcy, zlatomašnik, bivši lokalist na Koroški Beli. Na Dobravi biva od februarija 1832 do 1. 1833. Poda se v Poljane nad Škofjo Loko obiskat sorodnike in ogledat hišo, katero je dal zidati. Po čudni neprevidnosti mu zakurijo sobo, kjer je prenočil. Zid je bil seveda še ves vlažen, kakor pri vsaki novi stavbi in starček se zaduši v zaduhlem zraku 15. novembra 1833.
7. Andrej Fik, zlatomašnik. Na Dobravi od 1893 do 11. oktobra 1842, ko je dokončal potovanje na tem svetu.
8. Primož Bertonzel, prišel iz Kresnic na Dobravo in bival tukaj od 1843 do 30. decembra 1861.
9. Miha Ros man od 18G2 do 4, decembra 18G8, ki je bil zadnji dan njegovega življenja. Od 1835—1858 jc pastiroval na Dobravi pri Kropi.
10. Anton Koželj, deficijenf iz Tržaške škofije. Na Dobravi od 1869 do 1881, odšel v Drago pri Trstu.
11. Šimen Vaj voda od 1882 do 16. decembra 1885. Takrat se je preselil v večnost.
12. Matija Košar, vpokojeni župnik Lavanlinske vladi-kovine, Dobravcem duhovni pastir od 1887 do 4. novembra 1895, ko se poslovi in odide v Radomlje pri Kamniku.
13. Janez Hudo verni k od 7. novembra 1895.
Iz zapisnika razvidimo, da počiva na. Dobravskem pokopališču več zaslužnih mož, ki so našli v tem mirnem kraju od-dihljej po dolgem, Irudapolnem delu v Gospodovi službi.
V prostornem farnem stolpu, ki je zidan nad glavnim cerkvenim vhodom, so trije zvonovi v dev-dur trizvoku z glasovi des-f-as.   V premeru 133:108:95 cm.
Veliki zvon ima mogočno doneč glas. Vlil ga je Anton Samassa v Ljubljani 1. 185G s težo 2140 g. Sv. Trojica, Križ, Marija brezmadežna, sv. Janez Krstnik. Napis ob krilu: Al) MAIO-REM DEl GLOEIAM, H. M. V. ET S. I.OANNIS BAPT. HONOREM. (V večjo čast božjo, v slavo blažene Device Marije; in sv. Janeza Krstnika.)
Srednji tehta G72 kil. Prišel jc 1. 1882 iz Albert Samas-sove livarne, ker se je ubil poprejšnji srednji zvon. Križ, Marija obdana s svetlobo, sv. Jožef z Jezusom v naročju in z lilijo v roki.
Mali je ravno tega zvonarja in iz tega leta kakor veliki. Tehta 792 g s podobami: Križ, sv. Jožef, sv. Jurij na konju in pod njim zmaj. Napis: FIDELEM GREGE! ASPENSEM VOCO AD DOMIN VM. (Verno čedo Zaspiško kličem k Gospodu.)
V malih linah visi mrliški zvon. Premer 43 cm, teža 83 it. Odrešenik sveta s črkama A ii (Alpha in Ornega), sv. Jožef z Jezusom v naročju in z lilijo v roki. Vlil Albert Samassa 1. 1873.
Pri podružnici sv. Štefana na Blejski Dobravi je zvonjenje v /Ss-moll trizvoku. Glasovi so /is-a-člš s premerom 100: 88 : 70.
Veliki zvon s težo 1117 U. Podobe: Križ, Marija obdana z angelji, sv. Štefan. Anion Samassa ga. je vlil v Ljubljani I. 1864. Napis: PRAESENTE CVRATO MICHAE1E ROZMAN. (Ko je bil tukaj duhovnik Miha Rozman.)*)
Srednji tehta 722 'it. Križ, Marija brezmadežna. Slovenski napis: VLIL ALBERT SAMASSA V LJVB1JAN1 1871.
Mali je tega zvonarja in lega leta kakor veliki. Križ, sv. Jernej s knjigo in z nožem, sv. Avguštin. Tehta 326 it.
Dobro četrt ure nad Zaspiško župnijsko cerkvijo stoji na lepem prostoru  prijazna cerkvica sv.  Katarine  na Homu.
Omenil sem jo že poprej. Od I u imaš obširen razgled po okolici. Ako bi šel še nekoliko časa po drugi strani navzdol, prišel bi kmalo do vode Radolne, ki bobni v mogočnem šumu čez skalovje. V stolpu najdemo dva precej stara zvona. V začetku 19. slolelja od 1809—1813, ko so gospodovali Francozi v naših krajih, bila sla menda prenesena na Hom z Blejskega grada.
Večji zvon ima glas 7 in 50 cm premera. Ob krilu je precej okrušen. Na zvonu ste dve kratki in široki podobi: Maš-nik s križem v roki in sv. Anion 1'aduanski v nicniški halji z vrvico prepasan, z Jezusom v naročju in z lilijo v roki. Zgoraj pod klobukom beremo napis: SANCTE ANTONI ORA PRO NORIŠ. A: 1720. (Sveti Anton prosi za nas.)
*) Miha Rozman je na Blejski Dobravi pokopan. Na grobnem spominku ima napis: Tukaj počiva častiti gospod Miha Rozman, rojen L2. maja 1795, umrl i. decembra 1868.
Daj mu Jezus naš pastir Večin pokoj, verni mir!
Manjši zvon je kvinta večjega z glasom ~ Premera ima 36 cm in lepe okraske. Podobe: Sveta Trojica v jajčastem okviru : Oče in Sin venčala Marijo, nad njimi sv. Duh. Križ in pod njim mrtvaška glava. Marija Lavretanska z Jezusom v naročju, petkrat prevezana. Dva angelja neseta Marijino hišico. Napis zgoraj: S. MARI A LORETTA ORA PRO NOBIS. (Sv. Marija Lavretanska prosi za nas.) Spodaj ob krilu: O. I. A. S. L. 1744. Grke ne morejo pomeniti drugega kakor zvonarja, ki je živel v tistem času namreč: Opus Iosephi Antonii Samassa Labaci. (Delo Jožeta Antona Samassa v Ljubljani.)
xx> xx>
<xxxxxxxxxxxx> <xxxxxxxxxxxx>
<xxxxxxxxxxxxxxxxxx i <xxxxxxxxxxxxxxxxxx
25. Sv. Križ nad Jesenicami.
"ajhna duhovnija, ki šteje okoli 300 prebivalcev, je skrita v lepem planinskem svetu 942 metrov nad morjem. Oddaljena je r>/i ure peš boje z Jesenic in ima trojno ime: Sv. Križ, Rovte in Planina. Sedaj je še lokalna kapelanija; potrebno bi bilo, da se vredi kmalo z imenom prave župnije. V cerkvi je vzidana na vsaki strani kamnita plošča. Na listni strani beremo, da je 1. 1624 Ljubljanski knezo-škof Tomaž Ghron postavil tukaj sveti Križ. S tem je zaznamoval kraj, na katerem naj se zida cerkev. Ko je bila zidana, jo je knezo-škof Žiga Krištof grof Herberslein slovesno posvetil. *)
Na evangeljski strani je letnica 1683. Takrat je bil v Rimu papež t nočen c XI., Avstrijsko državo je vladal cesar Leopold I. Ravno lo leto so bili premagani Turki, ki so mislili da imajo že Dunaj v svoji oblasti. V Rovtah nad Jesenicami pa je bila dodelana v tem času cerkev. Postavila sta jo v čast sv. Križu, angeljem varuhom in sv. devici mučenici Justini Ljubljanski prost O k t a v i j baron R u c e 11 i n i in njegov brat J a -nez Andrej.**)
*) Izvirnik na listni strani se glasi: Anno salutis MDGXXIV hic locus per s. Grucis positionem a cels. principe episeopo Thoma Ghron pro struetura hujus templi dmgnutus fuit. Quo exslructo et fundato a cels. principe episeopo Sigismundo Christophoro ex comitibus db llerberstein solemni ritu conseeratum est. Quidquid orantes petilis, accipietis et fiet vobis.
**) Izvirnik na evangeljski strani: Anno salutis MDCLXXXIII sedente Innocentio XI. romano pontifice, imperante Leopolda Austriaco romano imperatore, solnia Dei manu Vienna ab immani Turcarum obsidione, templu/m
25. Sv. Križ nad Jesenicami.
Samostojna duhovnija je bila vstanovljena 1. 1843, duhovna pastirja sta bila pa v tem času samo dva.. Od 1877 je ljudstvo brez pravega vodstva, zapuščeno torej že blizo dvajset let! Lansko jesen je prišel začasno pastirova! Janez Mavric. Od 1. aprila 1897 so zopet brez duhovnika!
Mrliška knjiga se začenja. 1. novembra 1844, krstna 5. novembra 1844, poročna 11. januarija 1845.
Prvi duhovni oskrbnik je bil tukaj Andrej Smole in sicer od 1844 do 1866. Smole je bil priljubljen spovednik, znan v bližnji in daljni okolici. Ko odide v pokoj, postane pri sv. Križu 1. 186G administrator Janez Dolniear, ki jc bil Rovtarjem duhovni oče do svoje smrti. Bolničar se poda 2. avgusta 1877 po opravkih na Jesenice in se vrne zvečer v hudi nevihti proti domu. To je bila njegova, zadnja pol. Ker ga pozno v noč ni nazaj, gredo mu naproti, toda najdejo ga mrtvega na tleh pri neki lesi, dobro četrt ure od župnišča. Nekateri so sodili, da ga je ubila strela; bolj verjetno je, da se je spodtaknil v lenu in se z glavo vdaril ob kamen. V mrliški knjigi se bere, da je umrl „an zufallig erlittener Kopfverlelzung" (slučajno poškodovanje na glavi). Ljudje pripovedujejo, da je Bolničar ravno na lem kraju vedno hitro mimo hodil, ker je v bregu neka skala prav nerodno visela na cesto. Pokopal ga je Jeseniški župnik Janez Keršič G. avgusta 1877 na pokopališču pri sv. Križu.
V velikih linah so trije zvonovi v fis-dur trizvoku z glasovi fis - ais-~čTš. Za tako majhen kraj prav dobro zvonjenje.
Veliki zvon. Premer 109 cm s težo 1197 ti. iz livarne Aniona Samassa v Ljubljani 1858. Križ, Marija brezmadežna, sv. Jožef z Jezusom v naročju in z lilijo v roki, sv. Florijan.
Srednji. Premer 90 cm, tehta 732 ti. Iz livarne Antona Samassa v Ljubljani 1858. Križ, žalostna Mati božja s Kristusom
hoc ab Octavio cathed: eecl: Labav: praeposito et Jon: Andrea Bucellini fra-tribns Ub: bar: dominis in Sava jam pridem ab ipsorum antenatis in voliš habitum ad honorem Escaltationis s. Grucis, s. Angeli custodis, s. Justinae Virg: et Mart: a fundamentis exstruatum est. Nihil perdilur quod offertur superis. Kis multa si dederis, plura recipies.
v naročju in z mečem v srcu, sv. Barbara s kolibom v desnici, s palmo v levici in s krono na glavi, sv. Helena s križem v roki.
Mali. Vlil Jožef Beiss v imenu dedičev Vincenca Samassa v Ljubljani 1. 1815. Premer 71 cm. Ima zelo lepe okraske. Križ, Marija s sklenjenima rokama, sv. Jožef. To so trije glavni zavetniki ob smrtni uri. Napis zgoraj ob vratu:
M* DES LEIBES BIST DE LEDI (i, GOTT SE I DER SE L LE GNADIG.
V Slovenskem bi se reklo:
Sedaj si prost telesa, Bog duši daj nebesa!
V malih linah visi star zvon s premorom 53 cm. Vlil ga je Elias Sombrakh I. 1616. Napis: Al) LAUDEM JESE ET MARIAE. 0 JESU, MAGISTER BONE, PROPITIES ESTO POPULO TUO. (V slavo Jezusovo in Marijino. 0 Jezus, dobri učenik, milostljiv bodi svojemu ljudstvu.) Grke in besede, ki so na zvonu: M. K. P. R. CONSECR. LUCAS KOPRIVIZ je težko raztolmačili.
-H ■> 1 ■■ r-f ■■■■■■  ■ '.   1       '''   'I'iAn^lvvivTTv^ T T T T1 ? T  i   t   i *
			* T T 7	♦ T r*
	Župnijske	malice		
	v kronolo^i	šlti vrsti.		
			i/. 1.	1009
1.	Mošnje........			1027
2.	Kropa ........		j;	IG 28
3.	Srednja Vas v Bohinju .   . ■		n	1634
4.	Gorje.........			1638
5.	Kranjska. Gora......			1040
G.	Jesenice........		n	1GG2
7.	VVeissenfels.......		n	1007
8.	Radolica ......		n j)	1070
9.	Grad........			1G72
10.	Koroška Bela.....		»	1077
11.	Dovje .......			1078
12.	Zasip.........			1730
13.	Olše........			1751
11.	Kanina Gorica.....			1781
15.	Leše........			1783
10.	Breznica.......			1783
17.	Begunje.......		»	1780
18.	Ljubno .......		))	1787
19.	Lesce........		H	1787
20.	Rateče.......		J)	1
21.	Dobrava .......		V	1 t 00
22.	Bohinjska Bistrica    .   . •		JI	1788 1789 1 7M'»
23.	Bohinjska Bela ....		1}	
24.	Koprivnik......		n	1 1 t*») IS II
25.	Sv. Križ nad Jeseničanu .			
o o o
A.   Zvonovi po starosti.
145
A.
Zvonovi po starosti.
(Razvrsteni do 1. 1800.)
■Kri šesteril
i zvonovih
se ne more natarijko določili letnica,
ker nimajo zaznamovane. Približno jim prisojam znamenj, zlasli iz podobe črk, naslednjo starost:
1. Mali zvon v Sebenjah 14. stoletje (?).
2. Mali zvon v Mojstrani 14. ali 15. stoletje.
3. Mali zvon na Selu 14. ali 15. stoletje.
4. Večji zvon v Bodešičah pred I. 1550.
5. Mali zvon v Mevkušu pred 1. 1550.
6. Srednji zvon na Selu pred 1. 1550.
nekaterih
Z določno označenim letom so zvonovi
Leto 1521 1534
1548
1550 1558
1586
1613 1616
1618 1638 1666
1705 1710
Pri sv. Tomažu v Batcčah. Zvon „želja" (VVunsch-gloeke) na Blejskem Otoku. Srednji zvon v VVeissen-fels-u.
Srednji na Dovjih. Srednji in mali na Kup-ljenku.
Večji zvon v stolpiču pod
klancem v Weissenfels-u.
Mali pri sv. Luciji.
Mrliški pri sv. Križu nad
Jesenicami.
Mali v Bodešičah.
Mali na Savi.
V vaškem lesenem stolpu
na Dovjih.
Mali na Bregu.
Četrti v Kropi.
Leto
1711 Manjši na Gešnjici (župnija Olše).
1710 Srednji in mali na Blejskem Otoku.
1719 Večji na Gešnjici (župnija Olše).
1720 Večji pri sv. Katarini na Homu.
1722 Tretji v Kropi.
1722 Srednji pod Korenom.
1725 Srednji v Gorjah.
1725 Večji v Mojstrani.
1733 Mali na Dovjih.
1737 Veliki na Blejskem Otoku.
1737 Večji na Rečici.
1738 Srednji v Gradu.
1744 Manjši pri sv. Katarini na Homu.
1745 Veliki v Žirovnici.
Leto
1747 Mali v Gorjah. 1747 Srednji v Ratečah. 1747 Večji v Ribnein. 1750 Veliki v Ljubnem. 1750 Srednji na Olšah.
1752 Mrliški pri Kapelici v Kropi.
1753 Veliki pri Kapelici v Kropi. 1755 Srednji in mali na Rodinah. 1758 Mrliški v Radolici.
1758 Mali v Lescah.
1763 Veliki pod Korenom.
1764 Srednji v Otočah. 1764 Mali v Ribnem.
1766 Srednji pri sv. Duhu ob Bohinjskem jezeru.
1770 Večji pri sv. Pavlu (Stara Fužina).
Leto
1770 Mali na Bohinjski Beli. 1775 Mali na Lancovem.
1778 Večji pri sv. Luciji.
1779 Mrliški v Gradu.
1780 Srednji v Mošnjah.
1781 Drugi v Kropi.
1790 Veliki na Olšah.
1791 Veliki in mali v Gradu.
1791 Veliki na Rodinah.
1792 Mali v Ratečah.
1793 Srednji v Lescah. 1795 Večji na Lancovem.
1797 Večji na Spodnjem Otoku
pri Mošnjah. 1797 Večji na Bregu. 1800 Srednji in mali na Bitnjah. 1800 Srednji na Koprivniku.
V«i drugi SO \s. 19. stoletja.
m™
B.
Veliki zvonovi župnijskih cerkev.
(Razvrsteni po premeru v krilu.)
1. Radolica................ 166
2. Bohinjska Bistrica............. 152
3. Srednja Vas v Bohinju........... 150
4. Breznica................ 150
5. Kropa................. 148
6. Begunje ................ 147
7. Gorje................. 145
8. Kranjska Gora.............. 141
9. Lesce................. 140
10. Kamna Gorica.............. 138
11. Ljubno................. 137
12. Zasip................. 133
13. Mošnje................. 130
14. Bohinjska Bela.............. 128
15. Koroška Bela............... I28
16. Jesenice................ 126
17. Dovje................. 122
18. Grad ................. 121
19. Dobrava pri Kropi............. 119
20. Koprivnik................ 111
21. Sv. Križ nad Jesenicami........... 109
22. VVeissenfels............... 107
23. Rateče................. 107
24. Leše.................. 104
25. Olše.................. 97
-4 « ¥-
C.
Veliki zvonovi podružnic.
(Razvrsteni po premeru v krilu.)
cm cm
1. Marija pom. na Brezjah 149 17. Nemški Rovi   ... 90
2. Blejski Otok    .   .'  . 140 18. Otok pri Mošnjah    . 87
3. Bitnje v Bohinju .   . 140 19. Breg   ....... 87
4. Rodine..... 138 20. Ribno...... 85
5. Kapelica pri Kropi   . 135 21. Brod...... 83
6. Pod Korenom  .   .   . 112 22. Vrba...... 82
7. Blejska Dobrava   .   . 10G 23. Češnjica nad Olgami . 80
8. Spodnje Gorje ... 106 24. Rečica..... 79
9. Jcreka ..... 105 25. Mojstrana    .... 78
10. Otoče...... 102 26. Studenčice   .... 77
11. Stara Fužina   .   .   . 100 27. Žirovnica     .... 76
12. Lancovo..... 100 28. Sv. Janez pri Bohinj-
13. Sv. Lucija   .... 100        skem jezeru     ... 74
14. Sv. Duh pri Boh. jezera 93 29. Selo...... 73
15. Kupljenik    .... 93 30. Bodešičc..... 48
16. Sv. Peter nad Begunj. 92 31. Sv. Tomaž v Ratečah 43
Sklep.
Zvonovi nam velikokrat pojo. Njihovi glasovi so pesmi brez besedi, pa jih vendar dobro razumemo. Kličejo nas v cerkev, vabijo k molitvi, oznanjajo delapust pred nedeljami in prazniki, razglašujejo nesreče, spremljajo naše ranjke k počitku. In enkrat bodo spremljali tudi nas na zadnji poti. Kje? in kedaj ? —
Želim, da bi peli srečno odhodnico Tebi in meni!
A00067445B
G
308(497.4-1
026106611