PLANINSKI V E S T N I K
O PLANINSKI KOČI NA KREDARICI IN NJENIH PRVIH OBISKOVALCIH_____
ZAČETKI SLAVE TRIGLAVSKEGA DOMA
BOŽO BENEDIK
•■Šele s to visoko, v naših gorah najvišjo planinsko postojanko, Triglavsko kočo na Kredarici, se je pričelo pravo zanimanje za Triglav In sploh za visokogorje ter je Slovensko planinsko društvo pričelo živahneje delovati vtem smislu.« Tako je napisal naš triglavski župnik Jakob Aljaž v svojih spominih. Tako je menil: ko je opisoval velike napore in nemalo težav ob gradnji koče In njenem odkritju na Kredarici.
KOČA IN KAPELICA OB NJEJ
Slavnostno odkritje je bilo v ponedeljek, 10, avgusta 1896. Na tej slovesnosti sc zapeli slavnostno pesem »Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan«. Tudi zanjo je poskrbel naš veliki planinec Aljaž, ko je na Slavinovo besedilo (Matija Zemljič) uglasbil to pesem. Še dandanašnji jo vedno poslušamo na planinskih slovesnostih, obletnicah in različnih jubilejih. Še en podvig si je Aljaž privoščil v tem letu. Dne 9. julija 1896 so dogradili in odprli Aljažev »hotel« v Vratih. Za oboje si je že prislužil naslov častnega člana Slovenskega planinskega društva. To kočo je v letu 1904 še povečal - res si je želel tam postaviti pravi hotel za zdravstveni turizem. Pa ga je teta 1909 porušil snežni plaz. Vendar so vrli planinci že leto zatem postavili novega.
Omenimo naj, da so že ob otvoritvi koče na Kredarici -skupaj z Aljažem predvsem župnik Simon Ažman iz Bohinjske Bistrice in L. Jeran - razmišljali, da bi ob koči postavili tudi kapelico, in res so jo, slavnostna otvoritev je bila že 12. julija 1897, imenovali pa sojo po
Gospej Lurdski. Prostorskoje bila kraju primerna in velika komaj 1.70 x 3.20 metra, vanjo pa so obesili tudi 14 kilogramov težak zvon, kije kaj dobro služil planincem, predvsem še ob slabem vremenu. Na otvoritvi je visela slovenska zastava, ki je naznanjala »Triglav je last Slovencev«. Zapeli so pevci z Dovjega pod vodstvom učitelja Jegliča, vendar je pesem »Oj, Triglav, moj dom« vznemirjala Nemce v sosednji Dežmanovi koči. Blagoslov je opravil dekan Novak iz Radovljice ob govoru kanonika Sušnika iz Ljubljane in Jakoba Aljaža. Za to slovesnost so pripravili pesmi, zložene prav za ta namen, kaplan F. S, Finžgar, ki je nemalokrat opeval naš Triglav. Anton Medved in Kristina Schuller. Ta kapelica je nato zdržala vse do leta 1947 - ta letnica je sporna, saj so nekateri mnenja, da je bila kapelica porušena šele leta 1954, takrat, ko je bil tudi križ na Škrlatici. To bi nam lahko povedali tisti, ki so sodelovali pri razstrelitvi te kapelice, ki je takrat pač bodla v oči, vendar danes molčijo, verjetno pa zdaj niti niso več med živimi. Leta 1990 so se planinci z Dovjega odločili, da postavijo novo kapelico, kot sta jo zasnovala prof. Jože Marinko in Vera Klepej-Turnšek, gonilna sila pa je bil župnik Franc Urbanija Že teta 1992 jo je blagoslovil dr, Alojzij Šuštar, posvetil pa Mariji Snežni. Posebna slovesnost je bila ob 100-letnici leta 1997, ko je mašo daroval apostolski nuncij Edmund Farhat,
POUDARJANJE SLOVENSKEGA TRIGLAVA
Planinci so v naše planinske postojanke kmalu po dograditvi prinesli spominske in vpisne knjige in tako je bilo tudi na Kredarici. V to knjigo so se vpisovali vsi, ki so prihajali tja gor in v kočo. Niso se samo vpisovali, še
Otvoritev prve kote na Kredarici leta 1896
PLANINSKI VESTNIK
Poroku v Bta/1 kapelici na Kredarici: nevesta inienin Jellea Hrovato-va in Ivan Korenčan, priči Hauptman in VcrcvsOK par je poročil Jakob Aljaž.
dosti več podatkov je razvidnih iz teh knjig, ki jih hranijo še danes, ko so še dosti bolj zanimive kot so bile takrat.
Kaj vse lahko izvemo iz teh knjig? Poleg imena In priimka so morali planinci vpisovati članstvo v planinskem društvu. In sicer zaradi plačila storitev, saj so bili člani deležni različnih popustov in olajšav, nadalje dan prihoda, po kateri smeri ali poti so prišli do koče, kje se bodo vračali, kakšno je bilo vreme itd. Vendar so planinci pohode po naših gorah, predvsem še vzpon na Triglav, velik del združevali s poudarjanjem narodne zavesti in narodnega prebujanja in tega, da gre za slovenski Triglav, v času, ko je avstrijsko-nemška politika stegovala prste po naših gorah. Zato so v knjigah tudi različni vzkliki in pripisi, ki vsi po vrsti poudarjajo lepoto slovenskega Triglava, Podobne pripise je mogoče prebrati tudi v spominskih knjigah na Blejskem otoku.
Podpisi v teh knjigah nam predstavljajo najbolj vnete prijatelje Triglava, ki so se skoraj vsako leto vračali nanj, in tudi pripovedujejo, kateri sloji prebivalstva so bili med njimi. Poleg Slovencev so bili obiskovalci iz sosednje Hrvaške, Koroške in Trsta, iz avstrijskih dežel, zlasti z Dunaja, številni med tujci pa so bili alpinisti iz Češkoslovaške. Za nekatera leta so na voljo točne številke ne le o obisku, ampak tudi o narodnostih, za nekatera leta pa teh podatkov ni. Triglavska koča je bila odprta od zadnjih dni junija ali prvih dni julija do konca septembra a!l pa še v oktober, 434 običajno pač do prve večje ohladitve in snega. Vidimo
torej, da je bila planinska sezona vsaj na Kredarici krajša kot je zdaj.
NAJOBIČAJNEJŠE POTI NA GORO
Kdo so bili najštevilnejši obiskovalci Triglavskega doma, kakšne poklice so imeli in kaj so vpisovali od prvih dni po odprtju do zadnjih dni pred prvo svetovno vojno? Naj pobrskamo samo po slavnejših in bolj znanih Imenih, saj bi bilo popisovanje vseh nemara manj zanimivo.
Že pri površnem pregledu teh debelih knjig vidimo, da so bili med prvimi obiskovalci koče na Kredarici (2515 m) večinoma mladi slovenski izobraženci, ki jih je ob lepoti gorskega sveta zajel val narodnega prebujenja, pa so združevali obiske naših vrhov s svojim prepričanjem. Precej je bilo slovenske duhovščine, predvsem bogoslovcev, pri katerih so bili motivi za obisk prav takšni. Le stežka bi trdili, da je bil že takrat pri obiskovalcih glavni motiv želja po samoti, po lepih razgledih, po telesnem naporu, rekreaciji, kot bi to danes imenovali in kar zdaj v glavnem spodbuja pohode v gore.
Po katerih smereh so se planinci najraje podajali na Kredarico? Največkrat je bilo izhodišče Mojstrana, od koder so šli skozi Vrata po Tominškovi poti, v manjši meri pa skozi Kot. Poleg tega so se odpravljali iz bohinjske Srednje vasi preko Uskovnice in mimo Vodnikove koče do Kredarice. Obiskovalci s Tržaškega in iz Julijske krajine so uporabljali pot skozi Trento. Enako so se najpogosteje tudi vračali, le da je za vračanje večkrat vpisana pot mimo Sedmerih jezer v Bohinj in z zaključkom na Bledu, To je bila zelo priljubljena pot, posebno ker so mnogi želeli ta pohod združiti še z obiskom Bohinja in Bleda.
Večina obiskovalcev je bila včlanjena v naših planinskih društvih, vsaj tako je vpisano v knjigah. Ti so uživali poseben popust v koči. Ni pa manjkalo niti članov Nemško-avstrijskega planinskega društva DOAV in planinskega društva Julijske krajine Societa Alpina del-la Giulia.
... SLOVENCEM LEPŠA ZARJA VSTAJA
Dan pred slavnostno otvoritvijo so se v Triglavskem domu znašli priznani in znani planinci in planinski zanesenjaki, kot Hugo Roblek iz Radovljice, Jakob Žumer tz Gorij, dr. Andrej Ferjančič, dr. Janko Villan iz Radovljice, Josip Plemelj, takrat še študent filozofije, Ivan Rus z Bleda, Boris Zamik iz Srednje vasi, ki gaje pripeljal vodnik Lovrenc škantar-šest, ter učitelj Franc Jeglič z Dovjega. Dr. Josip Ciril Oblak je k svojemu podpisu pripisal: "Pozdravljene krasne planine slovenske dežele čar, triglavski vrhovi, doline, oj, čuvaj nebesni vas vladar!« Seveda pa ne smemo pozabiti na Jakoba Aljaža, ki ga res ne bi mogli pogrešati ob tem njegovem uspehu. Na sam dan otvoritve je prišla še Marija Lergetporer s hčerko, žena znanega kartografa z Bleda. Isti dan je
PLANINSKI VESTNIK
službe, Rajka Gradnika, poznejšega šolskega nadzornika na Bledu, sicer pa geografa in geologa, dijaka Ivana Mohoriča, Bruna Stareta iz Ljubljane, Alojza Kna-felca iz Beljaka in dr. Karla Trlllerja. Med obiskovalci so bile številne meščanske družine in večje družbe, med njimi Šavnikova in Pirčeva iz Kranja, Skabernetova iz Ljubljane, De Glerlova iz Logatca, Pavlinova iz Podbrezij - vsi ti so se skoraj vsako leto večkrat vpisovali v knjigo. Manj je bito »preprostih» ljudi, delavcev, obrtnikov ali kmetov, bili pa so večinoma z Bleda, iz Gorij in iz bohinjskega kota.
PLANINSTVO, POVEZANO S TURIZMOM
Na Južni strani Triglava »v najvišji Kotan j, kater« gornji rob tvorita grebena Malega in Velikega Triglava,', so Triglavski prijatelji ie leta 1872 zgradili Triglavski dom, ki so ga bohinjski gorniki imenovali tudi Triglavski tempelj.
župnik iz Kranjske Gore Anton Žolgar napisal: »Kjer narodnost se z varstvom spaja, Slovencem lepša zarja vstajah Med znanimi imeni v prvem letu po otvoritvi, ko je kočo obiskalo 145 obiskovalcev, naj omenimo še znanega planinskega pisatelja Janka Mlakarja, prof. dr. Ivana Svetino, cesarskokraljevega poštarja Iz Lesc Rlharda Schreya in načelnika SPD Frana Orožna. Naj navedemo le nekaj Slovencev, ki so bili prva leta koče na Kredarici najbolj zvesti Triglavu. Seveda moramo najprej omeniti Jakoba Aljaža. Vsako poletje je tudi večkrat obiskal kočo na Kredarici, v celoti 25-krat, zadnjič leta 1904. V knjigo se je vpisoval kot hišni nadzornik, tudi planinski nadzornik, skrbno pa je spremljal delo oskrbnika Antona Pekovca ter Franca in Johane Arh. Ko so vsako leto zapirali kočo, jih ni nikoli pozabil posebej pohvaliti.
ZVESTI TRIGLAVSKI OBISKOVALCI
Zvesti obiskovalci so bili Janko Mlakar, ki je napisal marsikaj zabavnega o Triglavu, višji uradnik Matija Za-mida iz Ljubljane, dijak Boris Zamik tn študent in poznejši profesor Josip Plemelj z Bleda; s svojimi znanci in prijatelji z Bleda se je skoraj vsako leto povzpel na Triglav. Njegova običajna pot ga je vodila skozi Vrata do Kredarice, vračal pa se je navadno preko Velega polja in Pokljuke na Bled. Skorajda ni leta, ko ne bi v knjigah videli podpisov pravnika In opisovalca planinskih tur dr, Antona šviglja in njegove žene Maše. Ta mož je k planinarjenju spodbudil tudi znano ime v našem planinskem in političnem svetu dr. Henrika Turno. Ne pozabimo še dr. Janka Vilfana, Huga Robleka, dr. Josipa In Frana Tominška - sama znana imena iz našega planinskega sveta, ki so bili tudi nesebični planinski funkcionarji. Vpisovali so se tudi stolni kanonik Ivan Sušnlk, Franjo in Malčl Jeglič, učitelja z Dovjega, dr. I. C. Oblak iz Ljubljane, dr. Anton Brecelj Iz Gorice, znani planinski župnik Ivan Beri I č iz Srednje vasi. takrat še dijak Janko Ravnik, omenimo še dr. Josipa Tičarja, dr. Jerneja Demšarja, ustanovitelja Gorske reševalne
Kje pa so tisti, ki so enkrat ali dvakrat v življenju prispeli do vrha Triglava? Skorajda ni bolj znanega Slovenca, pa najsi bo politik, gospodarstvenik, kulturnik ali drugačen javni delavec, katerega imena ne najdemo v tej vpisni knjigi. Naj naštejemo samo nekatere od njih! Med njimi je bil Josip Mantuani iz dvome knjižnice na Dunaju, Albin Belar, ki se je ukvarjal s preučevanjem potresov, odvetnik in politik iz Celja dr, Josip Sernec, profesor dr. Jakob Šket iz Celovca, fotograf z Jesenic Franc Paulin, zborovodja in pevski pedagog Matej Hubad, poznejši politik dr. Gregor Žerjav, sodni pristav dr. Gojmir Krek, takratni gimnazijski študent Rudolf Badjura, dr. Franjo Rosina iz Maribora, Janko Stergar, ki se je podpisal kot trgovec in čebelar iz Bitnjega v Bohinju, dr. Otokar Rybar iz Trsta, slavist dr. Matej Murko, skupaj s podpisom dr. Šviglja pogosto zasledimo tudi ime dr. Ferdinanda Ellerja iz Celovca, nadalje so se vpisali dr. Janko Žerovnik, Bogdan Žužek, dr. Vladimir Ravnlhar, takrat še dijak in pozneje študent Josip Rus z Bleda, dr. Janko Gregorin, Josip Kersnik z Brda in Mirko Černič iz Maribora. To so le nekateri posamezniki, ki so pozneje postali znani Slovenci.
Kot vidimo, so vsa imena čisto slovenska, kar pomeni, da so na Triglav hodili večjidel obiskovalci iz slovenskih meščanskih družin. Med obiskovalci pa ni bilo malo niti tujcev, predvsem Avstrijcev, ki so bivali na Bledu. Leta 1900 in naslednja štiri leta zatem se je na Triglav po- 435
PLANINSKI VESTNIK
vzpel znani pobudnik turizma na Bledu Amold Rlkli iz VVoltsberga, ki je takrat stanoval na 8ledu. Z njim sta bila še njegov brat Oscar Rikll in njihov zdravnik na Bledu dr. Edder iz Spittata ter njihove žene. Isto leto so se v knjigo vpisali posestniki na Bledu Gustav Pongratz, takratni lastnik blejskega turističnega središča z Vilo Zoro, kjer je zdaj krajevni urad, Hans Pongratz in Guido Georgevltz, vsi posestniki bogatih počitniških vrl na Bledu.
PRVI BOŽIČNI OBISKOVALCI
Leta 1905 smo zasledili dvoje zanimivih imen. To sta Oscar von Kaltenekkar in njegov brat Fritz. Kot so
sami radi poudarjali, so bili kranjski Nemci iz Ljubljane; njihov oče je bil v bivši Avstriji okrajni glavar v Radovljici, vsi so bili pravniki in zelo navdušeni in predani gorniki, vendar čtani Nemško-avstrijske ga planinskega društva in tudi njegovi vidnejši funkcionarji. Oscar von Kaltenekkar se je prve dni okupacije leta 1941 pojavil na Gorenjskem, na Bledu, in se v teh dneh ponovno povzpel na Triglav; po nepotrjenih govoricah se je tudi tedaj vpisal v knjigo obiskovalcev, v tisto knjigo, ki jo zdaj planinci tako iščejo, a je, na žalost, ne najdejo, čeprav se šušlja, da se le ni čisto izgubila. Škoda bi bila, da bi se; ko jo bodo našli, se bo videlo, kateri Slovenci in Nemci so prvo leto vojne prišli na vrh Triglava. -Oscar von Kaltenekkar je bil pozneje znan po svojem protestu proti izseljevanju Slovencev, ki ga je poslal v Berlin. Zato je moral na rusko fronto in nato na Balkan, kjer je bil nekaj let v ujetništvu v Bosni. Med svojim bivanjem na Gorenjskem je pomagal tudi nekaterim slovenskim planincem, ki so bili v zaporih v Begunjah in Št. Vidu.
Obiskovalci Triglavskega doma niso štedili priznanj vsakokratnim oskrbnikom te koče. Kar številni so pripisali, da so se v koči dobro počutili, da je bila vzorno vodena in da upoštevajo hišni red. Kdo so bili oskrbniki v prvih letih? Prvo leto je bil Anton Pekovec Iz Bohinja, ki je bil tudi meteorološki opazovalec. Leta 1901 je vpisan Miha Verovšek, leta 1902 pa že Franc Arh iz bohinjske Srednje vasi. Slednji je po prvem letu, ko je zapuščal kočo, zapisal: »Oj, Triglav pozimi, v strašni burji, pa ostaneš sam!» S svojo ženo Ivano je ostal vse do prve svetovne vojne. Tam je navadno ostajal do prvega mraza in do prvega snega. Leta 1906 je oskrbnik že zaprl kočo, ko so obiskovalci še prihajali. Zaupali so jim, dobili so ključ in plačali kar pri Šmercovih na Dovjem. Le enkrat pa so tista leta kočo obiskali tudi pozimi o božiču; to je bito leta 1905, ko je vodnik Urbas pripeljal na Kredarico Franca Jesiha, Oskarja Skuška in Leva Rogla.
NEKAJ STO OBISKOVALCEV LETNO
Nekateri obiskovalci so poleg osnovnih podatkov v to knjigo radi napisali še kaj drugega. Tako je Fr. Finžgar leta 1897 napisal: »Tako vesel sem bil med brati, kot v 436 življenju redko krati,- Anton Pušnik pa: »Od Urala do
Triglava, Krkonošev do Balkana, čuva narod majka Slava.« Hrovat z Jesenic, kot seje podpisal, je napisal: »Nobena moč, nobena sila y ne bode nas ugonobila, / ker trdni smo sinovi Slave / Sokoli nad obalo Save.« Številni vpisovalci pa so pisno vzklikali »Nazdar!« ali «Zdravo, Triglav!« Večina vpisov in vzklikov je imela narodnostni navdih.
Kakšen je bil obisk v koči v prvih letih? Omenili smo že, da je bilo prvo leto 145 obiskovalcev, zatem pa se je obisk iz leta v leto povečeval: leta 1897 je bito 234 obiskovalcev, leta 1898 in leta 1900 je upadel na 205 oziroma 231, leta 1902 jih je bilo 292, leta 1904 že 346, leto dni pozneje 472, leta 1907 natančno 550, leta 1908 že 693 in leta 1910 kar 737. Največji obisk do prve svetovne vojne so zabeležili leta 1911, kar 863 planincev. Seveda je bil vsa ta leta obisk med drugim odvisen tudi od vremena, pozneje pa je vojna napravila svoje.
Podatki, ki jih je pripravil dolgoletni oskrbnik Franc Arh iz Srednje vasi, nam povedo, da je bilo po narodnosti, na primer leta 1907, 364 Slovencev, 50 Čehov, en Hrvat, 101 Avstrijec, 10 Italijanov, en Poljak in en ameriški Slovenec. Takšno razmerje je bilo povečini vse do prve svetovne vojne. Zvečine so prihajali posamezniki in manjše družbe, v večjih družbah pa so Triglav obiskovali Sokoli, planinci, gimnazijski študenti iz Ljubljane, pa tudi vojaki-alptnci.
UTOPIČNI NAČRTI S TRIGLAVOM
Ko so mnogo pozneje, že v sedanjem času, slavili odprtje »hotela« na Kredarici, so številni obiskovalci ponovno oživljali spomine iz prvih let koče na Kredarici in tudi na našega Aljaža, ki je dobil svoj spomenik pod Dovjem s pogledom na svoj Triglav. Usoda je hotela, da je avtor Aljaževega kipa Nebojša Mitrlč (19311990), kipar iz Beograda, pravna dan slavnostne otvoritve Aljaževega spomenika končal svojo življenjsko pot.
O čem vse je takrat, ko je zidal »svoje« koče, premišljeval Jakob Aljaž! »Kaj bodo naši potomci počeli s Triglavom?« je spraševal sebe, sodobnike In prihajajoče generacije Takole je sanjal: »V sanjah vidim električni vlak iz Luknje na Triglav, zgoraj pa Grand hotel. Gonilno moč bodo pridobivali iz Soče blizu Baumbachove koče sedem kilometrov daleč, nekoliko tudi iz Zadnjice, ki izvira izpod Triglava, in dalje po grebenu od Luknje do vrha Triglava. - Od kod denar za takšen podvig? Tudi Judje bi ga dali, če bo naprava nesla - pa Trst ni daleč. Naše društvo pa zelenic ne bo opustilo in zazidalo, kakor nam nekateri neprijatelji nasploh namenjajo.«
Te Aljaževe sanje pravzaprav sploh niso bile tako zelo oddaljene. Spomnimo se samo poznejših zamisli in sanj o triglavskih žičnicah, o cesti na Velo polje ali o cestni povezavi med Vrati in sosednjo Primorsko.