BREZEN IN BREZOVA VODA
Ivan Grafenauer
Na vprašanje, od. kod je dobil mesec marec pri Slovencih ime brezen,
je nekdo — pač bolj za šalo kakor zares — odgovoril, da od tod, ker se
v marcu mačke »breznajo« — pojajo.
Pogled v Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar nam dovoljno po-
jasni koliko je imel šaljivec prav, koliko ne.
Pod iztočnico 2. brézan -zna, m., mesec marec (Pl. I, str. 57) Pleterš-
nik najprej pove, da beseda stoji ževMegiserjevem Besednjaku štirih
jezikov (Dictionarium quattuor linguarum, 1592), da jo ima tudi U. J ar-
ni k v rokopisu ziljskih besed (v licejski knjižnici v Ljubljani), da
O. Gut s mann v svojem besednjaku (Deutsch-windisches Wörterbuch,
1789) navaja pri iztočnici März (str. 487) pregovor »kar v'bresni sraste,
april pobrije«; po Cafu in Cigaletu P. navaja dva pregovora o breznu
s Štajerskega — lahko bi bil navedel za Kranjsko še Vodnikovo pesem
»Kos in brezen« ter pregovor iz te pesmi, da »brezen ima rep zavit«.
Važnejše za nas pa je sporočijo, ki ga podaja po Cafu, da je na Remš-
niku na Štajerskem brezen mesec april, »kadar uže breza teče«. Brezen
je potemtakem na Remšniku, visoko nad dravskim debrom blizu pod
vrhom okoli 1000 m visokega gorskega grebena, ki loči Jugoslavijo od
Avstrijske republike, šele četrti mesec v letu, ker breza tam šele tedaj
»teče«, ne v marcu kakor v dolinskih krajih.
Cigaletu in Cafu: 2. pojanje (mačk), na tretjem mestu po Mrklo-
Pod iztočnico brezen pa navaja Pleteršnik na drugem mestu po
šiču in Cafu: 3. razposajenost (tekanje, kričanje) otrok.
S tem je v soglasju, da po Pleteršniku pomeni bréznati se, -am se,
impf. (PLI, str. 58): 1. po Cigaletu, Cafu in Miklošiču »pojati se«
(o mačkah) = brezrti se, -im se Cig. Jan. — in 5. po Miklošiču »raz-
posajeno kričati in poditi se okrog«.
Tako je pač jasno, da je imel zgoraj omenjeni šaljivec s svojo razlago
prav le za tretji pomen besede brezen (otroško razposajenost) da pa za
prvi, poglavitni pomen ni imel prav, česar kajpada tudi sam ni verjel.
Mesec marec je dobil torej pri starih Slovanih ime brezen (č. brezen)
od »brezove vode«, ki so jo pridobivali v tem mesecu. V aprilu, ko so
breze ozelenele, so nehale teči in Miklošič navaja v svojem staroslo-
venskem besednjaku (Lexicon Palaeoslovenicum, 1862—1865), str. 17:
berezozolttia. aprilis op. I. 262. e lingua russica, pslov. enim esset brezo-
101
Ivan Grafenauer
zolli betularum. viriditas i. e. mensis, quo betulae virescunt. — Vir
op. I. 262 pomeni: Opisanie slavjanskicli rukopisej moskovskoj sinodalb-
noj biblioteki (A. (îorskij, K. Novostrujev). Moskva I. 1855, in sicer je be-
seda navedena iz rok. 23 Evangelia saec. XIV—XV, pag. 233—264.
Sladki brezov sok je moral biti za stare Slovane velikega gospodar-
skega pomena, da so po brezi imenovali kar dva meseca in to poleg
gospodarsko tako pomembnih imen kakor so sečan (hrv. siječan, pri nas
se je zgodaj preimenoval po svečnici v svečan) za februar (pri Hrvatih
januar), ko so nizko drevje in grmovje posekali, sušeč za marec, ko se je
to dračje posušilo, da so ga v aprilu požgali in pepel podkopali za njive
požganice; traven za maj, ržni cvet za junij, srpan za julij, kozoprsk
za oktober, listognoj za november. (Gl. več: Bogo Grafenauer, Usto-
ličevanje koroških vojvod in dežela karantanskih Slovencev, Ljub-
ljana 1952, str. 440—441.)
Da je bil sladki brezov sok starim Slovanom tako dobrodošel, temu
se ni čuditi, saj je bil v starem času čebelni med edino sladilo, ki so
ga evropski narodi v starem času poznali, in vsako dodatno sladilo je
bilo nad vse dobrodošlo. Drugo staroveško sladilo, sladkorni trs, je bil
preprostemu kmečkemu ljudstvu nedosegljiv tudi potem, ko so ga začeli
v trpežni obliki (kar so se naučili delati kdaj od tretjega do šestega
stoletja) izvažati iz Indije in Perzije tudi v Evropo. Saj so si ga mogli
privoščiti samo gospoda in bogati meščani, ne pa preprosti ljudje. Ni
dvoma pa, da so že stari Slovani pridelovali iz brezovega soka opojno
pijačo, kakor so znali delati iz čebelnega medu opojno medico.
Dandanes vsaj pridelujejo iz brezovega soka lahko opojno, prijetno
dišeče peneče se brezovo vino po vsej severni Evraziji: predvsem baltsko-
slovanski narodi, potem pa Votjaki, Baškiri, Tunguzi, Burjati, celo Iveni
in Itelmi na Kamčatki. O tem pregledno poroča prof. Evel Gasparini
v razmnoženih skriptih beneške univerze: 11 Matriarcato Slavo. Parte
prima. Instituto universitario di Ca' Foscari. Facolta di Lingue e Lette-
rature Straniere. Anno Accademico 1960/61. La Goliardica. Venezia,
p. 34—37. — Isto se poroča tudi o Škotih.
Žal nimamo sporočil, kako so naši predniki Slovenci pridelovali
brezov sok, niti ne, če si ga pridobivajo pri nas še danes kje, niti ne, kako
temu strežejo.
Imamo pa sporočila, kako pridobivajo podoben drevesni sok v
Severni Ameriki od sladkornega javorja. Pearl S. Buck pripoveduje
v romanu »Letter from Peking« (1957) o Amerikanki, ženi Geralda, sinu
ameriškega očeta in kitajske matere, ki so jo 1950 s sinom izgnali iz
Kitajske in ji tam nato ubili še moža. Živeča na farmi svojega pokojnega
očeta v gorati pokrajini Vermonta opisuje ta žena (roman je pisan v prvi
osebi) tudi o pridobivanju javorovega soka po načinu, ki ga je izboljšal
njen pokojni oče. Takole pripoveduje:
»Dnevi so minevali in dan sladkornega dela je dolg in kratek hkrati.
Trdo delo je to, vendar smo pri tem srečni. Moj oče je navrtal drevesa
in speljal cevi po gozdiču in te cevi so vodile v tri glavne velike cevi.
102
Brezen in brezova voda
Po težnostni sili je tekel sok v majhno pa čedno sodobno opremljeno
sladkorno hišico v dolini blizu našega doma. Vsa ta leta, ko sem do-
raščala in hodila v višje šole (college), je moj umni oče preučeval vse
ustrezne postopke in zdaj sva Renni in jaz z Mattovo pomočjo pridelo-
vala sladkoT dvakrat laže kakor naši sosedje. Ti vidijo vse in se
čudijo, včasih pokojnega očeta skromno pohvalijo, pa nobeden izmed
njih tako ne dela. Prej sem to včasih zamerila, dokler nisem, živeč v
Pekingu spoznala veljavnost prednikov za družino.«
Stari način dela pa je omenjen v Karla Maya povesti »Der Sohn
des Bärenjägers« (Ges. Werke 35, str. 187—188). Hromi Frank v zgodbi,
ki jo pripoveduje Jemmyju pravi: Prišel je do neke naselbine z gozdičem
v bližini, »Tam je bilo posebno mnogo javorovih dreves in čudil sem se,
da je v vsakem deblu tičala cev, iz katere je tekel sok v podstavljeno
posodo. Bilo je pomladi, najboljši čas za pridobivanje javorovega slad-
korja. V bližini hiše, stesane iz brun, so stale dolge, zelo plitve lesene
posode, napolnjene s sokom, da bi tam izhlapeval.«
Tako ali podobno so si pač tudi naši predniki pridobivali sladko
brezovo vodo v krajih, kjer je bilo dovolj brezovega drevja. Zgoščevati
pa je v našem podnebju s pogostimi pomladnimi padavinami niso mogli
tako preprosto. Verjetno brezove vode sploh zgoščevali niso, ampak so
ravnali z njo — kolikor je niso sproti uporabljali — tako kakor z
moštom iz stolčenih in stisnjenih jabolk in hrušk ter si napravljali bre-
zovo vino kakor sadni mošt ali tolkovec (sadno vino). O vsem tem pa žal
nimamo nikakih sporočil ne iz preteklosti ne iz sedanjega časa.
Zato morda ne bo odveč, če povem kaj malega o tem, kako smo
stregli tej stvari otročaji v mojem domačem kraju pred kakimi osem-
desetimi leti.
Bilo je to v mojem rojstnem kraju. Veliki vasi (u Bličej vase, uradno
Micheidorf) v brški fari (uradno Egg) pri Smohorju (Hermagor), ki smo
mu pravili kar samo Trg in mu še zdaj tako pravijo, čeprav je medtem
postal »mesto«. Tam sem se rodil na domu svoje matere Elizabete,
r. Flaschberger, dne 7. marca 1880 ter sem na trdni kmetiji svojega deda
Janeza Flaschbergerja, po domače Otarta, preživel svoja prva otroška
leta in po nekih presledkih tudi prva šolska leta.
Od 11. februarja 1884, poročnega dne očeta in matere, je gostoval
moj oče Miha Grafenau er, tedaj mežnar in organist pri farni cerkvi
sv. Mihaela »na Brde«, z materjo, menoj in mlajšim bratom Klemensom
(ki živi zdaj kot upokojen poštni uradnik v Mariboru) v očetni Zotlarjevi
kajži na Brdu, v kateri sta poleg mladega gospodarja, starejšega očeto-
vega brata Janeza in njegove precejšnje družine živela še preužitkarja,
ded Janez Grafenauer, prejšnji mežnar, z babico Marijo, r. Jank. — Za
leti 1884 in 1885 je oče, »Miha Grafenauer, mežnar« na Brdu, dekani ja
Ziljska dolina, zapisan kot ud Mohorjeve družbe v Celovcu (KMD za
leto 1885, str. 45, za leto 1886, str. 48).
Leta 1885 pa je podelil vneti narodnjak stari peravski župnik Va-
lentin Les jak — našel sem njegovo ime kot naročnika zapisano v
103
Ivan Grafenauer
»Slovenski Bčeli« in v »Slovenskem Glasniku« — očetu službo mežnarja
in organista pri farni in romarski cerkvi Sv. Križa na Peravi pri Beljaku
(zdaj je že davno v Beljaku). Mati z otroki vred — na Brdu se je bil pred
kratkim rodil tretji sin, mali Mihec — se je preselila v decembru 1886
v perovško mežnarijo. Prepeljal nas je po cesti čez Plajprg (Bleiberg)
v hudem mrazu ded Janez Flaschberger, materin oče. V listnem košu na
saneh, obloženem, podloženem in pokritem s plevnicami, blazinami, rju-
hami in odejami, smo kukali v ponočni vožnji izpod odej na roje zvez-
dnih utrinkov, ki so se usipali izpod neba.
Perovška mežnarija je bila stisnjena med prometno cesto in poko-
pališče, malo- primerna za skočnega fantiča, kakršen sem bil — zdaj
je tam samo še del pokopališčnega zidu z vzidanimi spomeniki in grob-
nicami; tudi je bil umrl med tem mali bratec dojenček — zato me je še
pred veliko nočjo vzel ded spet s seboj k Zilji, ko je bil pripeljal staršem
še raznega blaga od doma, in takoj po veliki noči (25. aprila 1886) sem
začel hoditi v brško ljudsko šolo. Šolsko leto se je začenjalo tedaj na
kmetih z veliko nočjo, v niestih pa sredi septembra. Jeseni 1886, sredi
septembra, ko so se začele na kmetih pašne počitnice — tedaj se je
vrnila živina s planin v ravnino — sem moral spet v Beljak, da tam
dovršim prvi razred. Res sem ga dovršil na trdo nemški šoli pa niti ne
slabo, čeprav sem si domišljal, da nemško nič ne znam. Bil sem to leto
vsak dan vsaj enkrat zaprt, nekoč zaradi poskušanega uhajanja kar čez
ves poldan (šola je trajala v prvem razredu od osme do desete in od
druge do četrte ure). Za razlog sem navajal doma, da nemški nisem znal.
Pa ne vem, če je to bilo vselej res.
Ko sem razred dokončal, sredi julija, je šla moja pot spet k Zilji,
tokrat z železnico do Vrat in potem peš šest ur hoda do rojstne vasi.
Spominjam se, da sem se po cesti opotekajoč med Drevljami in Bistrico
spoteknil in se zbudil iz spanja z odprtimi očmi. Zdaj sem ostal na
rodnem domu do septembra 1889. Počitnice leta 1887 pa so bile izredno
dolge in kajpada tudi lepe, saj so trajale od srede julija do konca oktobra.
Medtem ko sem rabil za prvi razred poldrugo leto, da sem ga dokončal,
sem zdaj opravil drugo šolsko leto (drugi oddelek prvega razreda) v pol
leta, od vseh svetih do velike noči — in za čuda, zdaj sem nemški znal.
Na Brdu sem dovršil zdaj še tretje šolsko leto (prvi oddelek drugega
razreda) in pol leta drugega oddelka. In tisti dve leti z dvema mesecema
mojega bivanja v domači vasi, ko sem s tovarišijo hodil v šolo, pa tudi
na pašo, na kopanje, v dobravo z domačimi pa na polje, na senožeti,
na planino, to je bil z mladostnimi doživljaji in izkušnjami najbogatejši
čas moje mladosti.
Ta lepi čas se je končal, ko so me sredi septembra, prav ob začetku
pašnih počitnic, vzeli spet v Beljak. Umni nadučitelj, starec, me je na
osnovi spričevala drugega razreda, drugega oddelka — četrtega šolskega
leta — vpisal v drugi razred, t. j. drugo šolsko leto. Ko sem pritulil
domov, da so me posadili med abecedarje, je oče šel z menoj spet do nad-
učitelja, pa ta se je le napol vdal: vpisal me je v tretji razred — uropal
104
Brezen in brezova voda
mi je poldrugo šolsko leto. Kajpada je bila ljudska šola odtlej zame
zgolj igrača. Delo se je začelo spet šele na gimnaziji, v šolskem
letu 1892/93. Tedaj je stekla tudi že železnica k Zilji, do Šmohorja-Trga
(danes gre še dalje do Kočan — Kötscliach), in bilo mi je mogoče, veči-
noma v družbi z mlajšim bratom, ob šolskih počitnicah za kake tri
tedne, največkrat od sv. Jerneja do srede septembra, obnoviti in poglobiti
sožitje z domačo vasjo in daleč razprostrtim sorodstvom.
Točenja brezove vode pa se kajpada nisem mogel nikoli več udeležiti.
Tega se spominjam le iz deških let. Brez v mojem domačem kraju ni
ravno obilno. Za mojih mladih dni pa je stala skupina beloskorjih dreves
na zahodnem pobočju griča, stoječega med potoma z Brda proti Veliki
vesi na jugu in proti Limačam na severu; imenuje se Warple (Vrhpolje),
ker je na vrhu nekaj njiv, zdaj tudi farno pokopališče. Danes je zahodno
pobočje že močno odkopanO', ker ga tvori prelep, napol strjen diluvialni
pesek, narinjen od diluvialnega talnega ledenika, debelega več sto
metrov, ob trdni skalni čok na vzhodu, ki ga led ni mogel odbrusiti.
Tistih brez tam zdaj ni več.
Tedaj pa so še stale tam in večji šolarji iz bližnjih hiš so kaj pred
veliko nočjo skrbno opazovali tiste breze, ali se jim že napenjajo, ter
je ta in oni že tudi poskušal, če že teče brezova voda. Ko pa je začela
teči, so navrtali s svedrom, ki so ga dobili doma v shrambi za orodje,
nastavili v luknjico bezgovo cevko iz ne predebele vejice, ki so ji iz-
tisnili stržen, in brezova voda je pričela počasi teči v podstavljene
lončene posodice, kakršne pač otroci imajo za igrače. Sam brez nisem
nikoli navrtal, to je bila pravica večjih dečakov, ki so si potem lastili
pravico vsak do »svoje« breze; vendar so dajali pokušat sladkega soka
tudi mlajšim tovarišem, če smo prišli v bližino zaplečevat. Po uporabi
so odprtine zataknili — niso delali prevelikih, da bi sladčico uživali
dalje časa. Ko se je prikazalo prvo zelenje, pa je bilo sladkih koritec
konec.
Zusammenfassung
MARZ, DER ^BlRKMONAT€, UND DER BIRKENSAFT
Ausgehend von der als Witz gemeinten Etymologie des Wortes brkzan
(März) als Monat, in dem die Katzen brünftig sind (breznajo), wird kurz die
Herkunft des Wortes gedeutet: brézan, -zna m. bedeutet: 1) den Monat März,
2) das Brünftigsein der Katzen, J) das schreiende Scherzen und Umhertollen der
Kinder. Der zweiten und dritten Bedeutung entspricht auch das Zeitwort bre-
znati -am, impf.: 1) brünftig sein (von Katzen),.. . 3) schreiend scherzen und
umhertollen (von Kindern). — Aber im hochgelegenen Remšnik am Südabhang
des Bergrückens Kozjak wird nicht der Monat März brçzan genannt, sondern
der Monat April, weil »dann die Birken rinnen'!:. Es ist also klar, daß wohl das
schreiende Umhertollen der Kinder nach dem Brunftgeschrei der läufigen
»Märzkatzen« benannt worden ist, daß aber umgekehrt brezan und breznati in
der Bedeutung der Brunft der Katzen vom Monatsnamen brçzan stammt.
Im Altslawischen hat aber nicht nur der Monat März von der Birke seinen
Namen brézan erhalten (auch čechisch heißt er so brezen), sondern auch der
105
Ivan Grafenauer
Monat April, von dem im Altrussischen der Name berezozol (d. h. Birkengrün)
gemeldet wird. Die Birke, das heißt der Birkensaft hatte also im Altslamischen
eine nicht geringe mirt schaftliche Bedeutung, jedenfalls wegen des süsssen Bir-
kensaftes. Von seiner Vermendung von Seiten der Altslawen aber haben mir
keine alten Berichte; doch wissen wir, daß man heutzutage im ganzen Bereich
des nördlichen Eurasiens, von den Balioslaven bis zu den Halmen in Kamčatka
aus dem Birkensaft einen leichten, angenehm duftenden, schaummeinartigen
Birkenmein zu bereiten versteht. Darüber berichtet übersichtlich Prof. Evel
Gasparini in seinen Skripten Matriarcato Slavo. Parte prima. Anno Accade-
mico 1960—61, p. 34—57. Übrigens berichtet man dasselbe von den Schotten.
Vom slowenischen Sprachgebiet haben wir weder aus der Vergangenheit
noch aus der Gegenwart irgendwelchen Bericht von der Gewinnung und der
Vermendung des Birkensaftes.
Der Autor berichtet daher kurz, wie in seiner Schulzeit Ende der Achzi-
gerjahre des 19. Jahrhunderts die etwas älteren Schulknaben seines Geburts-
ortes Micheldorf bei Egg im Gailtale in einer Gruppe von Birkbäumen am
Hügel Urplje (Vrhpolje) Bäume anzapften und am süßen Birkensaft sich gütlich
taten.
106