Naslov izvirnika: Ostanki spomina Rudi Medved e-preberi.si Založba: Multima d.o.o., 1412 Kisovec, Rudarska cesta 9 Telefon: 035 671 544 www.multima.si E-pošta: info@multima.si © Multima, d.o.o. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1(0.034.2) MEDVED, Rudi Ostanki spomina [Elektronski vir] / Rudi Medved ; [risbe, slike Nikolaj Beer ; spremna beseda o avtorju Feri Lainšček, spremna beseda o slikarju Lev Menaše]. - El. knjiga. - Kisovec : Multima, 2012 Način dostopa (URL): http://www.e-preberi.si ISBN 978-961-6912-06-8 (ePub) ISBN 978-961-6912-07-5 (mobi) 264227840 Pravice pridržane. Ta e-knjiga je namenjena vaši osebni uporabi in je brez dovoljenja založbe ni dovoljeno prodajati, reproducirati ali dele knjige navajati brez navedbe avtorja in publikacije, v kateri so bili deli objavljeni. Zahvaljujemo se vam, ker spoštujete delo avtorjev in založbe. KAZALO Ostanki spomina Umrla ljubezen Umrla je ptica Ob grobu Poglej me Minljivost Obup Boljši svet Molitev Moja prošnja Sem to jaz (sem še človek) Človek - sadist Človek - animalist Človek - avtonomist Človek - ateist Človek – scelus sceleris Človek - nihilist Povest o dobrih ljudeh Oči Črno mesto Pomlad XXI. stoletja Čez milijon let Vesoljski avtobus Breze Cerkev Roženvenska Mama Mati, zemlja slovenska Zagorska dolina Na Čemšeniško planino Na veselico Na morje D.I.S.C.O. Pod tvoj'm oknam Ata turbofolka Kmečki vsakdan Spoznanje Nikolaj Beer Nikolaj Beer risbe, slike Pesmi bere: Polde Bibič Glasbena spremljava: Jure Tori Ostanki spomina Ostanki spomina polzijo čez rob, se stekajo v eno od tvojih podob, ostanki spomina s tisoč obrazi, kako se bojim, da jih čas iznakazi. Ostanki spomina škropijo obraz, bičajo, režejo, sem to sploh še jaz, praskajo z mene tvoje sledi, se zlivajo v črne mlake krvi, trgajo z usten tvoje poljube, pehajo me v temno brezno pogube, preglašajo pesem tvojih korakov, z gromom in strelo iznad oblakov, srkajo vase tvoj sleherni dih, ki v meni rojeval je nov in nov stih, z ognjem izžigajo tvoje dotike, spreminjajo se v ječanje in krike, ostanki spomina brez kanca sramu v prsi zabijajo kepo ledu. Ostanki spomina, dajte mi moč, da strem in razklenem jekleni obroč, ostanki spomina, v solzo se zlijte, njo, njo edino, za hip mi vrnite! Umrla ljubezen Dejala si: prižgi mi svečo, vošči srečo na pot do večnosti. Oblil me je strah, obup nedoumljiv, za smrt da sem kriv, spoznal sem v solzah. Prek reke smrti odveslala, ljubezen, v svet samote si, obupna prošnja je ostala, ljubezen, v meni ne umri. Umrla je ptica Umrla je ptica, ubil jo je greh in s tvojega lica izginil je smeh. Žalujem za njo, si dejala v solzah, da to je slovo, oblil me je strah. Ni misel na ptico storila tega, zdaj vidim resnico, ti ljubiš drugega. Ob grobu Klečim ob grobu zapuščenem, bodeč plevel je s tal pognal, kakor brez vode roža venem, ljubezen vanj sem pokopal. Rotim in prosim jo, naj vstane, naj v meni zopet oživi, naj v noči mi neprespane posije žarek radosti. Je zvezda ne zbudi danica, je ne zbudijo solze moje, ob njenem grobu črna ptica poslednjo žalostinko poje. Poglej me Poglej me, poglej mi v srce, vse v meni žari, vse hrepeni, le tebi ni mar, da je v meni vihar. Poglej srce, oči, obraz, in če v sebi čutiš mraz, ne trudi se, da bi srce ogrela, zdaj vem, da ljubiš, ki ga ne bi smela. Minljivost Kakor ladja sem. Zibljem se na valu sreče in glas z daljave mi šepeče: srečen si. Kakor reka sem. Pijem modrino iz tvojih oči in visoko nad nama buči: srečna sta. Ranjen sem. Oči modrina tvojih je varljiva, kot sreča ta, vsaka je minljiva. Obup Kakor stara hiša sem. Vrata zaprta ljudem. Okna zastrta svetlobi. Srce je predano tegobi. Kakor stara barka sem. Zapluti v življenje ne smem. Sem brodolomec v vodi, ki med smrtjo in življenjem brodi. Boljši svet Stopil sem na dolgo pot, ki vodi daleč me odtod, ki vodi v svet, prepoln idile, kjer brez moči so mračne sile. A, glej, ta pot je kamenita, od mnogih je korakov zbita, krvavih nog so tu sledi, še sonce nad potjo zbledi. Omagal vsakdo je na njej, a jaz odločno grem naprej, nekje je vendar boljši svet, sicer še sam naj bom preklet. Molitev Ne bog ne hudič me več ne usliši, naj molim, naj kolnem k nebu vesoljnem, k peklenski naj hiši, besede so neme, še sam jih ne čujem, jalovo seme, v kaj še verujem? Svete mi niso ne misli, dejanja, krvnik pod visli, v smrt me priganja, v prsih tišči me vonj po žveplenem, kam grem, kam krenem, naj smrt, naj življenje, naj kar ovenem? Naj črn bo prt … Moja prošnja Vzvišena je moja prošnja: ljudje, ugonobite smrt! okrutna je že njena košnja, povijte jo v mrtvaški prt! So gluha njihova ušesa, v očeh jim brati je posmeh, naj spomnim vas ljudje nečesa, to, kar delate, je greh! In gledam strašno to morijo, krvave vsakogar roke, ob krvi se ljudje smejijo, jim v prsih bije sploh srce? Sem to jaz (sem še človek) Kjerkoli hodim, kamorkoli grem, kjerkoli blodim, med ljudi ne smem, kot od pekla obseden sem, rešitelj kdo je moj, ne izvem. Na rokah madež je, v duši temna noč, kesanja sadež še edini daje moč, tajiti nočem, kar je videlo nebo, zatorej naj pove mi nekdo ... Sem to jaz, sem še človek, sem to še jaz, povejte mi v obraz, sem to jaz, rotim bogove, sem to še jaz, naj odkrito nekdo vrže mi v obraz! Bežim pred sabo, ne vem ne kod ne kam, izgubil bom ta boj, ker ga bojujem sam, kar sem zagrešil, neodpustljiv je greh, zato klečim na tleh in ne vem, kako naj sploh še izvem ... Sem to jaz, sem še človek, sem to še jaz, povejte mi v obraz, sem to jaz, rotim bogove, sem to še jaz, naj v resnici nekdo vrže mi v obraz! Človek - sadist Človek, jaz ti verjamem, ko praviš, da vsako žrtev najprej zadaviš, potem jo obglaviš, kri ji prestrežeš, ji noge porežeš, očesa iztakneš, na bok jo premakneš, jo brcaš, pretepaš, se je oklepaš, ji nohte populiš, na tleh si in tuliš, za hip morda vstaneš, nazaj nanjo planeš, lase ji zažgeš, ji trebuh odpreš, po prsih jo mlatiš, jo psuješ, jo blatiš, v krčih se zvijaš, a vztrajaš, razbijaš, na koncu vstaneš ves moker, zgaran, a vendarle srečen, da spor je končan. Človek - animalist Že Platon je rekel, Hobbs je govoril, Rousseau je poudarjal in jaz sem se strinjal: človeku je najnevarnejša žival Č l o v e k. Včeraj sem dvomil, danes verjamem. Kajti: kdo drug me je zmožen hkrati ljubiti in sovražiti, v obraz se smejati, me v hrbet zaklati, ponoči napasti in me okrasti, me povoziti in v krvi pustiti, mi hišo zažgati, gasilce klicati, iz reke rešiti in v morje pahniti, roko podati in me klofutati, me vislic rešiti in me ustreliti. Včeraj sem dvomil, danes verjamem, človeka na pot s sabo ne vzamem. Človek - avtonomist Naj bo kakor hoče, naj miren bo čas, brez vojne nevihte, naj kri čez obraz, svinčene naj toče, brez smeha, brez ihte, b o m č l o v e k o s t a l. Ne bom podivjal, ne bom miroval, podnevi bom spal, ponoči vstajal, smejal se bom smrti, rojevanju jokal, po zraku bom kopal, pod zemljo bom padal, poleti sejal, pozimi požel, spomladi zorel, jeseni cvetel, starost preplesal, mladost preležal, b o m č l o v e k o s t a l. Bom človek ostal, ker bom vztrajal pri sebi, bom človek ostal, ker bom mislil po sebi, saj pravzaprav človek t a k o j e n a s t a l. Človek - ateist Ni bogov! So bogovi? Dobro … pa kje so potlej njih sledovi?! Bogokletni človek, kaj trdiš? Mar nisi bral Biblije, svete besede, mar ne Korana, islamske resnice? Bogovi bedijo nad tvojo usodo, ne beži pred njimi, ne padaj v zablodo! Boš trdil, da ni Kristus zate in zame, za vse križa nosil, da ni on kot bog po jezerih hodil, od mrtvih ni vstal in ni šel v nebesa? Ah, človek, ne kolni, ne skruni imena! Sam sveti Mohamed nikoli ni pil, ni jedel svinjine, zatiral je ženske, Alaha častil. Ni bogov! So bogovi? Jaz pravim: So bogovi! So bogovi, a ne gori nad nami, na nebu presvetem, marveč med nami, na svetu prekletem! Človek – scelus sceleris Adam dejal je Evi v raju: Eva, poslušaj, poglej, kaj ti pravim, prehodil sem raj, iskal sem in blodil, preplaval sem reke, na drevje sem plezal, v nebesa sem hotel, pa bog mi ni pustil. A glej, bolj ko iskal sem, bolj sem spoznaval, ti si najlepša, ti si mi zvesta, ne bom te prevaral, ne bom te izdal. Evi kot ženski je dih kar zastajal, vem, Adam, je rekla, ta svet je za naju. Bog je poslušal, zakaj, bil je mogočen. Vse bolj se mračilo mu božje je čelo, zakaj vedel, da z jabolkom se bo začelo. Človek - nihilist Jaz pravim: Vse je nič! Avto je nič, hiša je nič, gozdovi so nič in trave so nič, voda je nič in ptiči so nič! Grem tako daleč, da trdim: Shakespeare je nič in Jezus je nič, celo bog, pravim, celo bog je nič. Grem še dlje, ko pravim: jaz sem nič, človek je nič in ta svet je en nič! Nič je celo tale z ničem popisan list, saj sem vendar n i h i l i s t ! Povest o dobrih ljudeh Nikoli nisem grdo govoril o ljudeh, ki so bili dobri z menoj. Nikoli se nisem spraševal, kam bi nocoj, ker sem vedel, med ljudi, ki so dobri z menoj. Nikoli me ni bilo strah za obstoj med ljudmi, ki so dobri z menoj. Nikoli se nisem počutil kot stroj, verjamem v ljudi, ki so dobri z menoj. Oči Vame gledajo oči, že mnogo let, že mnogo dni, v njih sovraštva iskra tli, v njih sledovi žalosti, preganjajo me, mi grozijo, za kratek čas morda zaspijo, se že naslednji hip zbudijo, sovraštva žar je še svetlejši, potoki solz so še bistrejši. Čigave so, bi vprašali, oči sovraštva, žalosti? To so oči ljudi, oči ljudi nas samih, obupu mnogokrat predanih, v nesrečo bredemo sami, nazaj ne najdemo poti, jemo svet z veliko žlico, nahranimo le laž, krivico, ne oziraje se na nje, ki ni jim mar le sebe. Črno mesto Za našo vasjo je črno mesto. Če se spustiš doli na cesto, (deset do petnajst minut je do avtobusne postaje) boš videl dim in črne saje. Za našo vasjo je črn travnik. Če stopiš na gozdno pot, (boš videl v krčih poginjati krave) veš, to je zaradi črne in sajaste trave. Pomlad XXI. stoletja Zdaj je pomlad XXI. stoletja, moja računalniško programirana draga, nežno podaj celuloidno mi roko, rešiva se jarma urbanih središč. Peljal te bom tjakaj na plastični travnik, nežno mi sedi v jekleno naročje, naj pesem rodijo ti stereo prsi. Pridi, princesa, in sedi v blato, spletem ti venec iz nylon marjetic, nabiram ti šopek iz plinobetona in božam te lahno z voščeno dlanjo. Pazi se, draga, žičnatih žarkov, legirano sonce sije močno, počakajva raje na mesec kovinski, da dan se prevesi v pocinkan večer. Kadar nekoč boš kloniranim vnukom predstavljala svoje sterilne spomine, jim reci, da jedrska tvoja mladost bila je mladost, ki nikoli ne mine. Čez milijon let Koderkoli bo hodil človek čez milijon let in se spotikal nad človeškimi trupli, omahoval na kupih jedrskih odpadkov, plaval prek asfaltnih jezer, letel v okuženo atmosfero, kopal do betonskega zemeljskega jedra, karkoli bo počel čez milijon let, bo počel s kletvijo na kovinskih ustih. Tisočkrat bo preklel ladjo, ki jo bo vlekel z dna oceana, okamnelo letalo, ki ga bo potegnil iznad jedrskih oblakov, preklel bo crknjenega zajca, ki ga bo krmil z milijon let staro travo. Čez milijon let bomo najbolj prekleta generacija. Brigajo nas zasvinjana okolja, premočna je namreč človekova volja, zaprimo v lupino se lastnega soka, da slišali ne bi svojega joka. Časi so težki, časi so grozni, vendar za nas nikakor ne pozni. Mi smo storili vse za blaginjo, mi smo storili vse za napredek, svet smo v stajo zaprli kot svinjo. Vesoljski avtobus Angela je sedela levo pred menoj, v vesoljskem avtobusu, ki nas je vozil tja nekam daleč, med zvezde, v večnost. Angela je sedela levo pred menoj, sedela tako, da sem lahko občudoval njeno skladno telo, bila je brezbrižna, sproščena, kot da ji je vseeno, da se peljemo tja nekam daleč, med zvezde, v večnost. Angela je sedela levo pred menoj, bolj ko sem gledal, bolj sem spoznaval, tisti hip je bila najlepša ženska med roboti, ki so se kdajkoli vozili v vesoljskem avtobusu tja nekam daleč, med zvezde, v večnost. Breze Kakor device plahe, bele, na pomlad breze so vzbrstele, šelest njih listja šepetanje, da se pogled zaljubi vanje. Jim kodre bujne veter češe, podobo njih umetnik kleše, opeva pesnik njih lepoto, osamljenim preganjajo samoto. Se ob večerih luna vanje ujame, s srebrnimi rokami jih objame, še v nočeh so njih podobe krasne, naj temne bodo ali jasne. Jeseni z dalj viharji privršijo in breze v mrazu žalostno ječijo, a še tedaj lepota ne izgine, lepota večna je, ne mine. Cerkev Roženvenska Že znana je pesem zvonov zabučala, veter močneje se v jadra upri, razkrije očem naj se rodna obala, v domači pristan si popotnik želi. Odšel sem neveden, kaj puščam za sabo, na tujem postal odrasel sem mož, a tvoja podoba mi ni šla v pozabo, v srcu te nosim, ti, moj Portorož. Ta pesem iz cerkve naj Roženvenske spet boža mi dušo, srce ozdravi, naj svetu oznani, dežele slovenske tisoč zakladov se v tebi blešči. Naj torej zvonovi ti pojejo odo, kdorkoli jo slišiš, ustavil se boš, pokleknil boš srečen nad svojo usodo, razkril ti lepoto je tvoj Portorož. V skalne pečine vihar se zaganja, jim kleše podobo, predrago očem, modrini morja borov gozd se priklanja, se končno zavem, da od tu več ne smem. Ko zadnja bo barka dvignila vesla, bo veter razkuštral na tisoče rož, deževnih ko kapelj jesen bo natresla, me vzemi v naročje, ti, moj Portorož. Mama Mama, tvoj sin tebi kliče, vrata odpri na stežaj, bogovi naj bodo mi priče, za vselej prišel bom nazaj, mama, tvoj sin zdaj ti kliče, ostal bo doma vekomaj. Mama, naj prag domači bo oltar daritve, mama, naj dom svetišče moje bo vrnitve, oči naj žare ti od sreče, zaceljene rane boleče, vem, da si mi odpustila, ker brez slovesa sem šel, mama, ljubezni tvoje več ne bom zatajil, bodi vodnica, da našel v tebi bom, kar nekdaj sem bil. Mama, naj sin se razjoče, četudi odrasel je mož, te solze srce moje hoče, ti razumela jih boš, mama, naj sin se razjoče, ti tolažila me boš. Mama, naj prag domači bo oltar daritve, mama, naj dom svetišče moje bo vrnitve, ti, ki si me rodila, vem, da ne boš dopustila, svojemu sinu krivice, žalosti ali gorja, mama, naročja doma več ne bom zapustil, tu je življenje, v katerem našel sem, kar nekdaj sem bil. Mati, zemlja slovenska Tu sem zdaj mati, zemlja slovenska, na tebi klečim, te poljubljam v pozdrav, zdaj prihrumi z dalj naj burja peklenska, sem varen v naročju, spletenem iz trav. Bom legel med brazde sveže zorane, prisluhnil šepetu domačih gozdov, očaran objemal zelene poljane, presrečen, da vrnil sem se domov. Zapel ti bom hvalnico, vzvišeno odo, pil tvojo lepoto z očmi v solzah, tisočkrat srečen nad svojo usodo, da rojen sem bil v tvojih rokah. Edina si mati, ki ni me izdala, sprejela me nežno, z nasmehom v očeh, na me kakor zvezda si ti posijala, po temnih in dolgih, predolgih nočeh. Iskal sem te kakor oazo v puščavi, od žeje po tebi sem bil izsušen, in ko zagledal sem te v daljavi, sem vedel: resničnost si in ne le sen. Premnoge so steze vodile od tebe, premnoge so ceste vodile v svet, preklel spet in spet prej bi samega sebe, kakor da stopil nanje bi spet. Zagorska dolina Tam, kjer planina v nebo se zaorje, tam doli v dolini se koplje Zagorje, stoletja ga pestuje hribov milina, rad te imam, zagorska dolina. Ob vznožju pretaka se Sava igriva, in mojemu kraju podobo umiva, dolini, ujeti med tri svete gore, zgoditi se hudega nikdar ne more. Zagorski zvonovi so v pesem se ujeli, kot bi klicati domov me želeli, pojejo pesem, vzvišeno odo, srečen naj, pravijo, bom nad usodo. Zagorski zvonovi, le milo zvonite, nežno mi mojo dolino zbudite, naj srečen bo vsakdo, ki tukaj živi, življenje razvaja naj vse te ljudi. Prekopal je zemljo knapovski rod, trd kruh so jedli očetje odtod, trgali zemlji njen črni so dar, iztrgali srca ji niso nikdar. Ljudje tukaj doli na glas govorijo, da trpke spomine na smrt preglasijo, na licih se trda preteklost jim riše, a čas jo počasi in vztrajno zabriše. Zagorski zvonovi so v pesem se ujeli, kot bi klicati domov me želeli, pojejo pesem, vzvišeno odo, srečen naj, pravijo, bom nad usodo. Zagorski zvonovi, le milo zvonite, na lahno mi mojo dolino zbudite, naj srečen bo vsakdo, ki tukaj živi, življenje razvaja naj vse te ljudi. Na Čemšeniško planino Nedeljskega jutra se rad veselim, v dolini je megla, iz raufn'kov dim, jaz pa na hitro nekaj pojem, ljub'ca adijo, tja gori spet grem. Zagrizem se v breg, tja gor čez Zavine, hudič, je navkreber, me vsakokrat mine, a ne odneham, naprej jo urežem, pri Žerkotu s šnopsom si dušo privežem. Mim' Gamberka ravno je, pot hitro mine, grajske gospe šepetajo spomine, na Zaloki suho klobaso načnem, le čakaj planina, zdaj, zdaj se vzpnem. Oj, Čemšenik, oj, Čemšenik, nad njim pa svet' Primož, usmiljen svetnik, svet' Primož pomagaj ubog'm človek', da zlezem čez tale ta najhujši breg. Še malo, še malo, si govorim, noge so težke in sapo lovim, a je b'lo treba, lahko bi še spal, če pridem na vrh, za mašo bom dal. Končno nad mano odpre se nebo, zeleno hribovje objame oko, tam daleč pa Kum je, zasavski patron, z rešpetlinom, glej, Vlado išče svoj dom. Čemšeniška planina, ti romarska pot, v nedeljo dopoldne ljudje od povsod, govedina z žup'co pa restan krompir, družba za mizo še pozno zvečer. Čemšeniška planina, ti hribovski raj, za mestnega škrica si hud zalogaj, v rukzaku šnops in klobasa domača, kdor bil je tam gor, vselej se vrača. Na veselico Včas' smo se enkrat na teden obril', v nedeljo dopoldne, ko k maš' smo hodil', pri Kamplci štefan rdeč'ga smo spil', pa tuhtal', kako b' kako punco dobil'. V Kotredež' tist' dan je bila veselica, punce bahave, rdeča njih lica, še štefan al' dva za korajžo smo spil', potem pa ponosno pred punce stopil'. Na veselice smo radi hodil', mars'komu smo nos ali brado razbil', smo se nerodno pri puncah trudil', tud' sami smo večkrat po hrbtu dobil'. Je Jože Božjakov raztegnil svoj meh, kar hitro za tem je bil ogenj v streh', zasuknil ta mlado sem iz Čemšenika, boš pustu pr’ mir' jo, porka motika! Aufbiks! je zaklical Pepi Logarjev, čez pleča širok, kot da sin je drvarjev, ta mal', kar povej, če b' kako rad fasu, nagle sem jeze, na kolmi gor rasu. Na veselice smo radi zahajal', radi smo plesal’, za šankom se majal', še raj' smo se stepl' na dela prost dan, je dobr' udaru ta prav' Zagorjan. Na morje Ljubica moja, pojdiva na morje, napokajva kufre, adijo Zagorje, odpeljem te ljubica gor čez Trojane, boš kmalu na soncu, če fičo ne obstane. Po ves dan ležala bova na plaži, mi boš šepetala, še mal' me namaži, odplavala bova stran od obale, v pesku pa bodo brisače ostale. Zvečer me boš ljubica stisnila k sebi, z očmi vprašala, a bi, ali ne bi? ja veš, da bi rad, le vrata zaklenem, potem pa se ljubica s tabo odenem. Pozimi zmrzujem in čakam poletje, saj veš, kako rad imam pivo in cvetje, greva na morje za dva do tri dni, vrneva se do zagorske noči. D.I.S.C.O. Še veš, ko smo k Mačku v disko hodil', po šest se nas skupaj je v avtu vozil', od spredaj zakrož'la je vekije flaša, kolk’ ste ga spil'? policaj nas vpraša. Tam na plesišču se punce vrte, z veliko težavo nas medse spuste, kadar bo DJ počasne vrtel, vsakdo od nas se bo stiskat hotel. Najraje smo gledal’ jih izza šanka, najlepše vrtela se je Zagorjanka, za stiskat pripravljene pa domačinke, na srajcah pustile sledi so od šminke. Takrat smo plesali ko Johny Travolta, glasba na glas tja do zadnjega volta, saturday night so prepeval' Bee Geesi, to zamuditi nikdar mogel nisi. Pri vratih so tisti nabildani stali, če smo težili, so ven nas zmetali, prišle so Savinjčanke v avto sedet, na sedežih zadnjih se z nami pogret. V disko pri Mačku v soboto zvečer, kelnar'ca hitro en konjak in pir, s puncami naša je družba obdana, vsaka ljubila bi le Zagorjana. Pod tvoj'm oknam Pod oknam tvoj'm pod večer s'm stal, je fot'r z okna cegu dol zagnal, pa kaj za vraga s'm mu le naredu, za tebe punca s'm ja čist' v redu. A, vem hudič je v tem, da nimam avta, pa kaj bo meni nek' še ta kulavta, nalijem se, pa z jadrn'co jadram, zavidam n'č vsem tist'm stradlam, k' cel življenje vlač'jo d'nar na kup, njih stare cape pravi so obup. Pod oknam tvoj'm pod večer sma stala, en emar vode mat' je dol zagnala, pa kaj za vraga s'm ji le naredu, prekleto rad bi vsaj to zvedu. A, vem hudič je v tem, da nimam bajte, smo pr'šl' zdej vsi v take cajte, da vsaka hoče v novo vilo pridit’, v njej opravo novo hoče vidit’, brez bajte s tabo nimam kaj iskat, je bol'š brez tebe pod večer zaspat. Pod okn' tvoj zvečer s'm pr'šu stat, s' mi hot'la kahlo ljuba dol' zagnat, pa kaj za vraga ti že spet ne paše, s'm pr'šu' trez'n, brez ubvezne flaše. A, vem hudič je v tem, da nimam d'narja, le d'nar pr' ženskih dan's ugled ustvarja, ne mor'm te vodit' na večerje gala, ne mor'va hodit' v kino past' zijala, brez d'narja me ne maraš vidit', mi bran'š še kdaj pod okn' pridit'. Pod okn' tvoj ne hod'm n'č več stat, nima fot'r kirmu cegla dol zagnat', zdej mat' na kirga nima emra metat' in kahlo ti na druzga moraš stresat'. Za me hudič ni v tem, da nimam avta, bajto naj ti kar tastara dva postav'ta, jaz zvečer zdaj raje hod'm spat, kuk'r pod okn' tvoj brez veze stat. Ata turbofolka Oblečem svoj gvant, jaz, star muzikant, razvlečem svoj meh, kar čuje se smeh: ja, ata, maš sto let, al’ kolk, ja, ata, pol vedi, zdaj špila se folk! En mal sem študiru, kako b' to naredu: pa vzamem Golico, saj Slavko nau vedu, pridenem od Slaka par dobrih for, (vidi, šta mi je uradio od pesme, mama) mat'r, si rečem, folk bo čist nor! Ata, zdaj kličejo me, turbofolka, še zmeraj moderna sta valček in polka, ni važn' al’ znam ju zašpilat, zapet, obdanem se s cvetom prsatih deklet, takih, ki znajo globoko zadihat, kikl'ce kratke do popka zavihat, zajodlam, zavriskam, kot vsak bi Sloven'c, na plati vrti se mi turbo prven'c. Je ni veselice na tej strani Alp, z vsake odnesel bom evrski skalp, punce, počeš'te se za na turnejo, poglejte, ljudje kakor nori skup' vrejo. Kmečki vsakdan Kdo pravi, da jutra so najlepša zjutraj, je treba vstati! živino nafutraj, ženska, daj mir mi še nekaj minut, zjutraj sem vedno najbolj sesut. Kdo pravi, opoldne je najlepši čas, za mizo se usedem, pa odpnem si pas, po južni bi rad kako uro zaspal, je treba v hosto! boš drva naklal. Kdo pravi, da najlepši čas je večer, bi šel v gostilno, pa našel svoj mir, pa pravi mi ženska, ja pridi no spat! čez dan se ni časa skupaj tiščat. Kdo pravi, da noč ima svojo moč, gasilca me kličejo spet na pomoč! brizga brizgalna do belega dne, prihajam domov, ko se kure bude. Kmečki vsakdan je za močnega dedca, podnevi za konja, ponoči za žrebca, me čakata traktor, pa molzna mašina, v štali prestopa se lačna živina, je treba poleti za zimo kosit', vse dobre svetnike za vreme prosit', na koncu se kakor smreka podreš, kakor prišel si, tako tudi greš. Spoznanje Življenje pa gre svojo pot. Še včeraj dete, danes mož, na travniku pred mano splet dehtečih rož, med njimi roža zmot, v pogube cvet očem je trnje skrito, ko se v podobo nje pogled zaljubi ognjevito, prepozno je, ozrem se na krvavo dlan, ne krvavi le ona, krvavi srce in jaz želim si stran, proč od bolečine, ki hujša je kakor spoznanje: otroštvo mine, spustiti je treba matere krilo in večne so sanje postati odrasel na lepem resnica, vendar, sem ji dorasel? Spoznanje, da življenje ni le melodija, ki človeka blaženo opija, je kruto bolj kot krut je čas, ki vrže ti v obraz resnico kruto in bolečo, da tvoja pot ni tlakovana s srečo, dovolj je sapa, da upihne svečo, ki še včeraj skozi temo je na pot sijala. Življenje pa gre svojo pot, in ko dojamem pota vseh zablod, kdo ve, če grob ne bo takrat moj večni dom. Nikolaj Beer Nikolaj Beer je človek nasprotij, zato ni presenetljivo, da so slike že anekdotičnega veseljaka v resnici le redkokdaj vesele. Kljub temu, da skoraj v vsaki začutimo zanj značilno ustvarjalno radost, so samo izjemoma docela odprte in sproščene – tudi v tistih, ki na prvi pogled zvenijo humoristično, humoresko pogosto preglasi z jedko ironijo prežeta satira. Je ekspresionist, ki se brez pomisleka podaja v ekstatične skrajnosti, pa tudi presenetljivo skoraj intimen slikar, ki zna najti lepoto in mir v malem detajlu, še zlasti v bežnem slikarskem zapisu. Tu mislim predvsem na njegove miniature (v smislu velikosti in izvedbe), ki jih slika za svoje prijatelje in ne razstavlja prav pogosto. dr. Lev Menaše Akademski slikar, zaljubljen v svoje prekmurske ravnice, a navdih je zlahka mogoče najti tudi v zasavskih hribih in dolinah. Na zunaj veseljak, po duši pa zagotovo pesnik, spraševaje se, ali je mogoče naslikati pesem, tako da je v slikah in risbah, pa naj bodo še tako divje in čustvene, zlahka opaziti ritem in rimo. Zato je pričujoči niz miniatur »Okruški večera/Ostanki spomina« mozaik utrinkov, ki pa urejeno postavljeni na ogled tvorijo nekakšno pesnitev brez začetka in konca, odraz intimnega dojemanja verzov, ki so spodbudili svinčnik ali čopič. Na koščkih od nekod iztrganih listov papirja so samo toliko odškrnjena vrata, da je moč le pokukati v moj svet, hkrati pa so razkrite želje in hrepenenja prijatelja, čigar verzom sta dodani oblika in barva.