Za poduk in kratek čas. Peyramale, bivši lurški župnik. (Dalje.) Bilo je enkrat v pustnem času, ko pride gospod župnik iz gora, prav lačen donni. Mimogrede se oglasi v kuhinji, jeli že obed pripravljen. ,,Precej bo! gospod župnik, je djala kuliarica. Tam v ponivi se peče lep kapun, tolst da je kaj, za štirikrat ga imajo dosti. Gospod N. vam ga je podaril. Kruh in vino že čakata na niizi; samo po vode še stopim, potein pa takoj dam obecV'. Med tem, ko gre hišinja po vodo, prestopi prag uboga, jako nevoljna in siromašna ženkica. ,,Moj mož in jaz gladvi pogineva, gospod župnik, in naši otroci nimajo trohice kruha", tako je beračica tožila. ,,Zaupaj hoi; kdo bo pa precej olmpal, saj iniamo predobrega Očeta v nebesih? ki v^, da nam je slehern dan živeža treba". Ko je vse žepe preiskal, porine ženkici nekoliko grošev, vreže ji prav veliki kos kruba in jej izroči steklenico vina. Beračica se zalivali in se hoče posloviti. ,,Malo še počakaj! zakliče župnik ; zakaj bi pa vi ne imeli enkrat prav — mastne nedelje". Precej potegne kopuna iz peči, ga zavije v papir in jej ga da, rekoč: ,,Dobro ga v predpasniku skrij, in glej, da jo prej ko slej pobrišeš". Ko je beračica namenila skozi vrata, ki so k studencu držala, upije župnik: ,,Za Boga, ne skozi ta vrata, tukaj bi sovražnika srečala". Nekoliko treaotkov pozneje donese kuharica vode; danes je bila sama s seboj jako zadovoljna, ker je izredno dobre reči pripravila za mizo. ,,Le brž daj !" reče župnik uekoliko osorno, in se poda v obednico. Zdaj nastane v kuhinji krič, kakor bi Turki šli. ,,Kapun, kje je kapun? nekdo mi je kapuna odnesel! gotovo ga je maoka nesla!" Župnik se skrivoma smeje, in gre gledat, kaj je novega v kuhinji. ,,No pa pusti, je pomirjal bišinjo, bodeva pa, če je prav pust danes, s sirom zadovoljna". Pa kuliarica se ni dala tako s kratka vtišati. Po kuhinji je letala, vsaki kot je preiskala in za vsaki škaf je pogledala, kapuna pač ni bilo. Zdaj se prikaže niačka na pragu, katero je meuda tudi želodec opominjal, da bode že okoli poludne. Mačka vzdigne rep, mačka pač drugaee prositi ne vč, in. se polna dobre nade približuje kamenu. ,,Oho, bes ti mačkinji!" in prijela je za veslico, da jo pobije. _a je rešil nedolžno mačko, se je zdaj župnik moral obtožiti svojega greha. ,,Pusti mačko, je zaklical, jaz sam sem kapuna nekomu podaril. Donesi mi sira!" Lurškemu župniku pri obedu še nikdar ni tako dišalo, kakor tisti pust. (Dalje prih.) Smešnica 30. nFranca", vpraša učitelj deklico v šoli, ,,koliko imajo tvoja mati, če imajo v žepu dvekrat dva krajcarja?" — ,,Ne veliko", odreže se Franca naglo.